VSC sodba Cpg 228/98

Pritožbo se zavrne kot neutemeljeno in se potrdi izpodbijano sodbo prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 14.5.1998, opr. št. I Pg 305/97-9 izreklo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju, opr.št. Ig 96/02495 z dne 9.12.1996 vzdrži v tč. 1. in 3. izreka v celoti v veljavi tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki dolg v znesku 224.122,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dne 20.9.1994 dalje do plačila ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 21.640,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dne 9.12.1996 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (1. odst. izreka) in da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 21.375,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodbe,dne 14.5.1998, dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (2.odst. izreka). V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje zapisalo: "Na osnovi dne 3.10.1996 vloženega izvršilnega predloga upnika (v nadaljevanju tožeča stranka) je sodišče izdalo zoper dolžnika (v nadaljevanju tožena stranka), dne 9.12.1996 sklep o izvršbi, opr. št. Ig 96/02495, zaradi prisilne izterjave denarne terjatve v znesku 224.122,30 SIT s pp.

Tožena stranka je zoper izdani izvršilni sklep ugovarjala, ker da je tožeča stranka vložila izvršilni predlog v nasprotju z dogovorom o načinu plačila, ki sta ga stranki dogovorili ob sklepanju posla.

Zaradi ugovora tožene stranke je sodišče v skladu z določilom čl. 55a/2 ZIP (Zakona o izvršilnem postopku),izdani izvršilni sklep razveljavilo v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba in je nadaljevalo pravdni postopek pri pristojnem sodišču.

V nadaljevanju postopka je sodišče razpisalo za dne 14.5.1998 narok za glavno obravnavo, katerega se tožena stranka ni udeležila, čeprav je bila pravilno vabljena. V skladu z določilom čl. 295 ZPP (Zakona o pravdnem postopku) je zato sodišče opravilo glavno obravnavo v njeni odsotnosti.

Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo račun tožeče stranke št. 326-1 z dne 5.9.1994 v znesku 242.070,00 SIT in zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen v celoti, ter je izdani izvršilni sklep vzdržalo v veljavi v tč. 1 in 3 izreka sklepa.

Sodišče je namreč ugotovilo, da je tožeča stranka v tožbi uveljavljala zoper toženo stranko plačilo dolga tožene stranke za opravljeno storitev tožeče stranke, po računu št. 000-1 z dne 5. 9. 1994 v znesku 242.070,00 SIT, ki je zapadel v plačilo 20.9.1994.Kot je razvidno iz ugovornih navedb tožene stranke, višina dolga med strankama ni sporna. Tožena stranka pa je navajala, da je bil med strankama ob sklepanju posla dogovorjen drugačen način plačila.

Obstoja takšnega zatrjevanega dogovora pa tožena, kljub pozivu sodišča ni z ničemer dokazala. Sodišče je tako tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti tako glede zneska glavnice 242.070,00 (prav: 224.122,30) SIT, kot tudi zatrjevanih zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od dne zapadlosti dalje do plačila (čl. 277/I ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih)).

Ker je tožeča stranka s tožbo uspela v celoti, ji je tožena stranka dolžna povrniti poleg stroškov izvršilnega postopka v znesku 21.640,00 SIT,tudi nadaljnje pravdne stroške v znesku 21.375,00 SIT, katere je sodišče odmerilo po stroškovniku pooblaščenca tožeče stranke in v skladu z veljavno ugovorno taksno in odvetniško tarifo.

Poleg stroškov postopka dolguje tožena stranka tudi zakonske zamudne obresti od le-teh, za čas od izdaje sklepa oziroma sodbe dalje do plačila." Tožena stranka z dne 19.6.1998 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v celoti iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne (zmotne) uporabe materialnega prava.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da (pritožbi ugodi in) izpodbijano sodbo prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno razsojo (novo sojenje).

V pritožbi tožena stranka navaja: "Res je,da je sodišče odločilo na naroku,ki se ga tožena stranka iz objektivnih razlogov ni udeležila,četudi je vabilo prejela, niti svojega izostanka ni opravičila. Glede na določilo 295. člena Zakona o pravdnem postopku je sodišče tudi pravilno otvorilo glavno obravnavo v sporni zadevi med strankama. Vendar pa bi sodišče, po mnenju tožene stranke, smelo o tožbenem zahtevku dokončno odločiti le, v kolikor bi razpolagalo z dokazi v takšni meri, da bi bilo mogoče ugotoviti, da je zahtevek tožnice utemeljen. V zgoraj navedeni gospodarski zadevi, pa je sodišče odločilo zgolj na osnovi fakture, brez dokaza o tem ali ima faktura kakršnokoli podlago, ali je bila storitev, ki je na fakturi navedena, sploh opravljena in ali je bila sploh naročena.

Res je tudi, da je v ugovoru zoper izvršilni sklep tožena stranka navedla,da je izvršilni predlog v nasprotju z dogovorom o načinu plačila,kar je sodišče sočasno uporabilo pri utemeljitvi sodbe.

Vendar pa ugovor, kakršnega je podala tožena stranka, ne predstavlja priznanja dejstev v smislu priznanja, kot to določa Zakon o pravdnem postopku. Takšno stališče pa je po mnenju tožene stranke pravilno tudi glede na to, da Zakon o izvršilnem postopku obrazložitve ugovora ne določa obligatorno."

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Ker je bil z na prvi stopnji izdano izpodbijano sodbo postopek pred sodiščem prve stopnje končan (še) pred uveljavitvijo (dne 14.7.1999 (novega)) ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99), se je ta pritožbeni postopek nadaljeval po dotedanjih predpisih (ZPP (Ur. l. SFRJ, št. 4/77-27/90 (čl. 498/I (novega) ZPP))).

Kakšna upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 354/II ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (čl. 365/II ZPP), ni podana.

Za odločitev v tem gospodarskem sporu odločilno dejansko stanje je v zadostnem obsegu pravilno in popolno ugotovljeno; na podlagi navedb ni dokazov, podanih oz. predlaganih do konca postopka na prvi stopnji, ni bilo mogoče ugotoviti drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je v tem gospodarskem sporu res odločilo "zgolj na osnovi fakture, brez dokaza o tem ali ima faktura kakršnokoli podlago, ali je bila storitev,ki je na fakturi navedena, sploh opravljena in ali je bila sploh naročena". Toda vtoževani račun je specificiran glede obsega in cene opravljene storitve ter tako dokaz o poslovnem dogodku, še zlasti, ker tožena stranka v dne 17.12.1996 vloženem ugovoru zoper izdani sklep o izvršbi ni zanikala obstoja svojega dolga nasproti tožeči stranki za opravljeno storitev, temveč je le skopo ugovarjala, da je "upnik vložil izvršilni predlog v nasprotju z dogovorom o načinu plačila, ki sta ga stranki ob sklepanju posla dogovorili". Tak ugovor, ki ga tožena stranka ni podkrepila z nobenim (ustreznim) dokazom, in ki je tudi njena edina aktivnost v celem postopku,pa višine same terjatve niti ne izpodbija.

Po čl. 219 ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze,tudi če izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke. Tega pa tožena stranka ni storila. Tožena stranka prav tako ni ne zatrjevala in ne dokazovala nepravilnosti vsebine vtoževanega računa. To pa bi po čl. 219 ZPP morala storiti, saj s povsem posplošenim ugovorom ni mogoče izpodbijati pravilnosti računov kot tožbene podlage.

Račun je sicer poslovna, zasebna listina, za katero ni predpisano nobeno dokazno pravilo. Zato ga sodišče ocenjuje po načelu proste presoje dokazov (čl. 8 ZPP). Pri dolžnosti sodišča, da skrbno in vestno presodi vsak dokaz, pa ni mogoče prezreti še posebne teže, ki jo dajejo računom kot poslovnim listinam knjigovodski in drugi predpisi. Po slovenskem računovodskem standardu št. 21, katerega uporaba je obvezna po čl. 50 Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), je knjigovodska listina (kar so tudi računi) verodostojna, če je v formalnem in v materialnem pogledu pravilna, in predstavlja podlago za knjiženje poslovnega dogodka ter v tej zvezi za poslovni izid in za letno poslovno poročilo kot računovodski izkaz, ki mora prikazovati resnično stanje premoženja (čl.50/4 ZGD).

Končno po čl.1107/2 ZOR uporabljivih uzancah Splošnih uzanc za blagovni promet, ki razen za nakup in prodajo blaga veljajo oz. se smiselno uporabljajo tudi za druge posle blagovnega prometa (1. uzanca), vežejo kupca pogoji o plačilu in drugi pogoji, ki jih prodajalec vpiše v fakturo,ki so potrebni za izpolnitev pogodbe in so v skladu z določbami pogodbe, če kupec ne ugovarja proti fakturi v kratkem roku po njenem prejemu (II. odst. 203. uzance). Tožena stranka pa ne trdi, da obravnavanega računa ni prejela in da je zoper njega pravočasno ugovarjala. Zato je sodna praksa v preteklosti sprejela stališče,da mora dolžnik kot dober gospodar pregledati prejeto fakturo. Sicer pa kupec, ki samo delno ugovarja postavkam v fakturi, ne sme odreči plačila zneskov, ki jim ne ugovarja (204. uzanca Splošnih uzanc za blagovni promet). (Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 27.8.1998, opr. št. III Ips 2/98 (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 4.9.1997, opr. št. Cpg 271/97)).

Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo (ugoditvijo tožbenemu zahtevku) tudi materialno pravo pravilno uporabilo; ker tožena stranka uveljavljene (denarne) terjatve tožeče stranke (nedvomno (še)) ni poravnala, je to svojo obveznost dolžna izpolniti.

Zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo prve stopnje (čl. 368 ZPP).