VDSS sodba Pdp 514/2015

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za mesec julij 2013 obračunati plačo v neto znesku 675,00 EUR ter plačati vse obračunane prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto plačo v znesku 675,00 EUR pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 8. 2013 dalje do plačila

- in v IV. točki izreka tako, da se stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, znižajo na 507,93 EUR.

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za mesec julij 2013 obračunati plačo v neto znesku 675,00 EUR ter plačati vse obračunane prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto plačo v znesku 675,00 EUR pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 8. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka); da je dolžna tožniku za mesec avgust 2013 obračunati bruto plačo v znesku 783,66 EUR, od tega zneska obračunati in plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto plačo v znesku 599,73 EUR pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 9. 2013 dalje do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati sorazmerni del regresa za redni letni dopust za leto 2009 v znesku 98,20 EUR bruto, sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2011 v znesku 187,03 EUR bruto, regres za letni dopust za leto 2012 v znesku 763,06 EUR in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2013 v znesku 522,44 EUR bruto, od teh zneskov plačati akontacijo dohodnine in neto zneske izplačati tožniku v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 619,43 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila (IV. točka izreka), ter plačilo sodne takse v višini 50,00 EUR na račun sodišča (V. točka izreka).

2Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper I. in IV. točko izreka sodbe zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v točki I razveljavi in zahtevek v tem delu zavrne, posledično pa spremeni stroškovno odločitev v IV. točki izreka. Navaja, da je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati plačo, čeprav je bil tožnik v tem času zaposlen pri B., kar pomeni, da tožena stranka za ta zahtevek sploh ni pasivno legitimirana, kar je tožena stranka izkazala z izpisom obveznih zdravstvenih zavarovanj. Zato izpodbija I. in posledično IV. točko izreka sodbe in ne sprejema argumentacije sodišča, da je šlo zgolj za formalno prerazporeditev tožnika, ker naj bi tožnik ves čas delal v prostorih A. na istem delovnem mestu. Takšno stališče sodišča je neživljenjsko, kajti vrsta dela in prostor dela ne more vplivati na vrsto delodajalca. Ker je sodišče zmotno odločilo, je to vplivalo tudi na odločitev o višini pravdnih stroškov.

3Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlagal pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

6Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo na podlagi ugotovitve, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 5. 5. 2008 do 27. 2. 2009 in od 16. 9. 2011 do 31. 8. 2013. Tožena stranka v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje v I. točki izreka izpodbijane sodbe, da je bil tožnik zaposlen pri njej v mesecu juliju 2013. Pritožbena navedba je utemeljena.

7Tožnik je v tožbi navajal, da ga je tožena stranka 30. 4. 2013 odjavila iz obveznih zavarovanj ter da je bil s 1. 5. 2013 v obvezno zavarovanje prijavljen kot zaposleni v podjetju B. d.o.o., C., D., čeprav je dejstvo, da je za toženo stranko delo opravljal vse do 31. 8. 2013. Tožena stranka je ves čas zatrjevala, da tožnik pri njej ni bil več zaposlen po 30. 4. 2013, pri tem pa se je sklicevala na izpis iz obveznih zdravstvenih zavarovanj tožnika. Iz navedenega izpisa zdravstvenih zavarovanj za tožnika izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 16. 9. 2011 do 30. 4. 2013 (B16).

8Glede na to pritožba pravilno navaja, da je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ni pomembno, če je tožena stranka tožnika formalno prej razporedila v neko svoje drugo podjetje, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko in da ni ves čas razpolagal s pogodbo o zaposlitvi. Tožnik zatrjuje, da je delo ves čas opravljal na delovišču A., E., pogodbo o zaposlitvi pa je imel za obdobje od 5. 5. 2008 do 27. 2. 2009 in od 16. 9. 2011 do 30. 4. 2013, sklenjeno s toženo stranko, v obdobju od 1. 5. 2013 do 31. 8. 2013 pa z družbo B. d.o.o.. Gre za dvoje različnih pravnih subjektov, dejstvo, da naj bi bila zakonita zastopnica te družbe zakonska partnerica tožene stranke, pa tega ne spremeni. Dejstvo je, da tožnik od 1. 5. 2013 ni bil več zaposlen pri toženi stranki in da je delo ves čas opravljal pri A., E. (torej tretjem subjektu). Tako je utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da tožnik od 30. 4. 2013 dalje ni bil več zaposlen pri toženi stranki. Ker tožnik po 30. 4. 2013 ni bil več zaposlen pri toženi stranki, mu plače za mesec julij 2013 ni dolžna obračunati in izplačati tožena stranka, pač pa tedanji delodajalec, to je družba B. d.o.o. D., ki pa ni stranka tega individualnega delovnega spora. Zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožene stranke je bilo treba sodbo v izpodbijani I. točki izreka spremeniti tako, da se zahtevek za obračun in plačilo plače za julij 2013 zavrne (5. alineja 358. člena ZPP).

9Glede na to, da je tožena stranka uspela s svojim zahtevkom, je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka v izpodbijani IV. točki izreka. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno odmerilo stroške v skupni višini 619,43 EUR. Ker je tožnik s svojim zahtevkom uspel v višini 82 %, mu pripadajo stroški v skladu z uspehom v višini 507,93 EUR, kar mu je tožena stranka dolžna povrniti. Zato je pritožbeno sodišče IV. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je znesek stroškov znižalo iz zneska 619,43 EUR na znesek 507,93 EUR (5. alineja 358. člena ZPP).

10O pritožbenih stroških tožene stranke sodišče ni odločalo, ker jih tožena stranka ni priglasila. Tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).