VSK sklep Cpg 9/2016

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da tožena stranka plača tožeči stranki 240.668,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.2013 dalje in znesek 201.388,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.12.2008 dalje. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 15.621,29 EUR stroškov pritožbenega postopka. Iz razlogov sodbe izhaja, da odškodninska zahtevka nista utemeljena, ker tožeča stranka ni podala dovolj navedb glede škode, ki ji je nastala zaradi izgubljenih obdelovalnih površin ob širitvi gramoznice; za škodo zaradi izpada kmetijskih pridelkov, ker tožena stranka ni zagotovila nadomestnega namakalnega sistema, pa tožena stranka ni pasivno legitimirana.

Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka in jo izpodbijala iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navedla je, da ima D. status investitorja, in da zato odgovarja za vsakršno premoženjsko škodo, ki jo povzroči s svojim delovanjem, zato je zmotna ocena sodišča glede pasivne legitimacije. Napačno je uporabilo določbo 29. člena Uredbe I, saj iz nje izhaja, da toženka v celoti odgovarja tudi za škodo, ki je nastala tožnici v zvezi z gradnjo navedenega odseka avtoceste. Obrazložitev sodišča, da naj bi tožeča stranka lahko primarno zahtevala izvedbo nadomestnega namakalnega sistema, je brez pomena, saj ni nobene vzročne zveze med njeno opustitvijo in predmetnima tožbenima zahtevkoma za plačilo odškodnine. Tožeča stranka je namreč ves čas zatrjevala odškodninsko odgovornost tožene stranke ter višino škode zaradi izpada pridelka, ne pa zaradi izgubljenih površin zaradi povečanja gramoznice. Izvedenec K. je sicer res navedel, da višine škode na zemljiščih, ki so bila izgubljena zaradi povečanja gramoznice, ni zmožen ugotoviti, vendar pa tožeča stranka tovrstne škode niti po temelju, niti po višini ni uveljavljala. Je pa izvedenec K. povsem korektno ocenjeval višino škode v skladu s tožbenim zahtevkom, tožena stranka pa ni nikoli nasprotovala vtoževani višini škode in se je spustila v pravdanje.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, označila jo je za neutemeljeno in predlagala njeno zavrnitev.

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 877/2015, z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba v zvezi s tem, za katero škodo je tožeča stranka v predmetni pravdi zahtevala odškodnino, utemeljeno opozarja, da je bila dejanska podlaga obeh njenih tožb(1) odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je imela zaradi nižjih količin pridelkov v letih od 2000 do 2008, in sicer zaradi tega, ker je bil uničen do takrat obstoječi in delujoči namakalni sistem (prekinjen obstoječi glavni cevovod in odstranjeno črpališče), novega črpališča pa tožena stranka ni zgradila in ni ponovno vzpostavila namakalnega sistema. Tožba torej ni temeljila na nastanku škode zaradi nižjega pridelka, ker se je z gradnjo avtoceste zmanjšalo število kmetijskih zemljišč, katere je obdelovala tožeča stranka. Tožeči stranki torej ni mogoče očitati, da v zvezi s kmetijskimi kulturami, ki so rasle na „izgubljenih površinah“ ni podala dovolj navedb in dokazov, da bi bilo mogoče odločiti o višini škode, saj na tej podlagi niti ni gradila svoje tožbe.

Utemeljena je pritožba tudi v delu, ko prvostopenjskemu sodišču očita napačno uporabo materialnega prava pri presoji tiste odškodninske podlage, katero je tožeča stranka v tožbi podala, to je glede odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi manjšega pridelka zaradi nevzpostavitve sistem namakanja. Pravilno se je sicer prvostopenjsko sodišče opredelilo, da toženi stranki, ki je v skladu s takrat veljavnim Zakonom o družbi za avtoceste v Republiki Slovenije (Ur. l. RS, št. 57/93, 126/2003, 45/2008-ZJC-C, 69/2008-ZCestV, 38/2010-ZUKN in 97/2010-ZDARS-1, v nadaljevanju: ZDARS) opravljala naloge izgradnje in obnavljanja avtocest v svojem imenu, a za račun Republike Slovenije, ne bi bilo mogoče očitati odškodninske odgovornosti za škodo, ki je tožeči stranki nastala v povezavi s prostorskim načrtovanjem avtoceste. V obravnavanem primeru je namreč vzrok za škodo, ki jo zatrjuje tožeča stranka, mogoče prepisati zgolj prostorski umestitvi avtoceste med kmetijska zemljišča, na katerih je bil pred gradnjo avtoceste urejen namakalni sistem. Ni šlo torej za napako pri sami izvedbi gradnje, ampak za načrtovan poseg v okoliška zemljišča. Za takšen poseg pa bi toženi stranki ne bilo mogoče na podlagi deljenih pristojnosti po ZDARS očitati odškodninske odgovornosti, kot je to pravilno razsodilo tudi prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi, in kot se je v zvezi s tem sodna praksa že tudi večkrat izrekla(2).

Vendar pa pritožba glede odškodninske odgovornosti tožene stranke utemeljeno opozarja, da je sodišče napačno uporabilo določbo 29. člena Uredbe o lokacijskem načrtu za smer avtoceste Maribor - slovensko - madžarska meja na odseku Vučja vas, Beltinci (Ur. l. RS, št. 63/1999, v nadaljevanju: Uredba), katere besedilo je sicer v razlogih izpodbijane sodbe korektno povzelo. Ker je bil že pri izdelavi lokacijskega načrta za izvedbo obravnavanega odseka avtoceste predviden poseg v obstoječi namakalni sistem (zaradi izgradnje je bilo tedanje črpališče za potrebe namakalnega sistema odstranjeno), je Vlada Republike Slovenije v zadnjih dveh odstavkih 29. člena Uredbe določila, kako je potrebno cevovode obnoviti in nadomestiti namakalni sistem s črpališčem na novi lokaciji. Iz te določbe tudi izhaja, da obnovljen namakalni sistem ni bil predmet obravnavanja lokacijskega načrta iz Uredbe, vendar pa so v tem aktu določili okvirne naloge za vzpostavitev namakalnega sistema in določili, da stroške za izvedbo tega krije investitor. V konkretnem primeru je bil investitor tožena stranka, kar za stranki tudi ni bilo sporno, in kar v odgovoru na pritožbo tožena stranka tudi ponovno poudarja. Tožena stranka bi torej morala vzpostaviti ponovno namakalni sistem, v katerega je posegla trasa novo zgrajenega dela avtoceste. Njena obveznost je izhajala tudi iz 3. člena Uredbe o rudarski pravici za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine na pridobivalnem prostoru Bakovska cesta „A“, MO Murska Sobota (Ur. l. RS, št. 99/2001), v skladu s katerim bi morala tožena stranka, kateri je bila podeljena koncesija za gospodarsko izkoriščanje mineralnih surovin, izpolniti vse obveznosti, ki jih je imela po Uredbi.

Četudi je prvostopenjsko sodišče pri povzemanju zgoraj navedenih določb uredb celo naredilo zaključek, da je bila tožena stranka upravičena začeti vse upravne postopke, povezane s posegi v prostor in opravljati druge investitorske posle (11. točka obrazložitve), pa ni mogoče pritrditi njenemu nadaljnjemu materialnopravnemu stališču, da bi bila na podlagi obeh uredb tožena stranka odgovorna le za škodo, ki bi tožeči stranki nastala v zvezi z izgubljenimi kmetijskimi površinami zaradi razširitve gramoznice. S tem, ko tožena stranka ni vzpostavila namakalnega sistema na nepremičninah, ki jih je obdelovala tožeča stranka, je po presoji pritožbenega sodišča odškodninsko odgovorna za škodo, ki se kaže v manjši količini poljščin, ki jih tožeča stranka pridela brez namakanja zemljišč.

Po presoji pritožbenega sodišča je bila torej tožena stranka, kot investitor, v skladu z 29. členom Uredbe dolžna zagotoviti nadomestni namakalni sistem enakih zmogljivosti. K temu je pripisati še, da navedene določbe ni mogoče tolmačiti tako, kot jo tožena stranka (kar navaja tudi v odgovoru na pritožbo), češ da je bila zadolžena zgolj „za kritje stroškov“ izvedbe tega nadomestnega namakalnega sistema, ampak je bilo s to določbo toženi stranki naloženo, da mora ta sistem izgraditi, saj niso v Uredbi določeni nobeni drugi nosilci za izvedbo nadomestnega namakalnega sistema. Pa tudi sicer ne more iti v breme oškodovanca, da bi se moral ukvarjati s tem, ali je za povzročeno škodo (ker sistem ni bil vzpostavljen) odgovoren tisti, ki bi moral stroške kriti, ali tisti, ki bi moral zagotoviti dokumentacijo, ali nekdo tretji. Ta razmerja bo lahko tožena stranka, če bo izkazala, da je bil še nekdo solidarno odgovoren zaradi nevzpostavitve namakalnega sistema, reševala z drugim solidarnim dolžnikom na podlagi iz 188. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev prvostopenjskega sodišča. V ponovnem sojenju bo sodišče moralo v skladu s trditveno podlago tožbe ponovno odločati o odškodninski odgovornosti tožene stranke, to je predvsem o višini škode, po tem, ko se bo določno opredelilo tudi do zastaralnega ugovora tožene stranke.

Odločitev iz II. točke izreka sklepa temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

---

op. št. 1: ki jih je sodišče združilo v skupno obravnavanje v tej zadevi

op. št. 2: npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 502/2004 in III Ips 13/2014