VSM sklep I Cp 394/2016

I. Pritožbi tožeče in tožene stranke se ugodi in se prvostopna sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka iz naslova vrnitve kupnine za počitniški aranžma ter povrnitve nepremoženjske škode v roku 15 dni dolžna plačati 12.374,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 7. 2008 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške (točka I izreka). V odločbi o pravdnih stroških je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 2.050,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude (točka II izreka).

2Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbijata tožeča in tožena stranka.

3Tožeča stranka uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi kot prvo izpostavlja, da je zmoten zaključek prvostopnega sodišča, da vtoževane škode ni povzročilo protipravno ravnanje tožene stranke - organizatorice potovanja (turistična agencija). Po določbi 2. točke 5. člena Direktive Sveta 90/314/EGS o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih (nadalje Direktiva) se namreč protipravnost ravnanja organizatorja potovanja sploh ne zahteva. Dovolj je dejstvo, da je do neizpolnitve oziroma nepravilne izpolnitve pogodbe prišlo in da je tožeči stranki škoda nastala. V danem primeru pa prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da je do trebušne okužbe tožnika prišlo zaradi slabih higienskih razmer (zlasti v kuhinji in jedilnici) hotela, v katerega je bil tožnik napoten, kar predstavlja nepravilno izpolnitev potovalne pogodbe. Posledica nepravilne izpolnitve pa je povrnitev škode.

- Kljub takim ugotovitvam pa je prvostopno sodišče zahtevek zavrnilo z uporabo instituta privolitve oškodovanca. Po presoji prvostopnega sodišča, se od slovenskega potnika, ki potuje v Turčijo pričakuje, da zavestno prevzame tista tveganja, ki izvirajo iz krajevno običajnih v relevantni državi dovoljenih okvirjev. Nevšečnosti, kot je potovalna diareja, ki ne preraste v okužbo, neobičajno oziroma nesprejemljivo za lokalne razmere in torej ne presega dovoljene meje pomeni tveganje, ki ga potnik, ki potuje v takšno deželo, ne more prevaliti na organizatorja potovanja. Za takšno presojo pa prvostopno sodišče ni imelo podlage v zatrjevanju tožene stranke. Tožena stranka tega nikoli ni zatrjevala in na podlagi privolitve oškodovanca izdana izpodbijana zavrnilna sodba za tožečo stranko predstavlja sodbo presenečenja. V kolikor stranki v postopku ni omogočeno, da bi spoznala, na podlagi katerih pravno odločilnih dejstev bo sodišče odločilo, sodba za stranko pomeni presenečenje. Z izdano sodbo je prvostopno sodišče tožeči stranki kratilo pravico do izjave, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zraven tega pa je odločalo povsem mimo trditvene podlage tožene stranke (kršitev razpravnega načela iz 7. člena ZPP), kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sicer pa tudi ni podana privolitev oškodovanca. Tožnik kot oškodovanec ni privolil v kršitev pravice in se tudi ni odpovedal pravici do uveljavljanja zahtevka zaradi kršitve. Tožeča stranka je namreč že dne 28. 7. 2008 na turistično agencijo naslovila ugovor zaradi neizpolnitve pogodbe.

- Nepravilna je tudi odločitev prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni upravičena do vračila plačanega zneska za turistični aranžma v višini 374,25 EUR. Nasprotno, tožeča stranka je na podlagi že navedene Direktive ter drugega odstavka 57.e člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) in prvega odstavka 839. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) upravičena do vrnitve kupnine. Ne more biti dvoma, da higiena v hotelu ni dosegla zadovoljivih standardov in da se je tožnik prav zato v hotelu zastrupil s hrano, posledica katere je bila potovalna diareja. Tožeča stranka toženi utemeljeno očita, da storitve ni opravila popolnoma oziroma kakovostno. Gre za nepopolno in nekakovostno opravljene storitve in zato ji je tožena stranka dolžna povrniti vtoževano vrnitev kupnine. Pri tem pritožba še dodaja, da tožena stranka tudi nikoli ni zatrjevala, da Turčija predstavlja rizično območje za nastop potovalne diareje. Prvostopno sodišče pa je tudi to odločitev gradilo na tem dejstvu, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Gre za odločanje mimo trditvene podlage tožene stranke in s tem povezano kršitev razpravnega načela.

- Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno predlaga razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje.

4Tožena stranka je vložila pritožbo zoper odločbo o pravdnih stroških zaradi relativne bistvene kršitve določb postopka. Izpostavlja, da je tožeča stranka v pravdi povsem propadla in glede na pravdni uspeh tožeči stranki ne pripadajo nobeni stroški, toženi stranki pa pripadajo vsi utemeljeno priglašeni pravdni stroški. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopno sodbo v odločbi o pravdnih stroških spremeni tako, da toženi stranki prizna 2.866,52 EUR pravdnih stroškov.

5Tožena stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

6Tožeča in tožena stranka se v odgovoru na pritožbo zavzemata za zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

7Pritožbi sta utemeljeni.

8Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da je tožena stranka (turistična agencija) tožeči stranki dne 27. 6. 2008 prodala turistični aranžma G.T. kot organizator potovanja, in sicer za letovanje v Turčiji in namestitev v hotelu C.b. (nacionalne kategorizacije 3*), v terminu od 14. 7. do 21. 7. 2008 z obsegom storitve „all inclusive“, ki je bil 30. 6. 2008 tudi plačan. Ker organizator potovanja nima sedeža v Republiki Sloveniji, se skladno z drugim odstavkom 383. člena OZ kot organizator potovanja šteje tožena stranka, ki je kot turistična agencija prodala navedeni aranžma. Tudi ni sporno, da ima tožeča stranka v spornem pogodbenem razmerju položaj potrošnika, kar narekuje uporabo določb ZVPot.

9Prvostopno sodišče po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotavlja in zaključuje, da je zdravstvene težave tožnika, ki jih je ta imela v času letovanja v Turčiji (17. 7. 2008 so se začele hude prebavne motnje in trebušni krči, kar se je stopnjevalo do te mere, da je tožnik 18. 7. 2008 iskal zdravniško pomoč, zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja pa je bil nato 19. 7. 2008 hospitaliziran v bolnišnici, kjer je zaradi akutnega gastroenteritisa na zdravljenju ostal do 22. 7. 2008, čeprav bi se domov skladno z aranžmajem moral vrniti 21. 7. 2008), predpisati slabim higienskim razmeram v hotelu namestitve, pri čemer je bila problematična povsem ponudba hrane ter razmere v hotelski jedilnici. V hotelu so bile ugotovljene pomanjkljivosti glede čistoče tako v sobah kot jedilnici, v slednji kljub veliki vročini klimatske naprave niso delovale. Mize niso bile ustrezno počiščene. Toplotna neobdelana hrana ni bila skladiščena v hladnem prostoru. Ostanki hrane so bili znova ponujeni pri naslednjem obroku. V jedilnici, kot tudi v hotelu na sploh, pa je bil neprijeten vonj. Takšen zaključek je prvostopno sodišče pravilno sprejelo na podlagi izpovedbe tožnika ter ostalih prič (gostov), ki so v navedenem obdobju skupaj s tožnikom bili nastanjeni v navedenem hotelu. Zraven tega je tožeča stranka z listinsko dokumentacijo izkazala, da sta se v navedenem terminu zraven tožnika ter njegove partnerke v bolnišnici zdravila še dva potnika (priloga A11, A19, A20 in A21). Da je zdravstvene težave tožeče stranke pripisati slabim higienskim razmeram v hotelu (največja verjetnost za okužbo je oporečna hrana), izhaja tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani (nadalje izvedenec). Tožnik je v hotelu nastanitve obolel za akutnim gastroenteritisom (potovalna driska). Vzrok za potovalno drisko je trebušna okužba z bakterijo.

10Tožeča stranka je tako s stopnjo prepričanja dokazala, da je tožnik zaradi slabih higienskih razmer v hotelu nastanitve (najverjetneje zaradi oporečne hrane) zbolel za bakterijsko trebušno okužbo (potovalna driska). Tožnik je potovalno drisko utrpel zaradi neskrbnega (malomarnega) ravnanja hotelirja (potovalne driske ni utrpel pri dejavnostih izven hotela), od katerega je najmanj za pričakovati (tudi od turškega hotelirja v rangu 3* po lokalnih oziroma vsaj 2* po EU standardih), da bo v hotelu, v katerega so napoteni turisti iz Evrope, poskrbel vsaj za neoporečno (z bakterijo neokuženo) hrano za hotelske goste. Tako neskrbno (malomarno) postopanje hotelirja pa predstavlja nedopustno (protipravno) ravnanje in s tem povezano kršitev sklenjene pogodbe o organiziranju potovanja (priloga A2, A3, nadalje pogodba). Pri tem velja dodati, da v splošnih pogojih (ti so sestavni del sporne pogodbe in predstavljajo materialno pravo v predmetni zadevi) ni nobenega opozorila v smeri možnosti obolenja za potovalno drisko ali kakšnega drugega podobnega zdravstvenega opozorila. Navedeno nedopustno ravnanje hotelirja predstavlja nepravilno izpolnitev pogodbe.

11Pravilna je tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, da pa je tožena stranka kot organizator potovanja pri izbiri hotelirja in kontroli hotelirja glede kakovosti storitev, ravnala kot skrben organizator potovanja.

12Glede na tako ugotovljen relevanten dejanski stan so razlogi za nepravilno izpolnitev oziroma neizpolnitev sporne pogodbe na strani osebe, ki je naročene storitve zagotavljala, torej na hotelirju. Ob pravilni uporabi materialnega prava pa je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali za škodo, ki je tožeči stranki v tej posledici nastala, odgovarja organizator potovanja, torej tožena stranka kot turistična agencija. Pritožbeno sodišče je v predmetni zadevi že z razveljavitvenim sklepom I Cp 1584/2014 z dne 21. 4. 2015, sklicujoč se na določbo drugega odstavka 5. člena Direktive (1) in prvega odstavka 57.g člena ZVPot (2) na to vprašanje odgovorilo pritrdilno. Vrhovno sodišče RS pa je v sodbi II Ips 228/2013 z dne 30. 7. 2015 sprejelo enako stališče, in sicer: „Določbo prvega odstavka 57.g člena ZVPot je potrebno razlagati in uporabiti skladno z Direktivo, in sicer tako, da izvzema napotitev na pravila OZ, kolikor zadeva uporabo ekskulpacijskega razloga iz drugega odstavka 892. člena OZ v korist organizatorja potovanja, s čimer se v razmerju do potrošnika zagotavlja odgovornost organizatorja potovanja za nepravilno izpolnitev oziroma neizpolnitev pogodbe o organiziranju potovanja, ne oziraje se na to, ali je pri izbiri osebe, ki ji je izvajanje storitev zaupal in je povzročila nastanek škode, ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo. Skladno z določbo četrtega odstavka 892. člena OZ pa organizator potovanja ohranja pravico do regresa v razmerju do tretje osebe kot povzročitelja škode. Načeloma torej 5. člen Direktive potrošniku omogoča uveljavljanje pravice do odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki izvira iz neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve storitev, ki so opredeljene kot paketne počitnice. Trditve tožnika o pretrpljeni nepremoženjski škodi je treba presojati skladno z določbami OZ iz poglavja o nepogodbeni odškodninski obveznosti (246. člen OZ). Tako kot v vsakem drugem odškodninskem primeru, morajo biti ugotovljene vse predpostavke odškodninske odgovornosti“. Te pa so nedopustno (protipravno) ravnanje, škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter krivda. Dokazno breme za prve tri je na tožeči stranki, četrta se domneva.

13Izhajajoč iz navedenega stališča v primeru nastanka škode zaradi hotelirjeve kršitve pogodbe škodno (odškodninsko) v razmerju do potrošnika odgovarja organizator potovanja. Protipravnost (nedopustnost) ravnanja hotelirja odškodninsko zavezuje organizatorja potovanja, četudi je ta pri izbiri in kontroli hotelirja ravnal z vso profesionalno skrbnostjo. Pritožba tožene stranke ima tako načeloma prav, da se za škodno odgovornost organizatorja potovanja, protipravnost oziroma nedopustnost ravnanja, ne zahteva. Po določbi drugega odstavka 5. člena Uredbe za škodno odgovornost organizatorja potovanja zadostuje že nedopustno (protipravno) ravnanje hotelirja. Citirana določba z namenom varstva potrošnika protipravnost ravnanja hotelirja in z njo povezano škodno odgovornost prevali na organizatorja potovanja.

14Takšno materialnopravno naziranje, s sklicevanjem na odločbo VS RS II Ips 228/2013 in na razveljavitveni sklep v predmetni zadevi I Cp 1584/2014, sprejema tudi prvostopno sodišče, ki pa zaključuje, da protipravnost ravnanja toženca (organizatorja potovanja) ni podana zaradi vsakdanjega oziroma običajnega tveganja, kateremu je izpostavljen slovenski potnik (turist), ki potuje v Turčijo. V razlogih navaja „Od slovenskega potnika, ki potuje v Turčijo, se pričakuje, da zavestno prevzema (le) tista tveganja, ki izvirajo iz krajevno običajnih in v relevantni državi dovoljenih okvirov. Splošno znano dejstvo je, da so (higienske) razmere v Turčiji drugačne od tistih v razvitih evropskih državah. Nevšečnosti kot je potovalna diareja, ki ne preraste v okužbo, neobičajno oziroma nesprejemljivo za lokalne razmere, in torej ne presega dovoljene meje, pomenijo tveganje, ki ga potnik, ki potuje v takšno deželo, ne more prevaliti na organizatorja potovanja.“. Prvostopno sodišče protipravnost ravnanja v zvezi z ravnanjem tožnika torej ne presoja na podlagi instituta privolitve oškodovanca po določbi prvega odstavka 140. člena OZ,(3) kot zatrjuje pritožba, temveč na tveganju kot predpostavki odškodninske odgovornosti oškodovalca v zvezi z ravnanjem oškodovanca. S tveganji (oziroma različnimi vidiki tveganj) se v zvezi z neposlovno odškodninsko odgovornostjo srečujemo pri obravnavi različnih pravnih vprašanj, povezanih s to odgovornostjo - pri presoji, ali je oškodovanec prevzel (pristal na) določeno tveganje (deloma ali v celoti) in je zato odgovornost osebe, iz katere sfere tveganje izvira (delno ali v celoti) izključena.(4) Po teoriji je tveganje verjetnost, da bo izpostavljenost (izpostavitev) določene nevarnosti povzročila negativno posledico (škodo), v zvezi (pomnoženo) s težo (obsegom) takšne negativne posledice.(5)

15V zvezi s predmetnim tveganjem je torej potrebno presoditi, ali je oškodovanec (tožnik) prevzel tveganje nastanka negativne posledice, in sicer ali je prevzel tveganje, da bo na letovanju v Turčiji (v hotelu v regiji Antalya) v posledici slabih higienskih razmer v hotelu nastanitve (najverjetneje pri uživanju oporečne hrane) zbolel za vsaj zmerno hudo potovalno diarejo, zaradi katere se bo primoran več dni bolnišnično zdraviti. Odgovor pritožbenega sodišča je negativen, ker se od slovenskega (evropskega) turista, ki gre letovat v Turčijo, lahko pričakuje le tveganje, da bo morebiti obolel za blažjo obliko potovalne diareje, torej takšno, ki ne bo odločilno vplivala na njegovo zdravje in s tem povezano letovanje. Akutni gastroenteritis (potovalna diareja), ki ga je utrpel tožnik, pa ni bil blažje narave, saj je terjal kar štiridnevno bolnišnično zdravljenje. Tudi izvedenec medicinske stroke tožnikove težave s potovalno diarejo opredeljuje kot lažje oziroma zmerno hude, vsekakor pa ne kot blage. Ob prevzemu tveganja nevarnosti nastanka škode (potovalna diareja) je v tožnikovo korist oziroma razbremenitev potrebno upoštevati, da je do trebušne okužbe z bakterijo prišlo zaradi malomarnega ravnanja hotelirja, ne pa zaradi neprilagojenega ravnanja tožnika ter da tožnik po toženi stranki na podlagi pogodbe in splošnih pogojev (priloga A2, A3) ni bil opozorjen na možne nevarnosti trebušne bakterijske okužbe in na preventivno ravnanje za preprečitev morebitne okužbe. Pri tem tudi ni zanemariti, da je tožnik letoval (in ne potoval) v hotelu v Turčiji, v regiji Antalya (ta se nahaja v osrednjem zahodnem delu Turčije ob Sredozemskem morju, severno od otoka Cipra ter v približno isti geografski širini kot grški otok Kreta), ki geografsko in klimatsko ni primerljiva z deželami severne Afrike ali bližnjega vzhoda v ožjem smislu. Navedeno območje v izvedenskem mnenju (stran 3 mnenja, list. št. 174 spisa) tudi ni navedeno kot regija najpogostejših povzročiteljev potovalne driske.

16Po navedenem pritožbeno sodišče zaključuje, da na tožnika ni prevaliti tveganja, da na potovanju (letovanju) zboli za navedeno potovalno diarejo. Tožnik ni prevzel rizika tveganja za nastalo negativno posledico in zato protipravno ravnanje toženke zaradi ravnanja tožnika ni izključeno. Nasprotni razlogi prvostopnega sodišča so pravno zmotni.

17Ker tožena stranka kot organizator potovanja tožniku škodno (odškodninsko) odgovarja na podlagi drugega odstavka 5. člena Direktive in prvega odstavka 57.g člena ZVPot in ker ni izključena odškodninska odgovornost tožene stranke zaradi ravnanja (prevzem tveganja) tožnika, tožniku za pravno priznano nepremoženjsko škodo pripada odškodnina. Kriterije za prisojo in odmero odškodnine za vtoževano nepremoženjsko škodo iz naslova fizičnih bolečin in strahu določa 179. člen OZ. Na podlagi 5. člena Direktive ter njegove razlage po Sodišču Evropske unije (sodba SEU C-168/00 z dne 12. 3. 2002, zadeva Simone Leitner proti Deutschland GmbH) pravno priznano nepremoženjsko škodo predstavlja tudi izguba užitka na počitnicah (tako tudi sodba VS RS II Ips 160/2013 z dne 23. 4. 2015).

18Tožniku pa iz že v tej odločbi navedenih razlogov (odgovornost organizatorja potovanja za ravnanje hotelirja ne glede na profesionalno skrbnost pri izbiri hotelirja) na podlagi drugega odstavka 5. člena Uredbe in 57.e člena ZVPot v skladu z 893. členom OZ pripada tudi znižanje cene turističnega aranžmaja zaradi že navedene nekvalitetne pogodbene storitve. Nasprotno materialnopravno naziranje prvostopnega sodišča (to temelji na skrbnosti oziroma neskrbnosti organizatorja potovanja) je zmotno. Pri prisoji višine znižanja cene turističnega aranžmaja pa je potrebno upoštevati načelo sorazmernosti.

19Ni pritrditi pritožbenim izvajanjem tožeče stranke, da tožena stranka ni podala ugovora o izključitvi protipravnosti ravnanja toženca zaradi prevzema tveganja nastanka negativne posledice - potovalne diareje. Tak ugovor je tožena stranka podala v pripravljalni vlogi z dne 25. 11. 2015 (list. št. 161), ki je bila vročena tudi tožeči stranki. Res pa je tak ugovor, sicer s skopimi trditvami in dokazi (sklicuje se na odločbo VS RS II Ips 228/2013 z dne 30. 7. 2015, v kateri se je VS RS opredelilo do tveganja tožeče stranke v zadevi, ki jo je obravnavalo) podala po prvem naroku oziroma šele po razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča v predmetni zadevi. Kljub takemu postopanju pa tožena stranka z navedenim ugovorom ni procesno prekludirana po določbi prvega odstavka 286. člena ZPP,(6) ker je šele z razveljavitvenim sklepom z dne 21. 4. 2015 v obravnavani zadevi (enako stališče je bilo nato zavzeto v odločbi VS RS II Ips 228/2013 z dne 30. 7. 2015) bila seznanjena, da tudi profesionalna skrbnost organizatorja potovanja pri izbiri hotelirja še ne pomeni izključitve njegove škodne odgovornosti. Tožeča stranka, upoštevaje materialno procesno vodstvo po določbi 285. člena ZPP (ugotovitev predpostavk spornega pravnega razmerja), je glede na materialnopravno spornost razmerja, navedeni ugovor podala pravočasno po določbi četrtega odstavka 286. člena ZPP.(7)

20Izpodbijana sodba za tožečo stranko tudi ne predstavlja sodbe presenečenja,(8) ker je tožena stranka z vlogo tožene stranke z dne 25. 11. 2015 bila posebej opozorjena na odločbo VS RS II Ips 228/2013 z dne 30. 7. 2015, s sklicevanjem na splošno, običajno tveganje kot element izključitve protipravnosti ravnanja tožeče stranke. O navedeni vlogi se tožeča stranka ni izjavila.

21Ker prvostopno sodišče ni kršilo pravila o prekluziji po določbi 286. člena ZPP in tudi ni izdalo sodbe presenečenja za toženo stranko, prvostopnemu sodišču tudi ni očitati bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev pravice do izjave oziroma obravnavanja) in tudi ne relativne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

22Ker je tožeča stranka uspela s pritožbo zoper glavno stvar, je potrebno tudi razveljaviti prvostopno sodbo v odločbi o pravdnih stroških. V posledici navedene razveljavitve odločbe o pravdnih stroških je potrebno ugoditi tudi pritožbi tožeče stranke zoper odločbo o pravdnih stroških.

23V novem sojenju bo prvostopno sodišče moralo upoštevati v tem sklepu podana navodila pritožbenega sodišča in ponovno odločiti o zadevi. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 355. člena ZPP.

24Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.

25Pritožbeno sodišče je seznanjeno s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 480/2015 z dne 29. 9. 2015, izdano v enaki zadevi, s katero pa je pravnomočno zavrnjen zahtevek tožeče stranke. Glede na enakost zadeve velja opozoriti, da je v navedeni zadevi zahtevek zavrnjen iz razloga, ker tožeča stranka ni zmogla dokaznega bremena, da je do trebušne okužbe (potovalne driske) prišlo zaradi malomarnega ravnanja hotelirja v hotelu namestitve.

---.---

Op. št. (1) : Člen 5 Uredbe določa:

1Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev odgovornosti organizatorja potovanja in/ali turističnega agenta do potrošnika za pravilno izpolnjevanje obveznosti iz pogodbe, ne glede na to, ali mora obveznost izpolniti organizator potovanja in/ali turistični agent ali drugi izvajalci storitev brez poseganja v pravico organizatorja potovanja in/ali turističnega agenta, da ukrepa proti drugim izvajalcem storitev.

2V primeru škode, ki bi nastala potrošniku zaradi neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve pogodbe, države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev odgovornosti organizatorja potovanja in/ali turističnega agenta, razen če neizpolnitev ali nepravilne izpolnitve pogodbe ni mogoče pripisati nobenemu od njiju niti kateremu drugemu izvajalcu storitev, ker:

- je napake, ki nastanejo pri izpolnjevanju pogodbe, mogoče pripisati potrošniku,

- je takšne napake mogoče pripisati tretji stranki, ki ni povezana z zagotavljanjem pogodbenih storitev in so nepredvidljive ter se jim ni mogoče izogniti,

- so neuspehi posledica višje sile, opredeljene v členu 4 (6), drugi pododstavek (ii), ali zaradi dogodka, ki ga organizator potovanja in/ali turistični agent ali izvajalec storitve kljub skrbnemu ravnanju niso mogli predvideti ali preprečiti.

V primerih iz 2. in 3. alineje se od pogodbenega organizatorja potovanja in/ali turističnega agenta zahteva, da nudi takojšnjo pomoč potrošniku v težavah.

V primeru škode, ki je posledica neizvajanja ali nepravilnega izvajanja storitev, vključenih v turistični paket, lahko države članice dovolijo, da se nadomestilo omeji skladno z mednarodnimi konvencijami, ki urejajo te storitve.

V primeru škode, razen telesne poškodbe, ki je posledica neizvajanja ali nepravilnega izvajanja storitev, vključenih v turistični paket, lahko države članice dovolijo, da se nadomestilo škode omeji s pogodbo. Takšna omejitev ne sme biti nerazumna.

3Brez poseganja v četrti pododstavek odstavka 2 ne sme biti izjem, določenih s pogodbenimi klavzulami iz določb odstavkov 1 in 2.

4Potrošnik mora v najkrajšem možnem času izvajalcu storitev in organizatorju potovanja in/ali turističnemu agentu pisno ali v drugi obliki sporočiti vsako napako pri izpolnjevanju pogodbe, ki jo opazi na kraju samem.

Ta obveznost se mora jasno in izrecno navesti v pogodbi.

Op. št. (2) : Organizator potovanja odgovarja za škodo, ki jo povzroči potrošniku zaradi delne ali popolne neizpolnitve pogodbe v skladu s splošnimi pravili, ki urejajo obligacijska razmerja, razen če ni s tem zakonom določeno drugače.

Op. št. (3) : Kdor v svojo škodo dovoli drugemu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitve škode, ki mu jo je s tem povzročil.

Op. št. (4) : Nina Plavšak, Komentar OZ, I. knjiga, stran 727.

Op. št. (5) : Nina Plavšak, Komentar OZ, I. knjiga, stran 739.

Op. št. (6) : Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke.

Op. št. (7) : Stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku.

Op. št. (8) : Za sodbo presenečenja gre v primeru, če sodišče uporabi pravno podlago, na katero stranki kljub zadostni skrbnosti nista mogli pomisliti, pa ju sodišče v okviru materialno procesnega vodstva nanjo ni opozorilo.