VSL sklep I Cp 1074/2015

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja za potrebe in v korist tožnikove nepremičnine s parc. št. 6/2, k. o. X služnostna pravica hoje in vožnje po obstoječi poti s kmetijsko mehanizacijo v širini 2, 5 m preko toženčevih nepremičnin s parc. št. 4/4 in 5/1, obe k. o. X. V izrek je povzelo opis poti ter navedlo, da predstavlja skica terenske meritve sodnega izvedenca geodetske stroke A. A. z dne 6. 12. 2009 njegov sestavni del (I. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da se bo služnostna pravica vknjižila v zemljiško knjigo na podlagi sodbe (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da je toženec dolžan odstraniti v tretji točki izreka opisane ovire in vzpostaviti prvotno stanje ob obstoječi poti in na njej (III. točka izreka). Kar je tožnik zahteval drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo (IV. točka izreka). Tožencu je naložilo povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov v višini 5.497,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2Toženec sodbo pravočasno izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo niti kdaj je bila služnost priposestvovana niti njenega dejanskega obsega. V nasprotju z 2. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je neupravičeno poseglo v I., III. in IV. točko izreka, II. točka izreka pa je brez pravne podlage. V zvezi z zatrjevanim oženjem, preprečevanjem in motenjem izvrševanja služnosti sodišče ni opravilo dokazne ocene prič, ki jih je predlagal toženec. Ravno tako se ni opredelilo do izvedenskega mnenja mag. A. A. v zvezi z ugotovitvijo, da je širina poti tudi v delu, kjer ni ovir, največ 1,46 m. Tožnik lahko torej na najožjem delu poti vozi po poti široki 1,46 m in bi lahko vozil tudi po delu poti, kjer zahteva odstranitev ovir. Sodišče bi moralo upoštevati dejansko višino tožnikovega traktorja ter naloženega priključka. Sodišče tudi ni navedlo pravne podlage priposestvovanja stvarne služnosti, dobroverna priposestvovalna doba pa ni mogla pričeti teči. Toženčevo ravnanje ne predstavlja motilnega ravnanja. Tožnik je izpovedal, da je bila pot včasih drugačna. Za isto služnost ni mogoče razpolagati z različnimi pravnimi podlagami. Zmoten je zaključek sodišča, da ob veljavni sklenitvi pogodbe o osebni služnosti z dne 11. 4. 2000 stvarna služnost ni prenehala in so razlogi sodišča glede značaja Pogodbe z dne 11. 4. 2000 in Pogodbe z dne 12. 12. 1973 v medsebojen nasprotju. Tožnik je navedel, da je pot dolga 17 m, iz mnenja izvedenca mag. A. A. pa izhaja, da je pot vsaj enkrat daljša. Pripombe toženca na izvedensko mnenje niso bile upoštevane. Tožbeni zahtevek je nesklepčen, saj tožnik ni navajal in zatrjeval v kakšni širini je dejansko uporabljal predmetno pot. Nesklepčna je tudi tožbena opredelitev pojma „vožnje s kmetijsko mehanizacijo“. Več kot 20 let je minilo, odkar so tožnik in njegovi pravni predniki uporabljali predmetno pot za vožnje s kravami ter konji. Glede širine poti predstavlja pravno relevantno dejstvo le vprašanje širine tožnikovega traktorja z obračalnikom. Sodišče je izvedencu za kmetijsko mehanizacijo dr. B. B. postavljalo hipotetična vprašanja izven trditvene podlage. Njegovo mnenje je nestrokovno in neprepričljivo. Sodišče tudi ni upoštevalo izpovedb prič C. C., Č. Č., D. D., E. E. ter F. F, ki so izpovedale v zvezi z vprašanjem ovir na poti v času po toženčevi priselitvi. Iz dokaznega postopka izhaja, da so bili predmeti, ki v skladu s prvo alinejo 223. člena SPZ pomenijo toženčev realen akt upiranja izvrševanju tožnikove služnosti, nameščeni v bližino poti najkasneje v letu 2004. Tožnik je izpovedal, da je še v letu 2014 s traktorjem peljal po predmetni poti in torej ni mogoče govoriti o motenju služnosti. Toženec opozarja tudi na odsotnost dokazne ocene priče G. G., ki je izpovedal, da so bili nadstreški zmeraj malo potegnjeni. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve drugemu sodniku sodišča prve stopnje v novo odločanje.

3Tožnik je v odgovoru na pritožbo navedel, da se je način izvrševanja služnosti spremenil zaradi spremembe tehničnih sredstev, saj se je pot najprej uporabljala za ročni prevoz vprežne živine, leta 1984 pa je kupil manjši traktor. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožnik in njegovi pravni predniki za potrebe gospodujoče nepremičnine (parc. št. 6/2, k. o. X nepretrgoma in nemoteno od leta 1920 do toženčevega prihoda v letu 1999 uporabljali pot preko služeče nepremičnine (parc. št. 4/4 in 5/1, k. o. X) za hojo in vožnjo s konjem in kravo z vprego ter vozom, kasneje pa za vožnjo s kosilnico in traktorjem ... z vozom ter obstoječimi priključki. Pot so uporabljali v soglasju z vsakokratnimi lastniki oziroma imetniki pravice uporabe služeče nepremičnine.

6Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožnik že v tožbi navajal, da so njegovi pravni predniki od leta 1920 uporabljali sporno pot na služeči nepremičnini za hojo in vožnjo s konjem ter kravo, od leta 1984 pa za vožnjo s traktorjem in kosilnico (list. št. 2). V drugi pripravljalni vlogi (list. št. 58) je tožbeni zahtevek tako spremenil, da je zahteval ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in vožnje s kmetijsko mehanizacijo v širini 2,5 m po obstoječi poti. Iz takó zatrjenih dejstev torej izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu, tožba pa tudi sicer ne more biti nesklepčna zaradi uporabe pojma „vožnja s kmetijsko mehanizacijo“, saj mora sodišče takšne tožbene navedbe sprejeti kot strankine dejanske trditve(1). Drugo vprašanje pa je ugotavljanje resničnosti v tožbi zatrjevanih dejstev glede dejanske uporabe in širine priposestvovane poti, kot je razvidno iz 9. točke obrazložitve.

7Niso utemeljene pritožbene navedbe o odsotnosti zaključkov sodišča prve stopnje glede časa trajanja in pravne podlage priposestvovanja. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da so tožnikovi pravni predniki izvrševali služnost nepretrgoma in nemoteno od leta 1920 in je torej logično, da se je 20 letna priposestvovalna doba iztekla že pred toženčevim prihodom na služečo nepremičnino v letu 1999. Podlaga takšnemu zaključku je prvi odstavek 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) in paragraf 1479 Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) v zvezi z načelnim mnenjem Zveznega Vrhovnega sodišča št. 3/60 z dne 4.4.1960(2). Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je priposestvovalna doba začela teči v času veljavnosti ODZ ter neprekinjeno trajala v času veljavnosti ZTLR in da je tožnik priposestvoval stvarno služnost hoje in vožnje za potrebe običajne kmetijske rabe gospodujoče nepremičnine še preden je toženec postal lastnik služeče nepremičnine. Ker vprašanje tožnikove dobre vere ne predstavlja pravno relevantnega vprašanja(3), ni utemeljena pritožbena navedba, da dobroverna lastniška posest ni mogla pričeti teči. Ker je tožnik od nakupa traktorja dalje uporabljal pot za isti namen kot s prejšnjimi prevoznimi sredstvi, ni utemeljena pritožbena navedba, da je služnost v obsegu in širini za vožnjo s konjem ali kravo prenehala.

8Pritožbeno sodišče ugotavlja, da Pogodba o osebni služnostni pravici z dne 11. 4. 2000 niti ne opredeljuje širine konkretne poti niti ne vsebuje izrecnega namena ukiniti že priposestvovane stvarne služnosti. To pa pomeni, da je priposestvovana stvarna služnost obstajala še naprej (primerjaj 324. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) in neodvisno tako od Pogodbe o osebni služnostni pravici z dne 11. 4. 2000 kot tudi od Služnostne pogodbe z dne 12. 12. 1973. Posledično je materialnopravno pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da Pogodba o osebni služnostni pravici ni ukinila tožnikove že priposestvovane stvarne služnosti in zaključki sodišča v zvezi z obstojem obeh pogodb niso med seboj v nasprotju.

9Vendar pa toženec utemeljeno kritizira način ugotavljanja širine priposestvovane služnosti. Stvarno služnost je namreč mogoče priposestvovati le s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju skozi celotno priposestvovalno dobo(4). Sodišče prve stopnje je torej materialnopravno zmotno in posledično tudi metodološko neustrezno(5) s pomočjo izvedenca za kmetijsko mehanizacijo ugotavljalo potrebno širino poti za varno vožnjo z obstoječo mehanizacijo. Zaradi napačnega materialnopravnega pristopa pri ugotavljanju širine priposestvovane služnosti je pritožbeno sodišče v skladu z določilom 355. člena ZPP pritožbi toženca ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče najprej ugotoviti dejansko širino in tudi višino priposestovane služnosti ob upoštevanju v tožbi zatrjevanih dejstev glede njenega načina uporabe in skice izvedenca mag. A. A. Hkrati se bo moralo opredeliti do toženčevih navedb, da je pot na posameznih mestih, kjer ni zatrjevanih motilnih ravnanj, ožja od 2,5 m. Šele zatem bo lahko ugotavljalo, ali v tožbi zatrjevana motilna ravnanja bistveno vplivajo na način izvrševanja tožnikove služnosti in pomenijo motilno ravnanje(6). Nadalje bo moralo v primeru obstoja v tožbi zatrjevanih motilnih ravnanj ugotoviti čas njihovega nastanka in ali se je tožnik v časovnem razdobju treh let pred vložitvijo tožbe uprl toženčevim motilnim ravnanjem s ponovno dejansko ali pravno izvršitvijo priposestvovane služnosti(7). Dokazno oceno za ugotavljanje teh dejstev bo moralo opraviti skrbno in natančno in upoštevajoč metodološke napotke iz 8. člena ZPP, pri čemer morajo biti argumenti sodišča logično prepričljivi in preverljivi. Sodišče prve stopnje bo torej moralo dokazno oceniti verodostojnost v pritožbi izpostavljenih prič, na kar je toženec utemeljeno opozoril. Ravno tako bo moralo odločiti v mejah postavljenih zahtevkov, saj je toženec v pritožbi utemeljeno opozoril na nedovoljenost posegov sodišča prve stopnje v tožbeni zahtevek v I., II. in III. točki izreka. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je toženec upravičeno opozoril tudi na nepotrebnost II. točke izreka. Tožnik lahko namreč v skladu s 3. točko prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi doseže vknjižbo ugotovljene služnosti že na podlagi zakona in posledično nima pravne koristi za ugotovitev iz II. točke izreka, da se bo vknjižba opravila na podlagi sodbe. V ponovnem postopku po oceni pritožbenega sodišča ni ogrožen učinkovit potek sojenja, zato ni sledilo tožnikovemu predlogu, da se vrne zadevo v ponovno sojenje drugemu sodniku.

10Na podlagi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi svoje odločbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so bile bistvenega pomena za sprejem drugostopenjske odločbe. Posledično se ni opredelilo do ostalih navedb pritožbe.

11Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

-------------

Op. št. (1): Mag. Nina Betetto, Razlikovanje med nesklepčno in nepopolno tožbo, Podjetje in delo, 2009, št. 6-7, str. 1638-1648.

Op. št. (2): Prim. sodba in sklep Vrhovnega sodišča z dne 9. 9. 1999, opr. št. II Ips 2/1999.

Op. št. (3): Prim. prvi odstavek 54. člena ZTLR.

Op. št. (4): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča z dne 4. 10. 2007, opr. št. II Ips 461/2005.

Op. št. (5): Prim. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 20. 5. 2015, opr. št. I Cp 631/2015.

Op. št. (6): Prim. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 8. 5. 2013, opr. št. I Cp 2623/2012.

Op. št. (7): Prim. 223. člen SPZ; M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 920.