VSC sodba Cp 38/2015

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da je obveznost tožene stranke za plačilo odškodnine za škodo, ki jo tožeča stranka utrpela v škodnem dogodku z dne 30. 12. 2008, podana v deležu 60 %, v preostalem deležu pa tožeča stranka trpi škodo sama.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

1

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo razsodilo, da je obveznost tožene stranke za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela v škodnem dogodku dne 30. 12. 2008, podana v deležu 80 %, v preostalem deležu pa tožeča stranka trpi škodo sama.

2Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) pritožbeno izpodbija to vmesno sodbo sodišča prve stopnje iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka

338člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano vmesno sodbo spremeni, podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je zmotno zaključilo, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke za nastali škodni dogodek in posledično škodo.

Strinja se, da mora oskrbnik planinske koče pri opravljanju svoje dejavnosti ravnati z ustrezno skrbnostjo, vendar zahteve oziroma ukrepi, ki jih sodišče nalaga zavarovancu in katerih opustitev mu očita, občutno presegajo standard ustrezne dolžne skrbnosti oskrbnika planinske koče. V konkretnem primeru gre za planinski dom v visokogorju, do katerega v zimskem času dostopajo zgolj planinci, od katerih se, še posebej v zimskem času, pričakuje ustrezna pripravljenost ter previdnost in oprema, ki je nujna za takšne podvige. Skrbnost oskrbnika planinskega doma tako ni mogoče enačiti oziroma primerjati s skrbnostjo imetnika gostinskega ali turističnega objekta nekje v dolini, saj je do planinskega doma mogoče priti zgolj peš in to po zahtevni in strmi poti, ki je v zimskem času lahko prehodijo zgolj izkušeni in dobro opremljeni planinci. Oskrbnik koče lahko kot obiskovalce pričakuje zgolj določen krog ljudi, to je izkušene planince in ne širši krog ljudi, kot na primer drugi imetnik lokalov in drugih turističnih objektov. V konkretnem primeru je šlo za povsem zimske razmere, v katerih sneg in led nista nekaj nepričakovanega, takšne razmere so

bile tožniku znane in zanj pričakovane, snežna odeja naj bi bila visoka tudi nad

1 meter. Temperatura je bila izredno nizka, tudi do 20 stopinj pod ničlo. Šlo je

za ekstremne razmere in vsak pohodnik oziroma planinec, ki se v takšnih razmerah odpravi na pot, mora nase prevzeti določen riziko in hoditi temu ustrezno še z večjo previdnostjo, še posebej če je poleg navedenih dejavnikov tveganja prisotna tudi tema. Že ob tožnikovem prihodu v kočo se je v okolici koče nahajal sneg in led, glede na izpoved tožnika se je ob prihodu tožnika mračilo, ko je odhajal, pa je bila zunaj čista tema. Tožnik ni padel neposredno pred vhodom temveč, ko je že napravil dva koraka od stopnic naprej. Oskrbnik koče je površine pred vhodom koče vsak dan čistil, razbijal led in občasno tudi posolil z običajno soljo. Okolica koče je bila ob prihodu tožnika očiščena. Sodišče prve stopnje oskrbniku koče neutemeljeno očita, da bi moral večjo površino okoli planinske koče v zimskem času večkrat soliti oziroma posipati s posebno vrsto soli, ki bi vsebovala določene dodatke, ki bi edina učinkovala v konkretnem primeru. Prav tako mu neutemeljeno očita, da je bila okolica koče neustrezno osvetljena. V konkretnem primeru ni šlo za padec neposredno pred vhodom, ki je bil osvetljen že zaradi notranje luči, temveč najmanj dva koraka od konca stopnic stran od vhoda, ter da je bila zunaj tema, zato bi tožnik moral uporabiti naglavno oziroma kako drugo ustrezno svetilko in s tem poskrbeti za lastno varnost pri hoji v gorah, snegu in temi. Prav tako mu neutemeljeno očita, da bi moral namestiti opozorilne table, saj je vsakemu običajnemu človeku, sploh pa planincu, znano, da je v zimskih razmerah s snežno odejo in temperaturo pod lediščem, v gorah pričakovati ledeno pohodno površino.

3Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam toženke, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4

Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je obravnavani škodni dogodek pravilno presojalo po načelih krivdne odgovornosti iz prvega odstavka 131. člena OZ, ki določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Pravilno je tudi uporabilo drugi odstavek 6. člena OZ, ki določa, da morajo udeleženci v obligacijskih razmerjih pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilnih stroke in običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka).

6Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni podana krivdna odgovornost njenega zavarovanca za nastali škodni dogodek.

7Pritožbeno niso izpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, da so površine, na katerih je tožnik padel (tožnik je padel na kamniti površini planinskega doma na O., ki se nahaja pred dvema stopnicama pri vhodu v planinski dom in se razteza po dolžini celotnega planinskega doma in 2 m v širino ter je prekrita z napuščem), sicer čistili, vendar čiščenje zaradi nizkih temperatur, nanosa snega s strani planincev in s strani vetra ni bilo dolgo učinkovito, zato je bila površina večkrat ledena in, da na trgu obstaja in je v maloprodaji dostopno sredstvo za taljenje ledu na manjših površinah, ki učinkuje v nasprotju z navadno soljo tudi pri nizkih temperaturah kot so bile na dan škodnega dogodka na O.. Ob navedenih ugotovitvah, ko je zavarovanec toženke v zimskih razmerah pred planinskim domom na sporni površini (zjutraj) izvajal čiščenje, sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je od zavarovanca toženke mogoče pričakovati in zahtevati, da bi poskrbel za ustrezno čiščenje. Torej, da bi za primere čiščenja ledu ob vremenskih razmerah, kot so bile na O. na dan škodnega dogodka za površino pri vhodu, na kateri je padel tožnik, priskrbel ustrezno sol (ali pa pogosto, in ne samo zjutraj solil z navadno soljo). Zato zavarovanec toženke ni ravnal z zadostno skrbnostjo, ko ni poskrbel za ustrezno počiščeno površino pred planinskim domom. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je zavarovanec toženke bil dolžan zagotoviti varen dostop v planinski dom, v katerem je opravljal dejavnost, za varen dostop v planinski dom pa bi lahko poskrbel s posipanjem ledu s sredstvom, ki je na trgu dostopno tudi v maloprodaji in je primerno za posipavanje manjših površin, tega pa ni storil. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da se je zavarovanec toženke zavedal, da

glede na vremenske razmere navadna sol, če ni aplicirana pogosto in v zelo

veliki koncentraciji, ne učinkuje. Zato bi moral glede na obstoj drugih sredstev

za posipavanje ledu, ki učinkujejo tudi takrat, ko navadna sol izgubi učinke, takšna sredstva priskrbeti in z njimi počistiti površine pred vhodom v planinsko kočo. Ob navedenih dejstvih je sodišča prve stopnje materialno pravno pravilno zaključilo, da zavarovanec toženke z opustitvijo takšnega navedenega ravnanja ni ravnal z dolžno skrbnostjo (skrbnostjo dobrega strokovnjaka), zato je podana njegova krivdna odgovornost. Zato je neutemeljeno pritožbeno razlogovanje, da zavarovancu toženke ni mogoče naložiti povečane skrbnosti, da bi večjo površino okoli planinske koče v zimskem času večkrat solil oziroma posipal s posebno vrsto soli, ki bi edina učinkovala v konkretnem primeru.

8Pritožbeno niso izpodbijane ugotovitve, da je do padca tožnika prišlo v večernih urah, in sicer od 20.00 do 21.00 ure zvečer, da je bila v času padca tema, zato je bila vidljivost zunaj in na mestu tožnikovega padca, kjer je tožnik padel, slaba, saj je površino pred kočo osvetljevala le luč prižgana na hodniku, ki je prihajala skozi steklena vrata, svetloba od te luči pa ni bila dovolj, da bi bile pohodne površine na mestu padca dobro vidne oziroma da bi bil viden led na teh površinah. Ob teh ugotovitvah je pritrditi zaključku sodišču prve stopnje, da mesto padca glede na to, da je bila vidljivost na kamniti površini slaba, ni bilo ustrezno osvetljeno, ker neposredno na kamnito površino pod napuščem ni bila nameščena luč, ki bi osvetljevala mesto padca. Toženec tega pravilnega zaključka sodišča prve stopnje ne more pritožbeno izpodbiti z navedbami, da bi tožnik moral uporabiti naglavno oziroma kako drugo ustrezno svetilko, saj to ne vpliva na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da vidljivost na mestu padca ni bila ustrezna. Ob pritožbeno neizpodbijani ugotovitvi, da sta skrbnik planinskega doma in pomočnik planinskega doma oba vedela za problem poledenelosti na kamnitem delu pohodnih površin in da se

poledenelost kamnitih površin redno pojavlja, je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da bi zavarovanec toženke moral poskrbeti za takšno osvetljenost navedenih površin, da bi bilo vsakemu, ki te površine prehodi, ob običajni skrbnosti vidno, da je na navedenih površinah led in sneg ter da so tla spolzka. Pritrditi je tudi zaključku sodišča prve stopnje, da bi zavarovanec toženke iz istega razloga moral na vidno mesto postaviti opozorilno tablo, ki bi obiskovalce planinskega doma opozarjala na poledenela tla oziroma na možnost zdrsa, vendar zavarovanec toženke takšnega opozorila ni namestil. Ob navedenem je neutemeljena pritožbena navedba, da je obveznost namestitve opozorilnih tabel pretirana in nepotrebna. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da zavarovanec toženke ni ravnal z dolžno skrbnostjo, zato je tudi iz teh razlogov podana njegova krivdna odgovornost.

9Neutemeljene so pritožbene navedbe toženke, ko vso odgovornost za nastali škodni dogodek pripisuje tožniku, ker je do planinskega doma mogoče priti zgolj peš in to po zahtevni in strmi poti, ki jo v zimskem času lahko prehodijo zgolj izkušeni in dobro opremljeni planinci, zato bi se od njega v zimskem času pričakovala ustrezna pripravljenost, previdnost in oprema. Od tožnika, tudi če gre za izkušenega planinca, namreč ni mogoče zahtevati večje pazljivosti kot od zavarovanca toženke, ki se ukvarja s turistično dejavnostjo in je zato dolžan ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih ter je v konkretnem primeru zaradi navedenih pritožbeno ugotovljenih okoliščin škodnega dogodka (led, sneg, tema) moral ravnati še z večjo skrbnostjo.

10Toženec pa utemeljeno pritožbeno izpostavlja, da dosojen soprispevek tožniku v višini 20 % ne zadošča. Pritožbeno nista sporni ugotovitvi, da je tožnik led in sneg na pohodni površini pod napuščem videl že ob prihodu, čeprav snega in ledu takrat še ni bilo toliko oziroma ga ni bilo na tistem mestu ter, da je prišel v kočo popoldan, iz nje pa šel zvečer. Ob teh ugotovitvah je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da bi tožnik moral pričakovati, da se razmere pred vhodom lahko poslabšajo, saj bi lahko za njim prišlo še več planincev, prav tako pa so tudi temperature proti večeru vedno nižje in tako proti večeru površine bolj ledenijo. Zato je pravilno zaključilo, da je tožniku očitati, da pri hoji ni bil dovolj pazljiv, vendar pa je zmotno ocenilo, da je k nastanku škode prispeval v obsegu 20 %. Po oceni sodišča druge stopnje je tožnik, ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin, s svojo malomarnostjo prispeval k nastanku

škode v obsegu 40 %.

11Ob delni ugoditvi pritožbi je bilo potrebno vmesno sodbo sodišča prve

stopnje ob uporabi pete alineje 358. člena ZPP delno spremeniti tako, da je obveznost toženke za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku z dne 30. 12. 2008, podana v deležu 60 %, v preostalem deležu pa tožnik trpi škodo sam. V preostalem delu pa je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo ter v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški, o katerih bo odločeno s končno odločbo (164. člen ZPP).