VSC sklep Kr 56/95

Okrajno sodišče v Celju je stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

Okrožno sodišče v Celju se je s sklepom z dne 10. 3. 1995, opr. št. K ..., izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi in je po njegovi pravnomočnosti odstopilo zadevo stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Celju.

Okrajno sodišče v Celju je začelo z vlogo z dne 10. 11. 1995, opr. št. K ..., spor o pristojnosti, ker da je glede na udeležbo obeh mladoletnikov izključno stvarno pristojno Okrožno sodišče v Celju, saj bi bila s sojenjem v skrajšanem postopku in pred sodnikom posameznikom prekršena njuna pravica do senatnega sojenja. Sicer pa zaradi združitve postopka ne smejo biti okrnjene pravice in garancije mladoletnemu storilcu kaznivega dejanja, ki mu jih zagotavljata ustava in zakon. Za pravilno odločitev glede stvarne pristojnosti je upoštevati predvsem Zakon o sodiščih, ki določa za odločanje v mladoletniških zadevah pristojnost okrožnega sodišča, to je Okrožnega sodišča v Celju.

Stališče Okrajnega sodišča v Celju ni pravilno.

Ob dejstvu, da je bil kazenski postopek zoper oba starejša mladoletnika s sklepom senata za mladoletnike nekdanjega Temeljnega sodišča v Celju, Enota v Celju z dne 15. 4. 1992, opr. št. Kn .., združen s postopkom zoper polnoletnega storilca, se glede na organizacijske in pristojnostne spremembe v sodstvu po 1. januarju 1995 utemeljeno postavlja vprašanje, katero izmed novih sodišč prve stopnje je pristojno za odločanje v tej zadevi.

Sodišče druge stopnje meni, da je stališče Okrožnega sodišča v Celju pravilno. Res je sicer, da je po tč. I/3 101. čl. Zakona o sodiščih v zvezi z 2. odst. 462. čl. Zakona o kazenskem postopku pristojno za sojenje v mladoletniških zadevah okrožno sodišče. Vendar gre v tej zadevi za izjemo, predvideno v 2. odst. 456. čl. Zakona o kazenskem postopku, pri čemer poudarja sodišče druge stopnje, da se tudi v združenem postopku uporabljajo posamezne taksativno naštete določbe iz postopka proti mladoletnim (XXVII. poglavje Zakona o kazenskem postopku). Med temi določbami pa ni prav nobene iz 2. podpoglavja - sestava sodišča, kar pomeni, da se ta upošteva gleda na pravno opredelitev polnoletnemu storilcu očitanega kaznivega dejanja. Zato je mogoče, da odgovarja mladoletnik v združenem postopku za kaznivo dejanje iz okrajne pristojnosti pred sodnikom posameznikom krajevno pristojnega okrajnega sodišča. Pomembno je, da se tudi krajevna pristojnost določi glede na polnoletnega storilca očitanega kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje poudarja, da je bil postopek zoper oba mladoletnika v tej zadevi združen s postopkom zoper polnoletnega in ne obratno. Če bi veljalo stališče Okrajnega sodišča v Celju, potem bi se postopek zoper polnoletnega storilca bodisi združil s postopkom zoper mladoletnika bodisi do združitve obeh postopkov sploh ne bi moglo priti. Pa tudi mladoletniku v združenem postopku pred okrožnim sodiščem ne bi sodil senat za mladoletnike, pač pa tako imenovani redni senat.

Sicer pa v stališču Okrajnega sodišča v Celju omenjena pravica do senatnega sojenja ni prav nobena garancija, saj sestavo sodišča določa zakon ne glede na interes posameznega storilca po takšni ali drugačni sestavi sodišča. Procesne garancije, ki se nanašajo na mladoletnika, pa se v združenem postopku tako upoštevajo v okviru 3. odst. 456. čl. Zakona o kazenskem postopku.

Dosledna uporaba tč. I/3 101. čl. Zakona o sodiščih bi pomenila, da bi bilo za odločanje v združenih zadevah vedno in izključno pristojno okrožno sodišče. Tako bi se dejansko postopek zoper polnoletnega združil s postopkom zoper mladoletnika, pa čeprav je po 2. odst. 456. čl. Zakona o kazenskem postopku mogoča samo nasprotna združitev.