VSK sodba Cpg 130/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.660,18 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča št. Su 877/2015 z dne 25.3.2015.

2Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru toženi stranki naložilo, da tožeči stranki izroči že plačano blago po naročilih z dne 21.2.2013 in po naročilu z dne 23.5.2013. Iz razlogov sodbe izhaja, da se je nad tožečo stranko začela prisilna poravnava. Tožeča stranka je sicer imela do tožene zapadle obveznosti iz prejšnjih pogodb, vendar do pobota z ostalimi zapadlimi terjatvami tožene do tožeče ni prišlo, ker začetek prisilne poravnave ne vpliva na vzajemno neizpolnjene terjatve. Tožeča stranka je namreč v trenutku začetka prisilne poravnave blago plačala šele delno, tožena pa svoje obveznosti sploh ni izpolnila. Drugo naročilo pa je bilo tako ali tako opravljeno že po začetku prisilne poravnave.

3Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej povzema določbe 24. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) o vzajemno neizpolnjenih pogodbah. Tožena stranka je jasno navajala, da do začetka prisilne poravnave nad tožečo stranko svoje obveznosti dobave blaga ni izpolnila niti delno (obe dobavi sta bili opravljeni po začetku prisilne poravnave, 29.4.2013 in 30.1.2013), medtem ko je tožeča stranka do začetka prisilne poravnave svojo obveznost že delno izpolnila. Zato ne gre za vzajemno neizpolnjeno pogodbo, saj se zanjo zahteva, da nobena od strank še ni izpolnila svoje obveznosti ali pa da sta jo obe izpolnili delno. Bistvo vzajemno neizpolnjene pogodbe je ravno v vzajemnosti. Sodišče je zato napačno interpretiralo materialno pravo. Končno tudi iz točke 12 izpodbijane sodbe izhajajo zgoraj navedena dejstva. Ker ne gre za vzajemno neizpolnjene pogodbe, je bila tožena stranka upravičena pobotati že plačani znesek s preteklimi terjatvami do tožeče stranke iz naslova neplačanih računov v znesku, ki bistveno presega vrednost neizvedenih dobav. Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je presodilo, da je tožeča stranka z nakazilom plačala naročeno blago pod naročilom št. 1, kar ni resnično. Iz predračuna, ki ga je tožena stranka izstavila tožeči jasno izhaja, da gre za prejšnje naročilo, to je naročilo št. 2. Morebitne razlike v ceni aluminija so posledica napake zaposlene pri toženi stranki, tožeča stranka pa je dobro vedela, kaj plačuje.

4V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka navajala, da je bilo materialno pravo v sodbi uporabljeno pravilno, prerekala je tudi trditve o napačno ugotovljenem dejanskem stanju in predlagala zavrnitev pritožbe.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Konkretnih očitkov glede kršitev določb pravdnega postopka pritožnica ni navedla, zato je v zvezi s pritožbenim razlogom kršitev postopka pritožbeno sodišče izvedlo le uradni preizkus po določbi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki kršitev ni pokazal.

7Pravdni stranki sta poslovno sodelovali, in sicer je tožeča stranka pri toženi naročila blago, ki je predmet zahtevka (aluminij – legiran material). Z naročilom z dne 21.2.2013 je naročila skupaj 96.000 kg aluminija, naročilo je bilo sprejeto (in pogodba sklenjena). Na podlagi tega naročila je bilo dne 29.4.2013 dobavljeno 24.132 kg, dne 30.4.2013 pa še 24.069 kg (ostane torej še 48.228 kg), plačili za blago sta bili izvedeni 25.4.2013 in 29.4.2013. Dne 23.5.2013 pa je tožeča stranka naročila še 48.000 kg aluminija. Dne 26.4.2013 je bil nad tožečo stranko začet postopek prisilne poravnave. Povedano pomeni, da na dan začetka prisilne poravnave tožena stranka še ni izpolnila ničesar, tožeča pa je do začetka prisilne poravnave delno že izpolnila svojo obveznost po kupoprodajni pogodbi.

8Za pritožbo je sporen predvsem zaključek sodišča prve stopnje, da gre za vzajemno neizpolnjeno terjatev po določbi drugega odstavka 24. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Vztraja, da je treba to določbo razlagati tako, da gre za vzajemno neizpolnjeno terjatev le takrat, kadar je bila pogodba, na kateri temelji, sklenjena pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in pri kateri niti dolžnik niti upnik nista izpolnila nič od svoje obveznosti, ali pa sta oba izpolnila le delno. Ker je v obravnavani situaciji tožeča stranka pred začetkom postopka prisilne poravnave izpolnila delno, tožena pa ničesar, določbe 24. člena ZFPPIPP po mnenju tožene stranke ni mogoče uporabiti. Tako materialnopravno stališče po mnenju pritožbenega sodišča ni pravilno. Bistveno za vzajemno neizpolnjeno terjatev je, da do začetka postopka zaradi insolventnosti nobena od strank svoje obveznosti po pogodbi, ki je bila sklenjena pred začetkom tega postopka, ni izpolnila v celoti, da imata torej obe stranki še terjatev do nasprotne stranke. Prav v tem, da imata obe stranki druga nasproti drugi še vedno terjatev, je vzajemnost. Zato ni pomembno, ali je bila obveznost izpolnjena delno ali se še ni začela izpolnjevati (zakon v primeru odstopa od vzajemno neizpolnjene pogodbe izrecno ureja situacijo, ko je ena od strank izpolnila več kot druga). Namen posebne ureditve za vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe v postopku prisilne poravnave je namreč v tem, da se omogoči dolžniku najprimernejše finančno prestrukturiranje. Če je to v interesu finančnega prestrukturiranja dolžnika, se pogodbeno razmerje ne glede na vzporedni tek postopka prisilne poravnave, zaključi tako, da obe stranki svoje obveznosti izpolnita v celoti, v nasprotnem primeru pa ima dolžnik pravico do odstopa od vzajemno neizpolnjene pogodbe (ni sporno, da do odstopa dolžnika ni prišlo). V obravnavani zadevi sta torej stranki pred začetkom postopka prisilne poravnave sklenili pogodbo, ki je ostala vzajemno neizpolnjena, zato se nedenarna terjatev (na izročitev naročenega blaga) ni pretvorila v denarno in do pobota ni moglo priti. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna.

9Pogodbeno naročilo z dne 23.5.2013 pa je bilo tako ali tako vzpostavljeno po začetku prisilne poravnave, zato nanj prej začeta prisilna poravnava ni vplivala. Pritožnik z vztrajanjem pri svojih trditvah o tem, kaj je bilo plačano s plačilom 28.5.2013, ne more zbuditi dvoma v obrazložene zaključke sodišča prve stopnje, da je šlo za plačilo naročila z dne 23.5.2013. Trditve o napaki zaposlene pri toženi stranki predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (337. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP), saj teh trditev v postopku na prvi stopnji tožena stranka ni postavila. Tudi v pritožbi se sklicuje le na izpoved svojega zakonitega zastopnika, ki naj bi je v tem delu sodišče prve stopnje ne upoštevalo, vendar je zaradi odsotnosti ustreznih navedb niti ni moglo niti smelo. Izvedba dokaza ne more nadomestiti manjkajočih navedb.

10Na podlagi vsega povedanega in ker tudi uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.660,18 EUR (nagrada po tar. št. 3210, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi).