VSL sklep I Cpg 194/2016

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja terjatve v višini nad 6.092,00 EUR (I. točka izreka). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožeče stranke v višini 6.092,00 EUR (II. točka izreka). Toženi stranki pa je naložilo v plačilo 1.080,55 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2Zoper odločitev o stroških (III. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da stroške pravdnega postopka naloži v plačilo tožeči stranki, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) v prvem odstavku 60. člena določa, da mora prijava terjatev v postopku zaradi insolventnosti vsebovati določen zahtevek za priznanje terjatve, opis dejstev iz katerih izhaja utemeljenost terjatve in dokaze o teh dejstvih. Prijava terjatve mora torej vsebovati dva dela – zahtevek za priznanje terjatve in utemeljitev tega zahtevka.1 Kot pravilno opozarja pritožba, v obravnavanem primeru tožeča stranka tem zahtevam ni zadostila. V prijavi je navedla le, da v stečajnem postopku nad toženo stranko prijavlja terjatev v višini 6.092,00 EUR, ki izvira iz Pogodbe o prevzemu izpolnitve z dne 29. 7. 2013 in predložila citirano pogodbo. Višje sodišče pritrjuje trditvam tožene stranke, da stečajni upravitelj takšne terjatve ni mogel priznati oziroma jo je moral prerekati.

6Četrti odstavek 60. člena ZFPPIPP nadalje določa, da upnika bremenijo stroški morebitnega postopka za ugotovitev obstoja prerekane terjatve, če prijava terjatve ne vsebuje opisa dejstev in dokazov, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka. Določilo se uporabi, če je prijava terjatve nepopolna – če torej ne vsebuje (vseh) dejstev in ji niso predloženi (vsi) dokazi, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče preizkusiti in odločiti o njeni utemeljenosti. Gre za sankcioniranje upnika, ki je z nepopolno prijavo povzročil situacijo, da se stečajni upravitelj o tej terjatvi, prav zaradi njene nepopolnosti in vsebinskih pomanjkljivosti, ni mogel izjaviti in jo je iz tega razloga tudi prerekal.

7Takšna situacija je v obravnavani zadevi sicer podana. Dejstvo pa je, da je tožeča stranka v tožbi svojo pomanjkljivo trditveno podlago dopolnila – tako z opisom dejstev, iz katerih izhaja utemeljenost njene terjatve, kot s predložitvijo dokazov zanje. Tožena stranka nato obstoja terjatve ni več prerekala iz enakih razlogov kot v stečajnem postopku (torej zato, ker ni izkazano, da bi tožeča stranka prenesene terjatve namesto tožene stranke dejansko plačala), temveč je navedla nov razlog in sicer, da terjatev ni nastala, ker se ni izpolnil odložni pogoj, zapisan v prej citirani pogodbi. V predmetnem postopku se je tako presojala utemeljenost tega ugovora (dejstvo, da je tožeča stranka svojo obveznost po Pogodbi o prenosu terjatev izpolnila, pa ni bilo več sporno). Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da v primeru, ko bi tožena stranka terjatev že v stečajnem postopku prerekala iz tega razloga, uporaba četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP ne bi bila mogoča (upravitelj namreč terjatve ne bi prerekal zaradi nepopolne prijave upnika). Prav tako je pravilna nadaljnja ugotovitev, da je očitno, da bi stečajni upravitelj terjatev prerekal tudi v primeru, da bi bil prijavi priložen dokaz o njenem plačilu, in sicer na podlagi določil pogodbe, ki je bila prijavi terjatve priložena. Predložitev dokaza o plačilu tako na presojo utemeljenosti terjatve s strani stečajnega upravitelja ne bi imela vpliva.

8Glede na dejstvo, da določba četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP pomeni izjemo od splošne ureditve povračila stroškov v pravdnem postopku, jo je treba interpretirati ozko. Tako je pritrditi tudi obrazložitvi sodišča prve stopnje, da se navedena določba uporabi le v primerih, ko stečajni upravitelj terjatev prereka prav zaradi njene nepopolne prijave in je presoja razlogov, zaradi katerih je bila terjatev prerekana, tudi predmet postopka, v katerem se ugotavlja njena utemeljenost. V primeru, ko se v pravdi izkaže, da stečajni upravitelj utemeljenosti terjatve nasprotuje iz povsem drugih razlogov (neodvisnih od popolnosti prijave terjatve), pa uporaba navedene določbe ni mogoča. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je namreč povračilo pravdnih stroškov po četrtem odstavku 60. člena ZFPPIPP nerazdružljivo povezano z razlogom za prerekanje terjatve.

9Uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

10Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi višjega sodišča, stroškovno ni bil potreben. Tudi tožeča stranka mora zato sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali (155. člen ZPP).

---------------

Op. št. (1): N. Plavšak: ZFPPIPP, Razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 76