VSL sodba in sklep II Cp 1935/2012

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se ta v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke zoper sklep z dne 14. 10. 2011 se delno ugodi ter se izpodbijani sklep spremeni tako, da se sodnemu izvedencu J. B. odmeri nagrada za dopolnitev izvedenskega mnenja v bruto znesku 158,07 EUR, z upoštevanjem 6 % prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa v višini 168,22 EUR (I. točka izreka), toženi stranki pa se naloži, da na depozit sodišča plača znesek 168,22 EUR (II. točka izreka sklepa), sicer se pritožba zavrne ter v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 6. 3. 2012 se delno ugodi ter se v izpodbijani I., II. in V. točki izreka sklep spremeni tako, da se sodnemu izvedencu J.B. za opravljeno izvedensko delo odmeri nagrada v bruto znesku 106,50 EUR (I. točka izreka), od nagrade se mu odmeri 6 % prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 6,39 EUR (II. točka izreka), pravdni stranki pa sta v primeru, da na sodnem depozitu za plačilo izvedenca ni več sredstev, dolžni plačati manjkajoči znesek vsaka do ene polovice (V. točka izreka), sicer se pritožba zavrne ter v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

IV. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da ima tožnik v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu A. T. zaradi vlaganj pravico do izločitve 6,24 % vrednosti nepremičnin, parc. št. 286/1 in 286/45, obe k. o. X. V presežku je njegov zahtevek zavrnilo ter mu naložilo, da je dolžan toženki povrniti njene pravdne stroške, ki jih je sodišče odmerilo na 1.060,70 EUR.

2S sklepom z dne 14. 10. 2011 je sodišče sodnemu izvedencu in cenilcu gradbene stroke J. B. odmerilo nagrado za dopolnitev izvedeniškega mnenja v bruto znesku 238,05 EUR, z upoštevanjem 6 % prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa v skupni višini 252,33 EUR ter ta znesek naložilo v plačilo toženki. S sklepom z dne 6. 3. 2012 pa je sodišče sodnemu izvedencu J. B. za opravljeno izvedensko delo odmerilo še nagrado v bruto znesku 227,00 EUR, s 6 % prispevkom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa v višini 240,62 EUR, ter ta znesek naložilo v plačilo obema pravdnima strankama, vsaki do polovice.

3Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je bil sodni postopek voden v napačni smeri, saj se je sodišče pretežno ukvarjalo z odnosi med strankama, namesto da bi se posvetilo dejanskim in pravnim vprašanjem v zvezi s predmetom spora, ki so premoženjske narave. Sodišče ni razčistilo dveh bistvenih vprašanj, in sicer, ali gre za vlaganja v eno ali obe parceli, ki sta predmet dedovanja, ter ali je potrebno parceli obravnavati kot funkcionalno celoto, in ali je potrebno ob ugotavljanju višine vlaganj in izračunov ustreznega procentualnega dela poleg vrednosti podstrešnega dela stavbe, ki ga je zapustnik podaril tožeči stranki, odračunati tudi ustrezen in pripadajoč del zemljišča. Tožnik v pritožbi spreminja svoja dotedanja pravna naziranja, da gre pri parceli 286/1 za funkcionalno zemljišče stavbe na parceli 286/45, ter sedaj zatrjuje, da gre za med seboj neodvisni parceli. Ob tem povzema ureditev funkcionalnega zemljišča v zakonodaji ter navaja, da parcela 286/1 ne predstavlja dohoda k stavbi in ne parkirišča, je deloma njiva in deloma sadovnjak, kar pomeni, da je tudi njena vrednost napačno ocenjena. Sodišče se je temu vprašanju izognilo z uporabo tržne metode, čeprav bi bila objektivnejša stroškovna metoda. V konkretnem primeru gre za dve ločeni stvari, dve samostojni parceli, ki si že sedaj delita različni dejanski usodi, in bi lahko imeli tudi različni pravni usodi. Tržna metoda je odraz trenutnih tržnih razmer, ko so cene v času cenitve previsoke, medtem ko stroškovna metoda lahko za potrebe dedovanja da objektivnejši rezultat. Zapustnik je tožniku z darilno pogodbo 19. 2. 1985 podaril del stanovanjske hiše, ki stoji na parceli 286/45, k. o. X, kar je v naravi predstavljalo podstrešje v celotni tlorisni izmeri, z veljavno intabulacijsko klavzulo, ki ni bila realizirana. Izrecno mu je podaril tudi prost dohod do podarjenega solastniškega deleža, tako preko dvorišča kot preko stopnišča. Ves čas je tožniku in družini dovoljeval tudi nemoteno uporabo drugih skupnih prostorov. Tožeča stranka ocenjuje vrednost njenega dela v skupni vrednosti stavbe na 1/3, kar predstavlja normalen delež v troetažni stavbi. Pritožba obširno pojasnjuje, kako pravni promet zgolj s stavbo oziroma njenim delom brez pripadajočega zemljišča ni možen, ter zaključuje, da po uveljavitvi SPZ ni več relevantno, če je zapustnik kot darovalec pozabil ali namenoma izpustil, da s podaritvijo dela hiše podarja tudi del parcele. Solastnina na hiši se lahko vzpostavi le kot solastnina na parceli, na kateri stoji hiša. Zapustnik je lahko podaril podstrešje zgolj, če je podaril tudi ustrezen del parcele. To pa bistveno spremeni procent vlaganja tožeče stranke v nepremičnino, ki ni več, kot je odločilo sodišče 6,24 %, temveč ob uporabi stroškovne metode, ob upoštevanju ločitve obeh parcel ter odštetju 1/3 vrednosti parcele 268/45 in priznanju s strani izvedenca ugotovljenih vlaganj tožnika v višini 14.749,77 EUR, 16,94 %. Vlaganj tožnika v parcelo 286/1, k. o. X ni bilo. Pritožba izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ter navaja, da zaradi delne zavrnitve zahtevka toženki niso nastali posebni stroški. Sodišče bi tako moralo uporabiti tretji odstavek 154. člena ZPP in odločiti, da toženka povrne tožniku celotne pravdne stroške.

4Tožnik vlaga pritožbo tudi zoper sklep o odmeri izvedenine z dne 6. 3. 2012 iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, da izpodbijani sklep sodišče razveljavi in odloči, da je stroške pritožbe dolžan nositi proračun. Navaja, da sklepa ne razume, saj je sodišče nagrado izvedencu odmerilo na obravnavi 19. 1. 2012, na podlagi njegove priglasitve stroškov, in sicer za pristop 70,00 EUR in za pot 20,00 EUR, skupaj 90,00 EUR. Sedaj je tožnik prejel še en sklep, s katerim je sodišče odmerilo nagrado izvedencu v bruto znesku 227,00 EUR, in sicer za neopravljeno glavno obravnavo 27. 10. 2011. Izvedenec je takrat priglasil stroške za pristop in pot, kasneje pa je šele pojasnil, da zahteva 207,00 EUR za priprave za ustno podajanje mnenja in 20,00 EUR za pot. Sodišče ne razlikuje med pisnim mnenjem in njegovim podajanjem ter med pripravo na podajanje zgolj in samo ustnega mnenja. Ne razlikuje med situacijo iz prvega odstavka 51. in prvega odstavka 52. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. V navedenem primeru gre torej za dvojno zaračunavanje istega dela in za priznavanje nagrade izvedencu izven postopkovnih pravil. Sodišče je izvedencu ponovno priznalo nagrado za to, da je pred obravnavo pogledal v svoja dva pisna izdelka, ki jih je že zaračunal strankam. Tožnik se še sprašuje, za kakšno zelo zahtevno izvedensko delo je šlo v konkretnem primeru, saj je šlo za najbolj enostavno cenitev enostanovanjske hiše v velikosti stanovanja in za vpogled v cenitev pred ustnim zaslišanjem, za katerega je bila izvedencu priznana nagrada, kot jo je ta zahteval na naroku. Stopnje zahtevnosti sodišče ni obrazložilo.

5Toženka vlaga pritožbo zoper sklep sodišča o odmeri izvedenine z dne 14. 11. 2011 zaradi napačne uporabe Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, napačne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve postopka. Opozarja, da je izvedenec zaračunal pisni izvid za izdelavo dopolnitve izvedeniškega mnenja v znesku 207,00 EUR, torej kot zelo zahteven, in materialne stroške v pavšalu do 15 %. Priglašeni stroški so neutemeljeni, saj pisni izvid dopolnilnega mnenja ni bil zelo zahteven. Vrednost nepremičnine po tržni metodi bi moral izvedenec izračunati že v prvotnem izvedeniškem mnenju, kar je običajna praksa sodnih izvedencev gradbene stroke, za ta del mnenja torej ne more zahtevati plačila. Izvedenec bi smel zaračunati dopolnilno mnenje le glede dodatnih vprašanj toženke, kar pa bi lahko obračunali le kot manj zahtevno dopolnilno mnenje. Ker je opredelitev in vrednotenje dopolnilnega mnenja kot zelo zahtevnega neutemeljena, so posledično napačno izračunani tudi materialni stroški v 15 % pavšalu.

6Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, pritožbi zoper sklepa pa sta delno utemeljeni.

7Z zahtevkom po 32. členu Zakona o dedovanju (ZD) zapustnikov potomec izloča iz zapustnikovega premoženja del, ki ustreza njegovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi tega premoženja, zatrjuje torej, da izločeni del dejansko ne pripada zapustniku in ne sodi v zapuščino, temveč je njegova last. Pri tem dedič zahteva izločitev dela premoženja, ki pomeni določeno celoto, in sicer kot alikvotni del, torej delež na vsem, kar tvori zapuščino (primerjaj tudi odločbi Vrhovnega sodišča RS: II Ips 587/2004 in II Ips 1/2008).

8Tožnik je v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da izloča del, ki ustreza njegovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi premoženja na neločljivo povezanih parcelah 286/1 in 186/45, obe k.o. X, ki predstavljata zapuščino po pokojnem očetu A. T.. V vlogah (npr. z dne 12. 7. 2010 in 24. 1. 2011) je večkrat ponovil, da parceli tvorita nerazdelno celoto ter prerekal trditve toženke, da so bila vlaganja opravljena zgolj v parcelo 286/45, k.o. X. Sedanje pritožbene navedbe, da gre za dve ločeni zemljišči, ki ne tvorita celote, tako predstavljajo pritožbeno novoto, spremembo dosedanjih stališč tožnika, ki jih pritožbeno sodišče v skladu z določilom prvega odstavka 337. člena ZPP ni dolžno upoštevati.

9Sodišče je ugotavljalo vrednost vlaganj z izvedencem in cenilcem gradbene stroke, ki je vrednost celotnih vlaganj tožnika (ob neupoštevanju vlaganj v podarjeno podstrešje) ocenil na 14.749,77 EUR, pri čemer se je del teh vlaganj nanašal tudi na izboljšave, ki niso bile del trditvene podlage tožnika (nadstrešek na južni strani stanovanjske hiše, nasad sadnega drevja). Zato je sodišče tožniku priznalo vlaganja zgolj v obsegu 10.769,77 EUR, s takšno ugotovitvijo višine vlaganj pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Pritožnik tej oceni argumentirano ne oporeka, čeprav pri svojem obračunu na peti strani pritožbe izhaja iz zneska 14.749,77 EUR. Ta pa je napačen, saj zajema tudi izboljšave, ki jih pravočasno ni zatrjeval.

10Tožnik ima pravico, da zaradi vlaganj v zapustnikovo premoženje izloči alikvotni del zapuščine, sestavljene iz parcel, ki predstavljajo v naravi polovico stanovanjskega dvojčka na ..., s pripadajočim stavbnim zemljiščem in zunanjo ureditvijo (primerjaj izvedeniško mnenje v spisu). Omenjeno premoženje je izvedenec ocenil po dveh metodah, stroškovni, s katero je ocenil vrednost nadomestnih stroškov gradnje ter vrednost zemljišča, ter po tržni, upoštevajoč dejansko prodajno vrednost primerljivih nepremičnin. Sodišče je kot ustreznejšo cenitev upoštevalo tržno, ker je le slednja ocenjevala zapustnikovo premoženje kot neločljivo celoto (kot hišo z vrtom). Pritožnik se v pritožbi zavzema za njemu ugodnejšo stroškovno metodo, pri čemer pojasnjuje, da bi bilo treba ločeno obravnavati obe parceli, zato je ta metoda ustreznejša. Pritožbeno sodišče glede na že povzeto trditveno podlago tožnika v postopku na prvi stopnji, torej, da gre za zaokroženo in neločljivo celoto obeh parcel, nima pomislekov v izbiro tržne metode cenitve. To pa tudi zato, ker je že iz samih fotografij v izvedeniškem mnenju in velikosti parcel (obe skupaj merita zgolj 291 m2) razvidno, da gre za celoto, katere vrednost je najbolj realno mogoče določiti na trgu, kjer tržni mehanizmi tudi pokažejo razliko med bolj ali manj obnovljeno stavbo. Stroškovna metoda predstavlja teoretični izračun vrednosti nadomestnih stroškov izgradnje stavbe, ne pa njene dejanske vrednosti, upoštevajoč konkretno zemljišče.

11Tožnik s tožbo izločuje delež, ki ustreza njegovemu prispevku k povečanju oziroma ohranitvi zapustnikovega premoženja. Tak je tudi njegov zahtevek. Tožnik torej priznava, da sta parceli 286/1 in 286/45, k. o. X, zapustnikovi, razen v alikvotnem deležu, ki ustreza njegovemu prispevku. Zato pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo upoštevati, da je sam solastnik parcele 286/45 na podlagi darilne pogodbe z očetom, nimajo podlage v do sedaj postavljenih trditvah. Tožnik namreč ne postavlja zahtevka, da v zapuščino ne sodi del parcele 286/45, k. o. X, ker je njegova last zaradi z zapustnikom sklenjenega pravnega posla. Sodišče je glede na navedeno pravilno izhajalo iz pravočasno postavljenih trditev, pri tem pa je tudi ustrezno interpretiralo darilno pogodbo. Iz slednje namreč ne izhaja nedvoumna volja zapustnika, da bi tožniku podaril konkretni solastniški delež (delež ni določen na zemljišču z zgradbo), zaradi česar je tudi ne bi bilo mogoče izvesti v zemljiški knjigi. Prav tako je iz darilne pogodbe razvidno, da darovalec izrecno dovoljuje obdarjencu prost dohod do podarjenega podstrešja preko dvorišča, parc. št. 286/45, in stopnišča v omenjeni stanovanjski hiši. Sodišče prve stopnje je to pravilno štelo kot indic, da zapustnik ni imel namena razpolagati z zemljiščem, saj v nasprotnem primeru služnosti dostopa ne bi posebej omenjal. Pritožbene navedbe tožnika, da bi sodišče moralo pri cenitvi nepremičnine tako posebej upoštevati, da je njegova 1/3 vrednosti parcele 286/45, torej niso utemeljene.

12Sodišče prve stopnje je o stroških postopka pravilno odločilo z uporabo načela uspeha v pravdi, skladno z določilom drugega odstavka 154. člena ZPP. Pritožnik odločitvi sodišča nasprotuje, pri čemer same odmere stroškov ne graja, sklicuje pa se na tretji odstavek 154. člena ZPP. Tega pa bi sodišče lahko uporabilo zgolj, če bi tožnik v postopku propadel s sorazmerno majhnim delom, zaradi katerega niso nastali posebni stroški. V konkretni zadevi je pritožnik uspel zgolj s 24 % zahtevka, propadel pa s 76 %, kar torej ni sorazmerno majhen del.

13Po povedanem v pritožbi zoper sodbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kašnih kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče pazilo v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP. Zato je pritožbo zoper sodbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določilom 353. člena ZPP.

14V obravnavani zadevi je sodišče kot sodnega izvedenca in cenilca za gradbeno stroko postavilo J. B. Ta je za izvedeniško in cenilno poročilo predlagal odmero nagrade v višini 763,00 EUR, kar mu je sodišče s sklepom 17. 8. 2011 v celoti priznalo. Zaradi pripomb toženke na izvedeniško mnenje je sodišče nato izvedencu naložilo, naj mnenje dopolni še tako, da nepremičnine oceni tudi po tržni metodi, hkrati pa odgovori na vprašanja toženke v zvezi s posamičnimi vlaganji. Izvedenec je za dopolnitev mnenja priglasil stroške kot za izdelavo zelo zahtevnega pisnega dopolnilnega mnenja v višini 207,00 EUR, skupaj z materialnimi stroški v višini 238,05 EUR, kar mu je sodišče priznalo s sklepom z dne 14. 10. 2011. Toženka utemeljeno graja uvrstitev dopolnitve mnenja med zelo zahtevna skladno s Pravilnikom o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Izvedenec je namreč zgolj dodatno ocenil nepremičnino po tržni metodi, pri čemer gre za del stanovanjskega dvojčka in ne za kakšen večji večstanovanjski ali industrijski objekt s številnimi parcelami. Prav tako odgovori na postavljena vprašanja niso zahtevali posebne dodatne priprave. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi lahko to dopolnitev označili zgolj kot zahtevno, kar pa pomeni, da bi izvedencu pripadal znesek 138,00 EUR (drugi odstavek 51. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih), povečan za 15 % pribitek na materialne stroške. Sodišče mnenja ni ovrednotilo kot manj zahtevnega, kot predlaga toženka, saj ne drži, da bi bila izvedencu tržna metoda cenitve nepremičnine odrejena že s prvotnim sklepom.

15Izvedenca je sodišče povabilo na narok 27. 10. 2011, kjer pa ga ni zaslišalo, saj je tožnik zahteval izločitev sodnice. Izvedenec je priglasil stroške po Pravilniku za pripravo na ustno podajanje mnenja, stroške pristopa in stroške poti. Te stroške je sodišče odmerilo s sklepom 6. 3. 2012 ter mu v celoti priznalo stroške za pripravo na ustno podajanje izvida in mnenja, kot za zelo zahtevno mnenje, v višini 207,00 EUR, poleg tega pa še stroške za prihod na sodišče. Tožnik v pritožbi navaja, da je sklep zanj nerazumljiv, saj je izvedenec že prejel stroške za sodelovanje na glavni obravnavi. To sicer drži, vendar ne za pristop na narok 27. 10. 2011. Izvedenec je bil zaslišan na naroku 19. 1. 2012, sodišče pa je o priglašenih stroških odločilo s sklepom z dne 16. 2. 2012, zoper katerega se stranki nista pritožili. Vendar pa izvedencu skladno z 52. členom Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih pripada nagrada tudi v primeru, ko pristopi na glavno obravnavo in zaradi njene preložitve ustno ne poda izvida in mnenja oziroma cenitve, in sicer v višini 50 % nagrade, ki bi bila sicer odmerjena. Podlaga za odmero nagrade je torej podana. Prav pa ima pritožnik, da izvedenčevega mnenja ni mogoče vrednotiti kot zelo zahtevnega, temveč zgolj kot zahtevnega, zato bi mu za ustno podajanje izvida in mnenja po 52. členu Pravilnika pripadalo 138,00 EUR, za udeležbo na naroku pa še za vsake začete pol ure 35,00 EUR, skupaj torej 173,00 EUR, polovico tega zneska pa predstavlja 86,50 EUR. Izvedencu pripada tudi 20,00 EUR za stroške poti, kot mu jih je priznalo sodišče prve stopnje. Skupaj odmerjena nagrada za izvedenčev pristop na narok, ki ni bil opravljen, tako ne more presegati 106,50 EUR ter je v presežku tega zneska nagrada nepravilno odmerjena.

16Glede na navedeno je višje sodišče pritožbama obeh strank zoper sklepa o odmeri izvedenine ugodilo ter slednja spremenilo tako, da je nagrado znižalo skladno s Pravilnikom o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih kot za zahtevno izvedeniško mnenje v višini, kot izhaja iz izreka te sodne odločbe, sicer pa je pritožbi obeh strank zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP).

17Ker tožnik s pritožbo zoper sodbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s to odločbo. Ker je pritožbeno sodišče obema strankama delno ugodilo v zvezi z njunima pritožbama glede odmere izvedenine, je skladno z določilom drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da vsaka krije svoje stroške postopka, ki so ji nastali v zvezi s pritožbo zoper sklep.