VSL sklep II Cp 4835/2010

Pritožbi se ugodi, vmesna sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Izrek o stroških se pridrži za končno odločbo.

1Tožnik je kot uporabnik savne zavarovanca tožene stranke v parni savni padel ter si izpahnil desno ramo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da gre za objektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke, ki je imel svojo odgovornost zavarovano pri toženi stranki. Zato je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

2Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila zaradi absolutne in relativne kršitve določil pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da stopnice v savni predstavljajo nevarno stvar. Odsotnost oprijemala za roke pa bi kvečjemu lahko sodila v sfero krivdne odgovornosti, nikakor pa s tem ni mogoče utemeljevati objektivne odgovornosti zavarovanca tožene stranke.

3Pritožba je utemeljena.

4Razlogi sodišča prve stopnje pomenijo preširoko uporabo pravnega standarda nevarne stvari. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je sestopanje s tretje police v savni, v primeru, ko druge poti za izhod iz savne ni, površina pa je spolzka in na voljo ni posebnih oprijemal za roke, predstavlja povečano nevarnost za nastanek škode. Pritožbeno sodišče se s takšno presojo ne strinja. V obravnavani zadevi mokre in spolzke stopnice kljub ugotovljenim dodatnim okoliščinam ne utemeljujejo presoje, da je šlo za nevarno stvar. Odsotnost oprijemal za roke, pa bi lahko sodila kvečjemu v subjektivno sfero zavarovanca tožene stranke, ne pa med lastnosti same stvari.

5Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožnik ne izpodbija, se je tožnik poškodoval zaradi padca, ko je sestopal s tretje, najvišje police v savni. Ko je stopil na prvo polico, mu je spodrsnilo, zato je padel. To je edini sestop z najvišje tretje police, ki je sicer namenjena sedenju. Police so namenjene sedenju, zato so iz higienskih razlogov prekrite z gladkim črnim marmorjem, zaradi narave parne savne pa vlažne in mokre. Lastnost parne savne je tudi diskretna osvetlitev. Hoja po policah iz črnega marmorja, ki so vlažne in mokre ni varna. Toda za obstoj objektivne odškodninske odgovornosti mora biti nevarnost povečana, ne običajna. Objektivna odgovornost je namreč posledica spoznanja, da nekaterih nevarnosti, kljub zadostni skrbnosti, ni mogoče imeti vselej pod kontrolo in jih obvladovati ter da kljub še tako veliki skrbnosti ni moč preprečiti nastanka praviloma znatne škode. Sestopanje po marmornatih policah v savni, ki so vlažne in mokre, posebej, ko gre za parno savno, ne predstavlja nevarnosti, ki bi bila v zvezi z obiskom parne savne neobičajna in ne predstavljajo tako velikega dejavnika tveganja, da bi bilo mogoče sestop po marmornatih policah (četudi je to edini sestop z najvišje police) ovrednotiti kot nevarno stvar v smislu določila 2. odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Spolzke oz. mokre marmornate police bi tožnik glede na vse okoliščine primera v parni savni moral pričakovati, nenazadnje jo je pred tem že večkrat obiskal in se gibati z ustrezno previdnostjo.

6Po presoji pritožbenega sodišča bi zatrjevana odsotnost oprijemala lahko dajalo podlago le za krivdno, nikakor pa ne za objektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, se s tem vprašanjem sodišče prve stopnje doslej še ni ukvarjalo. Zato bo moralo v novem postopku ugotoviti ali je imela omenjena savna kakšne pomanjkljivosti, zaradi katerih je tožnik padel, odgovornost zavarovanca tožene stranke pa bo lahko kvečjemu krivdna. V skladu z navedenimi razlogi, je zato pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje, da dopolni dokazni postopek v smeri krivdne odgovornosti zavarovanca tožene stranke. V novem postopku naj sodišče ugotovi ali je bila savna zgrajena v skladu s tehničnimi standardi in ali je zavarovanec tožene stranke poskrbel za predpisano varnost. Vse seveda v okviru trditvene podlage tožeče stranke.

7Izrek o stroških se na podlagi določil 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.