VSRS Sodba X Ips 30/2014

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enote Dravograd,št. 0610-4127/2012-13-23002 z dne 8. 2. 2012, v zvezi z odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, št. 0211-86/2012-2-MK z dne 16. 10. 2012, s katero je bilo odločeno o prepovedi prodaje blaga znamke ... zaradi uporabe nepoštenega pogodbenega pogoja pri sklepanju pogodb s potrošniki izven poslovnih prostorov preko zastopnikov, ker se je s spornim pogodbenim določilom o pavšalni odškodnini v škodo potrošnika povzročalo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Tožena stranka je v inšpekcijskem postopku ugotovila, da je tožeča stranka v prodajnih pogojih določila, da mora v primeru prekinitve sklenjenega naročila po roku 14 dni po podpisu naročilnice (sklenitvi pogodbe), pogodbeni partner, ki odstopi od naročila, plačati pavšalno odškodnino v višini 25 % od skupne vrednosti naročenega blaga, tako pogodbeno določilo pa je v nasprotju s 23. in 24. členom Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot(1)). Rok za odpravo pomanjkljivosti je znašal 30 dni po prejemu odločbe, s tem da je morala gospodarska družba v roku 3 dni tržni inšpektorat obvestiti o odpravi nepravilnosti.

2Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je odločitev tožene stranke pravilna, prav tako vsebuje vsa pravno relevantna dejstva in jih tudi veže na ustrezno pravno podlago. Ob tem se opira na razloge, ki jih je v utemeljitev svoje odločitve navedla tožena stranka. V konkretnem primeru je tožena stranka izvrševala svoje pristojnosti na podlagi ZVPot, ki daje tržnemu inšpektoratu pristojnost za nadziranje uresničevanja navedenega zakona in pooblastila za izrekanje ukrepov na podlagi tega zakona. V obravnavanem primeru je bil sporni ukrep izrečen na podlagi določbe 2. alinee prvega odstavka 72. člena ZVPot, ki določa, da v primeru, če pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da podjetje pri sklepanju pogodb s potrošniki uporablja nepoštene pogodbene pogoje (prvi odstavek 23. člena) izda odločbo, s katero prepove prodajo blaga do odprave pomanjkljivosti. Ob tem sodišče prve stopnje tudi poudarja, da je nadalje bistveno, da se sporno pogodbeno določilo nanaša na prodajo blaga, ki se opravlja zunaj poslovnih prostorov, torej pri prodaji blaga na način „od vrat do vrat“ na domu potrošnika, kar posebej ureja ZVPot v členih 46. do 46c. v povezavi s 43č. in 43d. členom navedenega zakona. Tako v primerih pogodb, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov, velja, da ima potrošnik pravico, da v 14 dneh podjetju pisno sporoči, da odstopa od pogodbe, ne da bi mu bilo treba navesti razlog za svojo odločitev. V takšnem primeru teče rok za uveljavljanje pravice do odstopa od dneva, ko je potrošnik sprejel blago (46c. člen). ZVPot je torej za primere prodaje blaga po zastopniku podjetja izrecno uredil pravico do odstopa od pogodbe brez negativnih posledic. Navedene zakonske določbe pogodbene stranke tudi ne morejo omejiti ali izključiti (1. člen). Sodišče zato ugotavlja, da je sporno pogodbeno določilo o 25 % pavšalni odškodnini, kot je določeno v prodajnih pogojih tožeče stranke, v nasprotju z zakonsko določbo, ki izrecno daje potrošniku pravico do odstopa od pogodbe brez navedbe razlogov še v določenem času po prejemu blaga. Sodišče prve stopnje je tudi presodilo, da navedene določbe ni mogoče razumeti tako, da te pravice potrošnik v primeru odstopa od nakupa pred dobavo blaga nima. Takšna razlaga namreč ne bi bila skladna z namenom določbe (ščititi potrošnika pred nepremišljeno odločitvijo v primeru pogodbe, ki jih sklepajo podjetja s potrošniki na način, da se podjetje približuje posamezniku) in pomeni omejitev navedene pravice potrošnika do odstopa od pogodbe (ki gre potrošniku še po prejemu blaga), kar pa je izrecno prepovedano (1. člen ZVPot). Sodišče se zato strinja z razlago tožene stranke, da rok iz 46.c člena predstavlja končni rok za odstop od pogodbe, do izteka katerega za potrošnika ne nastanejo negativne posledice. Posledično pa pomeni pogoj o 25 % pavšalni odškodnini v primeru odstopa od pogodbe (pred dobavo blaga) nepošten pogoj do potrošnika v smislu 23. in 24. člena ZVPot. Ker je bil predmet postopka v tem primeru izrek inšpekcijskega ukrepa na podlagi določb ZVPot, ki je specialni predpis, je po stališču sodišča prve stopnje tudi nerelevantno sklicevanje tožeče stranke na sodbe pravdnih sodišč, ki so svoje odločitve utemeljevala na določbah OZ, ne da bi pri tem upoštevala tudi določbe ZVPot, kar pa bi po stališču sodišča prve stopnje morala.

3Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) revizijo in utemeljuje njeno dovoljenost na podlagi tega, da gre po vsebini za odločitev o pomembnih pravnih vprašanjih, odločitev pa ima tudi zelo hude posledice za stranko. Glede razlogov za utemeljenost revizije revidentka navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zato predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4Tožena stranka v odgovoru na revizijo nasprotuje revidentikini razlagi materialnega prava ter predlaga zavrnitev revizije.

K I. točki izreka:

5Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

6Po presoji Vrhovnega sodišča je revidentka izpolnila pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, v delu, v katerem zastavlja vprašanje pravilne pravne razlage 46c. člena ZVPot in sicer glede vprašanja teka roka, v katerem lahko stranka na tej pravni podlagi odstopi od pogodbe.

7Glede ostalih v izpostavljenem vprašanju vsebovanih pravnih vprašanj ustavnosti oziroma zakonitosti Vrhovno sodišče poudarja, da revidentka ni izkazala njihove pomembnosti, da bi jih Vrhovno sodišče v postopku obravnavalo po vsebini. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010).

8Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Revidentka pa s svojimi splošnimi in neizkazanimi navedbami o hudih posledicah (zatrjevanje resnega ogrožanja njenega gospodarskega razvoja na trgu zaradi domnevnega bodočega ravnanja naročnikov) izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 v obravnavani zadevi ni izkazala.

9Vrhovno sodišče mora kot revizijsko sodišče na pravilno uporabo materialnega prava po določbi 86. člena ZUS-1 paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa ima navedeni preizkus v upravnem sporu svoje meje, saj je tudi kritika pravne presoje ugotovljenih dejstev lahko celovita le ob ustrezni revizijski trditveni podlagi(2), v postopku revizije pa se presoja tudi omejuje na obseg, ki izhaja iz dovoljenosti revizije kot vsebinske procesne predpostavke. To pomeni, da se v primeru, da je revizija dovoljena zaradi odgovora na pomembno pravno vprašanje (2. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1) tudi presoja sodišča v postopku revizije omejuje na trditveno podlago revidenta in okvir presoje, ki izhaja iz navedenega pomembnega pravnega vprašanja (86. člen ZUS-1 v povezavi z 371. členom ZPP, ki se po 22. členu ZUS-1 primerno uporablja v upravnem sporu). V tem okviru je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

10Temeljno vprašanje v obravnavani zadevi je povezano z materialnopravno razlago 46.c člena ZVPot, ki je v obravnavani zadevi določal pravico potrošnika, da lahko pri pogodbah, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov, v štirinajstih dneh podjetju pisno sporoči, da odstopa od pogodbe, ne da bi mu bilo treba navesti razlog za svojo odločitev. Če je podjetje izpolnilo svojo obveznost pisnega obvestila o navedeni pravici potrošnika (46.b člen ZVPot), je tekel po zakonu rok za uveljavljanje pravice do odstopa od pogodbe pri dobavi blaga od dneva, ko je potrošnik sprejel blago. Po odstopu je nastopila pravica do vračila blaga in plačane kupnine skladno z zakonom (43.č in 43.d člena). Navedena določba je v danem obdobju pomenila uresničitev zavez iz Direktive Sveta 85/577/EGS z dne 20. decembra 1985 za varstvo potrošnika v primeru pogodb, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov, ki je določala v členu 5, da ima potrošnik pravico, da odstopi od pogodbe, tako da v roku, ki ni krajši od sedmih dni(3) po prejemu pouka o pravici do preklica (torej odstopa od pogodbe, člen 4), pošlje pisno obvestilo po postopku, določenem v nacionalnem pravu. Po navedeni določbi je posledica tega obvestila, da je potrošnik prost vseh obveznosti iz pogodbe, od katere je odstopil. Sodna praksa Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je že potrdila, da navedena določba Direktive Sveta 85/577/EGS ni postavila omejitev višji stopnji zaščite potrošnikov v povezavi z določitvijo ustreznega roka (tako npr. v sodbi z dne 10. 4. 2008 v zadevi C-412/06, Hamilton). Določitev roka za uveljavljanje pravice do preklica pogodbe v trajanju najmanj sedmih dni je namreč prav v tem, da bi se potrošniku omogočilo oceniti obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe, zato je tudi določitev daljšega roka lahko skladna s ciljem navedene direktive. Zato ureditev ZVPot v upoštevnem delu z določitvijo daljšega roka za odstop od pogodbe ni v nasprotju z zahtevami navedene direktive.

11Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da ima glede na značilnosti predmetne zadeve potrošnik pravico do odstopa od tovrstne pogodbe skladno z 46.c členom ZVPot ves čas veljavnosti pogodbe tudi pred dobavo blaga in da rok iz 46.c člena predstavlja končni rok za odstop od pogodbe, do izteka katerega za potrošnika v primeru odstopa ne nastanejo negativne posledice. Vrhovno sodišče se s tako razlago strinja, saj je temeljni namen vzpostavitve pravice do odstopa od pogodbe na podlagi citirane zakonske določbe (v povezavi s členom 5 Direktive Sveta 85/577/EGS) ščititi potrošnika pred nepremišljeno odločitvijo v primeru sklenitve pogodbe, ki jih sklepajo podjetja s potrošniki na način, da se podjetje približuje posamezniku. Namen določitve tega zakonskega upravičenja je torej v tem, da se potrošnik lahko razbremeni zavez, ki so mu s tako pogodbo nastale, in to ves čas njihovega trajanja. Tudi SEU poudarja, da je v peti uvodni izjavi navedene direktive navedeno, da rok za odstop od pogodbe potrošniku omogoča „oceniti obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe“, sklenjene od vrat do vrat., tako da sklicevanje na pojem „obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe“ v tej uvodni izjavi kaže na to, da lahko potrošnik odstopi od take pogodbe kadarkoli med njeno veljavnostjo (glej točko 41. obrazložitve v citirani zadevi Hamilton).

12Glede na to, da je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje pravilno razložilo 46c. člen ZVPot tako, da rok za odpoved od pogodbe prične teči z nastopom pogodbenih zavez in se izteče v primeru dobave blaga (in ob pravilnem obvestilu o tej pravici) šele v štirinajstih dneh od dneva, ko je potrošnik sprejel blago, je revizijski očitek o napačni uporabi materialnega prava neutemeljen. Take zakonske pravice pa ni dopustno izključiti oziroma omejiti s pogodbenim določilom (1. člen ZVPot) oziroma določiti učinka omejevanja na način, da bi potrošnika v primeru odstopa od pogodbe lahko zadele (negativne) posledice preko okvirjev, ki jih je za tak primer določil zakon (43.č in 43.d člen ZVPot).

13Revidentka v reviziji tudi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo materialno pravo s tem, ko ob uporabi določbe 46.c člena ZVPot pogodbe hkrati ni presojalo po 46.a členu ZVPot, ki ureja primere, ko se določbe ZVPot o pogodbah, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov, ne uporabljajo. V zvezi s tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da take navedbe tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal in v zvezi z njo tudi ni utemeljil upoštevnih dejstev in predložil dokazov, zato sodišče prve stopnje tudi ni presojalo vprašanja, ali gre v obravnavani zadevi za primer, ko se določba 46.c člena ZVPot v obravnavani zadevi sploh ne bi smela uporabiti. S tako navedbo pa tudi v revizijskem postopku ne more uspeti. Niti na podlagi razlage 46.a člena ZVPot niti na podlagi v dosedanjem postopku ugotovljenega dejanskega stanja namreč ni mogoče ugotoviti, da bi bilo navedeno zakonsko določbo v danem primeru treba uporabiti. Splošnih navedb revidentke o tem, da bi moralo sodišče presojati pogodbo ob uporabi 46.c člena ZVPot „istočasno po 46.a členu istega zakona“, in pri tem zaključiti, da so bile pravice potrošnice vsestransko zavarovane (itd.), pa Vrhovno sodišče ne šteje za utemeljene, saj se uporaba 46.a in 46.c člena ZVPot glede na njuno vsebino očitno medsebojno izključujeta.

14Vrhovno sodišče ob sklicevanju revidentke na drugačno prakso sodišč nižjih stopenj v pravdnih postopkih tudi poudarja, da imajo lahko sodišča različna stališča glede razlage prava, kar je povsem razumljivo pri razreševanju novih pravnih vprašanj. Pravna varnost se v teh primerih zagotavlja prav prek uporabe pravnih sredstev, tudi predmetne revizije. Enotnost uporabe prava se vzpostavlja prav prek precedenčnega pomena odločitev Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi, ki lahko ob obravnavi pomembnih pravnih vprašanj pripomore k ustalitvi in poenotenju prakse drugih sodišč.

15Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je moralo Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrniti kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

16Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revidentka v skladu s prvim odstavkom 154. in 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena

ZUS-1

sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

----

(1) Uradni list RS, št. 98/04 – uradno prečiščeno besedilo, 46/06 – odločba US, 126/07, 86/09 in 78/11.

(2) Tako Vrhovno sodišče tudi izrecno že v zadevi II Ips 328/2009 z dne 26. 08. 2009 glede uporabe 371. člen ZPP, ki je tedaj vseboval identično določbo kot 86. člen ZUS-1.

(3) V slovenskem besedilu Direktive 85/577/EGS je bil člen 5 napačno preveden tako, da je zapisano: „Potrošnik ima pravico, da odstopi od pogodbe, tako da v roku, ki ni daljši od sedmih dni po prejemu pouka iz člena 4...“. Ob primerjanju z izvirnimi besedili te direktive, sprejete pred vstopom Republike Slovenije v Evropsko unijo, je očitno, da je določba opredeljevala rok „ki ni krajši od sedmih dni“ („period of not less than seven days“, „innerhalb von mindestens sieben Tagen“, itd.).