VSRS Sodba III Ips 252/2008

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek zaradi ugotovitve ničnosti sklepov, sprejetih na skupščini tožene stranke dne 4. 6. 2007, kot tudi podredni tožbeni zahtevek zaradi razveljavitve sklepov skupščine pod št. 2.1., 2.2. in 2.3.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je nosilnim razlogom sodišča prve stopnje.

3Obravnavani postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4Tožeča stranka je z revizijo izpodbijala sodbo sodišča druge stopnje. Uveljavljala je zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

5Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

6Revizija ni utemeljena.

7V okviru procesnih kršitev revident meni, da sta sodišči s tem, ko nista presojali členov 3, 4, 29/6, 41/2, 50, 19, 53 in 54 Statuta, kršili njegovo pravico do izjave. Vsebina teh členov naj bi bila v nasprotju s kogentnimi določbami ZGD-1 o ustroju delniške družbe in pristojnosti njenih organov. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da navedeni členi Statuta niso bili predmet predlaganih in sprejetih sklepov št. 1, 2.1. in 2.2. Le ti sklepi so pomenili vsebinski poseg v določbe Statuta kot posledica zakonodajnih sprememb na področju elektrogospodarstva, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, niso pa posegli v člene Statuta, ki jih navaja revident. Sklep št. 2.3., ki določa, da se sprejme in potrdi čistopis statuta družbe, pa je zgolj deklaratornega značaja, saj ne vsebuje vsebinskih določb, katerih ničnost oziroma izpodbojnost bi bilo mogoče presojati. Ker členi Statuta, na katerih ničnost meri revident, niso bili predmet sklepov skupščine tožene stranke z dne 4. 6. 2007, njihove ničnosti v okviru tukajšnjega tožbenega zahtevka ni mogoče presojati. Glede na to, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno pojasnili, zakaj se z navedenimi členi Statuta nista ukvarjali, kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8Med očitanimi kršitvami materialnega prava revident pojasnjuje, da navedba v objavi sklica skupščine, da naj bi k predlogu dnevnega reda podal predloge sklepov tudi nadzorni svet, čeprav jih ni, pomeni zavajajoče prikazovanje lažnih dejstev, kar naj bi bilo v nasprotju z javnim redom in moralo ter nezdružljivo z bistvom delniške družbe. Revizijski očitek po vsebini meri na kršitve zakona v postopku sklica skupščine (prva alineja 390. člena ZGD-1), in sicer glede upravičencev za sklic ter nepravilne objave sklica. Vodilo pri presoji intenzitete kršitve postopka sklica skupščine je vprašanje, ali je kršitev taka, da je zaradi nje delničarjem onemogočen racionalen razmislek o udeležbi na skupščini. V kolikor kršitev nima take teže in delničarjev ne ovira pri oblikovanju odločitve o udeležbi, ne gre za ničnostni razlog. Opisanemu ravnanju pri objavi sklica skupščine ni mogoče pripisati tako odločujočega vpliva na odločitev delničarjev o udeležbi na skupščini. To potrjuje predvsem ravnanje uprave, ki je z objavo popravka v Uradnem listu RS delničarje še pred skupščino obvestila o pomoti pri objavi sklica skupščine, s čimer so bili delničarji pravočasno obveščeni o pravem predlagatelju sklepov in je to zadostovalo za racionalen razmislek o udeležbi. Nadzorni svet je na svoji seji dne 4. 5. 2007, torej en mesec pred samo skupščino, s predlogi sklepov tudi soglašal. Tožeča stranka je opisano ravnanje v postopku sklica skupščine sicer skušala umestiti med ničnostne razloge po tretji in četrti alineji 390. člena ZGD-1, a nepravilno, saj se navedena ničnostna razloga nanašata na materialno plat, torej na samo vsebino sklepa in ne na postopek njegovega sprejema, še manj pa na ravnanje v postopku sklica skupščine, na kateri je bil tak sklep sprejet.

9V skladu s 15. členom Direktive 2003/54/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2003 o skupnih pravilih za notranji trg z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 96/92/ES (v nadaljevanju: Direktiva) morajo države članice ES zagotoviti ločeno upravljanje prenosnih in distribucijskih sistemov zaradi zagotovitve učinkovitega in nediskriminatornega dostopa do omrežja. Republika Slovenija je to storila z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Energetskega zakona (Ur. l. RS, št. 118/06, v nadaljevanju: Novela EZ-B) ter na njegovi podlagi sprejetimi podzakonskimi predpisi Vlade RS. Energetski zakon (Ur. l. RS, št. 79/99 s spremembami, v nadaljevanju: EZ) sicer dopušča, da ista oseba opravlja dejavnost sistemskega operaterja prenosnega in distribucijskega omrežja (peti odstavek 23.b člena EZ), vendar oboje v samostojni pravni osebi, ki ne opravlja druge dejavnosti (prvi odstavek 23.b člena EZ). V skladu z usmeritvami Direktive se je Republika Slovenija za opravljanje dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja (v nadaljevanju: SODO) odločila ustanoviti gospodarsko družbo z omejeno odgovornostjo, ki bo za opravljanje omenjene dejavnosti pridobila koncesijo, kar ji 23. člen EZ tudi dopušča. Prenos dejavnosti SODO je opravila s sprejetjem Uredbe o koncesiji gospodarske javne službe dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije (Ur. l. RS, št. 39/2007, v nadaljevanju: Uredba o koncesiji), ki je v 7. členu koncesionarju podelila izključno pravico opravljati navedeno GJS na celotnem območju RS. Koncesionar je postal SODO, sistemski operater distribucijskega omrežja z električno energijo d. o. o. (v nadaljevanju: SODO d. o. o.), ki ga je Vlada RS ustanovila z Aktom o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo SODO, sistemski operater distribucijskega omrežja z električno energijo, d. o. o. (Ur. l. RS, št. 27/2007, v nadaljevanju: Akt o ustanovitvi). Z dnem vpisa v sodni register (25. 4. 2007) je SODO d. o. o. pridobil lastnost pravne osebe. V skladu z navedenim prenosom dejavnosti na SODO d. o. o. je Vlada RS sprejela tudi Uredbo o načinu izvajanja gospodarske javne službe dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije in gospodarske javne službe dobava električne energije tarifnim odjemalcem (Ur. l. RS, št. 23/2007, v nadaljevanju: Uredba o načinu izvajanja GJS SODO), ki je v 62. členu določila, da omenjeno GJS SODO opravljajo javna podjetja, ki so jo opravljale do tedaj (med njimi tudi tožena stranka), najdlje do 30. 6. 2007.

10Z navedenimi predpisi, sprejetimi pred skupščino tožene stranke dne 4. 6. 2007, je Vlada RS določila, da je opravljanje GJS SODO izključno v pristojnosti družbe SODO d. o. o., tožena stranka in ostala javna podjetja pa so lahko omenjeno GJS opravljala najdlje do 30. 6. 2007. V skladu s tem je tožena stranka upravičeno sprejela izpodbijana sklepa št. 2.1 in 2.2, s katerima je določbe Statuta glede firme in nalog po EZ prilagodila sprejetim predpisom, ki so toženi stranki odvzeli pravico opravljati dejavnost SODO in jo prenesli na družbo SODO d. o. o. Učinek izpodbijanih sklepov je zgolj korporacijskopraven. Javnopravna pravila (pogoje) za opravljanje dejavnosti so jasno določili že navedeni predpisi, katerim se je morala tožena stranka s spremembo statutarnih določb prilagoditi, saj od 1. 7. 2007 naprej dejavnosti SODO ni smela opravljati. Glede na to, da tožena stranka ni navajala, da bi poleg GJS SODO opravljala še kakšno drugo GJS, ki bi opravičevala status javnega podjetja, tožena stranka po odvzemu GJS SODO ni imela več statusa javnega podjetja in je bila dolžna temu ustrezno prilagoditi določbe Statuta. Napačna je tudi argumentacija tožeče stranke, da je bila s skupščinskim sklepom št. 2.2 črtana dejavnost distribucija električne energije, saj iz popravka notarskega zapisnika predmetne skupščine izhaja, da je ta dejavnost ostala nespremenjena. Na SODO d. o. o. je bila namreč prenešena zgolj dejavnost sistemskega operaterja distribucijskega omrežja.

11Glede izpodbojnih razlogov kršitve drugega in tretjega odstavka 395. člena ZGD-1 je sodišče druge stopnje navedlo, da se z omenjenima izpodbojnima razlogoma v zvezi s skupščinskima sklepoma 2.2 in 2.3 zaradi konvalidacije sklepov ni ukvarjalo. Poudariti je potrebno, da skupščinski sklepi, ki vsebinsko posegajo v določbe statuta družbe, ne konvalidirajo že s sprejetjem (formalnega) sklepa na eni od sledečih skupščin, s katerim se sprejme in potrdi čistopis statuta družbe. Tak (formalni) sklep oznani sprejetje čistopisa statuta, spremenjenega na podlagi (vsebinskih) sklepov, sprejetih na tisti skupščini in ne pomeni potrditve sklepov, sprejetih na predhodnih skupščinah. Kljub temu iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje v nadaljevanju izhaja, da se je opredelilo do obeh izpodbojnih razlogov tudi v okviru sklepov št. 2.2 in 2.3. Takšni obrazložitvi se je pridružilo tudi sodišče druge stopnje, ki svoje odločitve ob izčrpni navedbi razlogov prvostopenjskega sodišča ni bilo dolžno dodatno pojasnjevati.(1) Tožena stranka je, sledeč 9. točki obrazložitve te odločbe, sprejela izpodbijana sklepa zaradi prilagoditve Direktivi, Energetskemu zakonu in na njegovi podlagi sprejetim predpisom, ki so ji odvzeli pravico opravljati dejavnost SODO in jo prenesli na družbo SODO d. o. o. Takšnemu oblastnemu ravnanju so se morali s spremembo statutarnih določb prilagoditi vsi distributerji električne energije, ki od 1. 7. 2007 niso smeli več opravljati nalog SODO. V nasprotnem primeru bi dotedanje statutarne določbe pomenile direktno nasprotje jasnim zakonskim določbam (prvemu odstavku 23.b člena EZ), ki sistemskemu operaterju prepoveduje opravljanje drugih dejavnosti. Zato ni mogoč zaključek, da je Republika Slovenija kot večinski delničar tožene stranke z glasovanjem za izpodbijana sklepa, ki sta pomenila prilagoditev zakonodajnim spremembam, skušala pridobiti posebne ugodnosti.

12V zvezi s pravico do obveščenosti je tožeča stranka kot delničar na skupščini tožene stranke predlagala, da se upravo zadolži za analizo učinkov preoblikovanja v skladu z Direktivo. Njen predlog na glasovanju v skupščini, pri katerem je Republika Slovenija kot večinski delničar upravičeno sodelovala, ni bil izglasovan. Tudi sicer se revizijsko sodišče strinja z zaključkom sodišč prve in druge stopnje, da je dokument Informacija glede organizacijskih sprememb izvajanja gospodarske javne službe SODO (priloga A5), kot del gradiva za skupščino, v skladu s prvim odstavkom 305. člena ZGD-1 zadostoval za presojo predmeta dnevnega reda, saj je pravilno pojasnil, da so predlagani sklepi posledica, ki je potrebna zaradi prilagoditve novelirani zakonodaji s področja energetike. Za takšno prestrukturiranje dodatnih analiz vplivov na poslovanje družbe upravi tožene stranke ni bilo potrebno izdelati. Gotovo pa so takšne analize lahko zahtevane za delničarjevo nadaljnje odločanje o participaciji v vlogi delničarja ali za morebiten izstop iz družbe. Posledično tudi v tem okviru reviziji ni bilo mogoče ugoditi.

13Neustavnosti oziroma nezakonitosti predpisov revidentu sicer res ni potrebno uveljavljati v drugih postopkih, kot sta to zmotno obrazložili sodišči prve in druge stopnje, temveč lahko to stori tudi z ugovorom v okviru te pravde, kar je z navedbami v prvi pripravljalni vlogi z dne 18. 10. 2007 tudi storil. Ni pa mogoče pritrditi revizijskemu očitku, da se sodišči prve in druge stopnje glede morebitne neustavnosti oziroma nezakonitosti podzakonskih aktov nista opredelili, saj sta pojasnili, kako je preko zakonodaje in podzakonskih aktov potekal proces prilagoditve Direktivi. Na ta način nista sprejeli revidentove teze o nezakonitosti oziroma neustavnosti, saj bi v nasprotnem primeru bodisi sprožili ustrezen postopek pred ustavnim sodiščem ali pa podzakonskih aktov enostavno ne bi uporabili (poslužili bi se t.im. exceptio illegalis). Postopanje Vlade RS s sprejetjem Uredbe o koncesiji je tudi po presoji revizijskega sodišča v zakonskih okvirih, saj ji peti odstavek 23.b člena EZ za ločitev dejavnosti SODO ni nalagal, da to stori na način, kot bi si v pripravljalni vlogi z dne 18. 10. 2007 želela tožeča stranka, to je z ustanovitvijo hčerinskih družb v okviru posameznih distributerjev električne energije. Odločila se je za ustanovitev samostojne gospodarske družbe SODO d. o. o., kar je tudi sicer bolj v skladu z določbo 8. člena Direktive, ki želi preprečiti odvisnost med upravljalci distribucijskega omrežja in upravljalci prenosnega omrežja ter med podjetji za proizvodnjo/dobavo. Zato tudi v tem okviru revizijski razlogi niso podani.

14Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Tako tudi dr. Galič, A.: Ustavno civilno procesno pravo, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 190.