VSL sodba III Cp 952/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za razveljavitev na zapuščinski obravnavi sklenjenega dednega dogovora in za plačilo 23.000,00 EUR. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 1.751,35 EUR.

2Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da sta oba dediča – tožnik in toženec – zapuščinsko sodišče seznanila z očetovo željo, da podedujeta vsak polovico premoženja, pri čemer naj toženec podeduje celotno hišo, tožnik pa ustrezno več denarja in vrednostnih papirjev. Graja zaključek, da očetova želja ni relevantna, kajti očetova želja je tista, ki je bila vodilo za sklenitev dednega dogovora. Tako sta pravdni stranki tudi izpovedali. Oba sta izpovedala enako in sicer, da dobita vsak polovico vrednosti zapuščine. Ker sodišče pri banki ni pribavilo podatkov o višini denarnih sredstev, sta tožnik in toženec pri banki in doma pridobila ustrezne listine ter se vrnila na zapuščinsko obravnavo. Ko je sodišče ugotovilo obseg premoženja, je bil tožnik tisti, ki je povedal, da naj dobi toženec hišo, on pa 46.000,00 EUR denarnih sredstev, ostalo pa si delita na polovico. Pri tem je tožnik zasledoval tisto, kar je izrazil oče in tudi toženec: da toženec dobi hišo, tožnik pa adekvatni del v denarju oz. delnicah. Opozarja na nespornost dejstva, da je vrednost hiše 92.000,00 EUR in da je bila na 56.000,00 EUR hiša ovrednotena le iz taksnih razlogov. Na ta način tožnik ni dobil ustrezne vrednosti. Prišlo je do računske (kalkulativne) zmote, ki je bistvena. Meni, da je bil tudi toženec v zmoti, saj je tudi on menil, da oba prejmeta enako vrednost zapuščine. Je pa toženec kljub temu pripomogel k tožnikovi zmoti, saj tožnika na zmoto ni opozoril. Meni, da gre za obojestransko zmoto. Sklicuje se na načelo dobre vere in poštenja, ki utemeljuje ugoditev zahtevku. Ne soglaša, da tožnikova zmota ni opravičljiva. Ker je strokovna sodelavka zapisnik oz. dedni dogovor prebrala, ni bilo nobene potrebe, da ga bere še tožnik. Neutemeljeno se zato tožniku očita neskrbno ravnanje, ker zapisnika ni prebral. Zanika, da bi tožnik imel dovolj časa, da bi ugotovil svojo prikrajšanost. Vse je poteklo zelo hitro. V tako kratkem času tožnik ni mogel preračunati, kakšen denarni znesek mora dobiti iz zapuščine, da bo dobil enako vrednost kot toženec. Tožnik in toženec sta na zapuščinski obravnavi pogledala listine in ugotovila vrednost hiše 92.000,00 EUR in da je polovica te vrednosti 46.000,00 EUR. Na prvi pogled se je zdelo, da bo z zneskom 46.000,00 EUR tožnik dobil enako vrednost kot toženec z dedovanjem hiše. Drugih izračunov tožnik ni delal. Pred zapuščinsko obravnavo tožnik ni mogel preveriti, kakšno vrednost mora dobiti, saj z listinami ni razpolagal. S temi listinami je razpolagal toženec, ki je živel v hiši z očetom, ki je listine hranil. Pritrjuje, da je tožnik diplomirani ekonomist, vendar zaradi tega od njega ni mogoče pričakovati večje skrbnosti. Dediščine tožnik ni še nikoli preračunaval. Tudi toženec je vešč enakega dela kot tožnik. Opozarja, da se od strank pričakuje skrbnost povprečnega človeka in ne skrbnost dobrega strokovnjaka. Sklicuje se na materialno procesno vodstvo in meni, da bi tudi zapuščinsko sodišče moralo preveriti, ali sta dediča prejela ustrezen del zapuščine.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče meni, da dejanske okoliščine o sklepanju dednega dogovora ne dajejo podlage za zaključek, da sta pravdni stranki sklenili sodno poravnavo. Skladno s sodno prakso je sklenjen dedni dogovor treba opredeliti kot pogodbo civilnega prava. Ta pogodba je izpodbojna pod enakimi pogoji, kot veljajo za tovrstne pravne posle, kar je prvostopenjsko sodišče pri odločanju upoštevalo. Pravilno se sklicuje na 46. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki razveljavitev pogodbe predvideva za primer bistvene in opravičljive zmote (prvi in drugi odstavek 46. čl. OZ).

6Ugotovitve, da je bil tožnik pri sklepanju dednega dogovora v bistveni zmoti, pritožba ne graja. S to ugotovitvijo soglaša tudi pritožbeno sodišče. Iz izpovedb vseh zaslišanih (strank in prič) je mogoče zaključiti, da sta sklenitelja dednega dogovora podedovano premoženje želela razdeliti ustrezno pripadajočima jima polovičnima dednima deležema. Causa pogodbe je zato delitev, ekvivalentna pripadajočima dednima deležema. Ta kavza ni bila uresničena, ker je toženec z dedovanjem pridobil v izključno last nepremičnino, glede vrednosti katere sta si bili stranki enotni, da znaša 92.000,00 EUR (ustrezno vrednotenju GURS), tožnik pa denarna sredstva v vrednoti 46.000,00 EUR; ostalo premožnje pa vsak do polovice. Pravilna je zato ugotovitev, da gre za bistveno zmoto. Delitev bi bila ekvivalentna z deležema, če bi tožnik pridobil denarna sredstva v vrednosti hiše, tožnik hišo, ostalo premoženje pa vsak do polovice. Gre za računsko (kalkulativno)(1) zmoto, ki jo je, upoštevajoč vse okoliščine primera, prvostopenjsko sodišče pravilno opredelilo za bistveno.

7Tožbeni zahtevek je zavrnjen, ker tožnikova zmota ni ocenjena za opravičljivo. Tej ugotovitvi pritožnik nasprotuje (med drugim) s trditvijo, da je pomembna očetova želja glede razpolaganja z zapuščino. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da dediči z zapuščino razpolagajo samostojno in lahko sklenejo dedni dogovor tudi v nasprotju z voljo zapustnika. Sicer pa dileme – delitev skladno z očetovo voljo ali v nasprotju z njo – ni, saj pritožnik ne zatrjuje, da bi bila očetova volja glede delitve drugačna od delitve, kakršno sta po ugotovitvah sodišča prve stopnje dediča želela doseči. Kot je ugotovljeno že zgoraj, sta pravdni stranki zasledovali cilj, da eden od dedičev dobi hišo, drugi pa adekvatni del v denarju oz. delnicah; da zapuščino razdelita na polovico.

8Da bi k tožnikovi zmoti prispeval toženec, ni ugotovljeno in ni bilo zatrjevano. Tožnik v pritožbi celo navaja, da je bil tudi toženec ob sklepanju dednega dogovora v zmoti. Tudi toženec je po pritožnikovi oceni ob sklepanju dednega dogovora menil, da sta s sodedičem dogovorila, da prejmeta v izključno last premoženje enake vrednosti. Kljub temu pritožnik tožencu očita, da je k njegovi zmoti pripomogel, ker ga na zmoto ni opozoril. S tem prihaja sam s seboj v nasprotje, saj soglaša, da se tudi toženec računske napake v času sklenitve dednega dogovora ni zavedal. Glede na navedeno je nerazumen pritožbeni zaključek, da bi toženec tožnika na zmoto lahko opozoril.

9Pritožnik ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje: da je njegov odvetnik posredoval, da se zapuščinska obravnava čim prej razpiše; da je bilo med prejemom vabila in zapuščinsko obravnavo dovolj čas za pripravo na obravnavo; da dediča na zapuščinski obravnavi nista razpolagala s podatki o višini hranilnih vlog; da sta oba – tožnik in toženec – zapustila zapuščinsko obravnavo in odšla domov po dokumente o delnicah in v banko po podatek o hranilnih vlogah, potem pa se čez 20 ali 25 minut vrnila; da je pred zapisom dednega dogovora zapuščinsko sodišče ugotovilo obseg zapuščine; da se je dedni dogovor zapisal tako, kot ga je predlagal tožnik potem, ko sta se s tožencem vrnila na narok; da se je dedni dogovor pisal po glasnem nareku; da je strokovna sodelavka, ki je narok vodila – po tem, ko je bil dedni dogovor zapisan – njegovo vsebino povzela; da sta se oba dediča (pravni stranki) z dednim odgovorom strinjala; da dediča (pravni stranki) zapisnika nista prebrala; da sta se dediča (pravni stranki) pravici do pritožbe zoper sklep o dedovanju odpovedala.

10Pritožnik ocenjuje, da je vse potekalo zelo hitro, s čemer pa ni mogoče soglašati. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da pri sklepanju dednega dogovora tožnik ni bil v časovni ali kakšni drugačni stiski. Imel je dovolj časa za razmislek o vsebini dednega dogovora. Nihče od navzočih nanj ni izvajal pritiska, da sklene dogovor s tako vsebino ali, da dogovor mora biti sklenjen. Tožnik sam se je odločil, da podatke o premoženju pridobi v času naroka, on sam je predlagal zapis dednega dogovora z vsebino, kakršna je v njem zapisana. Strokovna sodelavka je pred zapisom dednega dogovora ugotovila obseg zapuščine in če ne prej, je tožnik takrat lahko izračunal oz. izoblikoval svojo voljo o obsegu premoženja, ki mu iz dedovanja pripada. Ne gre za zahteven izračun, za katerega bi bil potreben daljši čas ali tehnični pripomočki (računalo). Ni mogoče spregledati, da je tožnik diplomirani ekonomist in mu matematične operacije niso tuje. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da skrbnost povprečnega človeka, ki je merilo za presojo dolžne skrbnosti, terja, da bi tožnik izračunu posvetil določeno mero pozornosti. Če bi pri tem potreboval pomoč, bi zanjo lahko zaprosil sodno osebje, pa tega ni storil. Neutemeljen je očitek, da bi zapuščinsko sodišče moralo nameniti več pozornosti pravilnosti zapisa dednega dogovora. Ker sta dediča na naroku zapuščinskemu sodišču predstavila izdelan dedni dogovor in soglasno izjavila voljo za sklenitev dednega dogovora, pri izjavi katere nista omejevana (sklepata lahko celo dedni dogovor o premoženju, ki ne sodi v zapuščino), je neutemeljen očitek, da bi moralo sodišče preverjati, ali dediča prejmeta enak del zapuščine.

11Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da potrebe po branju zapisnika zapuščinskega naroka ni bilo, ker sta dediča sledila glasnemu nareku in ker je strokovna sodelavka dedni dogovor pred podpisom prebrala oz. povzela. Kljub temu je pravilen zaključek, da tožnik pri sklepanju dednega dogovora ni ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu. Ob sklepanju dednega dogovora je razpolagal z ustreznimi podatki za preračun in imel ustrezen čas za razmislek o vsebini dednega dogovora, pa tudi vse pogoje za izračun vrednosti njegovega dednega deleža. Ker izračunu ni posvetil potrebne pozornosti, ni ravnal skrbno. Pred narokom sicer ni razpolagal z vsemi listinami, je pa že pred narokom načrtoval sklenitev dogovora z vsebino, kakršno sklenjeni dedni dogovor ima (da toženec prejme v izključno last hišo, on ostalo premoženje v vrednosti hiše). Na sklenitev tovrstnega dogovora bi se zato lahko že doma – če že ne glede vseh podrobnosti, pa vsaj z okvirnim izračunom oz. načinom izračunavanja – pripravil. Zahteva za razveljavitev dednega dogovora je zato utemeljeno zavrnjena.

12Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

13Višje sodišče v Ljubljani je pristojno za reševanje te pritožbene zadeve, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 761/2016 z dne 6.4.2016 prenesena iz Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

-------------

Op. št. (1): Dr. Mile Dolenc, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, stran 344