VSL sodba II Cpg 396/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžna v roku 8 dni od vročitve te sodbe povrniti 70,27 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 163405/2014 z dne 28. 11. 2014 razveljavilo tudi v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki v roku 8 dni povrne 164,80 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se je pritožila tožeča stranka, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožbeni zahtevek je utemeljen, če sta izpolnjena dva pogoja: prvi pogoj je, da mora iz zatrjevanih (torej že neodvisno od vprašanja, ali so resnična ali ne) dejstev izhajati, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen (sklepčnost tožbe). Drugi pogoj pa je, da se morajo zatrjevana dejstva, ki utemeljujejo sklepčnost tožbe, nato še izkazati za resnična. Če so zatrjevana dejstva sporna, jih je treba dokazati (A. Galič, D. Wedam Lukić, ZPP s komentarjem, 1. knjiga, str. 74, 75).

6V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ocenilo, da tožba, s katero tožeča stranka zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti zaradi zamude tožene stranke s plačilom računa št. 2131101367, ni sklepčna. Tožeča stranka namreč (kljub pozivu tožene stranke) ni navedla kdaj je nadzorni organ glavnega izvajalca oziroma investitorja potrdil začasno situacijo tožeče stranke oziroma kdaj je investitor nakazal plačilo glavnemu izvajalcu. To dejstvo pa je bilo za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka ključno, saj bi, skladno s prvim odstavkom 10. člena Pogodbe št. 27/2013 (v nadaljevanju Pogodba), tožena stranka lahko prišla v zamudo šele po poteku 30 dni od potrditve mesečne situacije s strani nadzora glavnega izvajalca oz. investitorja oziroma po poteku 3 dni od prejem plačila s strani glavnega izvajalca oz. investitorja.

7Tožeča stranka v pritožbi gornjih ugotovitev sodišča prve stopnje o pomanjkljivi trditveni podlagi ne izpodbija. Trdi pa, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke, vendar neutemeljeno. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožeča stranka ni podala niti minimuma tistih trditev, ki bi omogočali preizkus, ali je bila tožena stranka res v zamudi s plačilom računa št. 2131101367 ali ne. Ko je tako, pa je vsakršno izvajanje dokazov odveč in celo škodljivo z vidika racionalnosti postopka, saj že iz zatrjevanih dejstev (kljub njihovi morebitni resničnosti) ne izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Navedeno v celoti velja tudi za dokazni predlog tožeče stranke, da naj tožena stranka skladno z 227. členom ZPP predloži potrdila o nadzoru glavnega izvajalca.

8Ker tožeča stranka ni navedla vseh pravnoodločilnih dejstev, se pritožbeno sodišče do nadaljnjih navedb pritožnice (da je račun izdala šele potem, ko je prejela potrditev s strani glavnega izvajalca in da je račun izdala z valuto 30 dni, kot je bil pogodbeno določen rok za plačilo iz prvega odstavka 10. člena Pogodbe) kot nerelevantnih ni opredeljevalo. Kot je namreč (pravilno) pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bil dogovor o plačilu dolga (in posledično o zamudi) drugačen (glej prvi odstavek 10. člena Pogodbe), zato tožena stranka zgolj z zapadlostjo računa št. 2131101367 ni prišla v zamudo.

9Pavšalen, pa tudi sicer zgrešen je pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava, saj zaradi izostanka pravnoodločilnih trditev sodišče prve stopnje materialnega prava niti ni moglo uporabiti.

10Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), stroške pritožbenega postopka pa je dolžna povrniti tudi toženi stranki. Za odgovor na pritožbo gre tej 48,00 EUR (tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT), za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT pa pavšalni znesek 9,60 EUR (tar. št. 6002 ZodvT, tj. 20% od nagrade, in ne 20 EUR, kot to zahteva tožena stranka), kar skupaj z 22% DDV znaša 70,27 EUR.