VSM sklep Kp 696/99

Pritožba pooblaščenca obs. V. P. se zavrne kot neutemeljena.

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 413.člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ki jo je dne 01.04.1999 vložil obs. V. P. po svojem pooblaščencu v zvezi s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v M. S. z dne 01.08.1952, opr. štev. K 218/52, s katero je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po prvem odstavku 303.člena v zvezi s členom 16 KZ-51 in obsojen na kazen osem mesecev zapora.

Proti temu sklepu se je pritožil obsojenčev pooblaščenec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in nepopolne ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ne pove, s čim bi naj sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka in za katero konkretno kršitev iz 371.člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) bi naj pri tem šlo.

Kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti pa ni ugotovilo niti pritožbeno sodišče. Zato je pritožba iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka brez podlage in neutemeljena.

Pritožba nima prav tudi, ko graja pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo, da dejstva in dokazi, na katere se zahteva za obnovo kazenskega postopka opira, niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova in je tej ugotovitvi ustrezno odločilo, da zahtevo za obnovo kazenskega postopka zavrže. Podlago za tako odločitev je imelo v določbi 413.člena ZKP, ki jo v napadenem sklepu tudi citira.

Sodišče prve stopnje je, preden je odločilo, pridobilo in pregledalo kazenski spis tega sodišča opr. štev. Kr 19/98, v katerem je obsojenčev brat F. P. predlagal obnovo kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 303.člena v zvezi z 20.členom KZ-51 in v katerem je, preden je o njegovi zahtevi odločilo, izvedlo v njej predlagane dokaze. Ker gre za isti historični dogodek, za obsojenca, ki sta bila skupaj z isto prvostopno sodbo spoznana za kriva in obsojena ter za iste dokaze, na katerih temelji sodba in tudi za iste osebe, ki bi naj tudi tokrat v postopku poizvedb bile zaslišane, sodišče prve stopnje utemeljeno ni ponovno izvajalo dokazov, ki jih je izvedlo že v navedenem postopku za obnovo kazenskega postopka, temveč jih je le ocenilo. Ker je pri tem ugotovilo, da niso taki, da bi se na osnovi njih mogla dovoliti obnova, je utemeljeno odločilo, kot je razvidno iz izreka napadenega sklepa.

Pritožba pravilnosti prvostopne odločitve ne more omajati, saj zgolj ponavlja vse tisto, kar je nezadostno za obnovo kazenskega postopka ocenilo že sodišče prve stopnje. Okoliščina, da predlagani priči F. P. kot obdolžencu ni bilo potrebno govoriti resnice, sedaj pa bi jo, če bi v postopku za obnovo kazenskega postopka bil zaslišan kot priča, moral govoriti, ni razlog za obnovo kazenskega postopka, še zlasti, ker je prvostopna sodba glede obs. V. P. temeljila na njegovem priznanju, da je poskušal ilegalno pobegniti v Avstrijo, in da je bil pri tem zaloten. To je razvidno iz njene obrazložitve.

F. P. torej že tedaj ni bil s svojim zagovorom obremenilen za obs. V. P. , zato tudi sedaj, v kolikor bi bil zaslišan kot priča, ne bi mogel izpovedati nič bistveno boljšega za obs. V. P. , kot je navajal kot obdolženec v kazenskem postopku.

Po obrazloženem se pokaže, da je napadeni sklep pravilen in zakonit, pritožba pooblaščenca pa neutemeljena.

Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi tretjega odstavka 402.člena ZKP.