UPRS sodba I U 736/2009

Tožba se zavrne.

Zahteva prizadete stranke A. d.o.o. za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Toženka je z izpodbijano odločbo izdala gradbeno dovoljenje investitorju A. d.o.o. iz B. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) za gradnjo objekta C. v B. na zemljiščih parc. št. 6/1, 6/2, 6/3, 6/4, 6/5 in 178/7 k.o. D. pod tam navedenimi pogoji, zavrnila pa je tožnikov zahtevek za povračilo stroškov izdelave izvedenskih mnenj. V obrazložitvi med drugim navaja, da se predvidena novogradnja nahaja v območju urejanja CO 1/27 – del – C., ki ga ureja Odlok o zazidalnem načrtu za dele območij urejanja CO 1/27 C., CT 10 … cesta, CT 11 … cesta in CT 29 križišče ... (v nadaljevanju ZN). Upravni organ ugotavlja, da je predloženi projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) izdelan v skladu z omenjenim izvedbenim prostorskim aktom in da je tudi iz povzetka revizijskega poročila razvidno, da projekt izpolnjuje vse bistvene zahteve, da so načrti med seboj skladni, da so pridobljena predpisana soglasja in da je projekt kot celota v skladu s pogoji prostorskega akta. Upravni organ je zavrnil tudi ugovore stranskih udeležencev – med njimi obeh tožnikov –, ki so v postopku sodelovali kot lastniki nepremičnin v vplivnem območju gradnje. Meni, da bi morali stranski udeleženci svoje ugovore glede dostopnosti intervencijskih vozil, glede nezadostnega odmika predvidenega objekta od zemljišča parc. št. 26/1 k.o. D., višinskih gabaritov, števila prometnih mest in glede prometne povezave s … cesto uveljavljati v postopku sprejemanja izvedbenega prostorskega akta in ne v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, saj je predvidena gradnja načrtovana v skladu z določili ZN. Nadalje je upravni organ mnenja, da naravna osvetlitev stavbe na naslovu …. cesta št. ... ne more biti ogrožena, saj se ta nahaja na drugi strani … ceste in je oddaljena 16 m od načrtovanega objekta. Poleg tega iz predložene strokovne ocene o vplivih na okolje – segment osončenje, ki jo je izdelal E. d.o.o. izhaja, da je osenčenje sosednjih nepremičnin dopustno, saj je objekt načrtovan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom, medtem ko posebnega predpisa za področje dopustnosti osenčenja ni. V zvezi z vprašanjem hrupne obremenitve zaradi refleksije (med drugim tudi na objektu … cesta št. … ) se upravni organ sklicuje na izvedeniško mnenje mag. F.F., iz katerega izhaja, da že obstoječe stanje hrupne obremenitve presega kritične mejne ravni hrupa za III. stopnjo varstva pred hrupom, kar je posledica hrupa obstoječega prometa, prvenstveno po … cesti. Upravni organ v zvezi s tem ugotavlja, da sama novogradnja ne predstavlja izvora hrupa, ki bi presegel z zakonom predpisane ravni. Poudarja, da je načrtovani objekt v skladu z ZN, za katerega so bile pridobljene smernice Ministrstva za zdravje, Zdravstvenega inšpektorata RS, v zvezi s stopnjo zahtevnosti obremenitve s hrupom glede na Uredbo o hrupu v naravnem in življenjskem okolju kot tudi v zvezi z obremenitvijo okolja s hrupom po Uredbi o hrupu zaradi cestnega ali železniškega prometa. Ob pregledu predloga ZN je omenjeni organ podal pozitivno mnenje. Nadalje je upravni organ zavrnil tudi ugovor obeh tožnikov, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, ker niso bili upoštevani ukrepi za varstvo zdravja in varstvo ljudi, in njuno zahtevo, da investitor predloži izračune, ki se nanašajo na povečano hrupno obremenitev. Pri tem se sklicuje na določbo 65. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), na podlagi katere bi morala stranska udeleženca sama priskrbeti izračune in na ta način za svoje trditve predložiti dokaze. Iz projektne dokumentacije je namreč razvidno, da je predvideni hrup v skladu z določbo 27. člena ZN, načrtovana pa je tudi ustrezna pasivna protihrupna zaščita z ustrezno fasado in zasteklitvijo.

Upravni organ druge stopnje je na podlagi pritožb obeh tožnikov in G. d.o.o. spremenil gradbeno dovoljenje tako, da je njegov izrek dopolnil s 7. točko, po kateri so pogoj za izdajo uporabnega dovoljenja zagotovljena manjkajoča parkirna mesta v eni od parkirnih hiš v bližini oz. v parkirni hiši …, če bo ta v času izdaje uporabnega dovoljenja že v uporabi. V ostalem delu je njihove pritožbe zavrnil. V obrazložitvi med drugim navaja, da gradnja predvidenega poslovno stanovanjskega objekta glede na določbo 3. člena Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (v nadaljevanju Uredba o hrupu) ne predstavlja novega vira hrupa. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 2. odstavek 10. člena Uredbe o hrupu, saj iz obeh izvedeniških mnenj izhaja, da je navedeno območje že čezmerno obremenjeno s hrupom in da bo zaradi izgradnje C., upoštevajoč današnje dejansko stanje, po obeh mnenjih hrup povečan za 1,6 oz. 1,8 dBA, kar je glede na obstoječi hrup nebistveno in ne pomeni dodatne obremenitve območja s hrupom. Enako velja tudi za sklicevanje na 27. člen ZN, saj se v njem določene ravni hrupa nanašajo na dejavnosti, ki naj bi se odvijale v objektu, ne pomeni pa to, da objekta na predvideni lokaciji ni dovoljeno graditi. Dejavnosti, ki so predvidene v njem, pa so v skladu s 5. členom ZN in po svoji naravi niso hrupne. Poleg tega je predvidena tudi pasivna zaščita objekta v projektu, detajli o izvedbi pa so stvar projekta za izvedbo (PZI) in ne PGD. Zaščita pred hrupom je predvidena tudi glede delovanja strojnih naprav, saj so te deloma umeščene v kleti, deloma pa na strehi, kjer bodo obdane z ustrezno absorpcijsko steno. Iz načrta strojnih inštalacij in strojne opreme je tudi razvidno, da je bila upoštevana Uredba o hrupu. Nadalje pritožbeni organ navaja, da je bilo o izločitvi uradne osebe H.H. pravnomočno odločeno z odločbo MOP z dne 18. 11. 2008, s katero je bila potrjena odločitev o zavrnitvi tožnikove zahteve za njeno izločitev. Prav tako je zmotno mnenje tožnikov, da se za to območje še vedno uporablja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urejanja CO 1/27 C. (v nadaljevanju PUP), saj je ZN v 43. členu določil, da z dnem njegove uveljavitve preneha veljati 1. alineja 1. odstavka 4. člena in 6. člen PUP, pri čemer se je 1. alineja 4. člena PUP nanašala prav na obravnavano območje, ki ga v celoti ureja ZN. Ker je projekt izdelan v skladu z določbami ZN in je gradnja v skladu z gradbeno oz. regulacijsko linijo, ki jo določa ZN, je v skladu z določbo 22. člena Pravilnika o projektni in tehnični dokumentaciji dopustno tudi osenčenje. V zvezi z odločitvijo o spremembi gradbenega dovoljenja v delu, ki se nanaša na zagotovitev parkirnih mest, pa pritožbeni organ pojasnjuje, da je investitor z Mestno občino B. (MO B.) sklenil urbanistično pogodbo za realizacijo ZN z dne 20. 10. 2006 in dodatek k njej z dne 6. 8. 2007, v kateri je kot pogoj za pridobitev uporabnega dovoljenja moral zagotoviti manjkajoča parkirna mesta z najemom v eni od parkirnih hiš v bližini, po njeni izgradnji pa v parkirni hiši … . Ker gre za pogodbo, ki veže le stranki, ne pa tudi upravnega organa, ki bo izdal uporabno dovoljenje, je organ druge stopnje v tem delu spremenil prvostopenjsko odločbo. V zaključku poudarja, da je gradbeno dovoljenje odločba, s katero upravni organ dovoli gradnjo in zanjo določi konkretne pogoje, medtem ko so ugovori, ki se nanašajo na postopek sprejemanja ZN in njegove usklajenosti stvar presoje Ustavnega sodišča. Utemeljeno je bil zavrnjen tudi tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov izdelave izvedenskih mnenj.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi uvodoma navajata, da bi morala biti iz postopka izločena uradna oseba H.H., vodja izpostave I. Upravne enote B., saj je za časopis ... izjavila, da bo gradbeno dovoljenje za gradnjo objekta C. izdano do konca meseca oktobra 2008. Po mnenju tožnikov to potrjuje, da je izdaja gradbenega dovoljenja že vnaprej odobrena, čeprav v tej zvezi v tistem času še ni bil opravljen narok za javno obravnavo. To po mnenju tožnikov vzbuja dvom o njeni nepristranosti in kaže na neenakopravno obravnavanje tožnikov v postopku. Iz tega razloga tožnika nista želela navajati dodatnih dejstev in okoliščin na obravnavah, saj je evidentno, da je upravna oseba vnaprej opredeljena. Na to kaže tudi dejstvo, da svojih izjav v časniku ... do danes ni zanikala. Odločitev upravnih organov obeh stopenj o zavrnitvi zahteve za izločitev pomeni kršitev pravil postopka, ki so vplivale na zakonitost oz. pravilnost odločitve.

Nadalje tožnika menita, da bi morale biti v obravnavanem primeru uporabljene tako določbe ZN kot določbe PUP, saj je 43. člen ZN določil prenehanje veljavnosti zgolj 1. alineje 1. odstavka 4. člena in 6. člena PUP, ni pa predvidel, da za območje urejanja CO 1/27 C. prenehajo veljati tudi ostale določbe PUP.

V nadaljevanju utemeljujetata svoje stališče, da bo nameravani objekt pomenil dodatno nedopustno hrupno obremenitev okolja. Pri tem se sklicujeta na elaborat „Vpliv novogradnje objekta na sosednje objekte (hrup)“ št. ... – VO z dne 13. 8. 2008 izdelovalca J. d.o.o., na izvedensko mnenje glede dodatne hrupne obremenitve zaradi refleksije na naslovih … cesta št. … in … ter … ulica št. … iz septembra 2008 ter dopolnilnega izvedenskega mnenja glede dodatne hrupne obremenitve zaradi refleksije na naslovih ... cesta št. … in … ter … ulica št. … . Iz njih je razvidno, da obstoječe stanje, torej brez umestitve objekta C., že presega kritične mejne ravni hrupa, ki se bo z izgradnjo in obratovanjem objekta C. še dodatno povečal, to pa je v nasprotju z 2. odstavkom 10. člena Uredbe o hrupu. Povečanje hrupa bo posledica objekta C., od katerega se bo hrup cestnega prometa reflektiral in dodatno obremenjeval objekte na nasprotni strani … ceste (tudi na št. … ). Na povečanje hrupa bo vplivala tudi spremenjena prometna ureditev na križišču … cesta in … ulice s preureditvijo v štirikrako križišče z dvema razvrstilnima pasovoma za izvoz iz garaže in dodano semaforizacijo križišča. Dodatna hrupna obremenitev pa bo nastajala še iz naslova dejavnosti objekta in vpliva vanj vgrajenih strojnih instalacij. Tožnika zavračata s strani investitorja predloženo analizo refleksije hrupa poslovno-stanovanjskega objekta s kino centrom C. na objektu … cesta št. … in … ter … ulica št. … zaradi cestnega prometa, ki jo je izdelal K. septembra 2008 (v nadaljevanju analiza hrupa). Omenjena analiza namreč predvideva, da na zemljiščih še danes stojijo nepremičnine, ki jih ni že okoli 60 let. Investitor bi bil glede na navedeno dolžan predvideti takšno zvočno zaščito in izolacijo, ki bi kritične ravni hrupa zmanjšala in ne povečala, kar pa je seveda cenovno dražje. Toženka bi zato morala zavrniti izdajo gradbenega dovoljenja oz. od investitorja zahtevati spremembo projektne dokumentacije v delu, ki se nanaša na zvočno zaščito in zvočno izolacijo. Tožnika tudi poudarjata, da se prej našteta mnenja in elaborat nanašajo samo na ugotavljanje povečane hrupne obremenitve zaradi postavitve objekta in s tem povezane refleksije (kanjon efekt), ne ugotavljajo pa hrupne obremenitve, ki bo posledica dejavnosti v samem objektu, v katerem so predvidene večnamenske dvorane, gostinski lokali, poslovni prostori in stanovanja ter 355 parkirnih mest. Tudi investitor se v ničemer ne izjasni o hrupni obremenitvi, ki bo posledica dejavnosti v samem objektu, saj v projektni dokumentaciji predvideva le vir hrupa, ki je posledica motornega prometa. Tudi če bi se v času obratovanja objekta hrupna obremenitev povečala minimalno, to ni dopustno, saj, kot rečeno, obstoječe stanje presega mejne vrednosti hrupa za to območje, ki je v skladu z določbo 4. člena Uredbe o hrupu uvrščeno v III. območje. Smernice Ministrstva za zdravje k izdelavi izvedbenega prostorskega akta so v tem primeru brezpredmetne, saj ne ugotavljajo stopnje hrupne obremenitve na podlagi predložene projektne dokumentacije. Podatki glede hrupne obremenitve v fazi izdelave projektne dokumentacije bi bili lahko pridobljeni na podlagi ustreznih strokovnih projekcij in bi jih bila toženka dolžna zahtevati na podlagi 48. člena ZGO-1. Izjava odgovornega vodje projekta, da bo objekt kot celota izpolnjeval predpisane bistvene zahteve in da bo v skladu s prostorskimi akti, še ne pomeni, da je temu dejansko tako. Zato je toženka na podlagi 66. člena ZGO-1 dolžna preveriti navedeno in se ne sme zanašati le na njegovo izjavo.

Stališče tožnikov je tudi, da projekt ni izdelan v skladu z določbami PUP. Po 12. odstavku 5. člena PUP predvidena obvezna ureditev prezračevanja nad strehami objektov, pri čemer je prezračevanje treba opremiti z dušilci zvoka. Tega predložena dokumentacija ne predvideva. Nadalje ni izpolnjen pogoj iz 13. odstavka istega člena v zvezi z osončenjem obstoječih in novih objektov. Investitor ni predložil nikakršne dokumentacije, ki bi kazala na ustreznost objekta v skladu z Raymondovim diagramom. Objekt C. bo za 11 m višji od stavbe na … cesti št. … . Poleg tega je premajhno število parkirišč, saj je iz soglasja MO B. k gradnji razvidno, da to določa najmanj 402 parkirni mesti. Poudarjata, da parkirna mesta upoštevajo le goste objekta, ne pa tudi zaposlenih. Iz projektne dokumentacije tudi ne izhaja, da bo investitor manjkajoča parkirna mesta zagotovil v podzemni garaži …, za katero ne obstaja nobeno zagotovilo, da bo sploh zgrajena. Predložena ni tudi nobena pravna podlaga, ki bi investitorju zagotavljala, da bo lahko zagotovil ustrezno število parkirnih mest po izgradnji navedene podzemne garaže ali kje drugje. Urbanistična pogodba med investitorjem in MO B. z dne 20. 10. 2006 o zagotovitvi parkirnih mest zavezuje le investitorja v razmerju do MO B. (in obratno), ne pa tudi do tretjih oseb. Projekt zato ni izdelan v skladu z določbo 16. člena ZN.

Tožnika tudi menita, da investitor nima pravice graditi, saj je pogodba o ustanovitvi stavbne pravice z dne 28. 11. 2007, sklenjena med MO B. in investitorjem, nična. V skladu s 3. členom omenjene pogodbe namreč zemljišča predstavljajo grajeno javno dobro, za katerega v skladu s 137. členom Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) velja, da se to lahko odda za posebno rabo samo na podlagi javnega razpisa v skladu s predpisi o javnih naročilih. Za stavbno pravico bi zato moral biti upoštevan postopek po Zakonu o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-2). Ker pred sklenitvijo navedene pogodbe niso bile spoštovane določbe omenjenega zakona, je taka pogodba v skladu s 110. členom ZJN-2 nična, kar bi morala toženka ugotavljati po uradni dolžnosti.

ZN in Dolgoročni plan občin in mesta B. za obdobje 1986 - 2000 za območje Mestne občine B. (v nadaljevanju Dolgoročni plan) pa sta tudi v neskladju z Ustavo RS (URS). Dolgoročni plan je na podlagi 3. člena Odloka o spremembah in dopolnitvah dolgoročnega plana (v nadaljevanju Odlok o spremembah/99) določil, da v primeru potrebe za uveljavitev javnega interesa mestni svet MO B. sprejme sklep, da se za stavbno zemljišče, ki se ureja s PUP, izdela prostorski izvedbeni načrt. S tem je po mnenju tožnikov dopuščeno, da se določba Dolgoročnega plana spremeni s sklepom mestnega sveta brez upoštevanja postopka, ki ga določa zakon v členih 34 do 45 Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN). Prav na tej podlagi pa je občina brez spremembe Dolgoročnega plana namesto prostorskih ureditvenih pogojev za območje C. sprejela zazidalni načrt in na ta način za to območje predpisala prostorsko ureditev, ki je brez nezakonite določbe Dolgoročnega plana ne bi mogla. Če bi MO B., tako kot je še danes določeno v dolgoročnem planu, območje C. urejala s PUP in ne z zazidalnim načrtom, na tem območju ne bi mogla načrtovati objektov, ki se bistveno razlikujejo od obstoječe gradbene strukture. V skladu z ZUN je moral strateški prostorski akt za vsak prostorski izvedbeni načrt predpisati programske zasnove. V teh so bile ponavadi dokaj podrobno predpisani lega in podrobna namenska raba območja, usmeritve za urbanistično, arhitektonsko oblikovanje, za varstvo kulturne dediščine, varovanje okolja, urejanje prometa itn. Za območje C. programskih zasnov ne predpisuje noben strateški planski akt MO B., kar je logično glede na to, da so kot način urejanja še vedno določeni PUP. Odsotnost programskih zasnov pa pomeni, da je imel prostorski načrtovalec pri pripravi ZN proste roke. Na ta način je MO B. obšla določbe ZUN in je namesto PUP sprejela ZN, za katerega v dolgoročnem planu ni dala nikakršnih napotkov. Tudi postopek priprave ZN je bil izpeljan v neskladju z ZUreP-1, saj se sprejeti ZN C. bistveno razlikuje od osnutka, ki je bil razgrnjen v postopku javne razgrnitve in obravnavan v javni obravnavi. Ustavno sodišče je že večkrat odločilo, da je v nasprotju z določbami 31. in 32. člena ZUreP-1 oz. z določbami prej veljavnega ZUN, če se po opravljeni razgrnitvi in obravnavni osnutek dopolni s povsem novimi planiranimi posegi. Pri tem gre za kršitev pravice iz 44. člena URS.

Tožnika v potrditev svojim tožbenim navedbam prilagata pravno mnenje prof. dr. L.L. in predlagata, da sodišče odpravi izpodbijano prvostopenjsko odločbo, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje te sodbe dalje.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in se v zvezi s predloženim pravnim mnenjem sklicuje na stališče v sodbi tega sodišča opr. št. U 2054/2007 z dne 29. 1. 2009.

Na tožbo je odgovorila tudi prizadeta stranka A. d.o.o. iz B. Uvodoma navaja, da bi moralo sodišče tožbo zavreči v delu, ki se nanaša na izločitev uradne osebe, saj je bilo o tej zahtevi pravnomočno odločeno z odločbo MO B. z dne 18. 11. 2008. Zoper ta upravni akt namreč tožba ni bila vložena. Prav tako se prizadeta stranka ne strinja s stališčem, da bi bilo treba v zadevi uporabiti tudi določbe PUP. S tem ko je ZN v 43. členu razveljavil 1. alinejo 1. odstavka 4. člena in 6. člena PUP, ta ne ureja več območja funkcionalne enote A. Katero je to območje, pa je opredeljeno v grafičnem delu PUP. PUP po prenehanju veljavnosti omenjenih določb ureja le še območja funkcionalnih enot B, C, D in E, medtem ko je MO B. za območje funkcionalne enote A, v kateri so se nahajale tudi parcele št. 6/1, 6/2, 6/3, 6/4, 6/5 in 178/7 k.o. D., sprejela ZN. Nadalje prizadeta stranka meni, da lahko tožnika izpodbijata ZN le v postopku presoje ustavnosti in zakonitosti pred Ustavnim sodiščem RS. Dokler ZN velja z vsebino, kot je objavljena, so nanj vezani tako upravni organi kot tudi sodišče. V zvezi s problematiko hrupa prizadeta stranka poudarja, da je objekt C. v vodilni mapi PGD klasificiran kot večstanovanjska stavba, kar izhaja iz pretežne namembnosti objekta. Le manjši del je namenjen javnim prireditvam (štiri večnamenske dvorane), ki so locirane v prvi kleti. Po njenem mnenju pojem „objekt za športne in drug javne prireditve“ iz 3. člena Uredbe o hrupu zajema objekte, ki so v celoti ali v pretežnem delu namenjeni športu in drugim javnim prireditvam, medtem ko so kinodvorane v obravnavanem objektu le podrednega značaja. Tudi sicer sam objekt ne bo povzročal hrupa, temveč se bo zaradi njega nebistveno povečal le hrup, ki ga bo povzročal promet na … cesti. V tem primeru pa je treba uporabiti določbo 3. odstavka 10. člena Uredbe o hrupu, po kateri lahko nov vir hrupa poveča celotno obremenitev območja varstva, če je nov vir hrupa cesta in če celotna obremenitev območja varstva pred hrupom po posegu novega vira v okolje ni čezmerna. V tem primeru pa je treba za ugotavljanje dodatne obremenitve upoštevati stanje objektov na zemljiščih predvidene novogradnje, kakršno je bilo pred porušitvijo starega C., ki je bil porušen zaradi gradnje spornega objekta. Prizadeta stranka tudi vztraja, da je treba pri meritvah hrupa upoštevati tudi … hišo oz. celotno strnjeno zazidavo do ... trga, saj so bili tudi ti objekti porušeni zaradi gradnje novih objektov. Sama časovna odmaknjenost porušenih objektov ne more vplivati na koncept urbanistične zasnove ohranitve videza mestne ulice s strnjeno ulično zazidavo, ki je bilo vodilo pri izdelavi veljavnih prostorskih aktov in tudi ZN. Prizadeta stranka tudi zavrača uporabo s strani tožnikov predloženih poročil „Vpliv gradnje objekta na sosednje objekte – hrup z dne 13. 8. 2008“, izvedensko mnenje glede dodatne hrupne obremenitve zaradi refleksije na naslovih ... cesta št. … in … ter … ulica št. ... ter dopolnilno izvedeniško mnenje glede dodatne hrupne obremenitve zaradi refleksije na omenjenih naslovih, saj nobeno od navedenih mnenj ni upoštevalo pravega dejanskega stanja – upoštevali niso stanje pred porušitvijo objektov z ... hišo in starega C., saj so bili ti porušeni kot priprava lokacije za gradnjo novih objektov. Tako je iz izvedenskega mnenja – gre za podatke brez upoštevanja porušenega starega C. in objektov z ... hišo – razvidno, da bo vpliv novega C. na najvišje nadstropje objekta tožnikov doseglo največjo povečano raven hrupa, to je 1,24 dBA. Pri tem sami izdelovalec mnenja navaja, da bi za natančno oceno vpliva hrupa potreboval podatke, ki mu niso bili posredovani in da ni vpogledov v projektne rešitve. Prizadeta stranka poudarja, da je v projektu predvidena pasivna zaščita stavbe, česar pa noben izdelovalec strokovnih mnenj, ki sta jih v postopku predložila tožnika, ni upošteval. Zato je mnenje pomanjkljivo in z njim ni mogoče omajati s strani investitorja predloženega mnenja K. o analizi refleksije hrupa zaradi cestnega prometa iz septembra 2008. Da je možno zmanjšati vplive odbojev hrupa od zahodne fasade stavbe ter hrupa hladilnih naprav na objektu C. na stavbo ... cesta št. ..., prizadeta stranka dodatno utemeljuje s priloženim poročilom z dne 5. 6. 2009, ki ga je izdelal M. d.o.o. in ki ga prilaga tožbi. Nenazadnje pa so bile v postopku sprejemanja ZN izdelane tudi strokovne podlage za varovanje okolja za območje CO 1/27 C., ki jih je izdelal N. d.o.o. v letu 2005. Te vsebujejo analizo in prognozo možnih vplivov v času izvedbe posega in v času uporabe izvedenih objektov. Pri tem so bili upoštevani vsi veljavni okoljevarstveni predpisi. Iz ocene obstoječega stanja izhaja, da je okolica predvidenega posega prometno močno obremenjena in da bo dodatna obremenitev območja s prometom in posredno s hrupom glede na obstoječe prometno stanje majhna. Razvidno je tudi, da na oddaljenosti 20 m od gradbišča ne bo prekoračena kritična raven hrupa za območje III. stopnje varstva pred hrupom, po končanih delih pa bo ta nekoliko povečan zaradi povečanega prometa. V zvezi z vprašanjem števila parkirnih mest prizadeta stranka opozarja, da je PGD izdelan v skladu z zahtevami ZN, k zagotovitvi celotnega števila potrebnih parkirnih mest pa ga veže dopolnitev gradbenega dovoljenja v 7. točki izreka, po kateri je pogoj za izdajo uporabnega dovoljenja sklenjena pogodba z ustrezno garažno hišo o najemu manjkajočih parkirnih mest. Ugovori glede pogodbe o stavbni pravici so za ta postopek irelevantni in bi morala tožnika najprej izpodbiti pogodbo v ustreznem sodnem postopku. Prizadeta stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne in ji prizna povračilo stroškov odgovora na tožbo s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni utemeljena.

K 1. točki izreka

V skladu s tožbenimi ugovori je sodišče v tem upravnem sporu presojalo zakonitost izpodbijanega gradbenega dovoljenja z vidika v tožbi zatrjevanih:

a) kršitve pravil upravnega postopka zaradi neizločitve uradne osebe iz postopka

b) neskladnosti Dolgoročnega plana (Uradni list SRS, št. 11/86 in naslednji) ter posledično tudi

ZN (Uradni list RS, št. 78/2006) z URS oz. zakonom

nepravilnosti zaradi uporabe zgolj določb ZN ne pa tudi PUP (Uradni list RS, št. 24/96)

povečanje ravni hrupa kot posledice izgradnje načrtovanega objekta

e) zmanjšanega osončenja, problem prezračevanja

f) nezadostnega števila parkirišč

g) ničnosti pogodbe o ustanovitvi stavbne pravice z dne 28. 11. 2007.

K tč. a) – izločitev uradne osebe

Sodišče po vpogledu v upravne spise ugotavlja, da je upravni organ s sklepom št. … z dne 8. 10. 2008 zavrnil tožnikovo zahtevo za izločitev vodje izpostave I. Upravne enote B., H.H. Sklep je potrdil drugostopenjski organ s svojo odločbo št. ... z dne 18. 11. 2008, ki jo je tožnik prejel 4. 12. 2008.

Sklep o zavrnitvi tožnikove zahteve za izločitev uradne osebe predstavlja odločitev procesne narave. Ker se v upravnem sporu po določbi 2. odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, mednje pa sklep o neizločitvi uradne osebe ne sodi, v obravnavanem primeru samostojna tožba v upravnem sporu ne bi bila dovoljena. V taki situaciji lahko stranka kršitve pravil upravnega postopka, do katerih je po njenem mnenju prišlo v postopku izdaje odločbe, uveljavlja v tožbi, s katero sproži upravni spor zoper odločitev o glavni stvari – v tej zadevi torej v tožbi zoper izdano gradbeno dovoljenje. V takem primeru ima namreč sodišče možnost, da na podlagi pooblastila iz 3. odstavka 64. člena ZUS-1 glede na vsebino zadeve odpravi tudi druge akte, izdane v postopku izpodbijanega upravnega akta.

Tožnik je v tej zadevi predlagal izločitev uradne osebe zaradi okoliščin, ki so po njegovem mnenju vzbujala dvom v njeno nepristranost, torej iz razloga po 1. odstavku 37. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji; v nadaljevanju ZUP). Navedeni razlog je t.i. odklonitveni razlog, pri katerem je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje dvom v nepristranost. Kot je razvidno iz upravnih spisov, je tožnik kot razlog za izločitev navajal, da se kljub opozarjanju na postopkovne napake nobena od uradnih oseb ne odziva nanje in še manj argumentirano opredeljuje, enako velja za vsebinske argumente, poleg tega pa je iz članka v ... z dne 2. 10. 2008 razvidno, da je v zadevi že odločeno (kot je razvidno iz pritožbene odločbe zaradi v njem vsebovane izjave H.H., da bo gradbeno dovoljenje izdano še v oktobru tega leta). Sodišče se v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerima je bilo odločeno, da se tožnikova zahteva za izločitev zavrne, in se sklicuje nanje (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

V obravnavanem primeru uveljavljeni razlog za izločitev torej ni bil eden od taksativno naštetih izključitvenih razlogov iz 35. člena ZUP, v primeru katerih uradna oseba ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku. Pri teh razlogih gre za neizpodbojno zakonsko domnevo, da vplivajo na nepristranost uradne osebe, zato nasprotno dokazovanje ni dopustno in mora biti taka oseba v vsakem primeru izločena iz postopka. Če temu ni tako – če je torej pri odločanju ali vodenju postopka sodelovala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena -, je podana absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 6. točki 2. odstavka 237. člena ZUP. Tožnikovo sklicevanje na omenjeno določbo 237. člena ZUP je zato v obravnavanem primeru neutemeljeno.

K tč. b) - neskladnost Dolgoročnega plana in ZN z URS in zakonom

V obrazložitvi VIII. točke tožbe tožnika zatrjujeta, da je Dolgoročni plan v nasprotju z določbami 34. do 45. člena ZUN (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji; v nadaljevanju ZUN) iz razloga, ker je Odlok o spremembah /99 (Uradni list RS, št. 13/99) v 3. členu določil, da če se izkaže potreba, da se na stavbnih zemljiščih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, uveljavi javni interes, sprejme mestni svet Mestne občine B. sklep, da se za območje izdela prostorski izvedbeni načrt.

Določbe ZUN, na katere se sklicujeta tožnika, določajo postopek priprave in sprejem prostorskih izvedbenih aktov, to je prostorsko ureditvenih pogojev in prostorskih izvedbenih načrtov (21. člen ZUN). Te določbe se ne uporabljajo za sprejemanje občinskih planskih dokumentov, zato omenjena določba Dolgoročnega plana ne more kršiti navedenih zakonskih določb.

V skladu z določbo 27. člena ZUN se s prostorskimi izvedbenimi načrti urejajo območja, ki so s srednjeročnim planom predvidena za graditev, širitev ali prenovo naselij ter za izvajanje drugih posegov v prostor. Kot bo razvidno iz nadaljevanja, je edini za to zadevo relevanten občinski planski dokument Dolgoročni plan. Njegov sestavni del so tabele, med drugim tabela 9.6. „Načini urejanja območij s prostorskimi izvedbenimi akti“, zato Dolgoročni plan v tem delu predstavlja realizacijo 27. člena ZUN.

Odlok o spremembah/99 je v 2. členu določil, da se tabela 9.6. spremeni tako, da se območje urejanja CO 1/27 C. v prostorski celoti C1 … ureja s PUP, ter v 3. členu, kot rečeno, da mestni svet ob izkazani potrebi po uveljavitvi javnega interesa na območjih urejanja s PUP sprejme sklep o izdelavi prostorskega izvedbenega načrta (torej tudi zazidalnega – 27. člen ZUN). Po mnenju sodišča ta določba še vedno ostaja v okviru 27. člena ZUN. Tabelo 9.6. in navedeni 3. člen je namreč treba obravnavati kot celoto, zaradi česar je rezultat enak kot v primeru, ko bi normodajalec v tabeli v stolpcu „Načini urejanja“ pri posameznih območjih urejanja, pri katerih je naveden PUP, določil še katerega od prostorskih izvedbenih načrtov - konkretno za CO 1/27 C. še zazidalni načrt. V skladu z opombami k tej tabeli, ki določajo, da v primeru, kadar sta predvideni dve obdelavi – PUP in UN ali PUP in ZN, taka dvojnost pomeni, da se izdela zazidalni ali ureditveni načrt samo za del ureditvenega območja. Temu je sledil tudi v tej zadevi uporabljeni ZN, ki ureja le del območja urejanja CO 1/27 C. (nekdanjo funkcionalno enoto A iz 4. člena PUP). Sodišče zato meni, da sporna določba 3. člena Odloka o spremembah/99 ne odpira vrat spreminjanju Dolgoročnega plana mimo predpisanega postopka.

Po 29. členu ZUN prostorski izvedbeni načrt povzema usmeritve iz dolgoročnega plana in odločitve iz srednjeročnega plana, ki se nanašajo na obravnavano območje. Po določbi 43. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji; ZUreP) srednjeročni plan v prostorskih sestavinah med drugim določa območja stavbnih zemljišč za izvajanje posegov v prostor, za katere se bo izdelal prostorski izvedbeni načrt; zanje določi površino in meje, zmogljivost objektov in naprav, pogoje za urbanistično arhitektonsko in krajevno oblikovanje, pogoje za varovanje okolja in podobno.

V skladu z A. točko 2. člena Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin družbenega plana občine B.-I. za obdobje 1986-1990 (Uradni list RS, št. 6/93) se kot prostorske sestavine omenjenega družbenega plana smiselno uporabljajo prostorske sestavine dolgoročnega plana občin in mesta B. za obdobje 1986-2000 v tam navedenih poglavjih, med drugim v poglavjih 4 (dolgoročni razvoj po dejavnostih in območjih), 5 (zasnova razvoja v prostoru in urejanje prostora), 7 (uresničevanje dolgoročnega plana) in 9 (tabela 9.6. - načini urejanja območij s prostorskimi izvedbenimi akti). V točki B. istega člena pa so bila našteta ureditvena območja, za katera se še uporabljajo prostorske sestavine družbenega plana občine B.-I. v poglavju 3.4. (med njimi ni CO 1/27 C.). V 3. členu pa je omenjeni odlok določil, da se z dnem začetka veljavnosti tega odloka ne uporabljajo več določila družbenega plana občine I. (Uradni list SRS, št. 3/87, 27/88, 32/88, 43/88) v poglavju 3. Urejanje prostora in varstvo okolja, razen dela poglavja 3.4., ki je naveden v 2. členu tega odloka. Glede na navedeno situacijo je Dolgoročni plan prevzel tudi funkcijo srednjeročnega plana, zaradi česar je, kot ugotavljata tudi tožnika, edini občinski prostorski planski akt za to območje.

Drži, da ta izrecno ne predvideva izgradnje novega objekta C. in zanj ne določa konkretnih programskih zasnov, vendar pa je v tem strateškem aktu več določb, ki jih je treba uporabiti v zvezi s spornim stanovanjsko-poslovnim objektom. Med drugim gre za določbe iz poglavja 3.4.3. „Usmeritve za oblikovanje naselij in krajine“ (3. odstavek, ki se nanaša na mestna območja), ter poglavja 7.1.1. „Merila, načela in pogoji za urejanje posameznih območij“ (v delu pod točko A. „Urejanje območij v ureditvenem območju B. in mestnih naselij“ - urbanistično oblikovalske usmeritve). Na 7. poglavje se sklicuje tudi omenjeni Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin družbenega plana občine B.-I. za obdobje 1986-1990. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi tožnikoma, da je imel prostorski načrtovalec pri pripravi ZN proste roke. V zvezi z navedenimi usmeritvami Dolgoročnega plana pa tožnika ne zatrjujeta, da jih ZN ne upošteva.

Tožbena trditev, da je bil postopek priprave ZN izpeljan v neskladju z ZUreP-1, ni konkretizirana do te mere, da bi omogočala sklep o očitni neskladnosti z zakonom. Splošnost trditev o bistveno drugačni vsebini ZN od osnutka, ki je bil razgrnjen v postopku javne razgrnitve, ne omogoča preizkusa zatrjevane kršitve.

K tč. c) - veljavnost PUP

V 1. odstavku 1. člena ZN je določeno, da se s tem odlokom sprejme zazidalni načrt za dele območij urejanja CO 1/27 C., CT 10 … cesta, CT 11 ... cesta in CT 29 križišče ..., ki določa / ... / ter druga merila in pogoje. V skladu s 43. členom ZN z dnem uveljavitve tega odloka prenehata veljati 1. alineja 1. odstavka 4. člena in 6. člena PUP.

Določba 4. člena PUP določa, da se območje (urejanja CO 1/27 C. – pripomba sodišča) členi v pet funkcionalnih enot, med njimi v 1. alineji navedeno funkcionalno enoto A) poslovna novogradnja z javnim pritličjem (možnost gradnje hotela visoke kategorije). Določba 6. člena PUP pa predpisuje pogoje za gradnjo v tej funkcionalni enoti.

Kot je razvidno iz preostalih določb PUP, ki jih ZN v 43. delu ni izrecno razveljavil, se te nanašajo na določitev skupnih pogojev gradnje (5. člen), preostali členi (7. do 10. člen) pa urejajo pogoje za gradnjo v drugih funkcionalnih enotah (B, C, D in E) in končne določbe (11. do 14. člen). Tožnika se zavzemata, da bi morali biti za načrtovano gradnjo uporabljeni tudi skupni pogoji (glede prezračevanja in osončenja) iz 5. člena PUP, saj ta izrecno ni bil razveljavljen s sprejetjem ZN.

Stališče, da bi morale biti v zadevi uporabljene tudi določbe PUP, ni utemeljeno.

Že določba 1. odstavka 5. člena PUP namreč izrecno predvideva, da se v tej določbi naštete omejitve nanašajo na novogradnje v območju. Kot rečeno, območje urejanja sestavljajo funkcionalne enote iz 4. člena PUP, po sprejetju ZN, ki je razveljavil določbo o funkcionalni enoti A kot delu območja urejanja, torej le še enote z oznakami B, C, D in E. Čeprav naslednji odstavki 5. člena PUP izrecno ne določajo, da se uporabljajo v območju (urejanja), pa je tak obseg jasno opredeljen v njegovem 1. odstavku in v 4. členu z opredelitvijo sestavnih delov območja.

Poleg tega je ZN kasnejši prostorski izvedbeni akt, ki ureja del območja urejanja CO 1/27 C. – tako kot pred tem PUP - in določa pogoje za gradnjo. ZN v svojih določbah opredeljuje regulacijske omejitve (6. člen), pogoje za gradnjo gospodarske javne infrastrukture in obveznost priključevanja nanjo (17. do 24. člen), pogoje za varovanje okolja (25. do 28. člen), pogoje za varstvo kulturne dediščine (29. člen), to je vsebino, ki jo je, čeprav drugače, urejal tudi 5. člen PUP. Čeprav ZN izrecno ne razveljavlja 5. člena PUP, je v situaciji, ko kasnejši akt drugače ureja enako vsebino, ob uporabi uveljavljenih metod razlage pravnih aktov (časovni argument – lex posterior derogat legi priori) treba šteti, da so določbe PUP z uveljavitvijo ZN za del območja urejanja CO 1/27 C. prenehale veljati.

K tč. d) - hrup

Sodišče v zvezi s tem vprašanjem uvodoma ugotavlja, da je bilo izpodbijano gradbeno dovoljenje izdano za gradnjo novega in ne nadomestnega objekta. Slednji po določbi 7.3. točke 1. odstavka 2. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji) pomeni izvedbo del, ko se na mestu poprej odstranjenega objekta ali v njegovi neposredni bližini, vendar znotraj gradbene parcele, zgradi nov objekt, s katerim se bistveno ne spremeni namembnost, zunanjost, velikost in vplivi na okolje dosedanjega objekta, ki se ga pred začetkom uporabe nadomestnega objekta odstrani (v smislu določb ZGO-1, uporabljenih pri izdaji gradbenega dovoljenja – Uradni list RS, št. 110/02, 47/04). Te okoliščine morajo biti v postopku ugotovljene in razvidne iz odločbe, kar za obravnavani primer ni bilo storjeno. V smislu določb ZGO-1 zato vsakega objekta, ki stoji na mestu prej porušenega, ni mogoče šteti kot nadomestnega.

Ker gre torej za gradnjo novega objekta in s tem za nov poseg v prostor, je treba s tega vidika presojati tudi njegove vplive na okolje, konkretno glede povzročanja hrupa. Nov objekt mora izpolnjevati vse pogoje, ki jih določajo predpisi, kar za investitorje nemalokrat – zaradi strožjih predpisov s področja varovanja okolja – pomeni zaostrovanje pogojev za gradnjo novih objektov, čeprav stoječih na mestu nekdanjih. To za konkretni primer pomeni, da pri oceni vplivov ni mogoče izhajati iz primerjave stanja, kakršnega je predstavljala zazidava v preteklosti (z ... hišo in ostalimi porušenimi objekti na tem prostoru) s stanjem, ki bo nastalo z izgradnjo novega objekta C. V skladu z navedenimi izhodišči je zato na mestu opozorilo tožnikov, da je današnje dejansko stanje, ki je bistvena predpostavka za izračun hrupne obremenitve, drugačno kot pred 60 leti. Vendar pa je treba upoštevati, na kar izrecno opozarja drugostopenjski upravni organ na 16. strani svoje odločbe, da so v analizi hrupa (oz. tabeli 8) res upoštevani že porušeni objekti, vendar ti podatki v obravnavanem postopku niso bili upoštevani kot relevantni. Da je temu res tako, potrjujejo tudi njegovi predhodni razlogi na 15. strani odločbe o primerjavi hrupa zaradi cestnega prometa, ki upošteva današnje stanje (torej brez vseh do sedaj porušenih objektov) in stanje po izgradnji spornega objekta. Samo dejstvo, da je bil v analizi pripravljen tudi izračun na podlagi nerelevantnega stanja, ki pa ni bil upoštevan, zato ne izkazuje utemeljenosti tožbenih navedb o nerelevantnosti s strani investitorja predložene analize hrupa.

Sodišče se je v nadaljevanju ukvarjalo z vprašanjem, ali je načrtovani objekt mogoče označiti za vir hrupa zaradi dejstva, ki sta ga v postopku zatrjevala tožnika (in dokazovala s strokovnimi mnenji), in sicer da bo z njegovo izgradnjo prišlo do odboja hrupa, ki nastaja zaradi prometa na ... cesti, s tem pa do povečanja obremenjenosti okolja s hrupom, ki je že brez novega objekta čezmerno.

V skladu z določbo 3. točke 3. člena ZVO-1 (Uradni list RS, št. 41/04 in naslednji) je emisija neposredno ali posredno izpuščanje ali oddajanje snovi v tekočem, plinastem ali trdnem stanju ali energije (hrup, vibracije, sevanje, toplota in svetloba) ali organizmov ali mikroorganizmov iz posameznega vira v okolje. Mejne vrednosti emisij, relevantnih za obravnavano zadevo, določa Uredba o hrupu (Uradni list RS, št. 105/05 in naslednji), ki v 6. točki 1. odstavka 3. člena taksativno našteva vire onesnaževanja okolja s hrupom (vire hrupa).

Glede na definicijo emisije sodišče, enako kot prizadeta stranka, meni, da je v obravnavanem primeru vir hrupa cesta. Ta posredno preko vozil oz. prometa (vozil) na njej povzroča, da prihaja do emisij hrupa v okolje. To pomeni, da načrtovanemu objektu ni mogoče pripisati lastnosti izvora hrupa v okolje ne glede na to, da bo po prognozah v mnenjih, predloženih v postopku, hrup zaradi odboja povečan. Gre torej za problem, ki se nanaša na že obstoječi vir hrupa (cesto), za katerega Uredba o hrupu v 11. členu določa zahteve, s katerimi naj se doseže zmanjšanje emisij hrupa v okolje.

Da načrtovani objekt ne predstavlja vira onesnaženja okolja s hrupom, ki nastaja zaradi uporabe ceste (tudi odboj tega hrupa od načrtovanega objekta C. je zgolj posledica odvijanja cestnega prometa), v smislu določb Uredbe o hrupu, je nenazadnje razvidno tudi iz njene določbe v 7. alineji 6. točke 1. odstavka 3. člena, ki kot vir hrupa našteva objekte, med katerimi so objekti za športne ali druge javne prireditve, zasidrano plovilo, na katerem zaradi izvajanja proizvodne ali storitvene dejavnosti nastaja hrup, gostinski ali zabaviščni lokal v nezagrajenem ali neprekritem prostoru, če uporablja zvočne naprave, tam našteti zabaviščni objekti itn. Gre torej za objekte, ki se sem uvrščajo zaradi hrupa, ki nastaja zaradi izvajanja dejavnosti v njih (o tem, da je treba sporni objekt obravnavati (tudi) kot objekt za javne prireditve več v nadaljevanju) in ne morda zaradi tehničnih lastnosti objekta (npr. fasade, ki omogoča odboj hrupa iz drugih virov onesnaženja). V obravnavani zadevi to pomeni, da mora pristojni organ zagotoviti izvedbo ukrepov za zmanjšanje emisije hrupa v okolje, ki jo povzroča uporaba ceste, ne more pa biti to razlog za zavrnitev izdaje gradbenega dovoljenja.

Prav z vidika izvajanja dejavnosti pa je treba načrtovani objekt obravnavati kot objekt za javne prireditve in v tem obsegu presoditi njegov vpliv glede hrupne obremenitve na okolje. V skladu z določbo 2. točke 1. odstavka 4. člena Zakona o javnih zbiranjih (Uradni list RS, št. 59/02 in naslednji; ZJZ) je javna prireditev vsako organizirano zbiranje oseb zaradi izvajanja kulturne, športne, zabavne, izobraževalne, verske ali druge aktivnosti tako, da je udeležba brezpogojno ali pod določenimi pogoji dovoljena vsakomur. Iz 2. točke izreka izpodbijanega gradbenega dovoljenja je pa je razvidno, da bo v pritličju in prvi kletni etaži javni program, med drugim večnamenske dvorane, kinodvorane.

Prizadeta stranka sicer opozarja na klasifikacijo objekta kot večstanovanjskega, vendar pa je po Uredbi o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov in o določitvi objektov državnega pomena (Uradni list RS, št. 33/03 in naslednji) stanovanjska stavba tista, od katere se vsaj polovica uporabne površine uporablja za prebivanje (1. alineja 2. člena), kar ne izključuje, da se preostali del uporablja v druge namene. Pri tem omenjena uredba klasifikacije „objekt za javne prireditve“ ne pozna. Iz določbe 1. odstavka 1. člena Uredbe pa je razvidno tudi, da se klasifikacija kot obvezna uporablja pri evidentiranju, zbiranju, obdelovanju, analiziranju, posredovanju in izkazovanju podatkov o gradnjah in objektih, za statistične in evidenčne namene, za potrebe različnih uradnih in drugih administrativnih podatkovnih zbirk ter pri uporabi definicij vrst stavb in gradbenih inženirskih objektov, ki se uporabljajo v veljavnih predpisih s področja graditve objektov in urejanja prostora. Klasifikacija torej ne posega v predpise s področja varovanja okolja, konkretno ZVO-1 in Uredbe o hrupu.

Glede na navedeno ima načrtovani objekt lastnost novega vira hrupa zaradi svoje dejanske namembnosti – izvajanja dejavnosti javnih prireditev. Poleg tega pa je treba v skladu z določbo 6. alineje 6. točke 3. člena Uredbe o hrupu kot vir hrupa upoštevati tudi delovanje naprav, katerih obratovanje zaradi izvajanja storitvenih in podobnih dejavnosti povzročajo v okolju stalen ali občasen hrup (npr. klimatske naprave).

V zvezi s tem je upravni organ prve stopnje ugotovil (8. stran obrazložitve izpodbijanega gradbenega dovoljenja), da je iz predloženega PGD razvidno, da predvidene dejavnosti ne bodo povzročale hrupa, ki bi presegel mejne ravni hrupa 50 dBA ponoči in 60 dBA podnevi, na objektu pa je predvidena ustrezna pasivna protihrupna zaščita z ustrezno fasado in zasteklitvijo ter da sama novogradnja ne predstavlja izvora hrupa, ki bi kakorkoli presegel z zakonom predpisane ravni niti glede dejavnosti, ki so v objektu predvidene, niti glede prometne ureditve v notranjosti objekta (13. stran obrazložitve). Ob tem prvostopenjski organ pravilno ugotavlja, da je obstoječe hrupno stanje posledica hrupa prometa, prvenstveno po ... cesti. Upravni organ druge stopnje v svoji odločbi še dodatno pojasnjuje, da predvidene dejavnosti, ki so v skladu s 5. členom ZN, po svoji naravi niso hrupne, da je v projektu kot pasivna zaščita objekta predvidena zlasti členjenost fasade in različni materiali (tudi steklo), zamik pritličja v notranjost objekta in izvedba arkad po celotni dolžini objekta. Pri tem so detajli o izvedbi stvar PZI in ne PGD. Zaščita pred hrupom pa je predvidena tudi glede delovanja strojnih naprav, saj so te deloma umeščene v kleti objekta in deloma na strehi, kjer bodo obdane z ustrezno absorbcijsko steno, kar izhaja iz načrta arhitekture in načrta strojnih inštalacij. Iz slednjega tudi izhaja, da so upoštevane določbe Uredbe o hrupu, pri čemer pritožbeni organ povzema ustrezne navedbe iz načrta (na 16. strani obrazložitve).

Glede na navedeno ne držijo tožbeni ugovori, da se investitor ni opredelil do hrupne obremenitve, ki bo posledica dejavnosti v samem objektu, predvidel pa je tudi protihrupne ukrepe oz. izolacijo objekta in naprav na strehi. Zato ni mogoče trditi, da pri projektiranju niso bili upoštevani ukrepi za varstvo zdravja, kot to nalaga 3. odstavek 48. člena ZGO-1.

Načrtovani objekt torej ustreza definiciji novega vira hrupa v skladu z Uredbo o hrupu, vendar to še ne pomeni, da v fazi izdaje gradbenega dovoljenja očitno ne izpolnjuje zahtev iz 10. člena Uredbe o hrupu, ki določa zahteve za nov vir hrupa, in zaradi česar bi bilo treba zavrniti njegovo izdajo. Tožnika namreč v tožbi izhajata iz predpostavke, da bo delovanje objekta v vsakem primeru povečalo že sedaj zaradi ceste čezmerno obremenitev zaradi hrupa. Pri tem ne upoštevata v projektu predvidenih protihrupnih ukrepov in njihovega vpliva na nivo hrupa oz. se do njih v tožbi ne opredelita. Tožbene trditve o nedvomnem povečanju hrupne obremenitve zaradi klimata, vhodov v garažo, obiskovalcev predstav, gostov gostinskih lokalov, zaposlenih, stanovalcev, odvoza smeti, dostav idr. so zato neutemeljene in tudi sicer povsem pavšalne narave, zato preizkus v tej smeri niti ni mogoč. Poleg tega mora v skladu z določbo 1. odstavka 65. člena ZGO-1 stranka, ki nasprotuje nameravani gradnji, za svoje trditve predložiti dokaze. Strokovna mnenja, ki jih je tožnik predložil v upravnem postopku (izvedensko mnenje iz septembra 2008 in dopolnitev k njemu iz oktobra 2008 ter elaborat o vplivu novogradnje na sosednje objekte iz avgusta 2008), pa ugotavljajo le stanje hrupa cestnega prometa zaradi refleksije oz. cestnega kanjon efekta.

Ob tem sodišče še dodaja, da je investitor v skladu z določbo 6. odstavka 17. člena ZVO-1 dolžan zagotoviti izdelavo strokovne ocene, ki jo zagotovi oseba iz 101.a člena tega zakona in je sestavni del PGD, če gre za naprave, za katere okoljevarstveno dovoljenje ni potrebno in ki jih določi vlada. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, prav tako pa tudi ne gre za objekt, za katerega bi bilo treba po 50. členu ZVO-1 izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. Ta se namreč opravi le za posege, ki lahko pomembno vplivajo na okolje in so določeni v Uredbi o vrstah posegov v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (Uradni list RS, št. 78/06 in naslednji). Ta v prilogi I in prilogi II določa posege v okolje, za katere je obvezna presoja vplivov na okolje, med katerimi pa ni zaslediti objekta z značilnostmi, kakršen je načrtovani in so razvidne iz izreka gradbenega dovoljenja.

Tožnika v tožbi nadalje navajata, da bo povečanje hrupa povzročila tudi spremenjena prometna ureditev, s katero se bo obstoječe križišče ... ceste in … ulice preuredilo v štirikrako križišče z dvema razvrstilnima pasovoma za izvoz iz garaže. Zaradi dodane semaforizacije križišča bo povzročeno pogostejše ustavljanje in speljevanje vozil, kar tudi povzroča dodaten hrup. Sodišče v zvezi s temi dejstvi ugotavlja, da sta tožnika nanje opozorila šele v tožbi, ne pa tudi v svojih vlogah in izjavah v upravnem postopku. V tem primeru gre za nedovoljeno tožbeno novoto. Po določbi 3. odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) stranka v upravnem sporu ne sme navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta. Enako velja za navedbo, da analiza hrupa temelji na podatkih iz maja 2008, ko je številčnost motornega prometa zaradi ugodnejših vremenskih razmer bistveno manjša kot v jesenskih oz. zimskih mesecih, zaradi česar je izračun nerelevanten.

K tč. e) - osončenje, prezračevanje

Res je PUP za območje urejanja CO 1/27 C. v 5. členu določal, da mora biti vsaka novogradnja zasnovana tako, da bo zagotovljeno osončenje obstoječih in novih objektov v skladu z Raymondovim diagramom. Glede na razloge v točki c) pa ta določba investitorja pri pripravi projektne dokumentacije ni zavezovala. V skladu z določbo 3. odstavka 22. člena Pravilnika o projektni in tehnični dokumentaciji (Uradni list RS, št. 66/04 in naslednji) je osenčenje dopustno, če je nameravana gradnja v skladu z gradbeno oz. regulacijsko linijo, določeno v tam naštetih prostorskih aktih, in če sta njena višina in oblika takšni, kot ju opredeljujejo določbe takšnega izvedbenega prostorskega akta. Tožnika v tožbi ne zatrjujeta, da načrtovani objekt ne upošteva regulacijskih omejitev iz 6. člena, višinskih gabaritov objekta iz 11. člena in oblikovalske pogoje iz 9. člena ZN.

Iz enakih razlogov se tudi ni mogoče sklicevati na določbo 5. člena PUP glede načina prezračevanja objekta, ki je med drugim zahteval dušilce zvoka. V zvezi s tem sodišče ponavlja, da je pritožbeni organ poudaril, da bodo strojne naprave na strehi obdane z ustrezno absorbcijsko steno.

K tč. f) - parkirišča

Tožnika sta v postopku izdaje gradbenega dovoljenja sodelovala kot stranska udeleženca na podlagi solastništva nepremičnine parc. št. 40.S k.o. D., ki se nahaja v vplivnem območju gradnje. Stranski udeleženec pa lahko v skladu z določbo 1. odstavka 43. člena ZUP v postopku varuje le svojo pravno korist, ki je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (2. odstavek istega člena). To pomeni, da v upravnem postopku (niti kasneje v upravnem sporu) ne more uspešno varovati oz. uveljavljati interesov, ki se kažejo zgolj kot njegov dejanski interes ali varstvo javne koristi.

Iz tožbe in upravnih spisov ni razvidno, na kakšen način naj bi določitev parkirnih mest posegalo v pravne koristi tožnikov, ki jih imata kot solastnika omenjene nepremičnine. Iz izreka gradbenega dovoljenja je namreč razvidno, da bo 355 parkirnih mest zagotovljenih v kleti načrtovanega objekta, preostanek pa pred izdajo uporabenega dovoljenja v eni od bližnjih parkirnih hiš oz. v morebiti takrat že zgrajeni parkirni hiši … . Navedeno je v skladu z določbo 3. odstavka 16. člena ZN. Če investitor ne bo mogel zagotoviti manjkajočih parkirnih mest v skladu z določbami 1. in 2. odstavka 16. člena ZN, k čemur ga zavezuje tudi 7. točka izreka gradbenega dovoljenja, ne bo mogel pridobiti uporabnega dovoljenja za objekt. Morebitna uporaba brez gradbenega dovoljenja pa je razlog za izrek inšpekcijskega ukrepa prepovedi uporabe objekta, ki se uporablja brez uporabnega dovoljenja iz 3. točke 1. odstavka 150. člena ZGO-1. Navedbe, da je v tej določbi ZN predvideno število parkirnih mest premajhno, ne morejo biti stvar presoje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ampak so stvar postopka sprejemanja prostorskega izvedbenega akta. Tožnika se zato ne moreta sklicevati na to, da projekt ni izdelan v skladu z določbami ZN.

K tč. g) - ničnost pogodbe o ustanovitvi stavbne pravice

Tožnika menita, da bi morala uradna oseba po uradni dolžnosti ugotavljati, ali je pogodba o ustanovitvi stavbne pravice z dne 28. 11. 2007, s katero je investitor izkazoval pravico graditi, nična iz razlogov, ki jih navajata v tožbi.

Sodišče uvodoma poudarja, da se v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pravica graditi izkazuje z izpiskom iz zemljiške knjige, z notarsko overjeno pogodbo z dokazilom o vložitvi predloga za vpis pogodbe o pridobitvi lastninske ali kakšne druge stvarne oz. obligacijske pravice na določeni nepremičnini v zemljiško knjigo ali z drugo listino, ki v skladu z zakonom izkazuje pravico graditi oz. izvajati dela na določeni nepremičnini (1. odstavek 56. člena ZGO-1). Gre za dokazne listine, glede katerih uradna oseba v nobenem primeru ni dolžna po uradni dolžnosti preverjati njihove (ne)veljavnosti in ugotavljati morebitne ničnosti. Kot ugotavlja sodišče po vpogledu v upravne spise, pa tožnika na okoliščine ničnosti v upravnem postopku na prvi stopnji nista opozorila. V obravnavanem primeru je zato morebiti kasneje ugotovljena ničnost v sodnem postopku lahko le razlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja. Iz navedenih razlogov toženki tudi ni mogoče očitati opustitve uradne dolžnosti.

V zvezi s sklicevanjem tožnikov na pravno mnenje prof. dr. L.L. sodišče pojasnjuje, da so pravna mnenja, izdelana za konkretno zadevo, lahko stranki v pomoč pri pripravi njenih stališč, ni pa to okoliščina, ki bi jo bilo sodišče, ki je v sodnem postopku pristojno za razlago prava, dolžno upoštevati. Zaradi tega tudi ni dolžno odgovarjati na pravna mnenja. Tako stališče (glede upravnih organov) izhaja tudi iz sodbe opr. št. U 2054/2007 z dne 29. 1. 2009, na katero se sklicuje toženka, in v kateri je to sodišče poudarilo, da prava in pravnih pravil v upravnem postopku ni mogoče dokazovati z izvedenci ter da je razlaga prava v domeni odločujočega organa.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožbeni ugovori niso utemeljeni, je tožbo v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K 2. točki izreka

Sodišče ni ugodilo zahtevku prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka. V skladu z določbo 4. odstavka 25. člena ZUS-1 namreč v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.