VSL sodba II Cp 3282/2015

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora toženka plačati 43.200,00 EUR z obrestmi ter izročiti ključe vhodnih vrat hiše na toženkinem naslovu, skupaj z varnostno kodo, ki omogoča odklepanje vhodnih vrat. Zavrnilo je tudi toženkin nasprotni zahtevek, da ji mora tožnik plačati 21.192,00 EUR z obrestmi. Nazadnje je odločilo, da pravdni stranki nosita sami svoje pravdne stroške.

2Zoper navedeno sodbo se je pritožil samo tožnik, ki se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da se ni odrekel uporabi hiše, ko se je zaradi nevzdržnih razmer začasno prostovoljno odselil. Toženka ni prerekala njegove trditve, da gre za poslovno stanovanjsko hišo. Tudi sama je priznala, da so bili odnosi med strankama nemogoči. Tožnik je za potrebe svoje dejavnosti in za potrebe podjetja, katerega lastnik je, želel koristiti poslovni del hiše, garažo in druge nebivalne prostore. Tožnik se sprašuje, kolikokrat bi moral toženko še pozvati k izročitvi ključev. Sicer pa je toženko ves čas, tako pisno kot ustno, opozarjal in zahteval, naj mu omogoči souporabo hiše. Od toženke je bilo zato pričakovati, da bo izkazala interes za ureditev razmerja, sploh pa je morala računati, da bo v nasprotnem primeru dolžna plačati uporabnino. Tožniku kljub temu nikoli ni ponudila, naj začne souporabljati skupno nepremičnino. Celo izvedencu ob ogledu ni dovolila vstopa v hišo. Nerelevantno je, zakaj se je tožnik izselil. Bistveno je, da je tožnik hišo želel uporabljati in jo tudi je, vse do zamenjave ključavnic. Če bi sodišče izvedlo predlagane dokaze in upoštevalo tožnikovo izpoved, da je želel uporabljati poslovne prostore hiše, bi tožbenemu zahtevku moralo ugoditi. Kako je toženka uporabljala hišo, ni pomembno, saj v vsakem primeru tožniku dolguje povračilo v višini tržne najemnine. Tožnik opozarja tudi na njeno neverodostojnost, ker je najprej trdila, da je tožnik ključe izgubil, nato pa je priznala, da je zamenjala ključavnico. Prav tako je trdila, da od leta 2003 do 2011 sploh ni prihajal v N., pozneje pa, da je prihajal ves čas k hiši, vendar ji gradnje ni prepovedal.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Vztraja, da se je tožnik izselil leta 2001, da je leta 2002 pobral svoje stvari in avgusta 2003 odpeljal še motorje za jahto, od tedaj dalje pa ga ni več bilo v hišo. Očitno je bilo, da se ne namerava vrniti. Poleg tega noben prostor v hiši ni registriran kot poslovni prostor. Hiša nima niti hišne številke. Tožnikovo podjetje ima ves čas svoj sedež v N., toženke pa nikoli ni obvestil, da bi rad v hiši opravljal svojo poslovno dejavnost. Tožnikova tožba je tako le še eno v nizu njegovih šikanoznih dejanj.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje v zvezi z zahtevkom za plačilo uporabnine – samo njegovi zavrnitvi tožnik obrazloženo nasprotuje v pritožbi – pravilno in dovolj celovito ugotovilo dejansko stanje. Ker je dokazni postopek pokazal, da se je tožnik odselil, še preden je toženka v letu 2004 zamenjala ključavnico, in da pozneje od toženke nikoli ni zahteval, naj mu omogoči souporabo skupne nepremičnine, je pravilno sklepalo, da je tožnik sam privolil v svoje prikrajšanje. Za povračilni zahtevek po 198. členu Obligacijskega zakonika (OZ) bi moral tožnik poleg svojega prikrajšanja in toženkinega okoriščenja dokazati, da je bil v časovnem obdobju, ki ga je zajema tožba, proti svoji volji izključen od souporabe solastne nepremičnine. Ta dokaz pa tožniku ni uspel, zato je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna.

6Če se tožnik tudi po svoji izselitvi iz solastne hiše ni nameraval odreči njeni souporabi, kot poudarja v pritožbi, bi moral takšno svojo voljo toženki jasno izraziti. Kot sam priznava, v hiši ni več želel prebivati. Zmotno pa je njegovo prepričanje, da bi jo lahko brez toženkinega soglasja oddajal, saj nepremičnina očitno ni razdeljena. Brez dvoma bi hišo lahko uporabljal sorazmerno svojemu solastninskemu deležu, vendar souporabe v spornem obdobju ni zahteval. Neprepričljiva je njegova pritožbena trditev, da je to počel ves čas, pisno in ustno. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je namreč od toženke zahteval, naj mu omogoči dostop v hišo, nazadnje v letu 2003. Ker pozneje ni več kazal interesa za souporabo sporne hiše, toženkina zamenjava ključavnice v letu 2004 ne more biti pomembna za presojo tožnikovega povračilnega zahtevka. Pritožbena trditev, da je tožnik vse do zamenjave ključavnic delal v delavnici v hiši, namreč nima opore v izvedenih dokazih. Tožnik, ki si je že v letu 2001 ustvaril novo življenjsko skupnost z drugo partnerko, v letu 2003 pa iz dotlej skupne hiše pravdnih strank odstranil tudi svoje stvari, je s tem jasno pokazal, da je opustil posest in da hiše ne namerava več uporabljati. Zmotno je zato njegovo prepričanje, da bi ga morala toženka povabiti k ponovni souporabi. Toženka bi mu jo morala omogočiti le, če bi tožnik to sam zahteval.

7Tožnik, ki v dokaznem postopku sam ni ponudil dovolj tehtnih dokazov za svoje trditve, neupravičeno očita neverodostojnost toženkinim trditvam. Kot že navedeno, je bilo dokazno breme na tožniku. Tudi s posplošenim očitkom, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, tožnik ne more uspeti. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sprejemljivo pojasnilo, zakaj je preostale dokazne predloge zavrnilo. Tožnikova pravica do obravnavanja v postopku zato ni bila okrnjena. Drugih procesnih kršitev pritožba opredeljeno ne uveljavlja, tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pa v postopku na prvi stopnji ni bilo.

8Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, zato je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrdilo izpodbijano sodbo.

9Pritožbeni stroški niso bili priglašeni.