VSL sodba V Cpg 535/2015

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, izpodbijana sodba se v:

I. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „

Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 199945/2013 z dne 11. 12. 2013, ostane v veljavi v 1. točki izreka za:

- znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2012 dalje do plačila,
- znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2012 dalje do plačila,
- znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2012 dalje do plačila,
- znesek 203,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2012 dalje do plačila,
- znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2012 dalje do plačila,
- znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2012 dalje do plačila,
- znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2012 dalje do plačila,
- znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2012 dalje do plačila,
- znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2012 dalje do plačila,
- znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2012 dalje do plačila,
- znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2012 dalje do plačila,
- znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2012 dalje do plačila,
- znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2012 dalje do plačila,
- znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2012 dalje do plačila,
- znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2012 dalje do plačila,
- znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2013 dalje do plačila,
- znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2013 dalje do plačila,
- znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2013 dalje do plačila,
- znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2013 dalje do plačila,
- znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2013 dalje do plačila,
- znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2013 dalje do plačila,
- znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2013 dalje do plačila,
- znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2013 dalje do plačila,
- znesek 11,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2013 dalje do plačila,
- znesek 11,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2013 dalje do plačila,
- znesek 11,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2013 dalje do plačila,

in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 11,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2013 dalje do plačila.

V preostalem delu se sklep o izvršbi VL 199945/2013 z dne 11. 12. 2013 v 1. in 3. točki izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek glede plačila glavnice v znesku 4.833,27 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obresti in za izvršilne stroške v znesku 112,88 EUR, zavrne;“

v III. točki izreka tako, da je tožeča stranka v roku 15 dni dolžna povrniti toženi stranki nadaljnje pravdne stroške prvostopenjskega postopka v višini 730,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne.

III. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v II. točki izreka potrdi.

IV. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 669,44 EUR, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za plačilo nadomestila za javno priobčitev fonogramov v celoti ugodilo in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 199945/2013 z dne 11. 12. 2013 (v nadaljevanju sklep o izvršbi) obdržalo v veljavi v 1. točki izreka za znesek glavnice v višini 5.320,27 EUR s pripadki ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 124,15 EUR s pripadki (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila stroškov izterjave, ki ga je tožeča stranka uveljavljala na podlagi 14. člena Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih (ZPreZP-1)(1) ter povračilo stroškov preverjanja in pozivanja v znesku 10,00 EUR, je sodišče prve stopnje zavrnilo in sklep o izvršbi razveljavilo v 1. točki izreka za znesek 50,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 880,28 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka do plačila (III. točka izreka).

2Pritožbo zoper sodbo sta vložili obe pravdni stranki.

3Zoper zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) in proti odločitvi o pravdnih stroških (III. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi zahtevku tožeče stranke tudi v zavrnjenem delu. Podredno je predlagala razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahtevala je povrnitev vseh pravdnih stroškov in priglasila tudi stroške pritožbenega postopka.

4Tožena stranka se je pravočasno pritožila zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, oboje s stroškovno posledico.

5Nasprotni stranki na pritožbi nista odgovorili.

6Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Tožbena podlaga zahtevkov

7Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki na podlagi dovoljenja Urada za intelektualno lastnino, št. 800-9/96 z dne 7. 11. 2000, uveljavlja pravice glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. Tožena stranka je uporabnik varovanih del iz repertoarja tožeče stranke. Pravdni stranki sta leta 2010 sklenili Pogodbo o javni priobčitvi fonogramov št. 13381, s katero sta določili višino nadomestila za vsako javno priobčitev fonogramov v toženkinem gostinskem obratu A. A.; leta 2012 pa še Pogodbo o javni priobčitvi fonogramov št. 25910, ki je urejala višino nadomestila za javno priobčevanje fonogramov v toženkinem gostinskem obratu B. B. (v nadaljnjem besedilu pogodbi). Med strankama je nesporno, da je tožeča stranka na pogodbah temelječe nadomestilo, ki ga vtožuje v obravnavani zadevi, odmerila na podlagi Tarife Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov, ki jo je v letu 2005 sprejel Svet tožeče stranke (v nadaljnjem besedilu: T 2005). Tožena stranka je v prvostopenjskem postopku ugovarjala, da bi pogodbeno nadomestilo moralo temeljiti na Skupnem sporazumu o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti, ki ga je tožeča stranka v letu 2006 sklenila z Obrtno zbornico Slovenije (v nadaljnjem besedilu OZS) in Združenjem za turizem in gostinstvo Gospodarske zbornice Slovenija (v nadaljnjem besedilu ZTG GZS).

Odločitev sodišča prve stopnje

8Sodišče prve stopnje je zahtevku za plačilo nadomestila za javno priobčitev fonogramov v celoti ugodilo. Ugovor ničnosti pogodbe je zavrnilo na podlagi ocene, da SS 2006 ni prisilni predpis, katerega neuporaba bi pomenila kršenje ustave, prisilnih predpisov ali moralnih načel (primerjaj 3. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Po stališču sodišča prve stopnje je bila določitev višjega nadomestila po T 2005 skladna z načelom avtonomnega urejanja obligacijskih razmerij.

GLEDE PRITOŽBE TOŽENE STRANKE

9Tožena stranka v pritožbi ne navaja, zoper kateri del sodbe se pritožuje, zato je sodišče druge stopnje prvostopenjsko odločitev preizkusilo v delu, v katerem ni zmagala v sporu, torej I. in III. točki izreka.

Avtonomija strank pri sklepanju pogodbe o neizključnem prenosu pravic

10Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da v obravnavanem primeru pravdni stranki pri sklepanju pogodbi nista bili prosti. Že iz uzakonjene kontrahirne dolžnosti tožeče stranke po prvem odstavku 158. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), ki določa, da uporabnik del iz repertoarja kolektivne organizacije lahko kadar koli zahteva sklenitev pogodbe o neizključnem prenosu pravic za uporabo teh del v skladu z veljavno tarifo, izhaja, da za obravnavano razmerje načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij s svojimi prvinami (1. prosta odločitev o sklenitvi pogodbe, 2. prosta izbira sopogodbenika in 3. prosta izbira vsebine pogodbe), ne velja. V konkretnem primeru ni izpolnjena nujna predpostavka načela avtonomnosti urejanja obligacijskih razmerij, to je prirejena moč sopogodbenikov: tožena stranka je kot individualen uporabnik varovanih del, v odnosu do tožeče stranke, ki kot kolektivna organizacija uživa obvezen zakonski monopol (primerjaj 3. točka prvega odstavka 149. člena ZASP v zvezi z 147. členom ZASP),(2) v podrejenem pravnem položaju. Temeljni namen določbe prvega odstavka 158. člena ZASP je ravno v uravnoteženju pravnih položajev strank pogodbe o neizključenem prenosu pravic za uporabo del iz repertoarja kolektivne organizacije (kolektivne organizacije in uporabnika). Tožeča stranka je na uporabnikov poziv pogodbo dolžna skleniti, in sicer jo je dolžna skleniti v skladu z veljavno tarifo. V primeru, da sklenitev pogodbe pogojuje s vsebino pogodbenih določil, ki niso v skladu z določbami predpisov, s katerimi je delno ali v celoti določena vsebina pogodb, ti predpisi stopajo na mesto pogodbenih določil, ki niso v skladu z njimi (drugi odstavek 17. člena OZ).

Pravna narava aktov, s katerim je določena tarifa za uporabo avtorskih del

11Za aplikacijo drugega odstavka 17. člena OZ je potrebno najprej presoditi, ali tarifa za uporabo avtorskih del oziroma pravni akt, ki jo določa, ustreza pojmu predpis, ki je sinonim za splošne pravne akte, to je akte, ki vsebujejo eno ali več splošnih in abstraktnih pravnih pravil.(3)

12Tarifa se določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov, če to ni mogoče pa z odločbo Sveta za avtorsko pravo (drugi odstavek 156. člena ZASP). Povzeta določba velja od novele ZASP-D,(4) prejšnja ureditev pa je dopuščala kolektivni organizaciji, da je sama sprejela tarifo.(5) Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-149/98 izrecno presodilo, da ima kolektivna organizacija lahko javnopravna upravičenja, pravilnik vključno s tarifo pa naravo splošnega akta za izvrševanje javnopravnih upravičenj (27., 29. in 33. točka obrazložitve). Stališče, da ima (enostransko) sprejeta tarifa pravno naravo splošnega akta, napeljuje na sklep, da ima takšno naravo tudi tisti akt, ki jo nadomesti; oporne točke takemu sklepu pa dajejo tudi določbe ZASP.

13Skupni sporazum(6) z vsebinskega vidika ureja enake pravne norme kot enostransko sprejeta tarifa. Za razliko od slednje skupni sporazum skleneta dve stranki: na eni strani nastopa kolektivna organizacija z javnimi pooblastili, ki ima zakonsko upravičenje za zastopanje imetnikov varovanih pravic, na drugi pa reprezentativna združenja, ki v postopku zagovarjajo interese uporabnikov, niso pa njihovi pooblaščenci. Ne glede na to je njegov učinek enak kot pri predpisu: ustanavlja pravice in obveznosti nedoločenega števila tretjih oseb – uporabnikov varovanih del, ki pri njegovi sklenitvi ne sodelujejo. Dan po njegovi obvezni objavi v Uradnem listu RS, ki je dodatni argument, da skupni sporazum sodi med predpise (primerjaj prvi odstavek 154. člena Ustave RS), namreč začne veljati za vse istovrstne uporabnike avtorskih del, tudi če pri pogajanjih ali sklenitvi niso sodelovali (šesti odstavek 157. člena ZASP).

Veljavna tarifa za priobčevanje fonogramov pri poslovni dejavnosti

14Med strankama je spor, katera od tarif (iz T 2005 ali SS 2006) zadosti zakonskemu pojmu veljavne tarife za javno priobčevanje fonogramov pri poslovni dejavnosti po 158. členu ZASP.

15O tem materialnopravnem vprašanju se (je) sodišče druge stopnje izjavlja(-lo) v okviru odločanja o številnih pritožbah,(7) ki jih (je) tožeča stranka vlaga(-la) zoper prvostopenjske odločbe, izdane v zadevah, v katerih od uporabnikov, ki so fonograme javno priobčevali brez predhodnega prenosa pravic in tako kršili varovane pravice, zahteva povrnitev neupravičene obogatitve in plačilo civilne kazni. Tožeča stranka se v tovrstnih zadevah dosledno sklicuje na uporabo T 2005, ob hkratnem sklicevanju na primerljive določbe v skupnih sporazumih, ki jih je sklenila z reprezentativnimi predstavniki uporabnikov. Njen temeljni argument je, da je uporaba skupnih sporazumov izključena za uporabnike, ki nimajo sklenjene individualne pogodbe s tožečo stranko.(8) Po njenem so ti dolžni plačevati nadomestila po T 2005, ki za primerljive kategorije priobčevanja fonogramov določa od dva pa tudi do devetkrat višje nadomestilo kot SS 2006.(9) Tožeča stranka razlikovanje v višini tarife utemeljuje s tem, da ne gre za istovrstne uporabnike v smislu zakonite oziroma nezakonite uporabe varovanih pravic.

16Za jasno opredelitev narave obeh tarif je potrebno izhajati iz zakonskega temelja, na podlagi katerega je bila posamezna tarifa sprejeta. Obe tarifi sta bili namreč uveljavljeni na določilih ZASP, v obdobju, ko so se za vprašanje relevantna določila zakona spreminjala in prilagajala razvoju avtorskega prava v RS. Zakonski okvir, na katerem temeljijo posamezne tarife, predstavlja tudi ustrezno podlago za oceno dopustnega obsega avtonomije tistega, ki je posamezno tarifo sprejel.

17Na podlagi prvega odstavka 130. člena ZASP je dolžan uporabnik za vsakokratno uporabo komercialno izdanega fonograma proizvajalcu fonograma plačati enkratno primerno nadomestilo. Standardu primernosti je zadoščeno, če se v nadomestilu ustrezno odražajo pravice in potrebe vsake od udeleženih strank,(10) kar se v osnovi določa s sporazumom strank, ki imata uravnoteženo pogajalsko moč. Določanje primernega nadomestila, ki mora biti v korist imetnikov pravic kot tudi uporabnikov, po naravi stvari ne more biti v popolni diskreciji tožeče stranke, ki uživa (obvezni) zakonski monopol. Zakonsko urejanje postopka sprejemanja tarife, ki transparentno zagotavlja načeloma enako obravnavanje vseh uporabnikov,(11) ni le ustavno dopustno,(12) temveč z vidika konkurenčnega prava nujen poseg v monopolni položaj tožeče stranke.

18ZASP od uveljavitve dalje ni vseboval normativne vsebine, ki bi konkretizirala nedoločen pravni pojem primernega nadomestila, zato je bilo nujno vzpostaviti pravni okvir, na podlagi katerega bi bilo omogočeno na transparenten in jasen način ugotoviti višino odmene, ki jo mora plačati uporabnik nosilcem navedenih pravic. T 2005 je Svet tožeče stranke sprejel v času po uveljavitvi novele ZASP-B (Ur. l. RS, št. 43/2004), ki je v sistem vgradila določanje pogojev in načinov uporabe teh del ter višin nadomestil za njihovo uporabo preko skupnih sporazumov med kolektivno organizacijo in reprezentativnimi združenji uporabnikov varovanih del iz repertoarja kolektivnih organizacij (prvi odstavek 156. člena ZASP-B). Hkrati je zakon dal pooblastilo kolektivnim organizacijam, da same sprejmejo tarifo (prvi odstavek 157. člena ZASP-B), ki velja do sklenitve skupnih sporazumov iz 156. člena (drugi odstavek 156. člena ZASP-B). Zakon je tako omogočil kolektivnim organizacijam, da ob upoštevanju tarife (ki jo sprejmejo v okviru lastne pristojnosti ali jo dogovorijo v okviru skupnih sporazumov z reprezentativnimi predstavniki uporabnikov) s posameznimi uporabniki, ki javno priobčujejo fonograme, sklepajo pogodbe o neizključnem prenosu pravic uporabe teh del (prvi odstavek 158. člena ZASP). Zakon sam je torej omejil časovno veljavnost T 2005 do uveljavitve skupnega sporazuma za posamezno kategorijo uporabnikov, kar je v drugem odstavku 1. člena povzela T 2005 in s tem sama odkazala na veljavnost SS 2006.

19Novela ZASP-D (Ur. l. RS, št. 139/2006) je za primere, ko tarife ni mogoče določiti s skupnim sporazumom, za določitev tarife z odločbo pooblastila Svet za avtorsko pravo. S tem je upravičenje tožeče stranke, da sama določa tarifo za primerno nadomestilo za uporabo varovanih pravic, omejeno zgolj še na prehodno obdobje za primere iz četrtega odstavka 156. člena ZASP. Določitev primernega nadomestila za posamezne kategorije uporabnikov je torej predvsem v domeni skleniteljev skupnega sporazuma ali Sveta za avtorsko pravo. Predstavljen razvoj pravnih norm, ki so urejale način konkretizacije pravil za opredelitev pojma primernega nadomestila, je potrebno upoštevati pri razlagi pravnega položaja obeh pravdnih strank v konkretnem sporu.

20Ker gre v konkretnem primeru za toženo stranko, ki spada v kategorijo uporabnikov, za katere veljajo določila SS 2006, je za opredelitev pravnega okvira presoje konkretnega spora odločilno vprašanje, ali smejo uživati pravno varstvo vse določbe SS 2006, ki se nanašajo na toženo stranko in na katere se sklicuje tožeča stranka. Omejitev pogodbene avtonomije strank, ki sklepajo skupni sporazum, je namreč utemeljena tudi na učinkih, ki jih ustvarja tarifa, določena s skupnim sporazumom: to je (že omenjena) veljavnost za vse istovrstne uporabnike avtorskih del iz repertoarja kolektivne organizacije, ne glede na to ali so sodelovali pri pogajanjih (šesti odstavek 157. člena ZASP). Pogodbe, ki jih sklenejo uporabniki s kolektivno organizacijo, morajo biti skladne s skupnim sporazumom. Ker pa zakon v drugem odstavku 158. člena omogoča uporabniku zakoniti prenos neizključne pravice predvajanja fonogramov tudi brez sklenitve pogodbe, določbe šestega odstavka 157. člena ZASP ni mogoče razlagati kot kontrahirno dolžnost uporabnikov. Kontrahirna dolžnost je izrecno predpisana le za tožečo stranko, saj je na zahtevo uporabnika del dolžna skleniti pogodbo o neizključnem prenosu pravic za uporabo fonogramov (prvi odstavek 158. člena ZASP). Uporabnik je torej pri pogodbeni ureditvi razmerja s tožečo stranko vezan na višino primernega nadomestila za uporabo fonograma, dogovorjenega s skupnim sporazumom. Ta vezanost pa je omejena, v kolikor so sklenitelji skupnega sporazuma urejali vprašanja, ki so izven okvira prvega odstavka 156. člena ZASP.

21Za odločitev o tem, katera tarifa zapolnjuje pojem veljavna tarifa po prvem odstavku 158. člena ZASP, je odločilen odgovor na vprašanje, ali imajo ustrezno zakonsko podlago tiste določbe SS 2006, s katerimi je za posamezne kategorije uporabnikov ponovno odkazana uporaba T 2005. SS 2006 ima s tem v zvezi zgolj eno izrecno določbo v drugem odstavku 4. člena, v katerem je odkazovanje na uporabo T 2005 vezano na položaj uporabnika, ki nima sklenjene individualne pogodbe pod pogoji SS 2006. Za takega uporabnika se šteje, da je ustrezna pravica prenesena, če položi na račun tožeče stranke ali pri sodišču oziroma notarju znesek, ki ga tožeča stranka zaračunava s T 2005, zmanjšan za 30%. V istem odstavku je izključena veljavnost SS 2006 za uporabnike, ki nimajo sklenjene individualne pogodbe in ki večkratno ne plačajo upravičeno zaračunanih nadomestil. Po stališče tožeče stranke, katerega pravilnosti je s sklepoma III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014, oboje z dne 18. 2. 2015 (v nadaljevanju revizijski zadevi), pritrdilo Vrhovno sodišče, je zato potrebno uporabnike varovanih del razvrstiti v tri kategorije:

1) uporabnike, ki s tožečo stranko sklenejo individualno pogodbo o pogojih in načinu uporabe varovanih del iz repertoarja tožeče stranke – zanje naj bi veljala dogovorjena tarifa s SS 2006;

2) uporabnike, ki individualne pogodbe s tožečo stranko ne sklenejo, položijo pa znesek, določen s T 2005, zmanjšan za 30 %;

3) uporabnike, ki ne sklenejo pogodbe in ne položijo zneska, določenega s T 2005, zmanjšanega za 30 % – zanje naj bi veljala višina tarife po T 2005.

22Tožena stranka ima s tožečo stranko sklenjeni individualni pogodbi in jo gre zato umestiti v prvo skupino uporabnikov. Ne glede na temeljni argument tožeče stranke, da je razlikovanje v tarifi utemeljeno na dejstvu (ne)sklenjenosti pogodbe in (ne)zakonitosti uporabe fonogramov, pa tožeča stranka tudi v konkretnem primeru trdi, da je tožena stranka dolžna plačati nadomestilo po T 2005. V postopku na prvi stopnji je uporabo T 2005 argumentirala s tem, da tožena stranka, kljub nespornemu dejstvu, da je pogodbo s tožečo stranko sklenila, do ugodnosti po SS 2006 ni upravičena, ker tega ni storila v prehodni dobi SS 2006, in tudi ni prostovoljno začela izpolnjevati svojo poplačilno obveznost.

23Tretji odstavek 12. člena SS 2006 določa, da SS 2006 ne velja za tiste uporabnike, ki v času sklenitve SS 2006 že uporabljajo varovana dela tožeče stranke ali jih začnejo uporabljati po tem datumu, če do izteka prehodne dobe ne bodo kljub opozorilom oziroma obvestilom tožeče stranke (tega, da bi toženo stranko v teku prehodne dobe opozorila, tožeča stranka niti ne navaja) pristopili k sklepanju individualne pogodbe. Sodišče druge stopnje najprej pripominja, da iz povzete določbe SS 2006 (ne glede na drugačno stališče Vrhovnega sodišča, ki je v revizijskih zadevah obrazložilo, da je s tem potrebno razumeti odkazovanje na uporabo T 2005), ne izhaja napotitev na T 2005.

24Tožena stranka je s sklenitvijo pogodbe vzpostavila pogodbeno razmerje, ki predstavlja podlago za neizključen prenos pravic uporabe fonogramov, tožeča stranka pa je s tem pridobila pogodbeni temelj za uveljavljanje izpolnitvenega zahtevka za plačilo nadomestila. Ne glede na to, da je tožena stranka v vtoževanem obdobju varovana dela uporabljala zakonito, je po stališču tožeče stranke dolžna plačevati nadomestilo po „kazenski“(13) tarifi, ki naj bi jo bili po njenem dolžni plačevati tisti uporabniki, ki varovana dela uporabljajo brez pogodbe in brez plačila, torej kršitelji varovanih pravic. Okoliščina (zgoraj predstavljenega bistvenega) razlikovanja v višini nadomestila, tožeča stranka utemeljuje s tem, da tožena stranka do neke pretekle točke, ki niti ni del dejanske podlage vtoževanega obdobja, ni imela urejenega prenosa pravic za uporabo varovanih del. Pri taki okoliščini pa po stališču sodišča druge stopnje ne gre za okoliščino (za obravnavano zadevo relevantne) uporabe fonogramov, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti (3. točka četrtega odstavka 157. člena ZASP). Tudi če bi se nanašala na okoliščino uporabe pa je tožena stranka istovrstna vsem ostalim uporabnikom, umeščenim v 1. skupino uporabnikov, ki so po stališču tožeče stranke dolžni plačevati nadomestilo po SS 2006 - tako kot ti, je v obravnavanem obdobju fonograme priobčevala zakonito.

25Vrhovno sodišče je določbo 3. točke četrtega odstavka 157. člena ZASP interpretiralo na način, da skupni sporazum lahko vsebuje tudi druge razlikovalne okoliščine, na katerih temelji višina nadomestila (21. točka III Ips 141/2014). Taka razlaga pa bi lahko vodila do rezultata, da tarifa ne bi več ustrezala pojmu pravičnega nadomestila v smislu odmene/ cene za eksploitacijo točno določenega repertoarja glasbenih del, ki mora odražati „ekonomsko vrednost uporabe pravic, s katerimi se trguje, ob upoštevanju narave in obsega uporabe (tako člen 16 Direktive 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 2. 2014) oziroma „denarno ocenjeno korist, ki jo pridobi uporabnik za svojo dejavnost, v kateri so uporabljena varovana dela iz repertoarja kolektivne organizacije, pri čemer se upošteva tudi pomen, ki ga ima taka uporaba za uporabnikovo dejavnost“.(14) Ekonomska vrednost je pogojena z objektivnimi okoliščinami, kolektive organizacije pa so dolžne dovoljevati uporabo del iz repertoarja varovanih del pod podobnimi pogoji za podobne vrste uporabe (1. točka prvega odstavka 146. člena ZASP).(15) Iz navedenega izhaja, da je pogodbena avtonomija skleniteljev skupnega sporazuma v tem pogledu omejena na določanje kriterijev, ki so vezani na uporabo in ki jih je mogoče v vsakem trenutku objektivno določiti in preveriti. Stališče, da imata stranki skupnega sporazuma neomejeno diskrecijo višino nadomestila vezati na poljubne razlikovalne kriterije, med drugim tudi take, ki kolektivni organizaciji omogoča, da uporabnike razlikuje na podlagi svoje lastne proste presoje, odpira možnost za njeno arbitrarnost in omogoča odprto polje za zlorabo njenega prevladujočega položaja, kar je v popolnem nasprotju s konkurenčnopravnim namenom obravnavanih določb. Konkretno dejansko stanje je tipični primer neenakopravnega obravnavanja povsem istovrstnih uporabnikov glede na čisto diskrecijo tožeče stranke.

26Do dopustnosti razlik v višini nadomestila se je opredeljevalo tudi Sodišče ES in pojasnilo, da so razlike v višini nadomestila možne in z vidika konkurenčnega prava neproblematične, če jih je mogoče upravičiti s sklicevanjem na objektivne in relevantne razlike,(16) kot je vpliv na znižanje operativnih stroškov kolektivne organizacije, na račun katerih so tarife za posamezne skupine uporabnikov nižje.(17) Konkretno se je v zadevi C-572/13 z dne 12. 11. 2015, ki se je nanašala na razlike v nadomestilih za reproduciranje avtorskih del, izjavilo, da dejstvo, ali dolžnik sodeluje ali ne, ni ustrezno merilo za razlikovanje zneska nadomestila, ki ga morajo plačati fizične in pravne osebe. Svoje stališče je pojasnilo s tem, da je namen pravičnega nadomestila povrniti škodo (ang. compensation), povzročeno imetnikom pravic, ki pa je enaka ne glede na to, ali dolžnik pri pobiranju take dajatve sodeluje ali ne.(18) Kompenzacija za uporabo varovanih del je prav tako enaka in neodvisna od dejstva (pravočasne) sklenjenosti pogodbe. Pri tem nosilni argument tožeče stranke, da je tarifa iz SS 2006 ugodnost, namenjena tistim uporabnikom, ki so uporabo fonogramov naznanili sami, T 2006 pa ima vkalkulirane stroške, ki tožeči stranki nastajajo z odkrivanjem uporabe fonogramov na terenu (izvajanje nadzora uporabe del iz njenega repertoraja je sicer njena izrecna zakonska dolžnost, primerjaj 5. točka drugega odstavka 146. člena ZASP), izpodbije podatek, da popusti kolektivnih organizacij, katerih namen je zmanjšanje stroškov upravljanja in se določi glede na pripadajoč obseg zmanjšanja administracije na ta račun, lahko segajo do približno 20 %.(19) Zgoraj omenjena primerjava višine tarif po T 2005 glede na SS 2006 (točka 15. obrazložitve) pokaže, da diferenciacija prebija navedene okvire in temelji izključno na izhodiščnem položaju monopola, ki ga je imela tožeča stranka pri oblikovanju T 2005. V okviru pogodbenega usklajevanja SS 2006 so bila torej dogovorjena nadomestila na ustrezno nižji ravni, sprejemljivi za vse sklenitelje SS 2006. V tej višini določeno nadomestilo zapolnjuje pravni standard primernega nadomestila v smislu določb ZASP.

27Razlaga, ki jo ponuja tožeča stranka, ne vzdrži niti z vidika sistemske in logične pravne razlage. Uporabnik lahko za prenos pravic poskrbi neodvisno od tega, da s tožečo stranko ni sklenil pogodbe, če na račun tožeče stranke, sodišča ali notarja plača znesek, ki ga zaračunava po tarifi tožeča stranka (drugi odstavek 158. člena ZASP); tudi s tem je nosilcem pravic, ki jih zastopa tožeča stranka, zagotovljeno poplačilno upravičenje s samim aktivnim ravnanjem tožene stranke. Po prepričanju pritožbenega sodišča je besedilo zakona „... znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija ...“, potrebno razumeti enoznačno v smislu nadomestila, ki bi ga tožeča stranka zaračunavala po pogodbi na podlagi tarife iz SS 2006. Ker kolektivne organizacije tovrstnim uporabnikom nadomestil ne zaračunavajo, pritožbeno sodišče ne vidi podlage, za dogovor v skupnem sporazumu o uporabi T 2005.

28Če je na podlagi take sistemske razlage ZASP sodišče druge stopnje zavzelo ustaljeno stališče, da dejstvo (ne)sklenitve pogodbe ni okoliščina, na podlagi katere bi cenovno diferencirali uporabnike, je taka razlaga še toliko bolj na mestu v obravnavanem primeru, ko tožeča stranka razlikovalno okoliščino utemeljuje z nepravočasnostjo sklenitve pogodbe. Sankcija, za katero se zavzema tožeča stranka, namreč da mora tožena stranka samo zato, ker pogodbenega razmerja ni uredila v prehodni dobi SS 2006, celotno nadaljnje obdobje zakonitega priobčevanja fonogramov plačevati (bistveno) zvišano tarifo, je nesorazmerna in z vidika objektivih in relevantnih razlik neopravičljiva.

29Vrhovno sodišče je v revizijskih zadevah opozorilo na nelogičnost razlage, ki naj bi vodila do ureditve, po katerem je 3. skupina uporabnikov, ki ni niti sklenila individualne pogodbe niti položila zneska, določenega s T 2005, v boljšem položaju, kot 2. skupina uporabnikov, ki je svoje obveznosti izpolnila s položitvijo zneska (18. točka III Ips 141/2014). Nelogičnost ureditve, za katero se v obravnavanem primeru zavzema tožeča stranka, pa je izrazitejša: tožena stranka je ne glede na to, da je v vtoževanem obdobju imela sklenjeno pogodbo in je zakonito uporabljala fonograme, dolžna plačati višjo tarifo po T 2005. Glede na predstavljeno stališče tožeče stranke je v povsem enakem položaju kot uporabniki, ki so varovane pravice kršili (fonograme priobčevali brez pogodbe oziroma plačila) in bi bila v boljšem položaju celo, če pogodbe ne bi sklenila, prenos pravic pa bi uredila s položitvijo zneska po T 2005, zmanjšanega za 30 %.

30Sodišče druge stopnje je zavzelo ustaljeno stališče, da so sklenitelji SS 2006 z obravnavanimi določbami, na podlagi katerih bi se določeni skupini uporabnikov na tako nerazumen način povečale obveznosti do tožeče stranke, presegli dopusten okvir urejanja, ki jim ga daje 157. člen ZASP. Pravilnost te ugotovitve, na podlagi katere pritožbeno sodišče dosledno v vseh zadevah zavrača pravno varstvo tistim določbam SS 2006, ki višino nadomestila diferencirajo na dejstvu (ne)sklenjenosti pogodbe, potrjujeta tako zgoraj predstavljena najnovejša praksa Sodišča EU (glej 26. točko obrazložitve te sodbe) kot tudi avtorsko pravna teorija, ki je zavzela stališče, da bi bila razlaga, po kateri skupni sporazum velja zgolj za določene (istovrstne) uporabnike, v nasprotju z izrecnimi kogentnimi določili ZASP.(20)

31Glede na ustaljeno sodno prakso pritožbenega sodišča, po kateri pravno osnovo za izračun upravičenj tožeče stranke do uporabnikov, ki s svojim ravnanjem nezakonito posegajo v pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov, predstavlja tarifa iz SS 2006, je zavrnitev pravnega varstva v primerih, kakršen je obravnavani, nujna že z vidika načelo enakega varstva pravic; k zaključku, da so določbe SS 2006, ki višino nadomestila diferencirajo ter nesorazmerno povečujejo na okoliščini nepravočasno sklenjene pogodbe oziroma pretekli okoliščini, ki s konkretno uporabo fonogramov nima povezave, v nasprotju s kogentnimi zakonskimi določbami in kot take nične, pa vodi tudi evropskemu pravu konformna razlaga ZASP.

32Kot že pojasnjeno, morajo biti pogodbe, ki jih sklenejo uporabniki s kolektivno organizacijo, skladne z veljavno tarifo, ki je na podlagi vsega navedenega vsebovana v tarifnem delu SS 2006.

Sprememba odločitve v I. točki izreka izpodbijane sodbe

33Med strankama je nesporno, da je tožena stranka tožečo stranko opozarjala, da pogodbi nista skladni z veljavno tarifo in jo pozivala k predložitvi pogodb, ki bi vsebovala višino nadomestila, kot ga določa SS 2006. Tožeča stranka je toženkine pozive zavračala in to utemeljevala s tem, da je toženka dolžna plačevati nadomestilo po T 2005. Ker pogodbi nista v skladu z veljavno tarifo, v neskladnem delu na mesto pogodbenih določil stopajo določbe tarifnega dela SS 2006 (drugi odstavek 17. člena OZ).

34Med strankama prav tako ni bilo spora, da je bila pogodba, ki se nanaša na toženkin gostinski obrat A. A., sklenjena za priobčevanje fonogramov, ki se je vršilo do 24. ure, in sicer v obdobju od oktobra do aprila na 101-150 m², v obdobju od maja do septembra pa na 151 – 250 m². SS 2006 za tako predvajanje določa mesečno nadomestilo v znesku 10,43 EUR. Mesečno nadomestilo v enakem znesku po neprerekanih trditvah tožene stranke velja tudi za med strankama nesporno predvajanje fonogramov na 100 m² toženkinega B. B. (2.b tarifnega dela SS 2006, tudi po 23. uri).

35Sodišče druge stopnje je ob nespornem dejanskem stanju odločitev sodišča prve stopnje spremenilo (358. člena ZPP), tako da je sklep o izvršbi obdržalo v veljavi glede mesečnih nadomestil v višini iz prejšnjega odstavka (10,43 EUR s pripadajočim DDV). Zaradi jasnosti izreka je v celoti povzelo, da sklep o izvršbi ostane v veljavi: za znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2012 dalje do plačila, za znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2012 dalje do plačila, za znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2012 dalje do plačila, za znesek 203,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2012 dalje do plačila, za znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2012 dalje do plačila, za znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2012 dalje do plačila, za znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2012 dalje do plačila, za znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2012 dalje do plačila, za znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2012 dalje do plačila, za znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2012 dalje do plačila, za znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2012 dalje do plačila, za znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2012 dalje do plačila, za znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2012 dalje do plačila, za znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2012 dalje do plačila, za znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od od 16. 12. 2012 dalje do plačila, za znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2013 dalje do plačila, za znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2013 dalje do plačila, za znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2013 dalje do plačila, za znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2013 dalje do plačila, za znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2013 dalje do plačila, za znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2013 dalje do plačila, za znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2013 dalje do plačila, za znesek 11,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2013 dalje do plačila, za znesek 11,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2013 dalje do plačila, za znesek 11,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2013 dalje do plačila ter za znesek 11,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2013 dalje do plačila. Sodišče druge stopnje je sklep o izvršbi obdržalo v veljavi tudi v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 11,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2013 dalje do plačila, kar predstavlja 9,08 % uspehu (487,00 EUR od 5.360,27 EUR) tožeče stranke sorazmeren del 124,15 EUR s strani prvostopenjskega sodišča priznanih izvršilnih stroškov. V preostalem delu je sklep o izvršbi v 1. točki glede glavnice s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in v 3. točki izreka za preostale izvršilne stroške, razveljavilo, in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

GLEDE PRITOŽBE TOŽEČE STRANKE

36Pritožba tožeče stranke temelji na njenem zmotnem prepričanju, da sodi v kategorijo upnikov, ki so od svojih dolžnikov upravičeni zahtevati povrnitev 40,00 EUR stroškov izterjave po 14. členu ZPreZP-1. Zakon, na katerega se v utemeljitev svojega zahtevka sklicuje tožeča stranka, se uporablja v primeru pogodb, sklenjenih med gospodarskimi subjekti ali med gospodarskimi subjekti in javnimi organi, kadar mora ena stranka dobaviti blago ali opraviti storitev, druga stranka pa izpolniti denarno obveznost (prvi odstavek 3. člena ZPreZP-1), pri čemer za gospodarske subjekte veljajo gospodarske družbe, samostojni podjetniki posamezniki in druge pravne in fizične osebe, ki so vpisane v Poslovni register Slovenije in opravljajo pridobitno dejavnost (prvi odstavek 6. člena ZPreZP-1). Tožeča stranka je organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, ki svoja pooblastila izvršuje nepridobitno in kot edino dejavnost (prvi odstavek 146. člena ZASP). Ker zaradi (zakonsko določene) nepridobitnosti njene izključne dejavnosti, ne ustreza definiciji gospodarskega subjekta po ZPreZP-1, ta zanjo ne velja, sodišče prve stopnje pa je zahtevek, vložen na njegovi podlagi, pravilno zavrnilo.

37Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da po specificiranem ugovoru tožene stranke, tožeča stranka dokaznega bremena glede nastanka stroška pozivanja in opominjanja tožene stranke, ni zmogla. Predložen opomin ne izkazuje tudi tega, da so tožeči stranki v zvezi s tem opominom nastali stroški v znesku 10,00 EUR.

Stroški prvostopenjskega in drugostopenjskega postopka

38Glede na delno spremembo izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ponovno odločilo o stroških prvostopenjskega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP).

39Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo: sodno takso za pravdni postopek v skupnem znesku 241,00 EUR (tar. št. 1111 ZST-1); nagrado za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT v znesku 219,00 EUR, kot ga je pravilno priznalo že sodišče prve stopnje (284,70 EUR, zmanjšano za nagrado za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine v znesku 65,70 EUR, ki je bila upoštevana v okviru odločanja o povrnitvi izvršilnih stroškov); nagrado za narok po tar. št. 3102 ZOdvT v znesku 262,80 EUR; pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT v znesku 20,00 EUR ter 22,20 EUR stroška kilometrine, nastalega z udeležbo na naroku dne 23. 1. 2015. Skupaj z 22 % DDV na odvetniške storitve priznani stroški tožeče stranke zanašajo 880,28 EUR.

40Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo: sodno takso za postopek o ugovoru zoper sklep o izvršbi (tar. št. 4021 ZST-1) v znesku 55,00 EUR; nagrado za postopek po tar. št. 284,70 EUR; nagrado za narok po tar. št. 3102 ZOdvT v znesku 262,80 EUR; pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT v znesku 20,00 EUR ter 118,40 EUR stroška kilometrine, nastalega z udeležbo na naroku dne 23. 1. 2015. Nagrade za postopek o ugovoru zoper sklep o izvršbi sodišče druge stopnje ni priznalo, saj se ta všteje v nagrado za redni pravdni postopek postopek (tar. št. 3100 ZOdvT). Prav tako toženi stranki ni priznalo pavšalnega zneska za izdelavo dokumentov po tar. št. 6000 ZOdvT, saj v postopku ni bilo potrebno izdelati več kot 100 strani. Skupaj z 22 % DDV na odvetniške storitve priznani stroški tožne stranke znašajo 891,78 EUR.

41Po končanem pritožbenem postopku znaša uspeh tožeče stranke 9,08 % (487,00 EUR od vtoževanih 5.360,27 EUR). Glede na to znašajo pravdni stroški tožeče stranke 79,98 EUR, tožene pa 810,61 EUR. Po medsebojnem poračunanju terjatev iz naslova stroškov je tako tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 730,63 EUR.

42Pravdne stroške je dolžna tožeča stranka plačati v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ).

43Odločitev o pritožbenih stroških temelju na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji mora tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti sorazmeren del njenih pritožbenih stroškov. Sodišče druge stopnje je tožeči stranki priznalo nagrado za postopek (tar. št. 3210 ZOdvT), ki znaša 350,40 EUR. Tožena stranke je upravičena tudi do pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT). Skupaj z 22 % DDV na odvetniške stroške in 285,00 EUR sodne takse, potrebni pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 736,89 EUR. Tožeča stranka je toženi stranki glede na njen 90,85 % (4.833,27 EUR od 5.320,27 EUR) pritožbeni uspeh dolžna povrniti 669,44 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe (313. člen ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

44Do povrnitve pritožbenih stroškov je upravičena le stranka, ki uspe s pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker tožeča stranka v pritožbenem postopku ni uspela, sama krije svoje stroške s pritožbo.

-------------

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 57/2012.

Op. št. (2): tako tudi 16. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-240/10 z dne 16. 5. 2013; Trampuž M. (2007): „Kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic. Ureditev v Sloveniji in evropski skupnosti“, Ljubljana: GV Založba, str. 48.

Op. št. (3): Pavčnik M. (2011): „Teorija prava. Prispevek k razumevanju prava. 4., pregledana in dopolnjena izdaja.“ Ljubljana: Gospodarski vestnik, str. 185.

Op. št. (4): Ur. l. RS, št. 139/2006.

Op. št. (5): 157. člen ZASP-B, Ur. l. RS, št. 43/2004: „(1) Kolektivna organizacija sprejme tarife za uporabo avtorskih del. (2) Kolikor so sklenjeni sporazumi iz 156. člena, velja tam dogovorjeno nadomestilo kot tarifa. (3) Kolektivne organizacije tarife iz prejšnjega odstavka objavijo v Uradnem listu Republike Slovenije. (4) Do podpisa sporazuma kolektivne organizacije lahko zahtevajo nadomestila, ki jih same določijo ob upoštevanju kriterijev iz tretjega, četrtega in petega odstavka prejšnjega člena. Zahteva mora biti obrazložena.“

Op. št. (6): Obvezne sestavine skupnega sporazuma so: 1. tarifa; 2. pogoji uporabe avtorskih del glede na različne okoliščine uporabe; 3. okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti; 4. rok in način plačila avtorskega honorarja ali nadomestila; 5. način plačila avtorskega honorarja ali nadomestila in morebitni poračun glede na začasno tarifo iz četrtega odstavka prejšnjega člena za uporabo avtorskih del do sklenitve skupnega sporazuma, če se s tem skupnim sporazumom prvič določa tarifa za neko vrsto uporabe avtorskih del (četrti odstavek 157. člena ZASP).

Op. št. (7): Iz statističnih podatkov pritožbenega sodišča je razvidno, da je v letu 2012 obravnavalo 53 zadev, v letu 2013 256, v letu 2014 223, v letu 2015 pa 185 zadev, ki so se nanašale na pravovarstvene zahtevke tožeče stranke zoper tovrstne zavezance.

Op. št. (8): na primer tretji in četrti odstavek 12. člena SS 2006 ali peti odstavek 2. člena Skupnega sporazuma o pogojih in višini tarife pri uporabi avtorsko varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF za področje trgovskih centrov, blagovnih centrov, prodajaln, tržnic in bencinskih črpalk (Ur. l. RS, št. 115/2006 z dne 10. 11. 2006).

Op. št. (9): na primer: uporabnik, ki fonograme predvaja v gostinskem obratu z uporabo radia po 23.00 uri na 51 m² bo po T 2005 plačal 35,26 EUR mesečnega nadomestila, kar je 3,38-kratnik tarife po SS 2006 (10,43 EUR), za priobčevanje fonogramov na 501 m² pa bo njegovo mesečno nadomestilo znašalo 170,18 EUR, kar je 9,06-kratnik tarife iz SS 2006 (18,78 EUR).

Op. št. (10): Barrelet D. (2000) v Trampuž M. (2007): „Kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic. Ureditev v Sloveniji in evropski skupnosti“, Ljubljana: GV Založba, str. 98.

Op. št. (11): Trampuž M. (2007): „Kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic. Ureditev v Sloveniji in evropski skupnosti“, Ljubljana: GV Založba, str. 98.

Op. št. (12): U-I-240/10-5 z dne 16. 5. 2013.

p. št. (13): tako tarifo iz T 2005 opredeli dr. Špelca Mežnar (2015): „Višina nadomestila za uporabo del iz repertoarja Zavoda IPF v sodni praksi“ v Pravna praksa 22/2015, stran 9 – 11.

Op. št. (14): gre za načelo nediskriminatornega obravnavanja oziroma podobnega obravnavanja uporabnikov, sprejeto in priporočeno s strani mednarodnih organizacij (glej npr. ibidem opomba 11, str. 74, 76; WIPO Handbook, tč. 6.149; tudi Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, v Poročevalec DZ, št. 20/04, str. 33.

Op. št. (15): Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, v Poročevalec DZ, št. 20/04, str. 31.

Op. št. (16): Sodišče ES je presojalo učinek tarif kolektivne organizacije, ki so

znatno višje kot tarife kolektivnih organizacij drugih držav članic in ugotovilo, da imajo značaj zlorabe prevladujočega položaja, če razlike v višini tarif niso upravičene z objektivnimi razlikami, ki se nanašajo na situacije v državah članicah (C-395/87 z dne 13. 7. 1989).

Op. št. (17): ibidem opomba št. 15, str. 31.

Op. št. (18): 78., 79. in 80. točka sodbe C-572/13 z dne 12. 11. 2015.

Op. št. (19): ibidem opomba št. 11, str. 114.

Op. št. (20): ibidem opomba št. 13.