VSM sodba I Cpg 3/2016

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 57903/2014 z dne 6. 5. 2014 vzdržalo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 175.656,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 7.746,41 EUR za čas od 14. 6. 2014 dalje do plačila, od zneska 35.974,00 EUR za čas od 26. 3. 2014 dalje do plačila, od zneska 19.499,20 EUR za čas od 1. 4. 2014 dalje do plačila, od zneska 56.936,00 EUR za čas od 8. 4. 2014 dalje do plačila in od zneska 55.501,20 EUR za čas od 15. 4. 2014 dalje do plačila ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 482,70 EUR, v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od stroškov izvršilnega postopka od poteka navedenega izpolnitvenega roka. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 6.204,93 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega izpolnitvenega roka.

2Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da sta pravdni stranki dne 14. 4. 2015 sklenili izvensodno poravnavo, v skladu s katero sta se dogovorili za plačilo glavnice v višini 176.000,00 EUR v 8 mesečnih obrokih po 22.000,00 EUR na mesec, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo dne 15. 4. 2015 in zadnji dne 15. 11. 2015. S to poravnavo so bile med pravdnima strankama poravnane vse medsebojne obveznosti ter tožeča stranka na dan 14. 4. 2015 zoper toženo stranko ni imela drugega zahtevka, tudi ne iz naslova zamudnih obresti in stroškov, ki se navajajo v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje. Pri tem je tožena stranka dne 15. 4. 2015 tudi že poravnala denarni znesek v višini 22.000,00 EUR, tako da je odprt še znesek glavnice 154.000,00 EUR. Zato predlaga, da se njeni pritožbi ugodi tako, da se upošteva sklenjena poravnava med pravdnima strankama z dne 14. 4. 2015, ki ima dejansko naravo pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, ter da se pri tem ugotovi, da je na dan vložitve pritožbe že bil plačan prvi obrok v višini 22.000,00 EUR oziroma se prisodi tožeči stranki le še znesek glavnice 154.000,00 EUR z obrestmi od zneskov in z datumi zapadlosti, določenimi v izvensodni poravnavi, ne pa tudi preostalih zamudnih obresti in stroškov.

- V primeru, da pritožbeno sodišče uveljavljanemu dogovoru iz izvensodne poravnave ne bo sledilo, pa tožena stranka vztraja, da bi moralo sodišče prve stopnje v zadevi z namenom pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja izvesti predlagana dokaza po pritegnitvi izvedencev finančne in kmetijske stroke, ki ju je sodišče prve stopnje enostransko in brez obrazložitve kot neutemeljeno zavrnilo. Tožena stranka je namreč navedla, da bi moral izvedenec finančne stroke potrditi izračun tožene stranke, pregledati plačila in ugotoviti dejansko stanje dolga, izvedenec kmetijske stroke pa bi moral preveriti med pravdnima strankama neusklajeno višino dobav s strani tožeče stranke. Zaslišane priče so namreč potrdile, da je dejansko prihajalo pri tehtanju do odstopanj, medtem ko je priča G. potrdila, da je tožeča stranka toženi stranki dobavljala sirek, obračunavala pa ga je kot silažo. Sodišče pa je tudi neupravičeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče Š.B., vodje bioplinarne. Slednji je res bolan, vendar krivde za to ne more nositi tožena stranka, ter bi moralo sodišče pozvati navedeno pričo, da bi potrdila navedbe tožene stranke. Tožena stranka pa je v spis vložila tudi tehtalne liste, ki bi jih lahko oziroma moral izvedenec upoštevati pri izračunu dobavljene silaže. Ker sodišče prve stopnje dokazov z izvedencema ni izvedlo, je podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, posledično pa tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico v korist tožene stranke.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa tudi ni storilo v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev, ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja:

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

- da sta tožeča stranka kot prodajalec in tožena stranka kot kupec, na podlagi ponudbe tožeče stranke št. 01/1/1 z dne 23. 9. 2013, sklenili Pogodbo o prodaji koruzne silaže št. 01/2013 z dne 24. 9. 2013, s katero sta se stranki dogovorili o prodaji oziroma nakupu 5000 ton koruzne silaže, ki jo tožena stranka odpelje na lastne stroške, po ceni 40,00 EUR za tono. Pogodbeno dogovorjenih 5000 ton koruzne silaže je tožena stranka odpeljala do konca leta 2013 in v celoti poravnala kupnino zanjo;

- da se je po izpolnitvi navedene pogodbe na podlagi ustnega dogovora direktorjev pravdnih strank pogodbeno razmerje med strankama nadaljevalo pod enakimi pogoji glede kvalitete, cene in dobave blaga, saj je tožena stranka od tožeče še naprej kupovala koruzno silažo po ceni 40,00 EUR za tono;

- za koruzno silažo, ki jo je tožena stranka prevzela in odpeljala po prevoznikih, je tožeča stranka toženi stranki izstavila račune v skupnem znesku 176.490,04 EUR, ki jih tožena stranka, z izjemo enega računa, ki ga je poravnala delno v višini 1.000,00 EUR, ostalih ni plačala;

- da tožena stranka izdanih računov (z izjemo računa št. 16/2/14, za katerega je zatrjevala, da ga je zavrnila) ni nikoli zavrnila, niti ni nikoli ugovarjala količini in kvaliteti prevzetega blaga;

- da je dejansko prihajalo do določenih (manjših) razlik pri tehtanju blaga pri tožeči in toženi stranki, da pa je na račun teh razlik z naknadnim dogovorom pravdnih strank tožeča stranka toženi stranki dobavila 3 kamione po 25 ton koruzne silaže zastonj.

7Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev, upoštevaje izpostavljene dejanske ugotovitve, sprejelo z obrazložitvijo, da je tožeča stranka v skladu z dogovorom pravdnih strank od novembra 2013 do aprila 2014 toženi stranki prodala in izročila koruzno silažo, ki jo je tožena stranka prevzela brez pripomb oziroma ugovorov, tako glede količine kot tudi glede kvalitete izročenega blaga, saj ni podala relevantnega ugovora v smislu določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o stvarnih napakah in se je na to sklicevala šele v tem postopku. Ker za prodano in izročeno koruzno silažo, za katero je tožeča stranka toženi stranki izstavila račune po dogovorjeni ceni 40,00 EUR za tono izročene silaže, tožena stranka pa računov ni zavrnila in le teh, z izjemo računa, ki ga je delno plačala, ostalih računov, kljub večkratnim obljubam, da bo dolg poravnala, ni plačala, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je upravičena do zahtevanega plačila.

8V pravdnem postopku časovne meje pravnomočnosti opredeljuje trenutek zaključka glavne obravnave. To pomeni, da sodišče prve stopnje lahko upošteva v sodbi le tista dejstva (ob predpostavki, da jih stranki zatrjujeta), ki so obstajala do tega trenutka. Pri presoji pravilnosti in zakonitosti sodbe sodišča prve stopnje mora zato tudi pritožbeno sodišče upoštevati le tista dejstva, ki so obstajala do zaključka glavne obravnave. Tožena stranka zato s pritožbenim uveljavljanjem dejstev, ki se nanašajo na izvensodno poravnavo, ki sta jo pravdni stranki sklenili po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, ne more biti uspešna. V tem pogledu na pravilnost izpodbijane sodbe tudi ne more vplivati dejstvo, da je tožena stranka v posledici sklenjene izvensodne poravnave plačala tožeči stranki na račun vtoževane obveznosti znesek 22.000,00 EUR. Dejstvo plačila dela vtoževane terjatve bo tožena stranka lahko uveljavljala le v pravdnemu postopku morebiti sledečemu izvršilnemu postopku, če bo tožeča stranka v njem izterjevala na podlagi sodbe tudi naknadno že plačano terjatev.

9Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da pravno podlago za odločitev sodišča v predmetnem sporu predstavljajo določbe o prodajni pogodbi, s katero se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino (prvi odstavek 435. člena OZ).

10Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, se je tožena stranka plačilu uveljavljane terjatve branila z zatrjevanjem, da ji je bila dobavljena manjša količina blaga od dogovorjene in obračunane, kakor tudi, da ji je bila izročena slabša kvaliteta blaga, s čemer je uveljavljala stvarne napake dobavljenega blaga. Tovrstnim trditvam ustrezno je torej smiselno uveljavljala znižanje kupnine.

11Po določbi 468. člena OZ ima kupec možnost uveljavljati več vrst jamčevalnih zahtevkov, če je o napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca. Izbira zahtevka je torej stvar kupca. V predmetni zadevi tožena stranka smiselno uveljavlja znižanje kupnine. Da bi s takim zahtevkom uspela, mora najprej postaviti potrebne trditve, nato pa te trditve še dokazati. Zahtevek iz naslova znižanja kupnine je namenjen varstvu načela enake vrednosti dajatev, zato mora kupec postaviti namenu in naravi zahtevka ustrezne trditve. Poleg trditev o pravočasnosti in pravilnosti grajanja napak so to tudi trditve o vrednosti, ki jo ima stvar z napako. Kupnina se namreč zmanjša v razmerju med vrednostjo stvari brez napak in vrednostjo, ki bi jo imela stvar z napako.

12Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da je s strani tožeče stranke izročeno blago sprejela brez pripomb oziroma ugovorov glede količine in kvalitete izročenega blaga. Tožena stranka torej ni zatrjevala, da je tožečo stranko kot prodajalca o zatrjevanih napakah obvestila, oziroma da je to storila pravočasno. Pravočasno obvestilo o napakah je namreč predpostavka prodajalčeve odgovornosti za napako (461. člen OZ). Če kupec prodajalca o stvarnih napakah ne obvesti pravočasno, izgubi pravice (jamčevalne zahtevke), ki bi jih lahko uveljavljal zaradi teh napak. Če ta predpostavka ni izpolnjena, obstaja tako razlog za razbremenitev prodajalčeve odgovornosti za napako. Ker, kot že obrazloženo, zaključka sodišča prve stopnje, da tožena stranka kvaliteti in količini dobavljenega blaga ni ugovarjala, tožena stranka ne izpodbija, se kot pravilna izkaže ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni podala relevantnega ugovora v smislu določb OZ o stvarnih napakah. Posledično temu je sodišče prve stopnje utemeljeno kot nepotrebne zavrnilo dokazne predloge za pritegnitev izvedenca finančne in kmetijske stroke, zato pritožba z uveljavljanjem, da bi sodišče prve stopnje ta dokazna predloga moralo izvesti, ne more biti uspešna.

13Neutemeljena je tudi pritožba, s katero tožena stranka z obrazložitvijo, da bi ji moralo sodišče prve stopnje prisoditi stroške, nastale v postopku po predlogu za izdajo predhodne odredbe, izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče odloča o stroških, ki so strankam nastali v okviru konkretnega pravdnega postopka, ter o stroških, nastalih v okviru drugega, samostojnega postopka, ki je sicer tekel med istima strankama, ne more odločati. Zato stroški, ki so nastali toženi stranki v postopku v zvezi s predlagano predhodno odredbo, niso predmet obravnavane zadeve, ker so nastali toženi stranki v okviru samostojnega postopka, vodenega pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti pod Zg 6/2014 in bi jih morala tožena stranka uveljavljati v okviru tega postopka.

14Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Tožena stranka, neuspešna s pritožbo, in tožeča stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom istega zakona).