VSL sodba I Cp 263/2000

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi: 1. se toženki odpovedala najemna pogodba št. ... z dne 16.6.1992 z Občino Ljubljana Center; 2. toženka v roku 60 dni izpraznila dvosobno stanovanje v prvem nadstropju, v izmeri 58,08 m2 na ulici X. in klet v izmeri 2 m2 v isti hiši ter jo prazno izročila tožnici in 3. toženka plačala tožnici stroške postopka. Sodišče prve stopnje je tožnici naložilo v plačilo pravdne stroške toženke v znesku 39.460,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.9.1999 do plačila.

Zoper takšno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno štelo, da je tožnica spremenila istovetnost zahtevka, kar predstavlja objektivno spremembo tožbe. V resnici je tožnica spremenila le pravno podlago tožbenega zahtevka (odpoved najemne pogodbe iz razloga po 3. točki namesto po 6. in 7. točki 53. člena Stanovanjskega zakona - v nadaljevanju SZ, Ur. l. RS18/91 - 23/96). Napačna uporaba 184. in 185. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS 26/99) pa pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Po prepričanju pritožnice je sodišče prve stopnje relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka storilo tudi, ko je nepravilno uporabilo prvi odstavek 333. člena ZPP namesto tretjega odstavka 458. člena ZPP in tako dalo napačen pravni pouk glede roka za vložitev pritožbe. Sodišče prve stopnje je tudi kršilo razpravno načelo ter pri odločitvi upoštevalo dejstvo, ki ga nobena od strank ni izrecno navedla; to je, da je splošno znano, da je najemnina v višini 10 DEM za m2 profitna najemnina. Tudi višina neprofitne najemnine ni splošno znano dejstvo, ki bi ga sodišče lahko štelo kot resnično brez dokazovanja. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati neresničnost položnic, ki jih je kot dokaz predložila toženka, vendar zaradi napačnega pravnega naziranja, tega ni storilo, s čimer je kršilo določbo 8. člena ZPP. Pritožnica pa sodišču prve stopnje očita tudi, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v neskladju. Po prepričanju pritožnice je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo tudi materialno pravo. Ker je ustavno sodišče z odločbo UI 119/94 ugotovilo, da 150. člen SZ ni v skladu z ustavo, bi moralo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi odločiti v skladu s 3. členom Zakona o sodiščih v smislu razvoja sodne prakse in pri tem upoštevati tudi pravno teorijo. Sodišče ni vezano na Pravilnik o metodologiji za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih, zato je nerelevanten podatek, da je pravilnik razveljavljen z odložnim rokom, ki še ni potekel. Neprofitno najemnino bi lahko označili kot pravni standard oz. pravno nedoločen pojem, katerega uporaba je uporaba materialnega prava in v obravnavanem primeru bi moralo sodišče postaviti mejo, do katere je višina najemnine še neprofitna. Najemnina v višini 10 DEM za kvadratni meter stanovanja predstavlja le zvišano neprofitno najemnino, ne pa profitne najemnine, ki bi bila 20 DEM za kvadratni meter. Toženka je bila pozvana k plačilu 10 DEM za kvadratni meter neprofitne najemnine, česar dva zaporedna meseca ni v celoti poravnala. Zaradi navedenega pritožnica predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. Izpodbijana odločba nima pomanjkljivosti zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti; vsebuje natančne razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni, med seboj niso v nasprotju; prav tako pa ni nasprotja med razlogi sodbe in vsebino listin v spisu. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bila storjena nobena od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s tožnico, da sprememba razloga za odpoved najemne pogodbe, ne pomeni spremembe tožbe. Glede spremembe tožbe je namreč sprejeta ti. procesna teorija, po kateri gre za spremembo tožbe, če stranka spremeni tožbeni predlog. V obravnavani zadevi pa tožbeni predlog ni bil spremenjen. Vendar pa pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da ima stranka interes za pritožbo le v delu, v katerem ji je odločitev sodišča v škodo. Ker je sodišče prve stopnje "spremenjeno tožbo" tožnice obravnavalo, ji zmotno naziranje sodišča prve stopnje ni bilo v škodo. Prav tako pa takšno naziranje sodišča prve stopnje ni v ničemer vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, zato kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Obravnavana zadeva ni spor majhne vrednosti, kot zmotno meni pritožnica; saj so spori majhne vrednosti le tisti spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 200.000,00 SIT. Zahtevek na odpoved najemne pogodbe pa ni takšen zahtevek, zato tudi očitana kršitev določbe tretjega odstavka 458. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje ni z ničemer kršilo razpravnega načela, ko je ugotovilo, da je splošno znano dejstvo, da je najemnina v višini 10 DEM za m2 profitna najemnina. Očitek pritožnice, da sodišče ni skrbno in vestno presodilo vseh dokazov pa je neutemeljen. Sodišče prve stopnje torej ni storilo nobene od očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pravna podlaga za odločitev v tej zadevi so določbe 53. in 150. člena SZ, ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-119/94, z dne 21.3.1996 ter Pravilnika o metodologiji za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih (v nadaljevanju Pravilnik; Ur.l. RS 47/95).

Tožnica s tožbo odpoveduje najemno pogodbo ter navaja, da toženka v juniju in juliju 1999 (torej dva zaporedna meseca) ni plačala najemnine v višini 580,80 DEM (odpovedni razlog iz tretje alinee prvega odstavka 53. člena SZ). Ker tožnica priznava, da je toženka za junij poravnala najemnino v znesku 12.222,00 SIT ter za julij v znesku 13.277,00 SIT, je moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kaj predstavljajo omenjeni zneski in kakšno najemnino je toženka dolžna plačevati.

V obravnavani zadevi je bilo nedvomno ugotovljeno, da toženka v stanovanju tožnice biva na podlagi najemne pogodbe, v katero je tožnica vstopila ter je v njej stanovanje opredeljeno kot neprofitno stanovanje (3. točka najemne pogodbe - priloga A2 v spisu). Za takšno stanovanje je torej toženka dolžna plačevati neprofitno najemnino, v nobenem primeru pa profitne najemnine, za katero tožnica meni, da ji gre na podlagi ustave.

Pooblaščenka tožnice je na glavni obravnavi dne 10. 9. 1999 pojasnila, da je toženka za sporne mesece plačala neprofitno najemnino. Med strankama torej ni bilo spora o tem, da predstavljata zneska 12.222,00 SIT ter 13.277,00 SIT neprofitno najemnino izračunano v skladu s Pravilnikom. Ker pa tožnica meni, da v kritičnem obdobju Pravilnik več ni veljal in da lahko "določi višino najemnine na podlagi cene, ki se oblikuje na trgu ponudbe in povpraševanja in ki omogoča uživanje lastnine, tako da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija" oz., da ji je toženka dolžna plačevati profitno najemnino, je sodišče prve stopnje natančno proučilo te trditve.

Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, da je Ustavno sodišče v resnici ugotovilo, da 150. člen SZ ni v skladu z ustavo, kolikor sam ne ureja temeljev neprofitne najemnine in ne določa okvirov za podzakonski akt o metodologiji njenega določanja, ampak to prepušča pravilniku; vendar citirane določbe, niti Pravilnika ni razveljavilo, ampak je naložilo zakonodajalcu, da neskladnost odpravi. Do takrat pa se za oblikovanje neprofitnih najemnin še vedno uporabljata določba 150. člena SZ in Pravilnik. Glede višine neprofitne najemnine torej v kritičnih mesecih ni obstajala pravna praznina, kot zmotno meni pritožnica; ampak je bilo potrebno za njen izračun uporabiti Pravilnik. V pritožbi pa tožnica spreminja svojo oceno in meni, da je najemnina v višini 580,80 DEM, kot jo je za kritična meseca terjala od toženke, le zvišana neprofitna najemnina. Pritožbeno sodišče poudarja, da tožnica za takšno zvišanje neprofitne najemnine ni imela pravne podlage. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa je tudi povsem sprejemljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da je splošno znano dejstvo, da predstavlja najemnina v tej višini profitno najemnino. Slednje je na glavni obravnavi potrdila tudi pooblaščenka tožnice; zato je njeno pritožbeno zatrjevanje brezpredmetno.

Ker je toženka torej plačala neprofitno najemnino, kar je potrdila sama tožnica, to pa je najemnina, ki jo je bila dolžna plačati, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni podan razlog za odpoved najemne pogodbe iz tretje alinee prvega odstavka 53. člena SZ in pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Iz obrazloženega je razvidno, da ni podan nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov, zgoraj pa je bilo že pojasnjeno, da tudi niso podani razlogi na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.