VSL sklep I Cp 1082/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se tožeči stranki odloži plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje do izdaje odločbe.

II. Sicer se pritožba zavrne ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse zavrnilo in tožeči stranki odložilo plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje za 6 mesecev od pravnomočnosti tega sklepa. Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače je zavrnilo.

2Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče tožečo stranko oprosti plačila sodne takse v pravdnem postopku. Sklep je nezakonit in nepravilen. Sodišče je navedbe tožeče stranke uporabilo preozko in nedefinirano. Prehitro in prepovršno je pregledalo dejanski stan in napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče s tem, ko tožeči stranki nalaga plačilo sodne takse v višini 26.325,00 EUR krši 23. člen Ustave RS. Tožeča stranka brez občutnega zmanjšanja lastnih sredstev, s katerimi se preživlja sama, takšnega zneska v šestmesečnem obdobju ni zmožna poravnati. Če je višina sodne takse tako visoka, da je stranke niso zmožne poravnati, je rešitev spora pred sodišči nemogoča. Tožeča stranka ima status upokojenca, kar pomeni, da so njeni viri za pridobivanje premoženja omejeni le na pokojnino. Ne more pridobivati oziroma ustvarjati premoženja, s katerim bi se lahko preživljala. Višina zahtevane sodne takse presega seštevek vseh celoletnih pokojnin tožeče stranke. Navaja, da je do odprave neskladja z Ustavo RS (odločba U-I-191/2014) stranko treba oprostiti plačila sodnih taks v celoti, tudi če ne prejema denarne socialne pomoči in ne izpolnjuje zakonskih pogojev, da bi jo prejela, če bi bila tudi s plačilom delne sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama. Znesek sodne takse v konkretnem primeru pomeni občutno zmanjšanje sredstev, s katerimi se tožeča stranka preživlja in sodišče je zato napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče z odlogom plačila sodne takse tožečo stranko sili v prodajo njenega premoženja, odločitev sodišča je neživljenjska in neizvedljiva. Tožnik bi moral celotno pokojnino nameniti za plačilo sodne takse. Zmožnost plačila tožeče stranke ni mogoča niti z odlogom plačila do izdaje sodbe. Ker ne gre za točno vrednost ocene premoženja tožeče stranke, je ugotovitev sodišča, da ima ta dovolj sredstev za poplačilo, netočna. Zgolj odlog plačila za šest mesecev ni zadosten ukrep in gre za prekratko obdobje, ki ne omogoča tožeči stranki, da si na primeren način, brez povzročanja škode, plača sodno takso. Šest mesecev je prekratko obdobje za varno in premišljeno prodajo stanovanja. Glede avtomobila znamke Mercedes sodišče ni vzelo v obzir, da gre za prevozno sredstvo starejšega letnika. Hkrati avto predstavlja osnovno mobilnost posameznika. V sklepu je prišlo tudi do bistvenih kršitev določb postopka iz 339. člena ZPP, ker sodišče ni ustrezno in natančno utemeljilo svoje odločitve. Zaključki sodišča so neutemeljeni, finančno stanje je treba presojati celovito, sodišče pa je svojo odločitev osnovalo le na podlagi lastništva nepremičnine in stanovanja ter prevoznega sredstva. Ni se opredelilo do dejstev, da gre za stranko, ki je v starejšem obdobju življenja in izdatki za preživljanje se bodo povečevali. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da tožeča stranka živi sama, kar ima za posledico, da so stroški samega bivanja višji. Tožeča stranka tako plačila stroškov sodne takse brez ogrožanja svojega življenja ne more poravnati.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je v sklepu v 3. točki obrazložitve navedlo pravilno materialnopravno podlago za oprostitev, delno oprostitev plačila sodnih taks ter odlog plačila oziroma obročno plačilo sodne takse, upoštevalo pa je tudi odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 12. 2. 2015 št. U-I-191/14-16, na katero v pritožbi opozarja tožeča stranka.

5Sodišče prve stopnje je navedlo razloge o odločilnih dejstvih, zato je pavšalna pritožbena navedba, da naj bi prišlo v sklepu do bistvenih kršitev določb postopka, ker sodišče ni ustrezno in natančno utemeljilo svoje odločitve, neutemeljena.

6Neutemeljena je tudi navedba, da naj bi sodišče napačno uporabilo materialno pravo s sklicevanjem, da tožnik na letni ravni prejme 22.338,00 EUR pokojnine, sodna taksa pa znese 26.325,00 EUR in to pomeni občutno zmanjšanje sredstev, s katerimi se tožnik preživlja. Pri odločanju o taksni oprostitvi mora namreč sodišče skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati premoženjsko stanje stranke (in njenih družinskih članov), vrednost predmeta postopka in število oseb, ki jih stranka preživlja. Upoštevati mora premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke. Tožeča stranka tako zmotno prikazuje, da naj bi bila relevantna edino višina pokojnine. Pomembno je tudi siceršnje premoženjsko stanje stranke in glede tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je, poleg tega, da tožnik prejema visoko pokojnino v mesečnem znesku 1.757,13 EUR, tožnik, ki ima v lasti hišo, v kateri živi, tudi lastnik nepremičnine, v kateri ne živi in jo sam ocenjuje na 170.000,00 EUR (zato se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da gre za neko splošno oceno), ter lastnik avtomobila, ki ga ocenjuje na vrednost 16.500,00 EUR. Vse te okoliščine je treba upoštevati in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Poleg tega je sodišče ugotovilo, da je v letu 2014 tožnik prejel tudi 617,00 EUR drugih dohodkov, čeprav v pritožbi obsežno navaja, da so njegovi viri omejeni le na pokojnino. V lasti ima tudi vrednostne papirje v vrednosti 2.600,00 EUR. Sodišče je ugotovilo tudi, da tožnik živi sam (drugačna navedba ni utemeljena), hkrati pa tudi, da je brez drugih obveznosti, npr. preživninskih. O tem, da se bodo (ker je tožnik starejša oseba) izdatki za preživljanje povečevali, pa se sodišču ni bilo treba opredeljevati, saj takšnih trditev tožnik sploh ni postavil.

7Vsa ugotovljena dejstva tudi po oceni sodišča druge stopnje ne utemeljujejo oprostitve plačila sodne takse v celoti ali delno, kljub visokemu znesku dolžne sodne takse, saj je oprostitev plačila sodne takse namenjena le šibkejšim slojem. Tožnik tako zmore plačati dolžno sodno takso, ne da bi bilo s tem ogroženo njegovo preživljanje in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

8Utemeljeno pa pritožba navaja, da je rok, ki ga je za plačilo sodne takse določilo sodišče prve stopnje, to je rok šestih mesecev od pravnomočnosti sklepa, za unovčenje premoženja z namenom poravnave sodne takse, prekratek. Za unovčenje premoženja je potreben čas in pritožba ima prav, da je šest mesecev prekratko obdobje za varno in premišljeno prodajo stanovanja, saj tudi če bi stranka prodala prevozno sredstvo, to za plačilo sodne takse ne bi zadoščalo (tudi z upoštevanjem dela pokojnine). Sodišče druge stopnje je zato izpodbijani sklep spremenilo tako, da je rok za plačilo sodne takse tožeči stranki podaljšalo na maksimalen rok, ki ga dopušča Zakon o sodnih taksah (ZST-1), to je do izdaje odločbe v tej pravdni zadevi (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

9V preostalem delu je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje iz že navedenih razlogov v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (1. točka 365. člena ZPP).

10Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločanje, saj je odvisna od uspeha o glavni stvari.