UPRS sodba I U 1025/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Občinska uprava Občine Moravče (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla vlogo tožnika, s katero se je ta prijavil na Javni razpis za subvencioniranje naložb v kmetijska gospodarstva v Občini Moravče za leto 2013 (v nadaljevanju Javni razpis). Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je komisija, ki jo je imenoval župan Občine Moravče, pri pregledovanju vlog, prispelih na Javni razpis, ugotovila, da tožnikova vloga za sofinanciranje urejanja pašnikov in dostopov do kmetijskih zemljišč ne izpolnjuje pogoja sedeža kmetijskega gospodarstva v Občini Moravče oziroma nosilca kmetijskega gospodarstva v Občini Moravče. Tožnikovo kmetijsko gospodarstvo ima namreč sedež v Občini A. Glede na navedeno je bilo treba njegovo vlogo zavreči.

2Župan Občine Moravče (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 12. 6. 2013 kot neutemeljeno zavrnil tožnikovo pritožbo zoper sklep prvostopenjskega organa. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je drugostopenjski organ presodil, da je prvostopenjski organ pri svoji odločitvi pravilno upošteval Pravilnik o dodeljevanju pomoči za ohranjanje in razvoj kmetijstva in podeželja v Občini Moravče za programsko obdobje 2012-2013 (v nadaljevanju Pravilnik), ki v drugi alinei prvega odstavka 7. člena določa, da so upravičenci do pomoči iz 13. do 19. člena Pravilnika tisti, ki imajo stalno bivališče oziroma sedež v občini in so vpisani v register kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju nosilci kmetijskih gospodarstev). Iz dokumentov zadeve pa izhaja, da je organ prve stopnje 14. 5. 2013 pridobil izpisek iz Registra kmetijskih gospodarstev, iz katerega je razvidno, da ima tožnikovo kmetijsko gospodarstvo sedež na naslovu ..., kar pa glede na pritožbene navedbe tožnika tudi ni sporno.

3Tožnik v tožbi navaja, da meni, da je bila njegova vloga za pridobitev finančne pomoči neupravičeno zavržena. Glede na 2. člen Uredbe o dodeljevanju regionalnih državnih pomoči (Uradni list RS, št. 72/06, v nadaljevanju Uredba) je namreč upravičeno območje za dodeljevanje regionalnih državnih pomoči celotno ozemlje Republike Slovenije. Dalje tožnik meni, da njegova vloga ne bi mogla biti obravnavana formalno zgolj ob upoštevanju sedeža njegovega kmetijskega gospodarstva, ki res ne leži v Občini Moravče, temveč leži v Občini B., vendar pa je tožnik vlogo podal za parcele, ki ležijo v Občini Moravče. Njegovo kmetijsko gospodarstvo je namreč sestavljeno v 90 % iz zemljišč, ki ležijo v Občini Moravče ter le v 10 % iz zemljišč, ki ležijo v Občini B. Tudi po mnenju svetovalcev Občine B. bi organa pri odločanju morala upoštevati lokacijo zemljišč tožnikovega kmetijskega gospodarstva in ne sedeža kmetijskega gospodarstva, saj se dejansko investira v občino, kjer zemljišča ležijo. Tožnik meni, da bi glede na določbe Uredbe lastniki zemljišč, ki prebivajo zunaj občine, morali biti obravnavani enako kot tisti, ki imajo sedež v občini. Poleg tega pa je praksa v Sloveniji tudi taka, da občine ne financirajo v zemljišča, ki ležijo v drugi občini. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

4Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da iz Javnega razpisa izhaja, da so upravičenci za zagotavljanje tehnične podpore v kmetijstvu in urejanje pašnikov in dostopov do kmetijskih zemljišč kmetijska gospodarstva, pravne in fizične osebe, ki se ukvarjajo s primarno proizvodnjo kmetijskih proizvodov in so mala ali srednja podjetja ter imajo stalno bivališče oziroma sedež v občini in so vpisani v register kmetijskih gospodarstev. Iz tožnikove vloge za subvencioniranje z dne 5. 4. 2013 je razvidno, da je kandidiral za sredstva, ki so v Javnem razpisu opredeljena v točki 1.b. Pri določitvi upravičencev do pomoči sta bila organa vezana na Pravilnik, v katerem so upravičenci opredeljeni v 7. členu. V Javnem razpisu so upravičenci opredeljeni skladno z določbami Pravilnika. Mnenje o skladnosti Pravilnika pa je dne 18. 7. 2012 podalo Ministrstvo za finance ter dne 21. 8. 2012 tudi Ministrstvo za kmetijstvo in okolje; obe ministrstvi sta podali pozitivni mnenji, zato je jasen zaključek, da je Pravilnik skladen z evropsko zakonodajo. V postopku so bile opravljene tudi poizvedbe pri Upravni enoti C. glede vprašanja, ali je tožnika mogoče šteti kot upravičenca za subvencijo. Iz odgovora z dne 13. 5. 2013 tako ne izhaja, glede na to, da tožnik nima stalnega prebivališča v Občini Moravče in da tudi njegovo kmetijsko gospodarstvo ni registrirano na območju te občine. Če bi organa v postopku določbe Pravilnika uporabila tako, kot zagovarja tožnik, bi ravnala nezakonito. Toženka še navaja, da tudi ni bil kršen 2. člen Uredbe, kajti Uredba govori o regionalni karti, ne pa o tem, kako se na posameznem območju dodeljuje pomoč in kdo so upravičenci. Uredba pa se tudi nanaša na dodeljevanje regionalnih državnih pomoči in ne na dodeljevanje subvencij v kmetijstvu v Občini Moravče. Tožnik se tako sklicuje na drugo pravno podlago, kot pa je bila tista, na podlagi katere je bil izveden Javni razpis. Toženka še dodaja, da bi bilo pravno nemogoče krog upravičencev širiti mimo določb Pravilnika in Javnega razpisa, saj se je postavljenega pravnega okvira treba držati. V obravnavani zadevi zato tudi ni bistveno vprašanje, koliko nepremičnin ima tožnik v posamezni občini oziroma na območju Občine Moravče; po veljavnih predpisih namreč to ni okoliščina, ki bi lahko vplivala na odločitev. Toženka sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, tožniku pa naloži plačilo njenih stroškov postopka.

5Tožba ni utemeljena.

6Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev, da se tožnikovo vlogo na Javni razpis, s katero je kandidiral za pomoč za urejanje pašnikov in dostopov do kmetijskih zemljišč po 1.b točki tega razpisa, zavrže, ker glede na kmetijsko gospodarstvo s sedežem v drugi občini po določbah Javnega razpisa in Pravilnika ne šteje za upravičenca do pomoči.

7V 2. točki Javnega razpisa, ki opredeljuje upravičence do razpisanih pomoči, je navedeno, da so pri namenu 1.b upravičenci kmetijska gospodarstva, pravne in fizične osebe, ki se ukvarjajo s primarno proizvodnjo kmetijskih proizvodov in so mala ali srednja podjetja, kakor so opredeljena v prilogi I Uredbe 800/2008/ES ter imajo stalno bivališče oziroma sedež v občini in so vpisani v register kmetijskih gospodarstev. Enako opredeljuje upravičence do pomoči iz 13. člena Pravilnika (Naložbe v kmetijska gospodarstva za primarno proizvodnjo) – med navedene pomoči štejejo tudi pomoči za namen, za kakršno je kandidiral tožnik – Pravilnik v 7. členu, pod točko A, prvi odstavek, prva in druga alinea. To pa pomeni, da tako Pravilnik kot tudi na njegovi podlagi objavljeni Javni razpis pri pomočeh za namen urejanje pašnikov in dostopov do kmetijskih zemljišč določata kot upravičence, ki lahko kandidirajo, kmetijska gospodarstva s sedežem v občini (ki ju je izdala). Ker tožnikovo kmetijsko gospodarstvo, kar ni sporno, sedeža v občini Moravče nima (po podatkih RKG ima sedež naslov ..., to pa je naselje v občini B.), je prvostopenjski organ glede na določbe Javnega razpisa in Pravilnika tožnikovo vlogo mogel zavreči (2. točka prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku).

8Sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bile navedene določbe Javnega razpisa in Pravilnika, ki opredeljujejo upravičence do pomoči, v nasprotju s predpisi, s katerimi bi morale biti skladne. Tako po mnenju sodišča ne nasprotujejo ne določbam Zakona o kmetijstvu, na podlagi katerega je Občina Moravče sprejela Pravilnik, ne določbam Uredbe komisije (ES) št. 1857/2006 z dne 15. 12. 2006, v zvezi s katero je bil izdan Pravilnik kot izvedbeni predpis na ravni Občine Moravče (kolikor gre za pomoči iz 13. do 19. člena Pravilnika). Sicer pa tudi iz Mnenja Komisije za nadzor nad državnimi pomočmi s področja kmetijstva in ribištva pri Ministrstvu za kmetijstvo in okolje z dne 21. 8. 2012, ki je v upravnem spisu in na katerega se sklicuje toženka v odgovoru na tožbo, izhaja, da je shema državne pomoči v Pravilniku skladna s prej omenjeno uredbo Evropske komisije.

9Tožnik se sicer sklicuje še na (prej že omenjeno nacionalno) Uredbo, in sicer njen 2. člen, po katerem je upravičeno območje za dodeljevanje regionalnih državnih pomoči celotno ozemlje Republike Slovenije. Vendar sodišče ugotavlja, da navedena (nacionalna) Uredba, ki je bila izdana na podlagi Zakona spodbujanju skladnega regionalnega razvoja, ne regulira področja dodeljevanja pomoči v kmetijstvu v občini, ki ima podlago v (že omenjeni) Uredbi komisije (ES) št. 1857/2006. Zato navedena (nacionalna) Uredba z določbo, po kateri se regionalne državne pomoči lahko dodeljujejo na območju celotnega ozemlja Republike Slovenije, ne more biti podlaga za tako razlago določb Pravilnika in Javnega razpisa o upravičencih, kot jo zagovarja tožnik, da naj bi namreč to bila kmetijska gospodarstva s kmetijskimi zemljišči na območju Občine Moravče, ne glede na to, v kateri občini se nahaja sedež kmetijskega gospodarstva.

10Po že navedenem sodišče ni ugotovilo, da bi Občina Moravče glede na nacionalne predpise in predpise Evropske unije ne mogla upravičencev za dodelitev pomoči na področju kmetijstva opredeliti tako, kot jih je opredelila v Javnem razpisu in Pravilniku. Če je pri tem ukrepe kmetijske politike usmerila tako, da je pomoči namenila kmetijskim gospodarstvom s sedežem v občini, s čemer je obsegla člane takih kmetijskih gospodarstev, ki v tej občini tudi živijo in uresničujejo lokalno samoupravo (urejajo in rešujejo življenjske potrebe), pri čemer je občina že po zakonu zavezana zadovoljevati potrebe in interese svojih prebivalcev (13. člen Zakona o lokalni samoupravi), ter je kmetijska gospodarstva s sedežem v drugih občinah izključila, pa ji tudi ni mogoče očitati, da je ravnala arbitrarno, saj je po mnenju sodišča, kot že navedeno, za tako ureditev imela razumne in stvarno utemeljene razloge.

11Ker je po navedenem sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

12O stroškovnem zahtevku toženke pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.