VSRS Sklep II Kr 1857/2016-394

Obdolženim V. B., S. Š., S. T., R. N., D. B. in A. H. se pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku podaljša za en mesec, to je do 14. 5. 2016.

A.

1Pri Okrožnem sodišču v Celju je v teku kazenska preiskava zoper v uvodu navedene obdolžence zaradi kaznivih dejanj po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena, prvem odstavku 186. člena in prvem odstavku 187. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zoper obdolžence je preiskovalni sodnik dne 17. 1. 2016 odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Pripor je bil obdolžencem s sklepom izvenobravnavnega Okrožnega sodišča v Celju z dne 12. 2. 2016 podaljšan še za dva meseca.

2Okrožni državni tožilec je dne 7. 4. 2016 podal predlog, naj se obdolžencem pripor podaljša iz istega pripornega razloga še za en mesec. Predlog utemeljuje z ugotovitvijo, da preiskovalnemu sodniku, kljub kontinuiranemu in intenzivnemu delu, ni uspelo pridobiti oziroma izvesti vseh predlaganih dokazov. Ugotavlja, da je še vedno podan utemeljen sum, da so obdolženci storili kazniva dejanja, zaradi katerih so v kazenskem postopku in da je tudi še vedno podan priporni razlog po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

3Zagovornica obdolženega B. na predlog za podaljšanje pripora odgovarja, da zanj ponovitvena nevarnost ni podana, saj redno dela, zaposlena je tudi njegova žena in imata tako on kot njegova družina sredstva za preživljanje, pridobljena z delom in ne s preprodajo drog. Obdolžencu bi pripor onemogočil, da opravlja javna dela namesto prestajanja štiri mesečne kazni zapora. Obdolženec je spremenil svoj način življenja, ima tri majhne otroke, za katere skrbi, medtem ko je žena v službi. Kaznivo dejanje je priznal. Zagovornica obdolženega B. predlaga, da se obdolžencu pripor ne podaljša, podrejeno pa, da se spremeni v hišni pripor.

4Zagovornik obdolženega S. Š. v odgovoru na predlog za podaljšanje pripora poudarja, da je obdolženi Š. v pretežni meri dejanja, ki se mu očitajo, priznal in pa, da glede na to, da je celotna združba v priporu, sploh nima možnosti, da bi z istovrstnimi kaznivimi dejanji nadaljeval. Predlaga, naj se obdolženemu Š. pripor ne podaljša, temveč odredi milejši ukrep, in sicer hišni pripor.

5Zagovornik obdolženega R. N. nasprotuje predlogu za podaljšanje pripora in predlaga, da se pripor zoper obdolženca odpravi. Zagovornik ugotavlja, da zbrani dokazi ne utemeljujejo suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu očita. Meni tudi, da pripor ni neogibno potreben za varnost ljudi, niti ni pripor nujno potreben za potek kazenskega postopka. Pripor bi bil lahko nadomeščen s hišnim priporom, s katerim bi se enako učinkovito preprečila nevarnost ponovitve očitanega kaznivega dejanja in zaključuje, da obdolženčeve predkaznovanosti ni mogoče šteti kot okoliščino, ki kaže na ponovitveno nevarnost.

6Zagovornik obdolžene S. T. nasprotuje predlogu za podaljšanje pripora. Ugotavlja, da ne obstaja utemeljen sum, da bi obdolženka delovala v treh organiziranih hudodelskih združbah oziroma da bi prodajala oziroma dobavljala prepovedano drogo, saj o tem ni dokazov. Nadalje zagovornik meni, da tudi ni podana ponovitvena nevarnost, saj so hudodelske združbe razbite, njihovi člani pa v priporu, hkrati pa poudarja, da obdolženka ni povratnica, ki bi bila že obsojena zaradi kaznivih dejanj v zvezi s prepovedano drogo. Po mnenju zagovornika obsodbi za drugačni kaznivi dejanji, ki sta bili storjeni pred več leti, ne utemeljujeta sklepa, da bi nadaljevala s preprodajo droge, če pripor ne bi bil podaljšan. Obdolženka sredstva za preživljanje pridobiva s priložnostnimi deli, pri čemer ji pomaga tudi njen partner. Zatrjuje, da obdolženka ni sodelovala pri nobeni navidezni prodaji prepovedane droge in da ni mogoče sklepati na neko dolgotrajno, kontinuirano delovanje pri prodaji prepovedane droge. Za podaljšanje pripora tudi ni podan pogoj neogibnosti in nujnosti, varnost ljudi bi bilo mogoče doseči že z odreditvijo hišnega pripora.

7Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je navedel, da je en mesec, za kolikor državni tožilec predlaga podaljšanje pripora obdolžencem, primeren rok za izvedbo predlaganih preiskovalnih dejanj in za sprejem odločitve državnega tožilca glede nadaljevanja kazenskega postopka.

B.

8Obdolženci, za katere državno tožilstvo po preteku treh mesecev pripora predlaga podaljšanje še za en mesec, so utemeljeno osumljeni kaznivih dejanj po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1, po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in po prvem odstavku 187. člena; za prvo dejanje je predpisana kazen od pet do petnajst let zapora, za drugo pa zapor od enega do deset let, za tretje pa zapor od šest mesecev do osem let. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da je izpolnjen pogoj za podaljšanje pripora na tri mesece po drugem odstavku 205. člena ZKP.

9S sklepom preiskovalnega sodnika z dne 4. 2. 2016, v zvezi s sklepom izvenobravnavnega senata z dne 15. 3. 2016, je bila zoper vse obdolžence uvedena kazenska preiskava, ki je bila s sklepom preiskovalnega sodnika z dne 15. 2. 2016 za obdolženega V. B. še razširjena. Obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje v zvezi s priporom, sodišče posebej ugotavlja, kadar ta ni ugotovljen s pravnomočnim sklepom o preiskavi, sicer pa ga le preizkuša (sodba VS RS I Ips 35/99 z dne 18. 2. 1999). Vrhovno sodišče je, ob upoštevanju navedenega stališča le preizkusilo, ali so podana dejstva in okoliščine, ki bi narekovala drugačno presojo glede vprašanja obstoja utemeljenega suma in pri tem preizkusu ugotovilo, da so v preiskavi izvedena preiskovalna dejanja dejansko podlago za sklep o utemeljenosti suma le še utrdila. Vrhovno sodišče zato ni moglo upoštevati posplošenega zatrjevanja zagovornika obdolžene S. T., da je s tremi hudodelskimi združbami ne povezuje noben dokaz, oziroma da ni dobavljala prepovedane droge, pri čemer zagovornik svoje stališče utemeljuje s svojo, drugačno oceno dokazov in na takšni podlagi sprejema drugačne zaključke o obstoju utemeljenega suma za S. T. kot sta jih do sedaj napravili sodišči prve in druge stopnje.

10Tudi glede obstoja pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP Vrhovno sodišče ugotavlja, da se odločilna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je bil pripor zoper obdolžence odrejen in podaljšan za dva meseca, niso spremenile. Po teh ugotovitvah so obdolženi S. T., S. Š., V. B. ter R. N. delovali v okviru hudodelskih združb z visoko stopnjo organiziranosti, vključno s predhodnimi dogovori in pripravami za storitev kaznivih dejanj ter natančno razdelitvijo vlog. Poleg teh okoliščin Vrhovno sodišče pri posameznih obdolžencih še ugotavlja:

- obdolženi V. B. je bil doslej 19-krat obsojen, res za drugovrstna kazniva dejanja, a vendar dosedanje obsodbe – tudi na zaporne kazni, obdolženca očitno niso odvrnile od izvrševanja kaznivih dejanj, povezanih s pridobitvijo protipravne premoženjske koristi, tokrat s prometom prepovedanih drog. Iz doslej ugotovljenega ravnanja, zaradi katerega teče zoper njega kazenska preiskava, izhaja njegova velika vztrajnost in odločenost izvrševati tovrstna kazniva dejanja, zato je podana realna nevarnost, da bi na prostosti kazniva dejanja prometa s prepovedano drogo, ki prinaša precejšnjo premoženjsko korist, ponavljal. Ugotovljena vztrajnost in odločenost za izvrševanje kaznivih dejanj tudi ne daje utemeljene podlage za pričakovanje, da bi milejši ukrep dosegel, da kaznivih dejanj ne bi ponavljal;

- obdolženi S. Š. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Celju K 68/2006 z dne 19. 6. 2006 že obsojen zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili, izrečena mu je bila kazen zapora eno leto in dva meseca, vendar ga očitno to ni odvrnilo od nadaljnjega izvrševanja tovrstnih kaznivih dejanj. Pri kriminalni dejavnosti, zaradi katere sedaj teče zoper njega kazenska preiskava, je šlo za velike količine prepovedane droge heroina. Obdolženec je brez zaposlitve, je odvisnik od prepovedanih drog. Na podlagi navedenega je podana realna nevarnost, da bi tovrstna kazniva dejanja, če bi bil na prostosti, ponavljal, hkrati pa te okoliščine tudi ne dajejo podlage za sklep, da bi lahko milejši ukrep preprečil nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj oziroma zagotovil varnost ljudi;

- obdolženi R. N. je prav tako deloval kot član kriminalne združbe, bil je že obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Celju K 270/2006 z dne 7. 10. 2009 zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili, prav tako s sodbo Okrožnega sodišča v Celju K 89/2006 z dne 10. 9. 2007, obakrat mu je bila izrečena pogojna obsodba, kar pa ga očitno ni odvrnilo od nadaljnjega izvrševanja istovrstnih kaznivih dejanj. Obseg obdolženčeve kriminalne dejavnosti, izkazana vztrajnost in odločenost pri izvrševanju, ki za obdolženca predstavlja pomemben vir zaslužka – je namreč brez zaposlitve, daje podlago za sklep, da je podana realna nevarnost, da bi na prostosti tovrstna kazniva dejanja ponavljal, hkrati pa navedeni prejšnji obsodbi ne dopuščata utemeljenega pričakovanja, da bi lahko milejši ukrep dosegel, da kaznivih dejanj ne bi ponavljal in tako ogrožal varnosti ljudi;

- obdolžena S. T., ki se ji prav tako očita, da je delovala kot članica v treh kriminalnih združbah, je bila doslej že obsojena zaradi kaznivih dejanj, resda drugovrstnih, pa vendar pri tem ni mogoče prezreti, da je bila kriminalna dejavnost, ki se ji sedaj očita, izvrševana v času preizkusne dobe po sodbi, izrečeni pri Okrajnem sodišču v Ljubljani II K 8067/2011 z dne 16. 10. 2013. Nadalje je treba upoštevati večji obseg kriminalne dejavnosti oziroma večje količine prepovedane droge, ki je bila predmet kaznivih dejanj, zaradi katerih sedaj zoper njo teče kazenska preiskava. Tudi za to obdolženko velja, da je pri kriminalni dejavnosti pokazala veliko mero vztrajnosti in trdno odločenost za izvrševanje kaznivih dejanj prometa s prepovedano drogo. Navedene okoliščine utemeljujejo realno nevarnost, da bi na prostosti tovrstna kazniva dejanja ponavljala, hkrati pa tudi, da ni mogoče pričakovati, da bi milejši ukrep obdolženki lahko preprečil izvrševanje kaznivih dejanj in zagotovil varnost ljudi.

11Obdolženemu D. B. se očita, da je heroin kupoval od neznanega dobavitelja in ga prodajal naprej za ulične odjemalce. Dejanja, ki se mu sedaj očitajo, so bila storjena v času preizkusne dobe, določene v pogojni obsodbi izrečeni s sodbo Okrožnega sodišča v Celju I K 40060/2010 z dne 28. 3. 2013, pri čemer pa je treba tudi navesti, da gre za povratnika, ki je bil od leta 2004 dalje obsojen kar 10-krat, predvsem zaradi premoženjskih kaznivih dejanj. Obdolženec je brez zaposlitve, je odvisnik od prepovedanih drog. Navedene okoliščine kažejo na realno nevarnost, da bi obdolženec, če bi bil na prostosti, tovrstna kazniva dejanja ponavljal, hkrati pa tudi, da ni mogoče pričakovati, da bi spoštoval omejitve, zvezane z milejšimi ukrepi, ki tako ne bi zagotovili varnosti ljudi.

12Obdolženi A. H. je po dosedanjih ugotovitvah heroin kupoval od soobdolženega D. B., ga prodajal uličnim odjemalcem in tako pridobival precejšen in hiter zaslužek. Je povratnik, ki je bil doslej že 6-krat obsojen, 2-krat tudi zaradi prometa s prepovedanimi drogami – sodbi Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 13. 1. 2011 in 11. 7. 2012. Obsodbi obdolženca očitno nista odvrnili od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj, pri čemer je pokazal veliko vztrajnost in trdno odločenost. Podana je realna nevarnost, da bi na prostosti tovrstna kazniva dejanja ponavljal. Navedene okoliščine tudi kažejo, da milejši ukrep ne bi mogel obdolžencu preprečiti ponavljanja kaznivih dejanj in zagotoviti varnosti ljudi.

13Vrhovno sodišče na podlagi navedenega za vse obdolžence ugotavlja, da je pripor zoper njih neogiben in tudi sorazmeren ukrep. Teža kaznivih dejanj, katerih storitve so utemeljeno osumljeni, ter njihova narava – ta dejanja se praviloma izvršuje serijsko, kar potrjujejo tudi dosedanje ugotovitve preiskave, narekuje odvzem prostosti obdolžencem. Varnost ljudi – zdravje potencialnih odjemalcev droge, je mogoče zagotoviti le z odvzemom prostosti obdolžencem. Kazenska preiskava še ni v celoti zaključena, saj je potrebno izvesti preiskovalna dejanja oziroma pridobiti dokaze, ki jih navajata državni tožilec oziroma preiskovalni sodnik. Kazenska preiskava je do sedaj, kljub številu obdolžencev in obsežni očitani kriminalni dejavnosti, potekala kontinuirano in intenzivno. Podaljšanje pripora še za en mesec je po oceni Vrhovnega sodišča nujno za dokončanje preiskave in za odločitev državnega tožilstva glede teka nadaljnjega postopka, pri čemer celoten čas pripora ne bo v nesorazmerju s težo obravnavanih kaznivih dejanj.