VSL sklep IV Cp 2232/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da Okrožno sodišče v Ljubljani za odločanje v tej zadevi ni pristojno (I) ter tožbo zavrglo (II).

2Proti sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče prve stopnje pri presoji pristojnosti napačno uporabilo Uredbo št. 4/2009, saj slednja ureja pristojnost sodišč v preživninskih zadevah v državah članicah. Poleg navedenega pa ureja le priznavanje in izvrševanje sodnih odločb ter sodelovanje v preživninskih zadevah. V konkretnem primeru pa ne gre za sodelovanjem med državami članicami, ker je prvostopno sodišče že odločalo o višini primerne preživnine (v vsebinskem smislu gre zgolj za nekakšen pritožbeni postopek zoper prvo sodno odločitev). Prav tako ne gre za sodelovanje med državami članicami, saj je ratio legis te uredbe ravno v izvrševanju preživninskih odločb. Uredba originarno meri ravno na izvršilne, ne pa tudi na pravdne postopke. Pritožba še opozarja, da se v konkretnem primeru postavlja vprašanje pravilne vročitve tožbe. Iz obrazložitve odločbe namreč ni razvidno, na kakšen način in na podlagi katerih pravnih pravil naj bi bila tožba vročena. Iz določbe 135. člena ZPP izhaja, da se vročitev opravi preko Ministrstva za zunanje zadeve. Zakaj je sodišče vročalo tožbo preko tujega sodišča iz spisovnih podatkov ni razvidno. Pri formularjih je izpadla tudi konkretizacija točke 12.12.1, saj ni opisan način vročanja. 14. člen Uredbe št. 1393/2007 predvideva vročanje sodnega pisanja po pošti s priporočenim pismom z vročilnico.

3Pritožba ni utemeljena.

4Za presojo mednarodne pristojnosti je v konkretnem primeru odločilna Uredba Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. 12. 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah, v nadaljevanju Uredba. Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku za presojo mednarodne pristojnosti v teh vrstah sporov z vstopom Slovenije v Evropsko unijo ne velja več, kar je pritožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Uredba kot akt EU je torej v celoti zavezujoča in neposredno uporabljiva v vseh državah članicah.

5Zmotno je pritožbeno stališče, da je ratio legis te Uredbe le v izvrševanju preživninskih odločb. Iz 1. člena Uredbe namreč jasno izhaja, da se uredba uporablja za preživninske obveznosti, ki izhajajo iz družinskih razmerij, starševstva, zakonske zveze ali svaštva.

6Res iz uvodne določbe št. 47 Uredbe izhaja, da Združeno kraljestvo pri sprejetju te Uredbe ni sodelovalo in zato zanj ni bila zavezujoča, vendar pa je pritožnik spregledal, da se je Združeno kraljestvo naknadno pridružilo Uredbi ter je na podlagi 2. člena Odločbe komisije z dne 8. junija 2009, 2009/451/ES (notificirano pod dokumentarno številko C (2009) 4427) Uredba začela veljati v Združenem kraljestvu 1. julija 2009 (Uradni list Evropske unije, L 149/73).

7Pritožbeno sodišče se strinja z argumentacijo prvega sodišča, da pristojnost slovenskih sodišč na podlagi 3. do 7. člena Uredbe ni podana.

8Zmotno pritožba utemeljuje pristojnost na podlagi določbe 3.d člena Uredbe, ki določa, da ima v državah članicah sodno pristojnost v preživninskih zadevah sodišče, ki je po svojem pravu pristojno za postopke v zvezi s starševsko odgovornostjo, če je zahtevek glede preživnine povezan s tem postopkom, razen, če ta pristojnost temelji izključno na državljanstvu ene izmed strank. Predmetni preživninski zahtevek je samostojen in ni povezan z nobenim drugim zahtevkom.

9Prav tako slovensko sodišče ni pristojno na podlagi 6. člena Uredbe (pomožna pristojnost) ali 7. člena Uredbe (Forum Necessitatis), saj je na podlagi 3. člena Uredbe pristojno sodišče države članice, v konkretnem primeru Združeno kraljestvo.

10Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da slovensko sodišče ni pristojno na podlagi 5. člena Uredbe, ki določa, da je poleg pristojnosti, ki izhaja iz drugih določb te uredbe, pristojno tudi sodišče države članice, pred katerim se tožena stranka spusti v postopek. To pravilo pa ne velja, če se je stranka spustila v postopek, da bi ugovarjala pristojnosti.

11Sodišče je toženima strankama tožbo poslalo v odgovor v skladu z določili Uredbe (ES) št. 1393/2007 z dne 13. 11. 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v državah članicah, v nadaljevanju Uredba o vročanju, in je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ker toženki na tožbo nista odgovorili, pomeni, da se v postopek nista spustili, zaradi česar pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji tudi po 5. členu Uredbe ni podana.

12Vsaka država članica mora imenovati organ oziroma organe za pošiljanje in organ oziroma organe za sprejem in preko teh organov se vročanje dejansko tudi opravlja. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je sodišče prve stopnje, kot organ za pošiljanje, v smislu prvega odstavka 2. člena Uredbe z mednarodno povratnico in s priloženim zaprosilom v angleškem jeziku, izpolnjenem na standardnem obrazcu iz priloge I Uredbe o vročanju, v skladu s tretjim odstavkom 4. člena Uredbe o vročanju, poslalo tožbo na naslov organa za sprejem v smislu drugega odstavka 2. člena Uredbe (Royal Courts of Justice). Iz potrdila o prejemu (list. št. 18) izhaja, da je organ za sprejem prejel zaprosilo za vročitev dne 3. 2. 2015. Nadalje iz potrdila o vročitvi sodne pošiljke, na kateri je uradni žig organa (Senior Courts of England and Wales) izhaja, da je bila toženima strankama tožba s prilogami vročena dne 20. 2. 2015.

13Na podlagi 7. člena Uredbe o vročanju organ za sprejem sam vroči pisanje ali poskrbi za njegovo vročitev v skladu s pravom zaprošene države članice, zato pravila določb ZPP o vročitvi, na katere se sklicuje pritožnik, ne pridejo v poštev. Da pa pisanje ne bi bilo vročeno na način, ki je po pravu zaprošene države članice predpisan za vročanje pisanj v notranjih postopkih osebam, ki se nahajajo na ozemlju te države članice, pa pritožnik ne zatrjuje.

14Odločitev sodišča prve stopnje, da ni pristojno za odločanje v predmetnem sporu je torej pravilna, kar posledično velja tudi za odločitev o zavrženju tožbe.

15Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka drugega odstavka 161. člena ZPP).