UPRS sodba in sklep II U 127/2016

I. Ugotovi se, da je bil odvzem mld. A.A., roj. ... in B.B., roj. ... tožnici, izvršen s strani Centra za socialno delo Velenje dne 30. 3. 2016 v nasprotju z 8. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - EKČP (pravico do družinskega in zasebnega življenja) in 53. členom Ustave RS (pravico do družine) in je bilo s tem dejanjem CSD Velenje poseženo v pravico tožnice iz 8. člena EKČP in 53. člena Ustave RS.
II. Tožbeni zahtevek se v delu, ki se nanaša na kršitev tožničinih pravic iz 8. člena EKČP in 53. člena Ustave RS s strani Centra za socialno delo Slovenj Gradec zavrne.
III. Tožbeni zahtevek, ki glasi: „CSD Velenje in CSD Slovenj Gradec se naloži odprava posledic odvzema iz 1. točke tožbenega zahtevka na način, da v roku 3 dni zagotovita vrnitev mld. A.A. in B.B. na dom tožnice C.C.“, se zavrne.
IV. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.
V. CSD Velenje je dolžan tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 € z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
VI. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

1Tožeča stranka je vložila tožbo zoper toženo stranko, ki jo je opredelila kot: 1. Republika Slovenija, ki jo zastopa Center za socialno delo Velenje, 2. Center za socialno delo Velenje in 3. Center za socialno delo Slovenj Gradec. S tožbo je zahtevala ugotovitev, da je bil odvzem mld. A.A., roj. ... in mld. B.B., roj. ... tožnici, izvršen s strani CSD Velenje in CSD Slovenj Gradec, dne 30. 3. 2016 v nasprotju z 8. členom EKČP (pravico do družinskega in zasebnega življenja) in 53. členom Ustave RS (pravico do družine) in da je bilo s tem dejanjem CSD Velenje poseženo v pravico tožnice iz 8. člena EKČP in 53. člena Ustave RS (1. točka tožbenega zahtevka). Z 2. točko tožbenega zahtevka je tožeča stranka zahtevala, naj se CSD Velenje in CSD Slovenj Gradec naloži odprava posledic odvzema iz 1. točke tožbenega zahtevka na način, da se v roku 3 dni zagotovi vrnitev zgoraj navedenih mladoletnih otrok na tožničin dom. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka.

2Tožeča stranka je vložila tožbo na podlagi 157. člena Ustave RS oziroma 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi kršitev ustavnih pravic z nezakonitim dejanjem, ker zoper to dejanje tožnica nima drugega pravnega varstva. Iz tožbenih navedb izhaja, da sta bila mld. A.A. in B.B. po tragični smrti njune matere in potem, ko je bil njun oče priprt, v vzgoji, varstvu in oskrbi pri tožeči stranki, kjer sta se nahajala vse od 25. 12. 2015 do 30. 3. 2016, ko sta bila tožnici odvzeta. Takšno vzgojo in varstvo je tožnica izvrševala na podlagi soglasja CSD Velenje in CSD Slovenj Gradec in je bila že v decembru 2015 napotena na oddajo vloge po 8. členu Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti (v nadaljevanju ZIRD) za pridobitev dovoljenja po drugem odstavku 14. člena ZIRD, kar je tožnica v januarju 2016 tudi storila. Tožeča stranka navaja, da je v tem času de facto rejništvo že izvajala. Nato sta ji bila otroka odvzeta in oddana v rejništvo neznanim tujim osebam, ne da bi tožnica prejela kakršnokoli pisno obvestilo o razlogih za to ali o tem, kje se otroka nahajata, niti ni prejela nobene upravne odločbe.

3S tem je bilo poseženo v tožničin pravni položaj in pravice ter korist, ki se odraža v varovanju družinskih odnosov, ki v svoji definiciji in pomenu pokrivajo ne samo navezanost med starši in otroki, temveč tudi med starimi starši in njihovimi vnuki. V zvezi s tem se tožeča stranka sklicuje na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je v zadevi Manuello and Nevi v. Italy (aplication no. 107/10) odločilo, da je država Italija s posegom v odnos starih staršev in vnukinje posegla v pravice iz 8. člena EKČP.

4Tožeča stranka navaja, da je v postopku sodelovala kot stranka, saj je vložila vlogo v smislu 8. člena ZIRD, na CSD pa je bila večkrat kot stranka tudi vabljena. Položaj stranke ji je CSD Velenje začel odrekati šele s trenutkom, ko ji je otroka iz vzgoje ter varstva odvzel in ju namestil v neznano tujo rejniško družino, zaradi česar je poseženo tudi v njene ustavne pravice do enakega varstva pravic in do pravnega sredstva. Ker o vlogi za rejništvo po 8. členu ZIRD, ki jo je vložila tožnica, ni bilo odločeno z izdajo argumentirane upravne odločbe, zoper katero bi bilo mogoče uveljavljati pravno sredstvo, gre za arbitrarno odločanje upravnega organa mimo načel pravne države.

5Napačno je tudi postopanje CSD Velenje, ki neodvisno od odločanja o vlogi tožeče stranke vodi povsem ločen postopek namestitve otrok v rejništvo k tuji rejniški družini, pri čemer pa tožnici, kljub prioriteti rejništva, kot jo za sorodnika predvideva ZIRD, statusa stranke ne priznava. Po prepričanju tožeče stranke bi bilo treba najprej obravnavati vlogo sorodnika za dodelitev otrok v rejništvo in šele nato pristopiti k iskanju tako imenovane nadomestne rejniške družine, če bi se ugotovilo, da bi bila dodelitev v rejništvo sorodniku v nasprotju z otrokovo koristjo. Glede ocene primernosti tožnice za izvajanje rejniške dejavnosti, ki jo je podal CSD Slovenj Gradec dne 17. 2. 2016 pod št. 1203-2/2016, pa tožeča stranka navaja, da iz te vloge ne izhaja, da tožnica ni primerna za rejništvo, saj je zaključek te ocene, da tožnica „ni najbolj primerna“ kandidatka za izvajanje rejništva v primeru obeh dečkov, kar pa seveda ne pomeni, da izvajanje rejništva z njene strani ni v korist otrok. Nenazadnje ta zaključek kaže na to, da je tožnica za izvajanje rejništva primerna (a domnevno ne najbolj). Pri tem pa je takšna ocena tudi nelogična, glede na to, kar je navedeno v njej glede razmerja med zakoncema. CSD namreč ugotavlja, da je med njima nekonfliktno sproščeno vzdušje, spoštljiva komunikacija, da delujeta pošteno, iskreno in delovno. Čutiti je bilo njuno medsebojno podporo, vsakodnevne težave v družini rešujejo s pogovorom. Glede na vse navedeno je zaključek CSD v nasprotju z ugotovljenimi okoliščinami. Tožnica še popravlja navedbe iz te ocene o površini njenega stanovanja, ki ne meri 35 m2, kot je navedeno v oceni, ampak 49,90 m2, razen tega meni, da tudi njena starost ni nobena ovira, saj je glede na to, da je babica, pravzaprav sorazmerno mlada. Tudi z ugotovitvijo, da stara starša otrokoma ne postavljata mej, se ne strinja in opisuje okoliščine obiska delavk CSD-ja, v katerih je nastala ta ugotovitev.

6Tožeča stranka v tožbi opisuje še okoliščine seznanitve s to oceno. Čeprav je bila ta izdana 17. 2. 2016, je bila tožnica šele na sestanku pri CSD Velenje dne 22. 3. 2016 seznanjena s tem, da naj bi bila njena vloga za izvajanje rejništva, ki jo je obravnaval CSD Slovenj Gradec, zaključena z mnenjem CSD, da z možem nista primerna za izvajanje rejništva za vnuka. Takrat jima je bilo to mnenje prvič ustno predstavljeno, pri čemer pa jima ni bilo izročeno in sta si to mnenje šele naslednjega dne sama pridobila na CSD Slovenj Gradec. Po takšni predstavitvi na naroku dne 22. 3. 2016 je tožnica podpisala zapisnik, kot ga je diktirala upravna delavka v skrbi, da ji ne bi otrok takoj odvzeli. Šele, ko je naslednji dan na CSD Slovenj Gradec tožnica to mnenje sama pridobila, je ugotovila, da je bila v zvezi z njegovo vsebino zavedena, saj iz vsebine mnenja oziroma ocene ne izhaja, da je ta negativna.

7Po prejemu ocene je tožeča stranka v zvezi s tem tudi podala svoje ugovore na CSD Slovenj Gradec. Nato pa je CSD Velenje v izjemno kratkem času organiziral vse za namestitev otroka v drugo rejniško družino in brez psihološke priprave otrok ta odvzem izvršil tako, da je otroka odpeljal iz vrtca, kamor ju je zjutraj normalno peljala tožnica, ne da bi jo o tem obvestil. Takšen ukrep je popolnoma nestrokoven in brez podlage, znatno preuranjen in nesorazmeren, saj otroka pri starih starših nista bila v nobenem smislu ogrožena ali zanemarjena, razen tega ni bilo nobenega indica, da za otroka v smislu varstva in oskrbe ne bi bilo primerno poskrbljeno. V postopku je bilo tako storjenih več kršitev Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem mora CSD v zadevah, kot je ta, postopati.

8Hkrati s tožbo je tožeča stranka vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, s katero naj sodišče odloči, da se do pravnomočnosti predmetnega postopka CSD Velenje in CSD Slovenj Gradec naloži vrnitev mladoletnih otrok na dom tožnice. Začasno odredbo tožeča stranka utemeljuje s tem, da ji je po odvzemu otrok onemogočena vzpostavitev stikov z vnuki. Ker so tožnici tako stiki z vnukoma onemogočeni, čeprav je to tudi pravica, ki ji je priznana s 106.a členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), tožeča stranka vlaga predmetno začasno odredbo.

9Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe, zato naj sodišče iz tega razloga tožbo zavrže. Poimenovanje toženih strank v tožbi kaže na nesklepčnost tožbe, zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Tožbi pa nasprotuje tudi po vsebini in meni, da ravnanje tožeče stranke kaže na to, da ni primerna kandidatka za rejnico svojih vnukov in predlaga, da sodišče iz tega razloga tožbo zavrne. Sodišče pa naj zavrne tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, ker pogoji zanjo niso izkazani.

10Tožeča stranka je pri svojih stališčih vztrajala tudi v vloženih pripravljalnih vlogah.

11Tožba je delno utemeljena.

12Tožeča stranka je vložila tožbo na podlagi 157. člena Ustave RS in 4. člena ZUS-1. Ustava RS v drugem odstavku 157. člen določa da, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika.

13Tudi po 4. členu ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče (med drugim tudi) o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Če se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, se v postopku uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta.

14Tožeča stranka je vložila tožbo na navedeni materialnopravni podlagi s trditvijo, da je z dejanjem CSD Velenje in CSD Slovenj Gradec poseženo v tožničine človekove pravice in temeljne svoboščine, to je v pravico iz 8. člena EKČP (pravico do družinskega in zasebnega življenja) in 53. člena Ustave RS (pravico do družine), pri tem pa ji ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Dejanje, s katerim je bila storjena zatrjevana kršitev, je bil odvzem tožničinih mld. vnukov, izvršen dne 30. 3. 2016.

15V tej zadevi se torej ne izpodbija akt ampak dejanje, v postopku pa se uporabljajo določbe ZUS-1, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta (drugi odstavek 4. člena ZUS-1).

16Po obrazloženem sodišče ne pritrjuje toženi stranki, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe v upravnem sporu. Tožba v upravnem sporu je mogoča (tudi) na zgoraj navedeni materialnopravni podlagi in kot taka dopustna. Za vložitev take tožbe je aktivno legitimiran posameznik, ki zatrjuje poseg v svoje človekove pravice in temeljne svoboščine.

17Na vprašanje, kdo je tožena stranka v obravnavani zadevi, je treba odgovoriti ob uporabi 17. člena ZUS-1. Ta, kdo je toženec, določa v petem odstavku. V skladu s tem je toženec država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal ta akt. V konkretnem primeru se izpodbija dejanje centra za socialno delo. Status teh pa je urejen z Zakonom o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV). Center za socialno delo se ustanovi kot javno socialno varstveni zavod (peti odstavek 49. člena ZSV) in je torej pravna oseba. Po presoji sodišča je treba peti odstavek 17. člena ZUS-1 razlagati tako, da je v primeru, ko se zatrjuje z dejanjem storjen poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine po 4. členu ZUS-1, toženec tista pravna oseba, za katero se zatrjuje, da je storila predmetno dejanje. V obravnavanem primeru sta to centra za socialno delo, zato je le-ta šteti kot toženi stranki v obravnavanem primeru. Tožeča stranka je toženo stranko v tožbi opredelila, kot je navedeno v točki 1 te obrazložitve, ker pa je pravilna opredelitev tožene stranke pravno vprašanje, na katerega je treba odgovoriti ob pravilni rabi petega odstavka 17. člena ZUS-1, je sodišče to vprašanje v tej sodbi samo razrešilo, ne da bi tožečo stranko glede tega pozvalo na dopolnitev.

18Po obrazloženem je neutemeljen tudi ugovor iz odgovora na tožbo o nesklepčnosti tožbe zaradi nepravilne navedbe tožene stranke.

19Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uveljavlja poseg v pravico iz 8. člena EKČP in 53. člena Ustave RS, zato sodišče s to sodbo odloča o utemeljenosti takšnega tožbenega zahtevka. V svojih navedbah tožeča stranka omenja tudi poseg v ustavno pravico do enakega varstva pravic in do pravnega sredstva, do česar pa se sodišče, glede na obseg tožbenega zahtevka, ni posebej opredeljevalo.

20Tretji odstavek 53. člena Ustave RS določa, da država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere. Pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ureja tudi EKČP v 8. členu. Ta pravi, da ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja. Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne koristi ali ekonomske blaginje države, zato da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi.

21Iz spisa izhajajo naslednja dejstva v zvezi z obravnavanim dogodkom. Starša mld. A.A. in B.B. sta 25. 12. 2015 otroka v varstvo za nekaj dni izročila starima staršema, tožnici in njenemu možu. Dne 27. 12. 2015 je mati otrok umrla, oče pa je bil kot osumljenec za kaznivo dejanje, v katerem je umrla, priprt. Otroka sta ob vednosti in soglasju CSD ostala v varstvu in oskrbi pri tožnici. V januarju 2016 je tožnica kot sorodnica otrok vložila vlogo za izvajanje rejniške dejavnosti na podlagi 14. člena ZIRD v zvezi z 8. členom ZIRD. O tožničini vlogi ni bilo odločeno, dne 22. 3. 2016 pa je bila obveščena o tem, da se za otroka išče druga rejniška družina. Dne 30. 3. 2016 je bila oddaja v to rejniško družino izvršena na ta način, da sta bila otroka iz vrtca, kamor ju je zjutraj peljala tožnica, odpeljana v rejniško družino. Tožnica je bila o izvršenem dejanju nato obveščena po telefonu.

22Tožnica je bila kot oseba, pri kateri sta otroka v varstvu in oskrbi, obravnavana s strani CSD vse od smrti matere otrok oziroma priprtja njunega očeta. Vložila je vlogo za priznanje statusa rejnice za svoja vnuka, o kateri ni bilo odločeno. Nobena uradna odločitev v zvezi z rejništvom ji ni bila vročena, dne 30. 3. 2016 pa je bila telefonsko seznanjena z dejstvom, da sta bila otroka iz vrtca odpeljana v rejniško družino.

23Družino oziroma družinsko življenje varuje Ustava RS v tretjem odstavku 53. člena in EKČP v 8. členu. Od smrti svoje matere sta torej otroka živela pri tožnici kot del družine. V to družinsko življenje pa je bilo poseženo z nenadnim in nenapovedanim dejanjem odvzema otrok tožnici na način, da sta bila odpeljana iz vrtca. Da je tudi razmerje med starimi starši in vnuki varovano kot družinsko življenje po 8. členu EKČP izhaja tudi iz sodbe ESČP v zadevi Manuello and Nevi v. Italy z dne 20. 1. 2015, ki je v zadevi ugotovilo kršitev te pravice, ker starima staršema niso bili omogočeni stiki z vnukinjo. Toliko bolj gre za pravico varovano z 8. členom EKČP v obravnavani zadevi, ko ni bilo poseženo zgolj v pravico do stikov, ampak v družinsko življenje tožnice in njenih vnukov, kot je do trenutka odvzema potekalo. Po obrazloženem je bila z opisanim dejanjem storjena kršitev tožničinih pravic iz 8. člena EKČP in tretjega odstavka 53. člena Ustave RS.

24Sodišče poudarja, da ni stvar presoje v tem upravnem sporu odločitev o tem ali je tožnica primerna oseba za rejnico za svoja vnuka oziroma ali je potrebna namestitev otrok v drugo rejniško družino, ampak ali je bilo z dejanjem odvzema otrok na opisan način storjena kršitev tožničinih pravic iz 8. člena EKČP in tretjega odstavka 53. člena Ustave. Po obrazloženem o zgoraj povzetih dejanskih okoliščinah obravnavanega primera, ko je tožnica živela v družinski skupnosti z vnukoma, ta pa je bila nepričakovano in nenapovedano brez uradne odločitve zgolj z izvršenim dejanjem CSD prekinjena, sodišče zaključuje, da je bilo. Glede na zgoraj navedeno o načinu izvršitve tega dejanja, pa tožnica zoper to ni imela drugega sodnega varstva, zato je podana podlaga za odločanje o tem v upravnem sporu.

25K zgoraj navedenemu sodišče dodaja, da je CSD sicer dolžan storiti potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otrok ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi (119. člen ZZZDR), vendar pa mora tudi v teh zadevah spoštovati pravila postopka, to pomeni ZUP (86. člen ZSV). Namen spoštovanja postopkovnih pravil je namreč prav ta, da se doseže vsebinsko pravilna in zakonita odločitev. Takšno odločitev mora sprejeti z ustreznim aktom, s katerim odloči o pravicah, obveznostih oziroma pravnih koristih strank, zoper takšen akt pa je mogoče tudi uporabiti z zakonom določena pravna sredstva. Šele na ta način sprejeta odločitev omogoča varovanje pravic vseh udeležencev oziroma je s takšnim aktom lahko ugotovljeno, da je določen poseg v katero od pravic posameznika dopusten.

26Tožnica je svojo tožbo naperila zoper CSD Velenje in CSD Slovenj Gradec. Iz tožbenih navedb in podatkov spisa izhaja, da je dejanje odvzema otrok izvršil CSD Velenje. To je tudi tako imenovani center otroka. Center otroka je namreč tisti center za socialno delo, ki je v skladu z določbami zakona, ki ureja socialno varstvo, krajevno pristojen za mladoletno osebo (šesti odstavek 2. člena ZIRD). Krajevna pristojnost za mladoletno osebo se določa po stalnem oziroma začasnem prebivališču obeh staršev (tretji odstavek 81. člena ZSV). Ni sporno, da je bilo stalno prebivališče družine, v kateri sta živela otroka s svojima staršema, na območju, za katerega je pristojen CSD Velenje, ta pa je torej tudi pristojen center otrok.

27Tožeča stranka je tožbo vložila tudi zoper CSD Slovenj Gradec, ki je v predmetni zadevi udeležen, ker je pri njem tožnica vložila vlogo za izvajanje rejniške dejavnosti in ker je dne 17. 2. 2016 izdelal oceno o tožničini primernosti za rejnico. Sicer odločanje o vlogi otrokovega sorodnika za izvajanje rejniške dejavnosti ni v pristojnosti CSD ampak ministrstva (drugi odstavek 14. člena ZIRD).

28Predmet odločanja v obravnavani zadevi je dejanje odvzema otrok. Kot izhaja iz podatkov spisa in tudi tožbe, CSD Slovenj Gradec odvzema otrok dne 30. 3. 2016 ni izvršil, ampak je to v celoti izvedel CSD Velenje. To izhaja tudi iz I. točke tožbenega zahtevka, ki v četrti vrstici govori le o dejanju CSD Velenje in ne tudi CSD Slovenj Gradec. Glede na to je sodišče ugodilo tožbi v I. točki tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na CSD Velenje, v delu zoper CSD Slovenj Gradec pa je sodišče tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

29Sodišče pa je zavrnilo tudi II. točko tožbenega zahtevka, s katero se zahteva vrnitev otrok v tožničino družino. S tožbo v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 je sicer mogoče zahtevati tudi odpravo posledic dejanja, vendar pa mora sodišče, ko odloča o tem, presoditi vse okoliščine primera in odločiti tako, da pri tem ne nastajajo nove kršitve. Človekove pravice in temeljne svoboščine so namreč omejene s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava (tretji odstavek 15. člena Ustave RS). Zato je treba, ko pride do kolizije različnih človekovih pravic, izhajati iz načela sorazmernosti. Po 56. členu Ustave RS otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Človekove pravice in temeljne svoboščine uživajo otroci v skladu s svojo starostjo in zrelostjo. Otrokom se zagotavlja posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem. Takšno varstvo ureja zakon. Otroci in mladoletniki, za katere starši ne skrbijo, ki nimajo staršev ali so brez ustrezne družinske oskrbe, uživajo posebno varstvo države. Njihov položaj ureja zakon.

30Otroka A.A. in B.B. sta stara 5 in pol oziroma 3 leta. Sta torej še zelo majhna otroka, glede katerih je treba odločitve, ki se nanašajo na njuno bivanje, na to kako, kdaj in komu sta zaupana v varstvo, skrb in vzgojo sprejemati s posebno občutljivostjo. Nenehno (oziroma glede na stadij postopka) spreminjanje prebivališč in ljudi, s katerimi živita, ne more biti v njuno korist, saj je pri vzgoji in varstvu otrok treba gledati tudi na stabilnost otrokovega okolja, kolikor pač okoliščine to omogočajo.

31Ustava torej v zvezi z otroki nalaga posebno varstvo in skrb, kar upošteva tudi sodišče pri odločanju v predmetni zadevi. Da morajo biti otrokove koristi glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, ki jih vodijo državne ali zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, izhaja tudi iz prvega odstavka 3. člena Konvencije ZN o otrokovih pravicah.

32Pri odločitvi je zato treba uporabiti načelo sorazmernosti, ko je treba tehtati tako pravico tožnice kot babice do družinskega življenja z vnukoma na eni strani ter na drugi strani dolžnost varovanja otrok pred nenehnimi spremembami bivališč in ljudi, s katerimi živita. Varstvo in skrb (posebej tako majhnih) otrok zahteva, da se otroke seli in dodeljuje v varstvo, vzgoji in oskrbo le na podlagi pretehtane odločitve, sprejete na ustrezni strokovni podlagi. Glede na sedanje stanje zadeve, ko sta otroka nastanjena v zanju ugodnem okolju rejniške družine, in ob uporabi načela sorazmernosti pri tehtanju posega v pravico tožnice do družinskega življenja in dolžnostjo varovanja otrok, je sodišče II. točko tožbenega zahtevka zavrnilo, ker je dalo večjo težo slednjemu.

33Kot je sodišče zgoraj že pojasnilo, to ni postopek o presoji pravilnosti odločitve, da se otroka izročita v varstvo in vzgojo nadomestni rejniški družini. Vsebinsko odločitev o tem je mogoče sprejeti le v postopku o rejništvu, v katerem je treba pretehtati vse vidike zadeve, odločiti tudi o vlogi tožnice in ji dati možnost, da v postopku sodeluje z navedbo dejstev in dokazov. V nadaljevanju postopka bo to še treba storiti, rezultat tega postopka pa bo z ustreznim aktom sprejeta odločitev o tem, komu bosta otroka zaupana v rejništvo, kot je pojasnjeno že v 25. točki te obrazložitve.

34Sodišče je zavrnilo tudi zahtevo za izdajo ureditvene začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Tožnik lahko zahteva izdajo takšne začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba).

35Tožeča stranka predlaga izdajo ureditvene začasne odredbe z zahtevo, naj se otroka do pravnomočnosti predmetnega postopka vrneta na tožničin dom. Zgoraj je sodišče že pojasnilo, da varstvo in skrb za otroke nalagata le dobro pretehtane in strokovno utemeljene s pravnim aktom sprejete odločitve o spremembah njihovega bivališča in oseb, ki so jim zaupani v varstvo, vzgojo in oskrbo, kar bo treba storiti v nadaljevanju postopka. Zato je že iz tega razloga treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti.

36K temu pa sodišče še dodaja, da tožeča stranka z začasno odredbo zahteva vrnitev otrok na tožničin dom, razlogi za začasno odredbo pa temeljijo na onemogočanju stikov tožnice s svojimi vnuki, kar pa ni predmet obravnavane zadeve. Pravica do stikov otrok z drugimi osebami, ki niso njihovi starši, je urejena v 106.a členu ZZZDR, o tem pa odloča, če ne pride do sporazuma, redno sodišče pristojno v nepravdnem postopku.

37Stroške sta priglasili tako tožeča kot tožena stranka. Če sodišče tožbi ugodi, je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov v skladu s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, ta znesek pa plača tožena stranka (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Po drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki, zoper katero je bila tožeča stranka s tožbo uspešna, to je CSD Velenje.

38Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, zamuda pa bo nastopila, če stroški ne bodo poravnani v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

39Glede na to, da se o stroških v upravnem sporu odloča na navedeni materialnopravni podlagi, na odločitev o stroških ne vpliva delen uspeh tožeče stranke s tožbo, iz tega razloga pa tudi tožena stranka z zahtevkom za povrnitev stroškov ne more biti uspešna, zato je sodišče njen zahtevek zavrnilo.