VSL sodba II Kp 45373/2013

Pritožba zagovornika obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženec je dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke pooblaščencev zasebnega tožilca ter sodno takso v višini 360,00 EUR kot stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja razžalitve po prvem in drugem odstavku 158. člena KZ-1. Izreklo mu je denarno kazen v znesku 1.000,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsakih začetih 41,73 EUR določilo en dan zapora. Odločilo je še, da je obtoženi na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik „iz pritožbenih razlogov po ZKP“. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na pritožbo so odgovorili pooblaščenci zasebnega tožilca B. B. iz Odvetniške družbe C. Predlagali so, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po preizkusu izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb, odgovora na pritožbo in podatkov kazenskega spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z izvedbo vseh materialnopravno relevantnih dokazov pravilno ugotovilo dejansko stanje. Obrazloženi dokazni zaključki prvostopenjskega sodišča so prepričljivi ter pravilni, zato jih sodišče druge stopnje sprejema. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno uporabilo materialno pravo.

6V tč. 17 razlogov izpodbijane sodbe se je že sodišče prve stopnje pravilno opredelilo, da je bil zasebni tožilec v času objave obtoženčevega zapisa na blogu nosilec javne funkcije (minister za ...). Hkrati je zasebni tožilec nedvomno eden najvidnejših in javno najbolj izpostavljenih obrazov družbeno vplivne politične stranke oziroma opcije, tj. tako v času objave zapisa kot navsezadnje tudi sedaj. Gre torej za osebnost iz družbenega življenja, ki javnost zanima (t. i. absolutna oseba iz javnega življenja). Iz ustavnopravne doktrine (nosilna odločba Ustavnega sodišča RS Up-50/99 z dne 14. 12. 2000) izhaja, da je o zasebnem življenju absolutne javne osebe mogoče pisati oziroma javno razpravljati tudi brez privolitve prizadetega. Dovoljeno je opisati zlasti tisto, kar je pomembno za oceno značaja, ravnanj ter mišljenja te osebe glede na njeno javno udejstvovanje. Na načelni ravni so pravilne pritožbene navedbe, da mora biti toleranca kritike javne osebe višja v primerjavi z drugimi posamezniki. S pritožbo se je mogoče strinjati tudi do te mere, da je eden vodilnih članov politične stranke dolžan trpeti morebitno javno kritiko, ki bi merila na to, da njegova ravnanja v zasebnem življenju nasprotujejo izraženim stališčem politične opcije, ki ji pripada, o pomembnih družbenih vprašanjih. V konkretni zadevi gre za splošno znano nasprotovanje t. i. desne politične sfere zakonskemu izenačevanju pravic istospolnih partnerjev s člani raznospolnih partnerskih skupnosti. Pisanje o domnevni homoseksualni usmerjenosti zasebnega tožilca, „podkrepljeni“ z opisovanjem njegovih homoseksualnih izkušenj v parku D. in drugod, bi načelno lahko kazalo na določeno dvoličnost oziroma diskrepanco med javnim ter zasebnim življenjem zasebnega tožilca, na kar se je v zagovoru skliceval tudi obtoženi. Povedano velja ne glede na to, ali se je prav zasebni tožilec osebno decidirano opredeljeval do stališč svoje politične stranke v zvezi s homoseksualnostjo ali ne, saj se od slednjih ni in ne more ograditi.

7Kljub navedenemu pa sodišče druge stopnje ne sprejema naziranja pritožbe, da s predmetnim zapisom obtoženec ni presegel meje dopustnega izražanja ter da zapis, ki je predmet tega kazenskega postopka, ni objektivno žaljiv. Pritožbeno sodišče pritrjuje utemeljitvi sodišča prve stopnje (zlasti tč. 22 razlogov izpodbijane sodbe), ki je po opravljenem tehtanju obtoženčeve pravice do svobodnega izražanja in pravic zasebnega tožilca do osebnega dostojanstva ter varstva osebnostnih pravic, vključno s pravico do časti in dobrega imena, zaključilo, da je obtoženi prekomerno (protipravno) posegel v opredeljene ustavne pravice zasebnega tožilca. Že iz naslova objavljenega prispevka, zlasti pa iz njegove vsebine (v izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče pridružuje razlogovanju izpodbijane sodbe v tč. 14-15 obrazložitve) in sloga obtoženčevega pisanja je mogoče razbrati, da blog zapis ne vsebuje morebiti res ostrih ter kritičnih izjav, ki bi bile usmerjene v vprašanja, ki so predmet javne razprave. Ne gre torej za vprašanje (ne)upravičene kritike, temveč tudi po presoji sodišča druge stopnje za izjave, ki preidejo na raven osebnega napada na zasebnega tožilca. Iz prispevka veje izključni namen sramotitve oziroma zaničevanja zasebnega tožilca, v ospredju javne objave pa je po prepričanju pritožbenega sodišča zgolj cilj žalitve prizadete osebe oziroma njeno blatenje. Gre za zaničljive izjave, ki so bile objavljene z namenom osebnega ponižanja (diskreditacije) zasebnega tožilca, hkrati pa imajo objektivno žaljivi pomen tudi v očeh vsakega povprečnega bralca obtoženčevega bloga, ki je besedilo v celotnem kontekstu nedvomno mogel razumeti le kot podcenjevanje, poniževanje in očrnitev zasebnega tožilca. Že v uvodu zapisa je zunanjost zasebnega tožilca v zvezi z njegovo spolno (ne)privlačnostjo opredeljena s posmehljivimi izrazi. Objektivno žaljive so oznake, iz katerih je razbrati, da je zasebni tožilec „slabič“ in „reva“. Enako velja za označbo, da slednji pripada skupini „nagnusnih starih buzijev“, ki se udeležujejo bolnih igric homoseksualcev na javnih WC-jih. Sarkastično opisovanje domnevnih homoseksualnih spolnih izkušenj zasebnega tožilca v parku D., na javnih straniščih ter celo v kabinetu ministra za ... (z E. E.), je ubesedeno na izrazito zaničevalen način, kar ne omogoča sklepa, da gre za še sprejemljivo javno razpravo (kritiko).

8Kaznivo dejanje razžalitve po prvem v zvezi z drugim odstavkom 158. člena KZ-1 je storjeno, kadar storilec v sredstvu javnega obveščanja (kamor upoštevaje poenoteno sodno prakso sodi tudi spletni blog) objavi določeno besedilo z namenom zaničevanja osebe oziroma oseb, ki v njem nastopajo. Po presoji pritožbenega sodišča je kritični zapis obtoženec objavil izključno z namenom, da bi zasebnega tožilca žalil, pri njem je torej podan posebni zaničevalni namen, ki se zahteva za obsodbo za predmetno kaznivo dejanje. Pri taki ugotovitvi ni relevantno pritožbeno sklicevanje na nekatera stališča v pravni teoriji, da je dopustno pisati tudi o določenih elementih intimnega življenja absolutno javnih oseb, kot so politiki. Varstvo pravic oškodovanca iz 34. in 35. člena Ustave RS namreč zahteva, da je pri (javnem) izražanju grobih vrednostnih sodb o osebnosti druge osebe, tudi politika ali ministra, postavljena meja. V konkretni zadevi pa gre prav za izražanje negativnih vrednostnih sodb o zasebnem tožilcu, ki jih ni mogoče razumeti kot kritiko njegovih ravnanj ali stališč, pač pa kot napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, izražanje prezira ter zasmehovanje (enako naziranje izhaja tudi iz pritožbeno izpostavljene odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1019/12-22).

9Ne v kazenskopravni teoriji ne v ustaljeni sodni praksi ni niti najmanjšega dvoma, da izražanje izjav, ki so opredeljene kot vrednostne sodbe o drugem človeku (kar je osrednja vsebina kaznivega dejanja razžalitve), ne prenese dokazovanja resničnosti izjav. Takšno dokazovanje, za razliko od nekaterih drugih kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, po naravi stvari ni mogoče. Zato so za odločitev nepomembna pritožbena izvajanja, s katerimi skuša zagovornik ovreči izpovedbo zasebnega tožilca, da se s službeno „stoenko“ nikdar ni nahajal v centru L., natančneje v parku D., oblečen v policijsko uniformo, ko naj bi prišlo do spolnega srečanja z neznancem. Sodišče prve stopnje je izpovedbi zasebnega tožilca sicer verjelo in je to v izpodbijani sodbi tudi pojasnilo (tč. 16 razlogov). Vendar je ključno, da niti zagovor obtoženca, da so mu domnevni dogodek v D. potrdili različni viri (čeravno bi to držalo), obtoženega ne more razbremeniti odgovornosti za zlorabo pravice do svobode izražanja, ki se odraža v objavi negativnih vrednostnih sodb z zaničevalnim namenom. Vprašanje (ne)resničnosti obtoženčevih navedb ter načina pridobivanja „informacij“ o zasebnem tožilcu je v tej kazenski zadevi nerelevantno. Pritožbeno sodišče dodaja, da se je tudi na izključitev kaznivosti kaznivega dejanja razžalitve po tretjem odstavku 158. člena KZ-1 v nekaterih primerih dopustno sklicevati le tedaj, kadar se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da se storilec o oškodovancu ni žaljivo izražal z namenom zaničevanja. O tem v predmetni zadevi ne more biti govora, kot je bilo obrazloženo. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi res nekoliko nespretno izrazilo, da oznaka zasebnega tožilca kot homoseksualca predvsem v „konzervativnem“ okolju še vedno pomeni poimenovanje negativne človekove lastnosti glede posameznikove spolne usmerjenosti. Kljub temu pa pri tej opredelitvi ne gre za odločilne razloge, na katerih bi sodba temeljila, zato pravica obtoženca do učinkovite pritožbe ni okrnjena. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje ustrezno apliciralo materialno pravo in za odločitev navedlo vse potrebne razloge, zato je pritožbena kritika v tej smeri neutemeljena. Izvajanja pritožbe o tem, da homoseksualna spolna usmerjenost v sodobni napredni družbi ne pomeni več negativne „lastnosti“, ne upoštevajo dejstva, da se obtoženemu ne očita, da je zasebnega tožilca (med drugim) „zgolj“ javno prikazal kot homoseksualca, kar bi gotovo mogel storiti na drugačen način, ki ne bi presegel meje kazenskopravne intervencije. Odločilno je, da je na svetovnem spletu objavil grobo žaljiv zapis, ki predstavlja oster napad na osebnost, integriteto in osebno dostojanstvo zasebnega tožilca. Gre torej za objestno, samovoljno klevetanje ter očrnitev zasebnega tožilca, kar bi lahko objektivno kvarno vplivalo na njegovo javno podobo.

10Obramba je že med postopkom pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je kazenski pregon verbalnega ali pisnega izražanja po judikaturi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) dopusten zgolj v primerih, ko gre za izražanje, ki spodbuja k nasilju, ali za t. i. sovražni govor, ne pa tudi takrat, kadar gre „le“ za posege v čast in dobro ime oškodovancev, ki jih slovenski KZ-1 inkriminira v poglavju o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime. Takšne pritožbene navedbe so zmotne, kot je obrambi v tč. 5 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno odgovorilo že prvostopenjsko sodišče. Nobene podlage ni za trditve, da se sodišče ne bi smelo opreti oziroma sklicevati na judikatna stališča v drugih zadevah (v konkretnem primeru na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 13079/2012 z dne 30. 10. 2014), v kolikor se z njimi strinja. Sicer pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da ESČP glede vprašanja svobode izražanja državam podpisnicam konvencije res izrecno dovoljuje vnaprejšnjo prepoved takšnega izražanja, ki je že v temelju protidemokratično, ki izraža podporo terorističnim dejanjem ali predstavlja sovražni govor. Navedeno pa ne pomeni, da sledeč drugemu odstavku 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) tudi varovanje ugleda drugih ljudi ni eden od legitimnih ciljev pri omejevanju svobodnega izražanja. Pri širjenju sovražnega govora in spodbujanju k nasilju gre torej le za primera omejevanja pravice do svobode izražanja, ne pa za izključno možnost, kot zmotno navaja pritožba. Pri tehtanju med pravico do svobode izražanja, zavarovano v 10. členu EKČP, ter pravico do varstva časti in dobrega imena, ki je zavarovana kot del pravice do spoštovanja zasebnega življenja po 8. členu EKČP, je treba upoštevati več kriterijev, ki so različni od primera do primera. V zadevah, kjer presojane izjave pomenijo širjenje sovražnega govora ali (rasne, verske, etnične ipd.) nestrpnosti, navedenega tehtanja ni treba izvajati, v vseh ostalih primerih posegov v čast in dobro ime pa tehtanje pravic ni kar kategorično izključeno, kot neutemeljeno navaja zagovornik (gl. tudi odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1019/12-22 z dne 26. 3. 2015, tč. 12). Slovenski zakonodajalec je vprašanje kolizije pravic do svobode izražanja na eni ter varstva osebnega dostojanstva in osebnostnih pravic na drugi strani uredil ne samo z instituti obligacijskega prava, temveč tudi v okvirih materialnega kazenskega prava, s čimer načelo omejenosti ter legitimnosti kazenskopravne represije samo po sebi ni z ničemer prekršeno. Enako velja za predpisovanje (kratkotrajnih) zapornih kazni, ki jih je mogoče izreči storilcem kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, navsezadnje pa tudi za potencialno situacijo, ko je neplačano denarno kazen zaradi neizterljivosti potrebno izvršiti s spremembo v kazen zapora (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 13079/2012 z dne 17. 9. 2015).

11ESČP je v zadevi Amorim Giestas in Jesus Costa Bordalo proti Portugalski sprejelo stališče, da izrek efektivne kazni zapora nesorazmerno posega v pravico pritožnikov do svobodnega izražanja. Celo izrek pogojne zaporne kazni (kot npr. v zadevah Mika proti Grčiji, Ricci proti Italiji in Belpietro proti Italiji) ter denarne kazni, ki bo v primeru neplačila spremenjena v t. i. nadomestni zapor (zadeva Bodrožić in Vujin proti Srbiji), je ESČP označilo za nesorazmerno. Vendar zagovornik ob sklicevanju na navedene judikate spregleda, da se je ESČP do vprašanja nujnosti in sorazmernosti posega države v pravico pritožnikov do svobode izražanja opredelilo izključno v kontekstu problematike svobode medijev. Drži, da ESČP v takšnih primerih dopušča relativno široke meje svobode izražanja in močno omejuje posege držav članic Sveta Evrope v novinarsko svobodo. Kot ključno poudarja, da bi izrekanje (pre)strogih kazenskih sankcij novinarjem pomenilo, da bi se ti iz strahu pred kaznijo začeli izogibati kritičnemu komentiranju splošnega družbenega dogajanja, vključno z zasebnim življenjem posameznikov, ki se v posledici opravljanja javne funkcije izpostavijo kritiki javnosti. Navedene dejanske okoliščine pa se v bistvenem razlikujejo od dejanskih okoliščin v obravnavani zadevi, ko je obtoženec kot zasebnik (ne novinar!) na svojem spletnem blogu, dostopnem širši javnosti, podal negativne vrednostne sodbe o zasebnem tožilcu ter ga osebnostno predstavil na objektivno žaljiv način. Že zagovornik na več mestih pritožbe zapiše, da povzeta judikatura ESČP obravnava primere „novinarjev“, „urednika in novinarja“, „novinarskega dela“, „urednika nacionalnega dnevnika“. Neprimerljivo je tudi dejansko stanje v zadevi Gavrilovici proti Moldaviji, kjer je pritožnik (ki res ni bil novinar) na seji mestnega sveta predsednika sveta označil za „fašista“ v stanju obupa in jeze ter v političnem kontekstu kot odgovor na izraženo stališče oškodovanca, da bo glasoval proti dodelitvi denarne pomoči bolnima pritožnikovima ženi in sinu. V obravnavani zadevi pa je obtoženi v zagovoru sam zanikal, da bi o zasebnem tožilcu pisal v posledici kakšne osebne prizadetosti ali „maščevanja“, zaradi česar pritožbeno izpostavljanje zadeve Gavrilovici ne more biti uspešno. Enako velja za sklicevanje na zadevo Sampaio in Paiva de Melo proti Portugalski, v kateri je ESČP presojalo, ali je bilo z denarno kaznijo nesorazmerno poseženo v pravico do svobodne izražanja novinarja, ki je kritiziral delo predsednika nogometnega moštva. Izvajanja pritožbe, ki izhajajo iz predpostavke, da je bila obtožencu v kazenskem postopku izrečena prostostna kazen, so v obravnavani zadevi brezpredmetna, posplošeno sklicevanje na domnevna stališča „drugih mednarodnih sodišč ali tribunalov“ pa ni uspešno, saj ni niti v zadostni meri substancirano. Posledično se navedbe pritožbe pokažejo kot neutemeljene.

12Po obrazloženem ni mogoče pritrditi pritožbi, da sodna praksa ESČP že na izhodiščni ravni onemogoča uvedbo kazenskega postopka zaradi kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, izrek obsodilne sodbe po izvedbi postopka pa ni v „neposrednem nasprotju“ s prakso ESČP ter judikaturo Ustavnega sodišča RS. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku opravilo tehtanje konvencijskih in ustavnih pravic, ki sta v dialektičnem nasprotju, ter v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo zaključek, da se mora obtoženčeva pravica do svobodnega izražanja v podanih dejanskih okoliščinah umakniti pravici do osebnega dostojanstva zasebnega tožilca. Takšni razumno utemeljeni presoji se sodišče druge stopnje pridružuje, drugačna pritožbena naziranja zagovornika pa je ne morejo izpodbiti.

13Preizkus odločbe o kazenski sankciji na podlagi 386. člena ZKP je pokazal, da je sodišče prve stopnje tako pri izbiri kot odmeri denarne kazni ustrezno ovrednotilo težo kaznivega dejanja, obtoženčeve premoženjske razmere ter ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine na njegovi strani, kar je primerno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v odločbo o kazni ni poseglo.

14Pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 391. člena ZKP pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj ni ugotovilo niti kršitev, na katere skladno s prvim odstavkom 383. člena ZKP pazi po uradni dolžnosti.

15Ker zagovornik v pritožbenem postopku ni uspel, je obtoženec na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka, ki so nastali v postopku pred pritožbenim sodiščem, kot izhaja iz izreka sodbe. Obtoženi res ni zaposlen in ima preživninske obveznosti do štirih mladoletnih otrok, vendar po lastni izjavi prejema okrog 5.000,00 EUR mesečnega dohodka, zato razlogov za oprostitev plačila sodne takse ni, saj s plačilom preživljanje navedenih oseb ne bo ogroženo. Taksa v znesku 360,00 EUR je določena v skladu s tar. št. 7222 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).