VSK sodba Cpg 436/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka v 15-ih dneh plačati tožeči stranki odškodnino v višini 4.760,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.10.2013 dalje do plačila. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 950,02 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje v konkretni zadevi uporabiti določbo prvega odstavka 164. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), kjer je predvideno kot primarno sredstvo odpravljanja škode vzpostavitev v prejšnje stanje. Ta možnost toženi stranki ni bila dana na voljo. Tožeča stranka je poškodovano vozilo samovoljno popravila. Tožeča stranka tudi ni dokazala obsega potrebnih del za popravilo poškodb, ki so nastale v nezgodi. Tožeča stranka je dolžna višino škode dodatno izkazati v primeru, če tožena stranka izkaže utemeljen dvom v pravilnost obračunanega popravila. Zato bi morala tožeča stranka predlagati izvedenca ustrezne stroke, česar ni storila. Tožeča stranka je predložila zgolj fakturo glede višine nastale škode, kar pa ne zadostuje. Dokazno breme v tej zvezi je bilo na tožeči stranki. Obseg poškodb je razviden tudi iz fotografij v sodnem spisu.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Odgovorna oseba je sicer dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala (prvi odstavek 164. člena OZ), vendar pa mora sodišče oškodovancu prisoditi denarno odškodnino, če jo ta zahteva, razen če okoliščine danega primera opravičujejo vzpostavitev prejšnjega stanja (četrti odstavek 164. člena OZ). Da bi okoliščine primera v obravnavani zadevi opravičevale vzpostavitev prejšnjega stanja, pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji sploh ni zatrjevala. Prepozna in pravno neupoštevna je tudi pritožbena novota, da tožeča stranka tožene stranke ni pozvala k odpravi škode in je samovoljno dala popraviti poškodovano vozilo.

Ne drži tudi pritožbeni očitek, da je tožeča stranka dokazovala obseg dejanske škode zgolj z priloženo fakturo št. 1-422294 z dne 29.6.2013, iz katere je jasno razvidno, katera konkretna popravila je na poškodovanem vozilu tožeče stranke izvedla družba A. d.o.o. To dejstvo (obseg škode), ki ga je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ustrezno opisala in konkretizirala, je tožeča stranka tudi uspešno dokazovala z izpovedbama prič D.F. in M.K. Tako je glede višine škode sodišče prve stopnje upravičeno sledilo izpovedbi priče D.F. (ki je poškodovano vozilo tožeče stranke upravljal pred nezgodo), ki je določno povedal, da je bilo omenjeno vozilo pred nezgodo nepoškodovano in je bilo tehnično brezhibno. Prav tako je sodišče prve stopnje glede omenjenega pravno pomembnega dejstva svojo dokazno oceno oprlo tudi na prepričljivo izpoved priče M.K.(avtomehanik, ki je izvedel sporno popravilo), da so bili na vozilu tožeče stranke popravljeni oziroma zamenjani samo tisti deli, ki so bili v nezgodi poškodovani (nekatere poškodbe so bile vidne že od zunaj, nekatere pa šele takrat, ko so bili z vozila odstranjeni vidni poškodovani deli). V tej zvezi je po oceni pritožbenega sodišča izpoved priče M.K. tudi razumna, strokovna in življenjsko prepričljiva (ni bila potrebna zgolj zamenjava odbijača, ampak je bilo potrebno zamenjati tudi žaromet, ker so bili zlomljeni nosilci, ki jih ni mogoče zamenjati posamično; star znak MAN ni bilo mogoče odlepiti od poškodovane plastike; blatnik je zvilo zato, ker je bil privijačen na čelni del tovornega vozila; potrebna je bila zamenjava stopnice). Iz tega razloga tudi po oceni pritožbenega sodišča obsega škode v konkretnem primeru ni bilo mogoče ugotavljati zgolj na podlagi predloženih fotografij (priloga B2), kot to zmotno ocenjuje tožena stranka v obravnavani pritožbi.

Tožeča stranka je zaradi tega tudi po oceni pritožbenega sodišča uspela dokazati tudi višino škode. Dokazno breme, ki je dinamične narave, se je v tem delu zato prevesilo na toženo stranko, ki je sicer predlagala dokaz z zaslišanjem ustreznega izvedenca, vendar sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, ker tožena stranka kot predlagatelj ni založila zahtevanega predujma za izvedbo dokaza. Nikakor torej ne drži pritožbeni očitek, da bi morala tožeča stranka predlagati ta dokazni predlog, upoštevaje ob tem, da tožena stranka v konkretni zadevi niti ni izkazala utemeljenega dvoma glede pravilnosti obračunanega popravila.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).