VSL sodba II Cp 2960/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 1.019,08 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek za ugotovitev ničnosti darilne pogodbe, ki sta jo 25. 8. 2010 sklenila toženca in J. P., zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe dn. št. 27393/2010 ter dn. št. 2385/2010 in zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Ker je ugotovilo, da pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki naj bi jo 12. 2. 1997 sklenila tožnik in drugi toženec, ni veljavna, je zaključilo, da z vknjižbo lastninske pravice v korist prve toženke, na podlagi darilne pogodbe z dne 25. 8. 2010, ni bila kršena ne obligacijska ne stvarna pravica tožnika. Ta sploh ni nastala. Pogoja, ki ga za izbrisno tožbo predpisuje 243. člen Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), tako ni. Z presojo, ali je darilna pogodba nična, se posledično ni ukvarjalo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podredni zahtevek za razveljavitev darilne pogodbe z dne 25. 8. 2010 in ugotovitev, da pogodba v razmerju do tožnika, in sicer njegove nedenarne terjatve po notarskem zapisu SV 117/97 notarke M. L., to je v trenutku smrti toženca I. P. pridobiti in izvesti prenos lastninske pravice na nepremičnini z ID znakom 43/96-0, ID znakom 43/279-0, obe do 1/3, ter ID znakom 24/0-0 in ID znakom 25/0-0, obe do celote, nima pravnega učinka; ter zahtevek, da se na podlagi te sodbe v zemljiški knjigi pri zgoraj naštetih nepremičninah odredi izbris solastninske pravice vpisane v korist L. V. in vknjižba solastninske pravice na I. P. Ker nedenarna terjatev tožnika, s katero utemeljuje podredni zahtevek, zaradi neveljavnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni nastala, je tudi ta neutemeljen. Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti tožencema 2.238,62 EUR stroškov postopka.

2Pritožbo vlaga tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje oziroma izvedbo potrebnih dokazov in njeno spremembo. Priglaša stroške.

Sodišču prve stopnje očita kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je naredilo dokazno oceno, ki ne more biti utemeljena z izvedenimi dokazi. Izvedeni dokazi ne morejo privesti do zaključka, kot ga je naredilo sodišče prve stopnje. Ugotovilo je, da toženec ni podpisal sporne pogodbe, kar je razumeti, da ni podpisal nobene listine. Na podlagi izvedenih dokazov je mogoče ugotoviti ravno nasprotno od tega. Toženca sta potrdila vedenje o obstoju pogodbe, dejstvo obiska notarja, zahtevo za izvrševanje pogodbe in njeno izvrševanje. Sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju sta potrdila oba notarja. Priča R. je povedal, da svojega podpisa in žiga ne bi dal, v kolikor stranki ne bi imeli soglasne volje in ne bi podpisali listin. Povedal je še, da svoj podpis daje zadnji. Sodba se v tem delu ne da preizkusiti. Ne drži, da bi se tožnik nepošteno pravdal. Njegove trditve so bile ves čas enake. Tega ni mogoče trditi za toženca. Tožnik je pogodbo izvrševal več kot petnajst let, po drugi strani pa je toženec hišo podaril prezadolženi hčeri. Ne drži, da toženec ni podpisal pogodbe. V sedmi točki sodbe je sodišče nepravilno zapisalo, da toženka ob sklenitvi darilne pogodbe ni bila v slabi veri. Povprečna družina vedno ve, kaj se dogaja s premoženjem in komu se kaj podari. To sta vedela tudi toženca, ki sta izigrala tožnikovo poštenost. Da je zadeva še bolj zavržna, sta toženca zahtevala izvrševanje pogodbe. Tožnik je pogodbo o dosmrtnem preživljanju nehal izvrševati šele v teku pravde. O dobri veri toženke priča zapisnik z dne 9. 6. 2015. Pogodba je bila sklenjena leta 1997 in ni dvoma, da toženka ni vedela za pogodbo. Dokazi potrjujejo vedenje o obstoju pogodbe in nedopustnem namenu ali kavzi darilne pogodbe. Sodišče prve stopnje glede priče R. naredi napačen zaključek. Notar R. se konkretnega posla ni spomnil, je pa opisal svoj način poslovanja in povedal, da svojega žiga na listine ne bi dal, če soglasja volj in podpisov strank ne bi bilo. V nadaljevanju pritožnik povzema del njegove izpovedbe. Tožnik svojih navedb o tem, kje se je pogodba podpisala, ni spreminjal. Podpisala se je pri notarju. O tem se je prvič izjavil v pripravljalni vlogi 17. 6. 2013 (ki jo deloma povzame) in svojih navedb ni spremenil niti ob zaslišanju. Sodišče ne pojasni, kaj naj bi sicer toženec, ki je priznal, da je bil pri notarki dvakrat, tam počel. Navedbe je potrdila tudi izjava odvetnice Z. Da se je pogodba podpisovala pri notarju, izhaja tudi iz notarskega zapisa in pričanja notarja R. in notarke L. Vztraja, da je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena. V zvezi s tem opozarja na pisni poziv z dne 18. 4. 2013 ter potrdilo odvetnice Z. z dne 7. 10. 2013. Toženec je priznaval veljavnost pogodbe in zahteval njeno izvrševanje. Veljavno sklenitev pogodbe potrjuje tudi odmera davka na dediščino in darila. Res je izostal podpis na določenem delu, kar pa ne pomeni, da ostali listi, ki so povzeti v notarski zapis, niso pridobili lastnosti javne listine. To potrjuje 50. in 49. člen Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN) ter odločba VSM I Ip 554/2011 ter odločba VS RS II Ips 675/2003. Gre za minorno napako, ki ne more vplivati na veljavnost pogodbe.

3Dne 15. 4. 2016 je tožnik vložil še pripravljalno vlogo v kateri je opozoril na zaključeni pravdni postopek pred Okrajnim sodiščem V Ljubljani IV P 1381/2014, posebej pa na izpovedbo toženca I. P. ter razloge sodbe. Tako zapisnik kot sodbo je vlogi priložil. Pritožbeno sodišče pri odločanju tožnikovih navedb in dokazov iz te vloge ni upoštevalo, saj je bila vložena po izteku pritožbenega roka. Pri tem ni pomembno ali gre za dejstva in dokaze, ki jih pritožnik prej ni mogel navesti, saj je po 337. členu ZPP tudi navajanje novih dejstev in dokazov v pritožbenem postopku mogoče le v pritožbi.

4Pritožbeno sodišče je v zadevi zaradi pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja opravilo pritožbeno obravnavo. Na njej je ponovilo nekatere že s strani sodišča prve stopnje izvedene dokaze(1), dodatno pa je izvedlo dokaz z zaslišanjem priče A. Z. Ker je notarka M. L. z vlogo dne 5. 2. 2016, to je pred razpisom pritožbene obravnave, priglasila stransko intervencijo, ji je pritožbeno sodišče omogočilo udeležbo v postopku (drugi odstavek 200. člena ZPP)(2).

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe.

7Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru tožnik tega niti ne zatrjuje, saj kršitev utemeljuje s kritiko dokazne ocene ter kritiko ugotovitev, ki se nanašajo na podpis pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Takšna kritika pa lahko pomeni zgolj grajo ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa očitane kršitve. Te kršitve pa sodišče prve stopnje ni storilo niti v 7. točki sodbe, saj v njej povzema le trditve strank (ne pa vsebine listin, zapisnikov oziroma prepisov).

8V letu 1997 je pogodbo o dosmrtnem preživljanju urejal Zakon o dedovanju (117. do 122. člen), Zakon o notariatu (v nadaljevanju ZN)(3) pa je vseboval določbe glede njene oblike. Sestavljena je morala biti v obliki notarskega zapisa (47. člen), sicer ni bila veljavna (48. člen). ZN je predpisoval tudi obliko (31. do 35. člen) ter vsebino (43. člen) notarskega zapisa. Pri tem je lastnost notarskega zapisa pridobila tudi listina o pravnem poslu, ki je ni sestavil notar, če jo je notar potrdil na način predpisan v 50. členu ZN.

V kolikor je zasebna listina, ki je bila predložena notarju v potrditev, po zunanji obliki ustrezala predpisom o notarski listini (31. do 35. člen ZN(4)) in po vsebini določbam 2., 4. in 6. točke prvega odstavka 43. člena ZN(5) ter je vsebovala tudi podpise oseb iz 2. točke prvega odstavka 43. člena(6), jo je notar potrdil tako, da je na listino vnesel navedbe iz 1., 3. in 5. točke 43. člena ZN(7) ter notarjev podpis in pečat (prvi odstavek 50. člena ZN).

V primeru, da predložena listina tem pogojem ni zadostila(8), pa jo je notar potrdil tako, da je o tem sestavil poseben notarski zapis. V tem primeru je zasebno listino spojil z notarskim zapisom (drugi odstavek 35. člena) kot njegov sestaven del, notar pa je zasebno listino tudi podpisal (drugi odstavek 50. člena ZN).

9Za primer potrditve zasebne listine je šlo tudi v konkretnem primeru, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pogodbo o dosmrtnem preživljanju sestavila odvetnica A. Z., nato pa je bila predložena notarki v potrditev. Ker toženec svojo trditev o neveljavnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju opira na trditev, da ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa, saj sestavljenega zapisa toženec ni podpisal, je bilo treba najprej odgovoriti na vprašanje, v kakšni obliki je bila notarka dolžna pogodbo potrditi. Pri potrditvi po prvem odstavku 50. člena ZN namreč (ponovno) podpisovanje udeležencev posla, ob ostalih izpolnjenih pogojih, ni bilo potrebno. V tem primeru dejstvo, da toženec listine pri notarki ni ponovno podpisal, ne bi imelo vpliva na njeno veljavnost.

10Da je predložena pogodba po obliki in vsebini ustrezala predpisom o notarski listini med strankama ni bilo sporno(9), izhaja pa tudi iz samega notarskega zapisa (priloga A2, prva stran). Tako pred sodiščem prve stopnje kot pred pritožbenim sodiščem pa je bilo sporno, ali je bila pogodba s strani udeležencev posla predložena notarki že podpisana, kar je eden od nadaljnjih pogojev za potrditev listine po prvem odstavku 50. člena ZN.

11Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo ugotovitev, da je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju že podpisana, oprlo na (prvotno) skladne navedbe strank ter potrdilo odvetnice Z. (priloga A150). Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da ne navedbe strank, ne potrdilo odvetnice takšnega zaključka ne omogočajo. Kot pritožnik pravilno opozarja, je sam ves čas postopka trdil, da je bila pogodba podpisana pri notarki(10), zato je sklicevanje sodišča na „prvotne skladne navedbe“ brez podlage v podatkih spisa. Da bi bila pogodba o dosmrtnem preživljanju podpisana že pred njeno predložitvijo v potrditev notarki, pa ne potrjuje niti potrdilo odvetnice Z. (priloga A150). Iz tega potrdila izhaja le to, da je odvetnica strankama izročila osnutek pogodbe in ju napotila k notarju, kjer bosta pogodbo pred njim podpisali, notar pa jima jo bo ponovno prebral in povprašal po pristnosti njune volje. Pritožbeno sodišče se zato z dokazno oceno sodišča prve stopnje in ugotovitvijo, da je bila pogodba že podpisana predložena notarki, ne more strinjati.

12Po ponovni izvedbi nekaterih dokazov in zaslišanju odvetnice Z. ugotavlja, da sta pogodbeni stranki (torej tožnik in toženec) pogodbo o dosmrtnem preživljanju podpisali šele v notarski pisarni ob sestavi notarskega zapisa.

Da je bila pogodba podpisana šele takrat, izhaja iz notarskega zapisa (priloga A2), v katerem je izrecno ugotovljeno, da je bila pogodba (po tem, ko je bila prebrana in stranki opozorjeni na posledice posla) pred notarko podpisana. Ta zapis, saj na njem manjka podpis toženca, sicer nima značaja javne listine (prvi odstavek 45. člena ZN), je pa kljub temu dokaz kot vsaka druga listina, katere verodostojnost sodišče presoja v dokaznem postopku. Pri takšni presoji pa ni mogoče spregledati, da so zapis (s takšno vsebino) podpisale tri osebe. Zelo malo verjetno je, da nobena od njih napake v ugotovitvi, kdaj je bila pogodba podpisana, če bi do nje prišlo, ne bi opazila. To je še toliko manj verjetno zato, ker je ena od oseb, ki je listino s takšno vsebino podpisala, priča R., ki je tudi sam notar in je, saj se nedvomno zaveda pomena vsebine notarskega zapisa, vajen paziti kaj podpisuje. Podpis pogodbe pri notarki sta potrdila tudi tožnik in sama notarka. Slednja je pojasnila, da se tega spominja zato, ker v pogodbi ni bilo klavzule prepovedi odtujitve in obremenitve, kar je neobičajno in je stranki na to opozorila. V kolikor bi ji bila predložena že podpisana pogodba, bi bilo to v notarskem zapisu napisano. Možnost, da gre za napako, je izključila, pritožbeno sodišče pa ji iz že zgoraj navedenih razlogov v tem sledi. Ugotovitev, da je bila pogodba podpisana šele ob sestavi notarskega zapisa, pa vsaj posredno potrjuje tudi izjava odvetnice A. Z. (priloga A150) ter njena izpovedba na pritožbeni obravnavi, da je stranki z (nepodpisanim) osnutkom napotila k izbranemu notarju, kjer jo bosta pred njim podpisali. Ni namreč običajno, da bi stranki, če pogodbe (za katero vesta, da jo morata predložiti še v potrditev notarju) nista podpisali že pri odvetniku, to storili v vmesnem času. Samo toženec je ob zaslišanju izpovedal, da pri notarki ni ničesar podpisal. Pritožbeno sodišče mu ni verjelo. Razlog za to ni bil le v tem, da ostali dokazi v pogledu časa podpisovanja pogodbe njegove izpovedbe ne potrjujejo, ampak tudi v tem, da je tožnik izpovedoval notranje neskladno in zato neprepričljivo. Res je sicer ves čas vztrajal pri tem, da pri notarki ni ničesar podpisal, je pa popolnoma nasprotujoče izpovedoval o tem, ali je bil pri sestavi notarskega zapisa sploh prisoten ali ne. To je najprej priznal, potem pa zanikal, pri čemer slednjemu ni mogoče slediti. Čeprav se priča R. konkretnega potrjevanja pogodbe ni spominjal, pa je prepričljivo pojasnil, da njegov podpis notarskega zapisa nedvomno pomeni, da je on tam bil in da so bile tam tudi stranke. Če (vseh) strank ne bi bilo, ga notarka niti ne bi klicala za pričo (zapisnik na list. št. 179 in zapisnik pritožbene obravnave). Toženčeva izpovedba pa tudi v nebistvenih delih ni bila potrjena z drugimi izvedenimi dokazi. Toženec je tako povedal, da nikoli ni bil pri odvetnici Z. in je ne pozna, nasprotno pa je izpovedal ne le tožnik, ampak tudi zaslišana odvetnica. Slednja je povedala, da ji je toženec znan, potrdila pa je tudi to, da je bil, ko je pripravila osnutek pogodbe, tudi toženec pri njej v pisarni. Ker je ob zaslišanju potrdila, da je osnutek pogodbe res sestavila in nepodpisanega izročila strankama, toženec pa je priznal, da je na pogodbi njegov podpis, seveda ni mogoče verjeti niti njegovi izpovedbi, da je podpisal prazne liste, tekst pa je bil dodan kasneje.

13Ker tožnik in toženec pogodbe o dosmrtnem preživljanju torej nista že podpisane predložila notarki v potrditev, uporaba prvega odstavka 50. člena ZN ne pride v poštev. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobena od pravdnih strank tudi ni trdila, da bi bila pogodba predhodno podpisana s strani zapisnih prič. Sodelovanje dveh zapisnih prič (ki ju sme nadomestiti notar) pa je bilo po 1. točki 51. člena ZN pri takšni pogodbi nujno.

14Potrditev zasebne listine, ki je sicer po zunanji obliki in vsebini ustrezala določbam 2., 4., in 6. točke prvega odstavka 43. člena ZN, ni pa še bila podpisana s strani oseb iz 2. točke prvega odstavka 43. člena ZN, se je zato opravila na podlagi drugega odstavka 50. člena v času potrditve veljavnega ZN tako, da je notar o tem sestavil poseben notarski zapis in zasebno listino z njim spojil. Da je bil poseben notarski zapis sestavljen tudi v konkretnem primeru, pogodba o dosmrtnem preživljanju pa je bila z njim spojena, niti ni sporno.

15Kakšna je morala biti vsebina notarskega zapisa, je predpisoval 43. člen ZN. Med njegove obvezne sestavine je ta določba uvrščala (poleg podpisa notarja in zapisnih prič) tudi podpise udeležencev pravnega posla (7. točka prvega odstavka 43. člena ZN(11)). Konkreten notarski zapis (kar ni sporno) podpisa toženca I. P. kot preživljanca ne vsebuje. Notarski zapis, ne glede na to, da drugih pomanjkljivosti nima(12), zato ni izdelan tako kot to predpisuje 43. člen ZN. Pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki je bila sicer podpisana s strani obeh pogodbenih strank in spojena s konkretnim (vsebinsko pomanjkljivim) notarskim zapisom, zato ni pridobila lastnosti notarskega zapisa (prvi odstavek 49. člena ZN). Pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki ni bila sklenjena v predpisani obliki, to je v obliki notarskega zapisa (47. člena ZN), pa ni veljavna (48. člen ZN). Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da sodišče prve stopnje posledice obličnostnih pomanjkljivosti za značaj notarskega zapisa kot javne listine sicer zmotno enači s posledicami za veljavnost pogodbe(13), a to na pravilnost odločitve ni vplivalo.

16Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik dokazal, da je bila sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju (vsaj ob poskusu njene potrditve pri notarki) tudi volja toženca. Iz izpovedbe odvetnice Z. tako izhaja, da je bil tudi toženec pri njej v pisarni, ko je pogodbo prebrala in strankama izročila njen osnutek. Na njegovo zahtevo je bila spremenjena celo njena vsebina (izpoved tožnika na list. 117 in na pritožbeni obravnavi). Pogodbo je, kot je bilo obrazloženo že zgoraj, pred notarko in zapisno pričo toženec tudi podpisal. Iz notarskega zapisa, katerega vsebina v tem delu ni bila prerekana, izhaja, da mu je bila pogodba pred tem prebrana, bil pa je opozorjen tudi na pravne posledice pogodbe. Toženec je sicer trdil, da je podpis notarskega zapisa odklonil zato, ker se z vsebino pogodbe ni strinjal, a temu ni mogoče slediti. Priča R. je namreč pojasnil (izpoved na list. št. 178 in 179), da v primeru, če bi toženec podpisu nasprotoval, tudi sam ne bi podpisal notarskega zapisa. Da je toženec imel voljo, da pogodbo sklene, pa nenazadnje dokazuje tudi dejstvo, da se je (vsaj v določenem obsegu) izvrševala in je toženec izpolnitve sprejemal (dopis pooblaščenca z dne 18. 4. 2013, priloga A6). Vendar pa ugotovitev, da sta imeli obe pogodbeni stranki voljo, da pogodbo skleneta, na presojo, ali je bila nato tudi veljavno sklenjena, ne vpliva. Pomanjkljivost v obliki s tem namreč ni bila sanirana.

17Na presojo, ali je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju veljavno sklenjena, ne more vplivati niti morebitna ugotovitev o njeni realizaciji(14). Pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki ni sklenjena v predpisani obliki, namreč ne more konvalidirati, čeprav je v celoti ali pretežnem delu izvršena. Konvalidacija pogodbe z realizacijo je po obligacijskih predpisih (73. člen Zakona o obligacijskih razmerjih in 58. člen Obligacijskega zakonika) mogoča le v primeru, ko je bila kršena zahteva po pisni obliki. Za primere, ko je bila kršena še strožja obličnost (oblika notarskega zapisa), pa ta izjema ne velja.(15)

18Nerelevantno za presojo veljavnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju je tudi vprašanje, ali je ravnanje drugega toženca, ki je po trditvah tožnika priznaval in zahteval izvrševanje pogodbe, v tem postopku pa se brani s sklicevanjem na njeno neveljavnost, pošteno; nadalje vprašanje, ali je bila prva toženka v dobri veri in dejstvo, da je bila pogodba predložena davčni upravi zaradi odmere davka. Na te pritožbene navedbe pritožbeno sodišče zato ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19Odločbi, ki ju v pritožbi omenja pritožnik, v konkretni zadevi nista uporabljivi, saj ne obravnavata vprašanja, ki se je izpostavilo v tej zadevi. Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 675/2003 z dne 10. 3. 2005 obravnava problem izostanka paraf na določenih straneh z notarskim zapisom spojene pogodbe o prodaji poslovnega deleža, ne pa izostanka podpisa na samem notarskem zapisu. Sklep Višjega sodišča v Mariboru I Ip 554/2011 z dne 8. 7. 2011 pa se ukvarja z vprašanjem pomena pripojitve zasebne listine k notarskemu zapisu.

20Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena, odločitev sodišča prve stopnje pa iz razlogov, ki jih je navedlo v izpodbijani sodbi in so povzeti v prvi točki te odločbe, pravilna tako v pogledu primarnega kot podrednega zahtevka. Pritožbeno sodišče dodaja le to, da je zahtevek za ugotovitev ničnosti darilne pogodbe z dne 25. 8. 2010 (točka A/I izreka) pravilno zavrnjen tudi zato, ker tožnik s tožbo ni zajel vseh pogodbenih strank(16). Ker so pri zahtevkih za ugotovitev ničnosti pogodbe vsi pogodbeniki nujni sosporniki, ni bila tožena prava stranka.(17) Na takšno presojo ne more vplivati dejstvo, da se sicer vprašanje ničnosti osnovnega posla v zvezi z izbrisno tožbo lahko rešuje tudi kot predhodno vprašanje(18) in le med pravdnimi strankami.(19) Upoštevati je namreč treba, da so učinki odločitve o postavljenem vmesnem ugotovitvenem zahtevku in učinki odločanja o predhodnem vprašanju različni in zato so tudi zahteve, kdo mora biti v posameznem primeru udeležen kot stranka, različne.

21Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

22Ker tožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (154. v zvezi z 165. členom ZPP). Odločitev o tem je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Tožencema je pritožbeno sodišče priznalo stroške, ki so jima nastali s pristopom na pritožbeno obravnavo: nagrado za narok v višini 822,00 EUR po tar. št. 3212 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), potne stroške v višini 13,31 EUR (36 km x 0,37) ter 22 % DDV, skupaj 1.019,08 EUR. Toženca do povišanje priznane nagrade za narok zato, ker pooblaščenec zastopa dve stranki, nista upravičena. Po 8. členu ZOdvT prejme odvetnik, ki v isti zadevi opravlja storitve za več strank, nagrade in izdatke le enkrat, po tar. št. 1200 ZOdvT pa povišanje nagrad zaradi zastopanja več strank ni določeno na splošno, ampak se iz tega razloga poveča le nagrada za postopek in nagrada za posel(20). Pritožbeni postopek je sicer nova stopnja v postopku, a še vedno ista zadeva(21). Ker je bil pavšalni znesek materialnih stroškov tožencema priznan že s sodbo sodišča prve stopnje, do ponovnega priznanja tega stroška ob upoštevanju tar. št. 6002 ZOdvT nista upravičena.

-------------

Op. št. (1): Ponovno je vpogledalo listinske dokaze ter zaslišalo stranke ter priči M. L. in J. R.

Op. št. (2): Odločitev o priglašeni intervenciji v fazi razpisa pritožbene obravnave še ni bila sprejeta, v času njene izvedbe pa še ni bila pravnomočna.

Op. št. (3): UL RS 13/1994, 48/1994, 82/1994 in 41/1995 (čistopis veljaven od 15. 7. 1995 do 31. 12. 2001).

Op. št. (4): Gre za zahteve, ki se nanašajo na format in kvaliteto papirja, način zapisa, zapolnjevanje praznih mest s črtami, zahteve po izpisu številk z besedami, prepoved brisanja, označevanje strani in drugo.

Op. št. (5): Vsebovati je morala: po točki 2 priimek in ime, rojstne podatke in prebivališče udeležencev pravnega posla, njihovih pooblaščencev, zapisnih prič in tolmačev; če so bili udeleženci pravnega posla pravne osebe, pa njihovo ime in sedež ter ime in priimek predstavnika ali pooblaščenca; po točki 4 vsebino pravnega posla, navedbo pooblastil ali prilog in po točki 6 datum, če je bilo potrebno pa tudi uro in kraj sestave zapisa.

Op. št. (6): Gre za podpise udeležencev pravnega posla, njihovih pooblaščencev, zapisnih prič in tolmačev; če so bili udeleženci pravnega posla pravne osebe, pa podpis predstavnika ali pooblaščenca.

Op. št. (7): Gre za navedbo imena notarja, navedbo, da nastopa kot notar in njegov sedež; navedbo o načinu ugotovitve istovetnosti oseb iz točke 2 ter navedbo, da je bil notarski zapis udeležencem prebran ali da so bile upoštevane formalnosti, ki po določbah ZN nadomeščajo branje, in da so udeleženci notarski zapis odobrili.

Op. št. (8): Listina pogojem po prvem odstavku 50. člena ZN ni zadostila že v primeru, da so jo stranke predložile notarju nepodpisano s strani udeležencev posla, njihovih pooblaščencev (če so jih imele) ter zapisnih prič (če so bile te potrebne).

Op. št. (9): Gre za neprerekano trditev tožnika - list. št. 60.

Op. št. (10): O tem se je prvič izjavil v pripravljalni vlogi z dne 18. 6. 2013 (list. št. 60), nato pa ponovno v vlogi z dne 10. 10. 2013 ter vlogi z dne 28. 1. 2015. Svojih trditev o tem v teku postopka ni spremenil.

Op. št. (11): Sedma točka prvega odstavka 43. člena ZN se je glasila: „Notarski zapis mora vsebovati: podpise oseb, navedenih v 1. in 2. točki, ter pečat ali žig notarja, ki je sestavil notarski zapis.“

Op. št. (12): Stranki takšnih trditev nista ponudili.

Op. št. (13): Določba 45. člena ZN, ki predpisuje posledice posameznih obličnostnih pomanjkljivosti za verodostojnost notarskega zapisa in za njegov značaj javne listine, pri presoji veljavnost pogodbe ni pomemben. Posledice obličnostnih napak za veljavnost pogodbe so določene le v 47. in 48. členu ZN (primerjaj sodbo in sklep II Ips 175/2007).

Op. št. (14): Pritožnik v pritožbi trdi, da je pogodbo petnajst let izvrševal in da je tudi drugi toženec preko svojega pooblaščenca zahteval njeno izvrševanje.

Op. št. (15): II Ips 172/2006, II Ips 386/2011 in I Cp 1529/2009.

Op. št. (16): Iz ugotovitve sodišča prve stopnje izhaja (izhaja pa tudi iz samega zahtevka), da je darilno pogodbo (kot skupna lastnica podarjenega premoženja) sklepala tudi J. P.

Op. št. (17): Primerjaj II Ips 612/96, II Ips 380/2004, II Ips 1187/2008, II Ips 174/2008, II Ips 1118/2008, II Ips 126/2014.

Op. št. (18): II Ips 420/2007, II Ips 193/2013 in II Ips 246/2014.

Op. št. (19): II Ips 612/96, II Ips 380/2004.

Op. št. (20): Enako VSL I Cp 2517/2015.

Op. št. (21): VSL I Cp 41/2015.