VSC sklep Cp 607/98

Pritožbama se ugodi , sodba in sklep prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek na plačilo 76,677.498,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih zneskov do plačila. Z izpodbijanim sklepom pa je tožeči stranki naložilo v povrnitev toženi stranki nastale pravdne stroške v višini 174.667,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 1997 dalje do plačila.

Zoper takšno sodbo in sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev z vrnitvijo v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče svoje odločitve sploh ni obrazložilo. Nadalje je prvo sodišče ugotovilo, da je vprašljivo, kolikšen finančni uspeh bi sporne izpodbojne tožbe prinesle stečajni masi, brez da bi se spustilo v obravnavanje vsake posamezne zadeve.

Sodišče bi moralo analizirati položaj, naloge in vlogo stečajnega upravitelja, vlogo in položaj odvetnika ter s tem povezano poklicno odgovornost. Opisuje dolžnosti stečajnega upravitelja in odvetnika ter navaja tudi primere poklicne odgovornosti odvetnika iz nemške sodne prakse. Trdi še, da sta toženca odgovorna, sodišče pa mora za vsako posamezno tožbo ugotoviti, da bi bila po uspehu v pravdi uspešna tudi izvršba. V pritožbi zoper sklep tožeča stranka navaja, da je pritožba nujna, ker o glavni stvari še ni pravnomočno razsojeno.

Tožena stranka je na pritožbo obrazloženo odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevanih (2. odstavek 365. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo.

Pritožba opredeljuje spornost in pomanjkljivost ugotovitev glede odgovornosti odvetnika in stečajnega upravitelja kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Vendar pa je navedeni pritožbeni očitek po vsebini usmerjen v izpodbijanje materialne podlage izpodbijane odločitve, zato ga je pritožbeno sodišče presojalo v okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

Predmet spora v obravnavani zadevi je gmotna škoda, ki je tožniku nastala zaradi nepravočasne vložitve tožb, s katerimi so se izpodbijala pravna dejanja dolžnika, storjena pred začetkom stečajnega postopka. Prvotoženec je bil v stečajnem postopku postavljen za stečajnega upravitelja. Drugotoženko pa je prvotoženec kot zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika (sedanje tožeče stranke) pooblastil za vložitev spornih tožb.

Povračilo povzročene škode lahko zahteva vsak, če so podane naslednje predpostavke odškodninske obveznosti: da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter, da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. Navedene predpostavke morajo biti podne kumulativno.

Presoja nedopustnosti ravnanj obeh tožencev temelji na splošni prepovedi, da se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (16. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). Tako je protipravnost kot pogoj odškodninske odgovornosti lahko rezultat nasprotja z določenimi predpisi, splošnimi pravili pravnega reda, običajnimi normami obnašanja ali tudi dobrimi običaji.

Dolžno ravnanje stečajnega upravitelja v času škodnega dogodka opredeljuje Zakon o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 1/91-I, 46/93, 45/94) in po 31. členu tega zakona tudi Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju: ZPPSL, Uradni list SFRJ, št. 84/89, kateri se po 1. odstavku 196. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Uradni list RS, št. 67/93, 8/96 in 39/97 uporablja za dne 6.7.1993 začet stečajni postopek zoper tožečo stranko).

Po določbi 3. odstavka 116. člena ZPPSL sme stečajni upravitelj vložiti tožbo za izpodbijanje pravnih dejanj samo z dovoljenjem stečajnega sodnika. Po 1. odstavku 61. člena ZPPSL stečajni upravitelj ni odgovoren za škodo, nastalo zaradi njegovega dejanja, če je to dejanje odobril stečajni sodnik, razen če je na goljufiv način izposloval odobritev ali navodilo. Odgovornost stečajnega upravitelja za škodo je torej izključena pri ravnanju po navodilih stečajnega sodnika.

Iz priloge B3 (fotokopiran uradni zaznamek z dne 7. (ročno popravljeno na 6.) januar 1994) izhaja, da je namestnica stečajnega sodnika v stečajni zadevi opr. št. St 75/93 stečajnemu upravitelju dala soglasje k vložitvi tožbe za izpodbijanje cesijskih in asignacijskih pogodb po priloženem seznamu. Katere so te pogodbe, pa iz tega uradnega zaznamka ne izhaja. Prav tako pa se dovolilo za vložitev tožbe ne nahaja niti v enem od spisov, ki so priloženi obravnavani zadevi.

Zatrjevano odškodninsko odgovornost drugotoženke kot odvetnice je potrebno opredeliti glede na obligacijskopravno razmerje, v katerem je bila s sedanjo tožečo stranko. S pooblastilom se je odvetnica (sedaj drugotoženka) zavezala dajati pravno pomoč in zastopati pooblastiteljico (sedaj tožečo stranko) v vseh njenih pravnih stvareh proti njeni zavezi, da bo priznala vse njeno delo, opravljeno v njenem imenu, za pravno veljavno in da bo poravnala vse njene stroške, nagrade in izdatke za izvršena opravila. Gre torej za dvostransko obvezno pogodbo, iz katere izhaja na eni strani obveznost oprave določenih pravnih poslov, na drugi strani pa obveznost plačila za izvršeni posel. Ker je torej namen pogodbe pooblaščenkino ravnanje v interesu pooblastitelja, to sklenjeno pogodbo opredeljuje kot mandatno pogodbo, ki jo urejajo določbe od 749. do 770. člena ZOR. Posebnih določb, ki bi v okviru načela dispozitivnosti spreminjali določila ZOR, v konkretni pogodbi ni zaslediti. Zato se vprašanje odškodninske odgovornosti za nepravilno izpolnitev mandantu presoja po splošnih pravilih, ki veljajo za mandatno pogodbo.

Presoja skrbnosti drugotoženke pri izvševanju prevzetega naročila temelji torej na določbi 11. člena Zakona o odvetništvu kot specialnega predpisa in na določbah 751. in 752. člena ZOR. Pri tem se vrsta skrbnosti mandatarja, ki opravlja naročilo kot svoj poklic, presoja po 1. odstavku 751. člena in 2. odstavku 18. člena ZOR (skrbnost dobrega strokovnjaka). Mandatar odgovarja za to, da bo delal in da bo skušal posel v redu opraviti. Ravnati se mora po določbah pogodbe in po mandantovih navodilih. Navzlic navodilom mandatar ni povsem nesamostojen. V okviru, začrtanem s pogodbo in navodili, mora opravljati posel samostojno, glede na znanje in izkušnje. Pri tem ima odvetnik pravico uporabiti v mejah zakona in pooblastila vsako pravno sredstvo, za katero misli, da lahko koristi stranki, ki jo zastopa. Zakon tudi določa, da mora mandatar na škodljivost navodila mandanta opozoriti in se v nekaterih primerih od naročila celo odmakniti. Pri zastopanju stranke je odvetnik tako dolžan ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike. Odvetnikovo nepravilno delo se kaže v vseh opustitvah ali pa dejanjih, ki so, gledana z vidika pravne stroke, očitno takšna, da po normalnem teku stvari povzročijo stranki škodo (primerjaj tudi pravno pravilo paragrafa 1300 Občnega državljanskega zakonika).

Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno. Glede prvotoženca torej ni bilo ugotovljeno, ali je za vložitev spornih tožb poprej pridobil dovoljenje stečajnega sodnika in ali je njegova odškodninska odgovornost zato izključena. Glede drugotoženke pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni bilo ugotovljeno, kako je ravnala in ali ji je mogoče očitati neskrbnost. Ker bo dejansko stanje potrebno dopolniti z ugotovitvijo novih dejstev in izvedbo novih dokazov, je bilo potrebno izpodbijano sodbo in sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. odstavek 370. člena ZPP). Razveljavitev izpodbijanega sklepa je bila potrebna zaradi tega, ker je stroškovni zahtevek stranska terjatev glavnega zahtevka, o kateri se praviloma lahko odloča le skupaj z glavno stvarjo, in sicer po načelu odgovornosti za uspeh.

V ponovnem sojenju bo moralo sodišče upoštevati gornje napotke in ugotoviti dejanske okoliščine, ki zadevajo izdajo spornega dovoljenja za vložitev tožb, ravnanje drugotoženke ter njeno dolžno ravnanja.

Tako bo potrebno ugotoviti, ali je bilo dano dovoljenje za vložitev predmetnih tožb. Potrebno bo tudi razjasniti okoliščine popravka datuma. Glede drugotoženkine odgovornosti pa bo moralo prvo stališče zavzeti stališče do vseh zatrjevanih okoliščin, katerih bistvo je v tem, da je drugotoženka vložila sporne tožbe po preteku prekluzivnega roka. Velja še opozoriti, da obravnavani zadevi niso priloženi vsi spisi, katerih vpogled v dokazne namene predlaga tožeča stranka. Od štiridesetih predlaganih spisov bo potrebno pribaviti še manjkajoče spise z naslednjimi opravilnimi številkami: II Pg 0/94, II Pg 00/94, III Pg 00/94 in III Pg 00/94. Pooblaščenko tožencev pa velja opozoriti, da zastopanje obeh tožencev ni v skladu z odvetniško poklicno etiko (11. točka Kodeksa odvetniške poklicne etike Odvetniške zbornice Slovenije), saj pooblaščenka ne more najbolj pravilno, odgovorno in uspešno zastopati obeh strank. Oba toženca, ki sta navadna sospornika, imata sicer enak interes, da v pravdi uspeta.

Vendar njuni interesi kolidirajo. Prvotoženec je bil v času morebitnega nastanka škode zakoniti zastopnik sedanje tožeče stranke.

Njegove navedbe in dokazi bodo v novem sojenju relevantni za opredelitev obveznosti, ki jih je toženka prevzela s pogodbo (ki jo je sklenila ravno s prvotožencem), ter za opredelitev navodil, ki jih je od njega kot zakonitega zastopnika pooblastitelja dobila. Po neobveznem mnenju pritožbenega sodišča se konflikt interesov že sedaj odraža v pooblaščenkinih vlogah, ko razbremenjevanje odgovornosti z enega toženca pomeni prevalitev na drugega. O stroških, katerih povrnitev je zahtevala tožena stranka, bo odločeno s končno odločbo (3. odstavek 166. člena ZPP).