VSK sklep CDn 18/2016

Pritožbi se ugodi ter se izpodbijani sklep in sklep Dn 182978/2015 z dne 29.9.2015 razveljavita ter zadeva vrne zemljiškoknjižni sodnici v ponovno odločanje o vpisu.

Predlagatelj sam trpi stroške pritožbe.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugovor predlagatelja zoper sklep Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, Dn 182978/2015 z dne 29.9.2015 zavrne in sklep potrdi. S sklepom zemljiškoknjižne pomočnice z dne

29.9.2015 je bilo odločeno, da se vpis služnostne pravice na služeči nepremičnini parc. št. 2 k.o. B., v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih nepremičnin parc. št. 5 in 7 k.o. B., na podlagi Sodne poravnave Temeljnega sodišča v Novi Gorici, Enote v Novi Gorici N 8/84 z dne 18.6.1984, odločbe Geodetske uprave Nova Gorica z dne 8.9.1994 ter skice izmere Območne geodetske uprave RS, Geodetske uprave Nova Gorica, z dne 30.6.1994, ne dovoli.

Predlagatelj se je zoper sklep pritožil. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep tako spremeni, da se predlagana vknjižba služnosti dovoli. Sodišče šteje, da sodna poravnava med predlagateljemin lastnikom parcele št. 2 nima učinka, ker dogovorjena služnost ni bila vpisana v zemljiško knjigo. To stališče je zmotno. Ne gre za dogovorjeno služnost, pač pa za nastanek služnosti s sodno odločbo, saj je poravnava oblikovani akt o ustanovitvi služnosti, ne pa nadomestitev listine o pravnem poslu, ter je bila sklenjena v nepravdnem postopku, ki se je vodil zaradi razdelitve solastnih nepremičnin. V takem postopku se v primeru, ko pridobitelj razdeljene nepremičnine le te ne more uporabljati brez uporabe drugega dela razdeljene stvari, ustanovi stvarno služnost (125. člen Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju: ZNP). Predmetna služnost je torej nastala s citirano poravnavo in vpis v zemljiški knjigi zagotavlja le publiciteto. Citirana sodna poravnava nedvomno zavezuje lastnika služeče nepremičnine, ki je sodeloval pri njeni sklenitvi, poleg tega pa poravnava učinkuje tudi na predlagatelja, saj služnost ni vezana na osebo, lastnika gospodujoče nepremičnine, pač pa na samo nepremičnino. Predlagatelj pa je pravni naslednik skleniteljice sodne poravnave in je pravno nasledstvo izkazano s samim stanjem zemljiške knjige, saj je predlagatelj vpisan kot lastnik gospodujočih nepremičnin. Z lastninsko pravico je postal tudi imetnik predmetne stvarne služnosti. Gre za akcesorne pravice. Poravnava torej ustanavlja služnost, ki je neločljivo povezana z lastninsko pravico na gospodujočih nepremičninah. Materialno pravo je napačno uporabljeno. S sodno poravnavo je ustanovljena služnost stvarne pravice in ne gre za osebno pravico. S pravnim nasledstvom lastninske pravice na gospodujočih nepremičninah stvarna služnost avtomatično preide tudi na novega pridobitelja. Služnost je torej obstajala, saj je nastala s sodno odločbo, le vpisana ni. Zavrnitev vpisa bi predstavljala nevzdržno situacijo, saj bi zemljiška knjiga, katere smisel je, da odraža dejansko stanje pravic na nepremičninah, izkazovala napačno stanje. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Predlagatelj je v ugovoru navajal da je singularni pravni naslednik A.H., ki je bila zemljiškoknjižna lastnica nepremičnin v času sklenitve sodne poravnave in je izgovorila v korist svoje nepremičnine stvarno služnost. Parcela, v breme katere se predlaga vknjižba služnosti, je last J.H, ki je sodeloval pri sklenitvi sodne poravnave, s katero sta stranki med drugim tudi zapisali, da ustanovita služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi vozili v breme njegovih - služečih nepremičnin in v korist nepremičnin, ki so bile tedaj last A.H. Stranki sta s sodno poravnavo druga drugi tudi dovolili vse zemljiškoknjižne prenose.

Sodišče prve stopnje je predlog za vknjižbo služnostne pravice zavrnilo z razlogovanjem, da sodna poravnava učinkuje le med strankama poravnave, to je med J.H. in A.H., v konkretnem primeru v korist A.H., ne pa predlagatelja, ki je sedaj zemljiškoknjižni lastnik gospodujočih nepremičnin. To stališče je po oceni pritožbenega sodišča nepravilno, saj ne gre za primer, ko bi prišlo do spremembe zemljiškoknjižnega lastnika služeče nepremičnine in poravnava novega lastnika ne bi mogla zavezovati, saj ni oseba, ki bi izdala zemljiškoknjižno dovolilo ter vpis zoper osebo, proti kateri ne učinkuje listina, ki je podlaga za vknjižbo, ni dovoljen (prim. odločbi Višjega sodišča v Kopru Cdn 33/2014 z dne 25.2.2015, Cdn 4/2012, z dne 1.2.2012).

V 14. členu Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1) so določena splošna pravila o podatkih o pravici, ki se vpišejo v zemljiško knjigo. V primeru, ko pravica učinkuje v korist vsakokratnega lastnika druge nepremičnine, se pri vpisu pridobitve te pravice namesto podatkov o osebi vpiše identifikacijski znak nepremičnine (nepremičnina kot imetnik) - tretji odstavek 14. člena ZZK-1. Ko se zahteva tak vpis, je zahtevek za vpis utemeljen, če je v

zemljiškoknjižnem dovolilu naveden identifikacijski znak nepremičnine, v korist vsakokratnega imetnika katere vpis učinkuje. V danem primeru je zemljiškoknjižni lastnik služeče nepremičnine sklenil dogovor o služnosti, služnost je bila dogovorjena v korist nepremičnine, in s tem kot stvarna pravica vsakokratnega lastnika, ter je predlagatelj navajal, da je singularni naslednik prejšnje zemljiškoknjižne lastnice gospodujočih nepremičnin. Predlog bi bil utemeljen, če bi sodišče ugotovilo, da navedbe o pravnem nasledstvu držijo ter je poravnava ob sklenitvi izpolnjevala vse zahtevane pogoje za vpis glede na tedanje zemljiškoknjižne podatke, kar zaradi zmotnega stališča sodišča prve stopnje ni storjeno (prim. odločbo Višjega sodišča v Kopru Cdn 56/2015, z dne 7.4.2015).

Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbi ugodilo ter izpodbijani sklep in tudi sklep zemljiškoknjižne sodniške pomočnice razveljavilo in zadevo vrnilo zemljiškoknjižnemu sodniku v ponovno odločanje o vpisu (5. točka prvega odstavka 161. člena ZZK-1.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbe, saj v zemljiškoknjižnem postopku, kjer se smiselno uporabljajo določbe Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP), velja splošno pravilo, da udeleženci trpijo svoje stroške (razen, če zakon ne določa drugače) - 35. člen ZNP.