VDSS sodba Psp 433/2015

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

Tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 7. 5. 2014 in odločbe iste št. z dne 19. 9. 2013, ter da se tožniku v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba šteje čas dela na kmetiji A.A. v obdobju od 1. 12. 1964 do 30. 8. 1965, od 1. 7. 1966 do 31. 8. 1966, od 1. 7. 1967 do 31. 8. 1967, od 1. 7. 1968 do 31. 8. 1968, od 1. 6. 1969 do 30. 9. 1971 in od 1. 6. 1975 do 1. 10. 1976, se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke, citirani v izreku te sodbe in tožniku v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo vštelo čas dela na kmetiji A.A. od 1. 12. 1964 do 30. 8. 1964 (pravilen datum bi glasil „30. 8. 1965“), od 1. 7. 1966 do 31. 8. 1966, od 1. 7. 1967 do 31. 8. 1967, od 1. 7. 1968 do 31. 8. 1968, od 1. 6. 1969 do 30. 9. 1971 in od 1. 6. 1975 do 1. 10. 1976.

Na podlagi izpovedi prič in tožnika je ugotovilo, da je tožnik v spornem obdobju delal na visokogorski kmetiji svoje matere, v delovnem razmerju, ker so obstajali elementi delovnega razmerja. Delo je opravljano za plačilo, četudi ni dokazano, v kakšnem znesku in kdaj, osebno in pod nadzorom delodajalke. Ta dejstva je štelo za edino odločilna, čeprav zavarovanje niti ni bilo zatrjevano in sklicujoč se tudi na sodne judikate, tožbenemu zahtevku ugodilo.

2Sodbo izpodbija tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne oz. sodba podrejeno razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Poudarja, da izpoved tožnika in zaslišanih prič ni pravilno ocenjena, saj ni dokazano, da je bil tožnik v takšnem pravnem razmerju, da bi ga bilo mogoče enačiti z delovnim razmerjem. Zgolj dejstvo, da je na posestvu svoje matere delal sezonsko v poletnem času, ne zadostuje za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Priči sta izpovedali, da je na kmetiji delal le v času poletnih počitnic, in da ni imel redne plače. Denar je dobil le občasno od prodaje mesa in živine. Ni mogoče zaključiti, da je med tožnikom in mamo bil sklenjen dogovor o zaposlitvi, niti da bi delo opravljal stalno, proti plačilu in pod nadzorom. Sklicevanje na sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 122/1996, VIII Ips 137/2007 in VIII Ips 140/2007 ni ustrezno, saj ne gre za identične primere. Ne gre prezreti niti, da bi v primeru obstoja delovnega razmerja moralo biti vzpostavljeno vsaj zdravstveno zavarovanje za tožnika, kar prav tako ni dokazano. V tožnikovem primeru torej ni šlo za delovno razmerje, temveč za pomoč na domači kmetiji, saj je normalno za medsebojne družinske odnose, da dijaki in študentje v času šolskih počitnic nudijo pomoč pri delu na kmetiji.

3Pritožba je utemeljena.

4Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje pomanjkljivo razčiščeno. Izpodbijana ugoditvena sodba posledično nima pravno odločilnih dejanskih niti pravnih razlogov. V skladu s 347. členom ZPP je pritožbeno sodišče razpisalo pritožbeno obravnavo, na kateri je dodatno zaslišalo tožnika in pričo A.A.. Po tako dopolnjenem postopku je prišlo do zaključka, da je pritožba tožene stranke utemeljena.

5V obravnavani zadevi gre za spor zaradi priznanja pokojninske dobe iz naslova zavarovalne dobe, ki je dokazovana le s pričami. Dokazovanje zavarovalne dobe je sicer mogoče(1) , vendar pa morajo biti izjave prič tako popolne in nedvoumne, da je hkrati mogoč prepričljiv zaključek o obstoju delovnega razmerja, na podlagi katerega je bila določena oseba v določenem obdobju tudi dejansko vključena v pokojninsko zavarovanje po tedaj veljavnih predpisih(2). Takšno dejansko stanje pa v predmetni zadevi zagotovo ni dokazano iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Materialnopravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

6Pri reševanju predmetne zadeve je potrebno izhajati iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1), ki je v 3. alineji 187. člena določal, da pokojninska doba obsega tudi čas, dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se državljanu RS všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona.

Ker gre za spor o zavarovalni dobi od 1. 12. 1964 do 1. 10. 1976 s presledki, je potrebno uporabiti Zakon o pokojninskem zavarovanju iz leta 1957 (ZPZ-57)(3) , Temeljni zakon o pokojninskem zavarovanju iz leta 1964(4) (TZPZ-64) in Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz leta 1972(5) (ZTPIZ-72).

7Krog obvezno zavarovanih oseb po ZPZ-57 je bil relativno ozek. Za starostno pokojnino so bile tedaj po 12. členu ZPZ-57 obvezno zavarovane osebe v delovnem razmerju v Jugoslaviji, ki so delale poln redni delovni čas ali vsaj polovico rednega delovnega časa. Osebe, ki so opravljale samostojni poklic, so bile glede na 13. člen istega zakona praviloma zavarovane po posebnih zakonih ali pogodbah (kot npr. književniki, odrski, glasbeni in filmski umetniki, skladatelji, duhovniki, odvetniki itd). Po 23. členu ZPZ-57 se je v pokojninsko dobo všteval čas, ko je zavarovanec delal kot oseba, zavarovana po 12. členu zakona. Čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju se je štel kot delovna doba (24. člen ZPZ-57)(6).

Vsi, ki so vstopili oz. so že bili v rednem delovnem razmerju, so morali imeti delovno knjižico. Izdajo delovne knjižice je bil dolžan zahtevati tisti, ki je vstopil v delovno razmerje(7) , v njo pa so se med drugim vpisovali podatki o sklenitvi in prenehanju delovnega razmerja. Šlo je za javno listino, s katero se je med drugim dokazovala tudi delovna in s tem zavarovalna doba za priznavanje pravic iz pokojninskega zavarovanja.

Že tedaj se je zavarovanim osebam v pokojninsko dobo kot delovna doba (24. člen ZPZ-57) štel čas, prebit v delovnem razmerju, ne glede na to, ali so bili plačani prispevki za socialno zavarovanje, razen v primerih, za katere je zakon določal drugače(8). Takšna ureditev je bila povsem logična, saj je bil prispevke za obvezno zavarovanje delavca dolžan obračunavati in odvajati delodajalec. Morebitno neplačilo prispevkov samo po sebi nikoli ni vplivalo na obstoj zavarovanja samega. Neplačilo prispevkov ni imelo za posledico, da zavarovalna doba ne bi bila upoštevana. Nenazadnje je tako tudi po novejši oz. celo sedaj veljavni pravni ureditvi (192. člen ZPIZ-1 ali 134. člen ZPIZ-2). V zavarovalno dobo se vštevajo tudi obdobja, za katera je delodajalec le obračunal prispevke od zavarovančeve plače, četudi jih ni odvedel v pokojninsko blagajno.

Poleg zavarovalne dobe so se v pokojninsko dobo po ZPZ-57 vštevala tudi obdobja izven zavarovanja. Gre za t. i. posebno dobo iz naslova ilegalnega revolucionarnega dela pred 6. 4. 1941, obdobja, prebita v Jugoslaviji pred 6. 4. 1941 v stavki ali izprtju, prebita do 15. 5. 1945 v partizanskih odredih Jugoslavije, na aktivnem in organiziranem delu v narodnoosvobodilnem boju, v zaporih, v taboriščih, internaciji, v bivši španski republikanski armadi itd.

8TZPZ-64 ni bistveno razširil kroga zavarovancev, saj so bile po 21. členu za starostno pokojnino obvezno zavarovane osebe v delovnem razmerju, člani v predstavniških telesih in njihovih organov, člani obrtnih in člani ribiških zadrug, ki jim je pridobitno delo v zadrugi predstavljalo edini ali glavni poklic in nekateri drugi.

V skladu s 125. členom TZPZ-64 je pokojninska doba obsegala čas prebit v zavarovanju pred začetkom in po začetku uporabe tega zakona (zavarovalna doba) in obdobja izven zavarovanja do začetka njegove uporabe (posebna doba). Nadalje je bilo v 126. členu TZPZ-64 eksplicitno določeno, da se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan po 21. in 22. členu(9) zakona.

Vsebinsko enaka je ureditev v 1. odstavku 135. člena TZPZ-64, saj se je po tej določbi (in enako tudi po 2. in 3. odstavku istega člena) v zavarovalno dobo všteval čas, ko je bil zavarovanec v delovnem razmerju s polnim delovnim časom kot kmetijski delavec na zasebnih kmetijskih posestvih, in sicer: 1.) pred 16. 2. 1950, če je v posameznem koledarskem letu najmanj 7 mesecev opravljal tako delo ali drugo delo v delovnem razmerju s polnim delovnim časom; 2.) v razdobju od 16. 2. 1950 do 31. 12. 1954 samo čas, v katerem je delovno razmerje trajalo brez presledka najmanj 3 mesece in je bil za ta čas plačan prispevek za socialno zavarovanje; 3.) v razdobju od 1. 1. 1955 do 31. 12. 1957, če je trajalo delovno razmerje pri istem delodajalcu najmanj 15 dni v obdobju 30 koledarskih dni, računajoč to obdobje od nastopa dela in 4.) od 1. 1. 1958 dalje ves čas delovnega razmerja s polnim delovnim časom.

Iz preambule 1. odstavka 135. člena TZPZ-64 povsem določno izhaja, da se v zavarovalno dobo čas delovnega razmerja všteva le zavarovancem. Drugačna interpretacija ali uporaba 135. člena TZPZ-64 bi bila popolnoma napačna in zato nesprejemljiva. Osebi, ki sploh ni bila zavarovana ni bilo, niti ji sedaj ni mogoče priznati pokojninske dobe iz naslova zavarovalne dobe. Priznavanje zavarovalne dobe le na podlagi „elementov delovnega razmerja“, če hkrati ni bilo vzpostavljeno zavarovanje, bi bilo popolnoma arbitrarno in zato protipravno.

9Tudi ZTPIZ-72 je v 48. členu določal, da se v pokojninsko dobo všteva čas, prebit v zavarovanju, ter obdobja do 31. 12. 1972 izven zavarovanja, ki se štejejo kot posebna doba. V 50. členu je bilo izrecno predpisano, da se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil na delu s polnim delovnim časom.

10Glede na razvoj pokojninskega in invalidskega zavarovanja po letu 1945 na območju nekdanje SFRJ je potrebno izpostaviti, da kmetje kot nosilci te dejavnosti, v spornem obdobju še niso bili vključeni v obvezno pokojninsko, niti v invalidsko zavarovanje. S 1. 1. 1972 je bilo z Zakonom o starostnem zavarovanju kmetov(10) (v nadaljevanju: ZSZK-72) za njih uvedeno le zavarovanje za primer starosti. Vendar niti to zavarovanje ni bilo pravo pokojninsko zavarovanje. Temeljilo je sicer na vzajemnosti in solidarnosti kmetov ter solidarnostni udeležbi delavcev in drugih delovnih ljudi, vendar na lastništvu kmetijskih zemljišč in načelih ena kmetija - ena starostna pokojnina in en prispevek na kmetijo (ne glede na to, kakšna je bila lastniška struktura posameznih kmetij).

V enoten sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja so bili kmetje vključeni z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 27/83), ki se je začel uporabljati s 1. 1. 1984. Po 10. členu ZPIZ-83 so bili zavarovani t. i. združeni kmetje, po 11. členu pa drugi kmetje in člani njihovih gospodarstev, ki so se v Sloveniji ukvarjali s kmetijsko dejavnostjo kot s svojim edinim in glavnim poklicem in delali s sredstvi, na katerih je imel kdo lastninsko pravico. Prav zaradi vključitve kmetov v enoten sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja šele leta 1984, je bila tej kategoriji zavarovancev v 159. členu ZPIZ-83 dana možnost dokupa zavarovalne dobe za čas pred vključitvijo v zavarovanje, ki so ga lahko uveljavljali do konca leta 1988.

11Iz cit. določb ZPZ-57, TZPZ-64 in ZTPIZ-72, (SZK-72 v predmetni zadevi ni uporabljiv), povsem določno izhaja, da se v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba, všteva čas delovnega razmerja, prebit v zavarovanju. Za priznavanje zavarovalne dobe, ne da bi zavarovanje dejansko obstajalo, ni nobene zakonske podlage. Vsakršna drugačna razlaga in uporaba jasnih zakonskih določb izpred več kot pol stoletja, ni dopustna. Teoretično bi lahko interpretacija predhodno citiranih zakonov na način, da so za priznanje zavarovalne dobe bistveni le elementi delovnega razmerja, ne pa čas, prebit v zavarovanju, kar je po naravi stvari imanentno obstoju zavarovalne dobe, imela za posledico priznavanje velikanskega števila let zavarovalne dobe, čeprav ta sploh ni obstajala. Pomeni, da niti v sodnem postopku zgolj na podlagi izjav prič, ko zavarovanje niti ni zatrjevano, ni mogoče uspešno dokazati neobstoječega, vendar pravno edino odločilnega dejstva. Torej obstoja zavarovalne dobe, ki se všteva v pokojninsko dobo in predstavlja enega najpomembnejših pogojev za priznavanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Pomen sodne prakse za rešitev predmetne zadeve

12Iz listin upravnega spisa tožene stranke je razvidno, da se je tožnik v svoji pisni zahtevi za priznanje pokojninske dobe iz naslova zavarovalne dobe, skliceval na stališča, zavzeta v sodbah opr. št. VIII Ips 122/96 z dne 11. 2. 1997(11) , opr. št. VIII Ips 140/07 z dne 17. 6. 2008(12) in opr. št. VIII Ips 137/07 z dne 18. 11. 2008(13) .

Tudi prvostopenjsko sodišče ugoditveno sodbo materialno pravno dodatno utemeljuje s stališčem pritožbenega sodišča(14) in tremi judikati revizijskega sodišča. V zvezi s tovrstno pravno argumentacijo izpodbijane sodbe pa je potrebno posebej poudariti, da ob pravilni uporabi materialnega prava v primerih, kakršen je tožnikov, niso bile izdajane ugoditvene sodbe, razen v zadevi opr. št. Psp 465/2012 in delno v zadevi opr. št. VIII Ips 137/2007.

13Sodne odločbe same po sebi niso pravni vir(15). V evropsko kontinentalnem pravnem sistemu ne velja precedenčno pravo kot v anglosaškem. Sodna praksa torej ni pravni vir za sojenje v konkretnih zadevah. Sodnik je pri sojenju vezan na ustavo in zakon. Ustaljeno sodno prakso spoštuje zaradi enakega obravnavanja strank, saj v pravni red vnaša pravno varnost. Ustava RS namreč sodnika v 22. členu zavezuje k enaki uporabi materialnega prava v enakih, oziroma bistveno podobnih primerih. Vendar ni mogoče pričakovati, da bo sodišče le zaradi nekaterih napačnih odločitev, tudi v nadaljnjih zadevah odločalo enako napačno. Ni mogoče slediti sodnim odločbam, ki nimajo prepričljivih pravnih argumentov za priznano zavarovalno dobo, čeprav zavarovanja ni bilo. Ker je do takšnega izida prišlo tudi v konkretnem primeru, zadeve v pritožbenem postopku ni dopustno rešiti enako napačno, kot npr. s sodbo opr. št. Psp 465/2012.

Presoja pritožbenega sodišča

14V obravnavanem primeru ni bilo pogojev za izdajo ugoditvene sodbe. Čeprav je tožnik pred pričetkom srednješolskega izobraževanja, med šolskimi počitnicami, pred vpisom na B. fakulteto Univerze v C. in v času absolventskega staža, kot družinski član delal na kmetiji svoje matere, dela ni opravljal v takšnem pravnem razmerju, na podlagi katerega bi bil tedaj dejansko tudi pokojninsko zavarovan. Na pritožbeni obravnavi dne 1. 3. 2016 je sam potrdil, da v spornem obdobju v zavarovanje ni bil vključen, ker da takrat za tiste, ki so delali na kmetiji, to ni obstajalo(16). Ne za lastnike, niti za družinske člane. Tudi priča A.A. je izpovedala, da sina (v sodnem postopku: tožnika) v zavarovanje ni prijavila.

15Ob takšni dodatni izpovedi tožnika in priče je potrebno zaključiti le, da v predmetni zadevi ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 3. alineje 1. odstavka 187. člena ZPIZ-1 v zvezi s 23. in 24. členom ZPZ-57, 1. odstavkom 135. člena v zvezi s 126. členom TZPZ-64 in 50. členom v zvezi z 48. členom ZTPIZ-72, za vštetje vtoževane zavarovalne dobe v pokojninsko dobo.

Izpodbijana ugoditvena sodba je posledica zmotno uporabljenega materialnega prava. V pokojninsko dobo je kot zavarovalna doba všteto delo na družinski kmetiji le na temelju elementov delovnega razmerja, čeprav ni nobenega dvoma, da zavarovanje ni obstajalo in zato niti zavarovalna doba. Zgolj okoliščine, da se je na kmetiji ob določenih sezonskih opravilih delalo od jutra do večera, da so starši ob prodaji živine po svojih zmožnostih financirali izobraževanje svojih otrok, da so se določena dela izvajala ob sodelovanju vseh družinskih članov ali celo pomoči tretjih, in ne pod nadzorom in navodilih v smislu sedaj veljavne definicije delovnega razmerja, same po sebi v konkretnem primeru ne dokazujejo niti delovnega razmerja, kaj šele obstoja zavarovalnega razmerja. Izpodbijana sodba torej ne temelji na pravno odločilnih dejstvih za pozitivno odločitev o tožbenem zahtevku. Tudi ob dokazovanju pokojninske dobe brez slehernega listinskega dokaza(17) le na podlagi izjav prič, bi moral biti dokazan obstoj delovnega razmerja, na podlagi katerega je dejansko obstajalo zavarovalno razmerje. Slednje pravno relevantno dejstvo pa v predmetni zadevi, niti glede na dodatno izpoved priče ter tožnika, ne more biti dokazano.

16Zavrnilni upravni odločbi, po katerih je v tožnikovem primeru šlo kvečjemu za pomoč na družinski kmetiji, in ne za delovno razmerje, na podlagi katerega bi obstajalo tudi zavarovalno razmerje, sta torej pravilni in zakoniti, tožbeni zahtevek na njuno odpravo in priznanje vtoževane zavarovalne dobe v pokojninsko dobo pa neutemeljen, kot pravilno poudarja pritožba tožene stranke.

17Na temelju 1. alineje 358. člena v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP je zaradi ugotovljenega drugačnega dejanskega stanja, kot pred sodiščem prve stopnje, pritožbeno sodišče izpodbijano ugoditveno sodbo ob pravilni uporabi materialnega prava spremenilo in razsodilo, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.

------

(1) Glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-20/92 -21 z dne 12. 11. 1992, s katero je razveljavljen 308. člen ZPIZ-92 o izključitvi dokazovanja pokojninske dobe s pričami, ker je bilo ocenjeno, da je prepoved uporabe določenih dokazov, ki jih zagotavljajo procesni zakoni, v nasprotju z 22. členom Ustave RS.

(2) Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v sodbi opr. št. Psp 37/95-3 z dne 7. 3. 1996.

(3) Ur. l. FLRJ, št . 51/57 s poznejšimi spremembami; ZPZ-57.

(4) Ur. l. SFRJ, št. 51/64 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju; TZPZ-64.

(5) Ur. l. SFRJ, št. 35/1972 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju; ZTPIZ-72.

(6) Predpisi o pokojninskem zavarovanju s pripombami in sodno prakso; Časopisni zavod „Uradni list LRS“ Ljubljana 1960; Priredili dr. Vilko Androjna, sodnik Vrhovnega sodišča RS in ostali.

(7) Navodilo o vsebini delovne knjižice, o vpisu podatkov v delovno knjižico, o registru izdanih delovnih knjižic in o delu komisij za ugotovitev delovne dobe - Ur. l. FLRJ, št. 1/1959.

(8) Stran 20. istega pravnega vira, kot pod opombo 6.

(9) Zavarovanje tujih državljanov v delovnem razmerju pri Jugoslovanskih državnih organih ali v službi pri mednarodnih organizacijah.

(10) Uradni list SRS, št. 13/72 s poznejšimi spremembami; ZSZK-72.

(11) S cit. sodbo je bila zavrnjena revizija zoper zavrnilni sodbi pritožbenega in prvostopenjskega sodišča o vštetju zatrjevane zaposlitve od 1. 10. 1964 do 15. 10. 1967 v zavarovalno dobo. Res je v obrazložitvi te sodne odločbe zapisano, da se je lahko čas, prebit v delovnem razmerju vštel v zavarovalno dobo samo na podlagi delovnega razmerja, ne pa na podlagi prijave v zavarovanje (?) ali plačila prispevka. Vendar iz sodbe ni mogoče razbrati, na kateri pravni podlagi je bilo pritrjeno takšnemu revizijskemu stališču. Sicer pa v tej zadevi sploh ni šlo za zatrjevanje delovnega razmerja na kmetiji, temveč v družbeni organizaciji.

(12) Ne gre za enak primer, kot je tožnikov! S sodbo je delno dodatno priznana zavarovalna doba delavki na kmetijskem posestvu XY od 1. 12. 1955 do 9. 4. 1956 in od 22. 5. 1956 do 17. 3. 1957. Upoštevan je bil tudi listinski dokaz, da je bila tožnica od 1. 9. 1953 pa do 21. 5. 1956 občasno zavarovana iz naslova delovnega razmerja. Revizijsko sodišče je zaključilo, da prav navedeno dejstvo (torej vmesno zavarovanje!), kaže na to, da je bila tudi v delu vtoževanega obdobja v delovnem in ne v civilno pravnem razmerju.

(13) Ne gre za enak primer, kot je tožnikov! Šlo je za zatrjevanje dela v dejavnosti perutninarstva od 2. 1. 1971 do 16. 5. 1987. Revizijsko sodišče je zavrnilni sodbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje z utemeljitvijo, da je potrebno ugotoviti vse elemente delovnega razmerja. Zapisalo je, da se čas, prebit v delovnem razmerju po 1. odstavku 126. člena TZPZ-64 šteje v zavarovalno dobo, če je oseba opravljala delo na podlagi delovnega razmerja, ne glede na dejstvo, da ni bila prijavljena v zavarovanje (?), ker ni bil plačan prispevek za socialno zavarovanje. Tudi v tem primeru ni jasno, s kakšno razlagalno metodo je v nasprotju z izrecno zakonsko dikcijo, da se v pokojninsko dobo všteje kot zavarovalna doba čas, ki ga je zavarovanec prebil v zavarovanju, štelo da je zavarovalno dobo mogoče priznati ne glede na dejstvo, da ni bilo prijave v zavarovanje. Ker je stavek nadaljevalo z besedno zvezo “ker ni bil plačan prispevek za socialno zavarovanje„ bi se dalo sklepati, da je prvi del stališča povezalo s slednjim. Le dejstvo, da delodajalec ni plačal prispevkov za socialno zavarovanje za svojega delavca-zavarovanca, ni imelo negativnih posledic v smislu, da se zavarovalna doba nebi priznavala. To načeloma velja še po sedaj veljavnem ZPIZ-2.

(14) S sodbo opr. št. Psp 465/2012 z dne 28. 2. 2013 je potrjena prvostopenjska ugoditvena sodba. Pokojninska doba iz naslova zavarovalne dobe za čas dela na kmetiji tožničine matere od 5. 7. 1969 do 31. 12. 1985 s presledki je priznana le na podlagi ugotovljenih elementov delovnega razmerja, ne da bi sploh bilo zatrjevano zavarovanje na tem pravnem razmerju.

(15) Tako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 148/2013.

(16) Kar je glede na tedaj veljavno ureditev obveznega zavarovanja pri opravljanju dela na zasebnih kmetijskih posestvih na temelju delovnega razmerja, le delno točno, če je dejansko obstajalo delovno razmerje.

(17) Npr. delovne knjižice, ki je bila v spornem obdobju že obvezna, vendar je bila tožniku izdana šele 13. 10. 1976. Torej v času, ki se ne nanaša na vtoževano obdobje.