VSL sodba II Cpg 278/2016

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 76936/2014 z dne 9. 6. 2014, v 1. in 3. točki izreka obdržalo v veljavi tako, da je toženi stranki naložilo v plačilo:

- 126,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2013,

- 126,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2013,

- 126,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2013,

- 128,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2014,

- 128,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2014,

- 128,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2014,

- 128,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2014 in

- izvršilne stroške v višini 44,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2014 (I. točka izreka).

V preostalem delu 1. in 3. točke izreka je citirani sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 160,43 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (III. točka izreka).

2Zoper I. in III. točko izreka se „iz vseh pritožbenih razlogov“ pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). V tovrstnih sporih veljajo posebna postopkovna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo posamezne faze postopka. Skladno z drugim odstavkom 454. člena ZPP tako v sporih majhne vrednosti sodišče izda odločbo brez razpisa naroka, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena od strank pa izvedbe naroka ni zahtevala. Enotno stališče pravne teorije in sodne prakse je, da morajo stranke takšno zahtevo podati izrecno, in da ni mogoče šteti, da je podana že s tem, ko so podani določeni dokazni predlogi (npr. zaslišanje prič in/ali pravdnih strank).(1) Zgolj iz razloga, ker so bili v obravnavanem primeru takšni dokazni predlogi podani, torej sodišču naroka ni bilo treba izvesti.

6Pravilno pa je tudi obrazložilo, da izvedba dokazov s predlaganimi zaslišanji, ni bila potrebna. Kot je pojasnilo, je tožena stranka terjatve tožeče stranke, ki se nanašajo na plačilo rednega vzdrževanja dvigal po Pogodbi št. 5969/07, 39/07-G z dne 21. 2. 2007 (in so v pritožbenem postopku še sporne), prerekala zgolj pavšalno, z navedbo, da zahtevek prereka po temelju. Skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP se dejstva, ki jih nasprotna stranka ne zanika, ali pa jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana. Priznanih dejstev pa ni treba dokazovati. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je terjatev tožeče stranke v tem delu priznana in dokazov v zvezi s tem ni izvajalo. Višje sodišče pri tem dodaja, da tožena stranka dokaznega predloga za zaslišanje A. A. sploh ni podala v zvezi s tem delom zahtevka, ampak zgolj za potrditev dejstva, da tožena stranka ni oddala naročila za ostale storitve (ki so presegale redno vzdrževanje po pogodbi). Glede teh je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo že na podlagi trditev pravdnih strank in listinskih dokazov, zato zaslišanje predlagane priče ni bilo potrebno.

7Neutemeljena so tudi pritožbena izvajanja o nesklepčnosti tožbe. Do tega pride, kadar iz navedb v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. V obravnavanem primeru je tožeča stranka (v zvezi s še spornim delom zahtevka) navedla, da terjatev izhaja iz rednega vzdrževanja dvigal, ki ga je izvajala v skladu s prej citirano Pogodbo, v kateri je bila dogovorjena tudi cena, ki jo mora tožena stranka mesečno plačevati za opravljene storitve. Navedla je tudi, da je storitve opravila, zato zahteva njihovo plačilo. Iz navedenega izhaja utemeljenost postavljenega zahtevka, kar pomeni, da je tožba sklepčna.

8Na odločitev ne more vplivati niti sklicevanje tožene stranke na dejstvo, da se je 6. 11. 2015 nad njo začel postopek prisilne poravnave, ki se vodi pod opr. št. St 4484/2015. Sam začetek postopka prisilne poravnave na obravnavani postopek nima nobenega vpliva. Posledico, da bi sodišče lahko ugodilo zahtevku zgolj pod pogoji, določenimi v prisilni poravnavi, bi lahko povzročila šele njena pravnomočna potrditev (217. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Tožena stranka ne zatrjuje, da bi do tega že prišlo (zatrjuje le, da se je postopek začel). Da je postopek še v teku, pa izhaja tudi iz spisa St 4484/2015. Dodati velja, da za odločitev o zadevi ni relevantno niti to, ali je tožeča stranka obravnavano terjatev v postopku prisilne poravnave prijavila. Četudi tega ni storila, namreč njena terjatev ni prenehala.

9Glede na navedeno pritožbeno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem delu (I. in III. točki izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

10Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, tožeča stranka pa mora svoje pritožbene stroške kriti sama. Odgovor na pritožbo namreč ni pripomogel k odločitvi višjega sodišča in zato stroškovno ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Glej Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 722 in obsežna sodna praksa, npr. odločbe VSL II Cpg 1817/2014, II Cpg 748/2013, II Cpg 1264/2015, II Cpg 1264/2015.