VSL sodba I Cp 140/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je po tem, ko je zaradi umika tožbe postopek za plačilo zneska 289.914,60 EUR ustavilo (I. točka izreka), zahtevek za plačilo zneska 60.965,40 EUR z obrestmi zavrnilo (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v znesku 5.096,55 EUR (III. točka izreka).

2Zoper sodbo – zavrnitev zahtevka – se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da brezplačna pravna pomoč za kritje stroškov izvedenine tožnikom ni bila priznana, ker imajo premoženje, katerega vrednost presega predpisani cenzus za odobritev brezplačne pravne pomoči. Ko so tožniki z zavrnitvijo prošnje spoznali, da predlagani dokaz z izvedencem zaradi nezaloženega predujma ne bo izveden, so z vlogo z dne 4.3.2015 tožbo delno umaknili in zahtevek postavili na podlagi Cenika najemnin za nekmetijsko rabo zemljišč za leto 2015, ki ga je svet Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov sprejel dne 8.12.2014. Pred tem so tožniki računali, da bo realno najemnino, upoštevajoč namembnost in lego zemljišč, določil izvedenec ter pri tem upošteval, da je nepremičnina tudi tržno zanimiva. Tožniki so zemljišča takoj po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji prodali. Po izvedencu določena tržna najemnina bi bila višja od najemnine, določene po ceniku, ki določa le minimalne najemnine. Ugotavljanje najemnine po cenikih je bilo predlagano pravočasno. Razloge za tak predlog je tožeča stranka pojasnila v II. točki vloge z dne 4.3.2015. Po ceniku za nekmetijsko rabo zemljišč se najemnine obračunavajo glede na dejansko rabo zemljišča in njegovo opredelitev v prostorskih aktih. Za zemljišče, katerega raba je: dvorišče, parkirišče, dostopna pot k nestanovanjskim objektom je določena minimalna najemnina 1,0425 EUR/m2. Iz lokacijske informacije je razvidno, da so vse površine po osnovni namenski rabi namenjene za promet. Nikoli ni bilo zatrjevano, da je na teh zemljiščih dopustna gradnja poslovnih ali stanovanjskih objektov. Od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji bi tožniki – upoštevajoč, da gre za dostopne poti – lahko dosegli korist najmanj v višini 1,04215 EUR/m2. Za izračun ni potrebno posebno strokovno znanje, saj gre za preprosto računsko operacijo: površina 3264 m2 X 1,0425 EUR X 17 let in 11 mesecev, skupaj 60.965,40 EUR. Če bi bila zemljišča ekonomsko nezanimiva, se tožena stranka ne bi upirala denacionalizaciji, kar je počela z vsemi pravnimi sredstvi.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je bil Cenik najemnin za nekmetijsko rabo zemljišč za leto 2015 predložen pravočasno. Pritožniki pravilno navajajo, da so se za dokazovanje višine najemnine s pomočjo cenika odločili po tem, ko so bili z negativnim izidom upravnega postopka za odobritev brezplačne pravne pomoči seznanjeni, da bodo morali 800,00 EUR akontacije za izvedenino založiti iz lastnih sredstev, teh sredstev pa niso imeli. To so pojasnili v vlogi z dne 4.3.2015, zato je neutemeljen očitek prvostopenjskega sodišča, da razloga za (pre)pozno predložitev dokaza niso navedli. Podali so nadomestni dokazni predlog, ker je prejšnji (izdelava izvedenskega mnenja) – zaradi zavrnitve prošnje za brezplačno pravno pomoč – zanje postal nesprejemljiv. V pravni praksi uporabe 286. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se novo postavljen dokazni predlog šteje za pravočasno postavljenega, če je prejšnji, na dokazno moč katerega je stranka utemeljeno računala, izjalovljen.

6Odločitev prvostopenjskega sodišča pa je kljub zgoraj navedeni procesni kršitvi pravilna, ker po tožeči stranki predloženi cenik ni primeren dokaz za dokazovanje višine zahtevka. Zemljišča, ki jih tožniki niso mogli uporabljati oz. izkoriščati, so v naravi travnik, v družbenem planu pa opredeljena kot nezazidana stavbna zemljišča, namenjena za promet. Da bi bilo zemljišča mogoče uporabljati za kmetijske namene (npr. pridelavo krme za živino …), tožeča stranka ni zatrjevala. Svoje prikrajšanje je utemeljevala s trditvijo, da bi zemljišče lahko oddajala za nekmetijske namene. Za kakšne nekmetijske namene, ni pojasnila. V III. točki pritožbe zatrjuje, da gre za dostopne poti, kar je nesprejemljivo, saj je ugotovljeno, da so obravnavana zemljišča v naravi travnik. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožeča stranka ni zatrdila, da bi jih bilo mogoče uporabljati na katerega od v ceniku predvidenih načinov uporabe (npr. kot dostopno pot, dvorišče, parkirišče, funkcionalno zemljišče k objektu …). Pri opredelitvi koristi, ki jo nepremičnina prinaša, je relevanten način uporabe in ne z družbenim planom predvidena namembnost zemljišča. S predloženim cenikom Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS določa minimalno najemnino za zemljišča (v lasti RS), ki se uporabljajo kot parkirišča, dostopne poti, funkcionalna zemljišča k objektom, športna igrišča … Cenik zato ni dokaz, s katerim bi si sodišče lahko pomagalo pri ugotavljanju obsega (višine) prikrajšanja, ki so ga tožniki utrpeli, ker obravnavanega zemljišča, ki se uporablja kot travnik, niso mogli uporabljati oz. z njim upravljati.

7Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožniki s pritožbo niso uspeli, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).