VSK sklep II Kp 24327/2011

Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog državne tožilke za odstop predmetnega kazenskega spisa oziroma odstop kazenskega pregona zoper obdolženega Ž.B. Republiki Hrvaški.

Proti takemu sklepu je vložila pritožbo okrožna državna tožilka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ter v zvezi z 21. členom Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep je pravilen, stališče pritožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti (le) 21. člen Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah in kazenski pregon zoper obdolženca odstopiti Republiki Hrvaški, pa ni pravilno ter se pri tem tudi nepravilno sklicuje na sklep Višjega sodišča v Kopru opr. št. II Kp 3338/2011 z dne 24.9.2015.

21člen Evropske konvencije Sveta Evrope o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah iz leta 1959 z Dodatnim protokolom iz leta 1978, kar sta ratificirali tudi Republika Slovenija in Republika Hrvaška, bi lahko bil pravna podlaga za odstop kazenskega pregona le v primeru, če ne bi bilo na razpolago druge pravne podlage, ki posebej opredeljuje odstop in prevzem pregona kot posebne oblike mednarodno pravne pomoči. To izhaja tudi iz drugega odstavka 26. člena prej navedene Konvencije, ki določa, da konvencija ne vpliva na obveznosti po katerikoli drugi dvostranski ali večstranski mednarodni konvenciji, ki vsebuje ali utegne vsebovati določbe, ki urejajo posebne vidike medsebojne pravne pomoči na določenem področju. Tudi tretji odstavek 26. člena prej Konvencije določa, da lahko pogodbenice med seboj sklepajo dvostranske ali večstranske sporazume o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah zaradi dopolnjevanja določb konvencije ali za lažjo uporabo načel konvencije. 21. člen Konvencije, ki ga izpostavlja pritožnica (ta govori o dajanju informacij v zvezi s postopki) je namreč tako splošna določba, da je v primeru, če je odstop in prevzem kazenskega pregona posebej urejen v drugih dvostranskih ali večstranskih mednarodnih konvencijah, mrtva črka na papirju, saj stopi v ospredje načelo, da poseben predpis odvzema veljavnost splošnemu (lex specialis derogat legi generali). Načelo, ki ga ponuja pritožnica, da kasnejši predpis odvzema veljavnost predpisu, ki je veljal prej (lex posterior derogat legi priori) za obravnavano zadevo ni relevantno.

Pritožnica se v pritožbi (med drugim) sklicuje tudi na Obrazložitveni memorandum Konvencije Sveta Evrope o transferju postopkov, vendar pritožbeno sodišče odgovarja, da navedena konvencija za obravnavano zadevo ni mogoča pravna podlaga. Gre namreč za Evropsko konvencijo z dne 15.5.1972 o odstopu postopkov v kazenskih zadevah, katere ni ratificirala niti Republika Slovenija, niti Republika Hrvaška. Nenazadnje ravno ta konvencija, ki je bila sestavljena 15.5.1972 in je stopila v veljavo 30.3.1978 (s tremi ratifikacijami) potrjuje splošnost Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah, ki je bila sestavljena 20.4.1959 in je stopila v veljavo 12.6.1962 (tudi s tremi ratifikacijami) oziroma kaže, da slednja ne ureja posebne oblike mednarodno pravne pomoči kot je odstop in prevzem pregona, saj sicer sprejem posebne konvencije glede tega instituta ne bi bilo potrebno.

Pritožnica tako nima prav, da predstavlja Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah „zastarelo“ bileteralno pogodbo, tudi zato ne, ker je stopila v veljavo kasneje kot zgoraj navedena Konvencija iz let 1959 (le ratifikacija s strani R Slovenije in R Hrvaške je bila opravljena kasneje) in ne že prej, kot zmotno trdi pritožnica. Ravno tako ne drži trditev pritožnice, da je edina vrednost bilateralne pogodbe omogočanje komunikacije v jeziku proseče države, saj je iz njene vsebine razvidno, da ureja ravno to, kar kot posebno obliko mednarodne pravne pomoči ne ureja Konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah, to je odstop in prevzem kazenskega pregona.

Pritožnica ima prav, ko poudarja, da je institut odstopa pregona v razmerju do držav članic Evropske unije urejen v Zakonu o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami evropske unije (ZSKTDČEU-1), vendar se v obravnavani zadevi ne more uporabiti zato, ker se določbe tega zakona ne uporabljajo za vprašanja sodelovanja v kazenskih zadevah, ki so drugače urejena s pravnim aktom Evropske unije, ki se neposredno uporablja, ali z mednarodno pogodbo. Taka mednarodna pogodba (bilateralna pogodba je tudi mednarodna pogodba) predstavlja Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah, ki jo je v obravnavani zadevi pravilno uporabilo sodišče prve stopnje. Ker je eden od pogojev za odstop kazenskega pregona tudi izjava oškodovanca, da se strinja z odstopom (4. točka drugega odstavka 35. člena bilateralne pogodbe), takega soglasja pa v obravnavani zadevi ni oziroma je oškodovanka državljanka Republike Slovenije S.O. izjavila, da z odstopom kazenskega pregona ne soglaša, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je predlog državne tožilke zavrnilo. Pri tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je kaznivo dejanje goljufije po petem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 kot se tudi očita obdolžencu že zastaralo (kaznivo dejanje naj bi bilo storjeno 17.6.2009, glede na predpisano kazen-denarno kazen ali zapor do enega leta- je obravnavano kaznivo dejanje zastaralo 17.6.2015 - 5. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1).

Pritožnica minimizira pravice oškodovancev kaznivega dejanja pri odstopu kazenskega pregona drugi državi, vendar nima prav, saj je oškodovanec, državljan R Slovenije utemeljeno varovan v svojih pravicah pred ovirami, ki zanj nastopijo zaradi odstopa kazenskega pregona tako, da mora z odstopom soglašati, na kar kažejo tudi določbe ZSKZDČEU-1 in ZKP, ki urejajo ta institut (četrti odstavek 84. člena ZSKZDČEU-1 določa, da ni dovoljen odstop kazenskih spisov, če je oškodovanec državljan Republike Slovenije, ki temu nasprotuje, razen, če je dano zavarovanje za uveljavitev njegovega premoženjskopravnega zahtevka; enako določbo ima četrti odstavek 519. člena ZKP).

Nenazadnje je prevzem pregona odvisen o države prevzemnice, saj mora za prevzem kazenskega pregona obstajati njeno soglasje. Pritožnica, čeprav trdi, da je tožilstvo udeleženo tako pri aktivnih kot tudi pasivnih oblikah instituta odstopa oziroma prevzema kazenskega pregona, ne daje (ker tega niti ne more dati) zagotovila, da bi Republika Hrvaška pregon zoper obdolženca v obravnavani zadevi prevzela. Nasprotno, vse zgoraj obrazloženo kaže, da Republika Hrvaška pregona ne bi prevzela.

Pritožnica pravilno ugotavlja, da se sodišče že vse od leta 2012 trudi „locirati obdolženca in zagotoviti njegovo navzočnost v postopku“, vendar je potrebno spomniti, da je obravnavani kazenski postopek uveden na podlagi obtožnega predloga državnega tožilca, zato je tudi njegova dolžnost, da stori vse potrebno, da „locira obdolženca in zagotovi njegovo navzočnost v postopku“ ali predlaga potrebne ukrepe v tej smeri.

Ker je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da niso izpolnjeni pogoji za odstop predmetnega spisa oziroma kazenskega pregona zoper obdolženega Ž.B. Republiki Hrvaški, je pritožbo, na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP, kot neutemeljeno zavrnilo.