VSK sodba Cpg 383/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.156,96 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zapadlosti do plačila.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 58096/2014 z dne 6.5.2014 za plačilo najemnine za odlagališče odpadkov v Stari Gori v znesku 169.701,75 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov najemnine. Ugotovilo je tudi, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v znesku 169.701,75 EUR ne obstoji in toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške.

Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Tožena stranka je v postopku natančno pojasnila in izkazala, da nikakor ne more biti odgovorna za nepridobitev okoljevarstvenega dovoljenja. Do teh navedb se sodišče sploh ni opredelilo, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V nadaljevanju pritožba svoje navedbe povzema. Ob uveljavitvi novih predpisov je bilo že takoj jasno, da odlagališče odpadkov v S. ne izpolnjuje več zakonskih pogojev, kar pomeni, da je bila napaka že od vsega začetka. Finančnega jamstva tožena stranka ni mogla zagotoviti, ker tožeča stranka in ostale občine nedopustno niso hotele ustrezno zvišati cen, da bi te pokrivale tudi stroške zapiranja odlagališča. Obveznost tožene stranke, da bi ona sama morala zagotoviti finančna jamstva, ne izhaja iz nobene pogodbe ali predpisa. Tako je tudi stališče računskega sodišča v mnenju z dne 7.5.2014, ki ga je sodišče prve stopnje v celoti spregledalo. Neobrazložene in materialno pravno napačne so ugotovitve sodišča, da naj bi bili v ceni storitev zbiranja in odlaganja odpadkov vedno zajet tudi del, ki odpade na finančno jamstvo. Cena GJS, ki je bila v veljavi do 1.1.2014 stroškov finančnega jamstva ni vključevala, kar je bilo tožeči stranki vseskozi znano in izhaja iz njenega dopisa z dne 15.1.2015. Letno poročilo za leto 2013, na katero se je oprlo sodišče in prezrlo vse ostale dokaze, v ničemer ne potrjuje zaključkov sodišča. Da cena finančnega jamstva ni vključevala, bi lahko potrdile predlagane priče, zlasti takratni direktor tožene stranke A.M., ki pa jih sodišče neutemeljeno ni zaslišalo. Sodišče je povsem napačno presodilo, da je tožena stranka še vedno upravljalec odlagališča v S.. Koncesijska pogodba je namreč ni obvezala, da je dolžna poskrbeti za vse aktivnosti v zvezi z zapiranjem. Po Uredbi o odlaganju odpadkov na odlagališčih, ki je veljala pred 2014, ni nujno, da je upravljalec za zapiranje isti kot je bil za čas odlaganja odpadkov. Pravdni stranki za zapiranje in monitoring nista sklenili nobene pogodbe, s kateri bi tožena stranka prevzela status upravljalca za zapiranje. Tudi iz pogodbe o najemu infrastrukture izhaja, da je za vse investicije dolžna poskrbeti tožeča stranka. Če tožeča stranka svoje obveznosti v zvezi z zapiranjem ni prenesla na tretjo osebo, je dolžna za zaprtje poskrbeti sama. Napačna in protispisna je ugotovitev sodišča, da se v zvezi s koncesijsko pogodbo ni nič spremenilo, saj je bil 9.8.2013 sprejet dogovor, po katerem je tožena stranka dolžna odpadke odvažati na odlagališče na P., posledično pa je bila koncesijska pogodba spremenjena na način, da se odlaganje odpadkov ne izvaja več v S., to je ravno v delu, ki je bistven za ugotavljanje obstoja pogodbe o najemu. Sodišče se o izpostavljenem vprašanju, ali je ta pogodba po 28.8.2013 še veljavna ali pa je nična/neobstoječa ali razvezana po zakonu oziroma na podlagi nastopa pogoja, ni opredelilo. Sodišče tako ni pojasnilo, zakaj je tožena stranka dolžna plačevati najemnino za odlagališče, ki ne obratuje. Napačna je zavrnitev pobotnega ugovora, saj temelji na napačni ugotovitvi, da je bila tožena stranka dolžna zagotoviti finančno jamstvo. Tožena stranka ponovno izpostavlja dejstvo, da tožeča stranka v postopku ni navajala in dokazovala, da bi tožena stranka naknadno prevzela obveznosti v zvezi z zapiranjem odlagališča, prav tako ni nobene podlage za prisilno izvajanje javne službe. Stališče sodišča, da ima tožena stranka status upravljalca še 30 let po zaprtju in to brezplačno in celo na način, da mora tožeči stranki plačevati najemnino, je absurdno. Takšna zaveza ne bi bila v skladu s temeljnimi načeli obligacijskega prava in zato nezakonita.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogoma sodbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka je v tem gospodarskem sporu trdila, da najemnine ni dolžna plačati, ker najemna pogodba ne obstaja več, oziroma je nična ali razvezana že po zakonu. Vse te ugovore je sodišče prve stopnje obrazloženo zavrnilo, zato očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Predmet najema, to je odlagališče nenevarnih odpadkov v S., še vedno obstoji in tudi obratuje. Po določbi tretjega odstavka 51. člena v spornem obdobju veljavne Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (v nadaljevanju: Uredba) se namreč odlagališče šteje za zaprto šele, ko je tako odločilo pristojno ministrstvo (ni sporno, da je bil zahtevek tožene stranke za zaprtje odlagališča zavrnjen). Po določbah 50. do 53. člena Uredbe pa postopek zapiranja odlagališča izvaja upravljalec. Taka ureditev je logična zaradi dolgoročnih posledic, ki jih ima odlagališče na okolje. Ne glede na prepoved odlaganja odpadkov torej predmet najema še vedno obstaja. V zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka še vedno upravljalec odlagališča. Tožena stranka je postala upravljalec odlagališča na podlagi koncesijske pogodbe, za katero nobena od strank ni trdila, da bi bila razveljavljena ali na drug način v tem delu spremenjena. Dejstvo, da je bila podpisana pogodba o odvozu odpadkov na P. samo po sebi še ne pomeni (zlasti glede na prej citirane določbe in njihov namen, to je zagotavljanje varstva okolja), da je bila spremenjena koncesijska pogodba, tako da tožena stranka ne bi bila več upravljalec odlagališča odpadkov v S.. Nenazadnje je tudi sama ravnala kot upravljalec, saj je vlagala ustrezna pravna sredstva, s katerimi je želela doseči zaprtje odlagališča. Upravljalec odlagališča je namreč po 18. točki 2. člena Uredbe oseba, ki je odgovorna za odlagališče in ga upravlja med njegovo gradnjo, odlaganjem odpadkov, izvedbo zapiralnih del in po zaprtju. Obveznosti v zvezi z zapiranjem odlagališča torej niso neke naknadno prevzete obveznosti, temveč obveznosti, ki so sestavni del obveznosti, prevzetih s koncesijsko pogodbo. Zato ni pomembno, ali sta pravdni stranki naknadno sklenili še kakšno pogodbo v zvezi z zapiranjem, ali ne. Ne drži niti, da bi šlo za neodplačno obveznost, saj morajo biti stroški sanacije odlagališča sestavni del cene, ki jo plačujejo uporabniki, kot to določa 6. odstavek 22. člena Uredbe o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (podobno je v četrti alineji 2. točke prvega odstavka 23. člena določal tudi prej veljavni Pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja).

Tožena stranka pa je trdila tudi, da je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost po najemni pogodbi z napako. Ni sporno, da je ob sklenitvi pogodbe odlagališče izpolnjevalo takratne pogoje, po spremembi predpisov pa jih ne izpolnjuje več (zato tudi prepoved odlaganja). Sporno je torej, kdo je bil dolžan poskrbeti za izpolnjevanje pogojev. Drži, da je za izvajanje občinskih lokalnih služb odgovorna občina, vendar je ta izvajanje javne službe zagotovila s prenosom koncesije na toženo stranko, predmet te pravde pa so razmerja med njima in ne nasproti tretjim. Vsi že v izpodbijani sodbi citirani predpisi v zvezi z izgradnjo in zapiranjem odlagališč določajo obveznosti upraviteljev odlagališča (in ne lokalnih skupnosti), zato se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, da (naknadne) napake predmeta najema izvirajo iz sfere tožene stranke. Kot rečeno, je bilo v Pravilniku o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (v nadaljevanju: Pravilnik), na podlagi katerega so bile določene cene tudi preden je med strankama prišlo do nesoglasij glede zvišanja cen, določeno, da mora cena vsebovati tudi finančnih jamstvo za zaprtje odlagališča in izvajanje ukrepov po zaprtju odlagališča. Iz poslovnega poročila v prilogi A32 pa je razvidno, da je tožena stranka imela rezervacije za stroške zapiranja odlagališča v skladu s takrat veljavno Uredbo. Res ni izrecno zapisano, da so bila ta sredstva pridobljena iz cene storitev, vendar je tak sklep edini možen glede na vsebino Pravilnika, tožena stranka pa kaj drugega glede teh rezervacij niti ne trdi. Ni sporno, da se vse odločbe upravnih organov nanašajo na toženko, da je bila toženka tudi stranka v upravnih postopkih pridobivanja okoljevarstvenega soglasja. Vzdrževanje odlagališča, pa tudi najmanj izdelava plana investicijskega vzdrževanja in investicij (30. člen Pogodbe o prenosu infrastrukture in najemu infrastrukture) je bila naloga tožene stranke (v spisu je v prilogi A31 na primer pregled zaračunanih sredstev za investicijska in razvojna ter sanacijska dela za centralno odlagališče odpadkov S. in njihove porabe v letu 2010), zato zgolj zaradi dejstva, da odlagališče ni izpolnjevalo spremenjenih pogojev ni mogoče tožeči stranki pripisati odgovornost za neizpolnjevanje pogojev. Sodišče prve stopnje ni spregledalo navedb, da je bila vloga za izdajo okoljevarstvenega soglasja zavrnjena, ker tožena stranka ni predložila finančnih jamstev. Prav zato je tudi štelo, da napake izvirajo iz sfere tožene stranke. Po v času zavrnitve vloge veljavni določbi 42. člena Uredbe o odlagališčih odpadkov mora upravljalec (in ne lokalna skupnost) zagotoviti finančna jamstva za izvedbo predvidenih ukrepov in sicer v obliki bančne garancije, zavarovalne police ali zastave depozita na banki. Opozarjanje na to obveznost tožene stranke je namen dopisa z dne 15.1.2015. Tožena stranka pa ni trdila, da bančnih garancij brez udeležbe tožeče stranke ne bi mogla pridobiti. Iz listin, ki jih je predložila, prav tako ne izhaja, da bi se tožeča stranka izrecno zavezala za zagotovitev finančnih jamstev(1). Ne drži torej pritožbena navedba, da so finančna jamstva obveznost tožeče stranke, kaj takega ni razvidno iz nobenega predpisa ali pogodbe.

Nenazadnje pa Obligacijski zakonik (OZ) v 598. členu ureja situacijo, ko nastane napaka med zakupom(2) in sicer daje najemniku možnost odstopiti od pogodbe ali pa zahtevati znižanje kupnine. Tožena stranka ni uveljavila nobene od obeh opcij. V predmetni zadevi pa je treba opozoriti tudi na posebno naravo sporne najemne pogodbe. Predmet pogodbe je bil namreč prenos javne infrastrukture na upravljalca odlagališča, najemnina pa je praviloma enaka amortizaciji te infrastrukture. Po prejšnjih predpisih so bila namreč javna sredstva v poslovnih knjigah tožene stranke in ta je v vsakem primeru morala med odhodki upoštevati strošek amortizacije (ki ga je upoštevala tudi pri določitvi cene storitve). Z novimi predpisi je infrastruktura ostala v upravljanju tožene stranke, strošek amortizacije je bil še vedno upoštevan pri oblikovanju cene, le infrastruktura se vodi v poslovnih knjigah tožeče stranke. Formalno je bilo zato pokrivanje stroškov amortizacije urejeno z najemno pogodbo. Ker je tožena stranka še vedno upravljalec infrastrukture in še vedno izvaja javno službo zbiranja in odlaganja komunalnih odpadkov (in torej občanom v ceni storitev zaračunava tudi amortizacijo), dejstvo, da je bila izdana prepoved odlaganja odpadkov, na obveznost obračuna amortizacije ne vpliva. Tudi po vsebini torej ne gre za zahtevek, ki bi bil v nasprotju s predpisi in moralo. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna izpolniti svojo obveznost po (veljavni) pogodbi, je zato pravilna.

Ker tožeči stranki na podlagi gornjih ugotovitev ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, je bil pravilno zavrnjen tudi pobotni ugovor. Tudi uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitev ni pokazal, zato je pritožbeno sodišče na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka je v pritožbenem postopku izgubila, zato mora nasprotni stranki plačati njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.156,96 EUR (tar.št. 3210, 6002 in 6007 ZOdvT).

---

op. št. 1: Upoštevati je treba, da je tožeča stranka oseba javnega prava, za katero veljajo strogi pogoji za dajanje poroštev ali drugih finančnih zavarovanj. Kakšni ustni dogovori zato gotovo ne pomenijo zaveze tožeče stranke.

op. št. 2: Ni sporno, da je ob sklenitvi pogodbe odlagališče izpolnjevalo vse takrat veljavne pogoje za obratovanje, med trajanjem najema pa se je spremenila zakonodaja in postavila bistveno strožje zahteve. Po spremembi predpisov odlagališče ni več izpolnjevalo pogojev za obratovanje in gre za primerljivo situacijo z nastankom napake med trajanjem najema.