VSL sodba II Cp 3016/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka in 2. stranski intervenient na strani tožene stranke krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan priznati, da je Družba za upravljanje s terjatvami bank d. d.(1) upravičena zahtevati poplačilo svoje terjatev v višini 199.788,04 EUR iz zastavljenih nepremičnin ID znak 1, ID znak 2, ID znak 3 in ID znak 4(2) in je zato dolžna dopustiti poplačilo terjatve z izvršbo na teh nepremičninah. Prvo sodišče je še odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 2.925,00 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Toženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje brez zakonske podlage ugodilo tožbenemu zahtevku, ki se glasi v korist tretjega (DUTB, d. d.). Tožeča stranka ni procesno legitimirana za vodenje postopka v korist tretjega. Sodišče prve stopnje je dovolilo subjektivno spremembo tožbe, čeprav toženec v spremembo ni privolil. Tožeča stranka ni dokazala, da maksimalna hipoteka vključuje tudi vtoževano terjatev iz kreditne pogodbe št. 000(3) z dne 26. 8. 2011. Za zavarovanje terjatev iz kreditne pogodbe, niso bile predvidene vse toženčeve nepremičnine. Toženec je z maksimalno hipoteko obremenjene nepremičnine dobil v last pred sklenitvijo kreditne pogodbe, zato bi tožeča stranka morala dokazati, da se hipoteka nanaša prav na to terjatev. Med naštetimi nepremičninami v kreditni pogodbi je nepremičnina ID znak 1, medtem ko ostale tri nepremičnine niso navedene. Tožbeni zahtevek je zato neutemeljen v delu, ki se nanaša na nepremičnine ID znak 2, ID znak 3 in ID znak 4. Povezavo med maksimalno hipoteko in kreditno pogodbo je tožeča stranka prvič pojasnila v pripravljalni vlogi z dne 16. 10. 2014. Ker je bil prvi narok za glavno obravnavo 3. 10. 2014, sodišče prve stopnje teh prepoznih navedb ne bi smelo upoštevati. Med tožečo stranko in kreditojemalcem oziroma glavnim dolžnikom družbo E., d. d. je bila v postopku II Pg 5600/2013 dne 5. 6. 2014 sklenjena sodna poravnava. S poravnavo je bilo dogovorjeno, da lahko tožeča stranka od glavnega dolžnika zahteva poplačilo svoje terjatve iz točno določenih zastavljenih nepremičnin in da do 30. 9. 2014 ne bo pričela z izvršilnimi postopki za prodajo nepremičnin, za katere ima glavni dolžnik že sklenjene kupoprodajne pogodbe ter da se bo tožeča stranka v primeru, da se s prodajo nepremičnin v celoti ne bo poplača, glede presežka terjatve poplačala v skladu s pravnomočno potrjeno prisilno poravnavo nad glavnim dolžnikom. Sodna poravnava je res transacta, določeni so bili roki in način plačila. Tožeča stranka se je s sodno poravnavo delno odpovedala hipotekarnemu zavarovanju, saj zastavljene nepremičnine niso predmet sodne poravnave, ker jih je glavni dolžnik predhodno že prenesel v last tretjim osebam. Vrednost s sodno poravnavo dogovorjenih nepremičnin zadostujejo za poplačilo terjatve, morebitni preostali dolg bo tožeča stranka izterjala v skladu s pogoji prisilne poravnave. Sodišče prve stopnje je po nepotrebnem ugotavljalo, ali poravnava predstavlja novacijo. Tožeča stranka je zoper družbo A., d. o. o. vložila tožbo v identičnem sporu, ki je bila s sodbo VII Pg 4778/2012 z dne 30. 1. 2015 zavrnjena. Z odstopom terjatve se ne prenese maksimalna hipoteka. Sistemska in jezikovna doslednost uporabe Stvarnopravnega zakonika(4) mora prevladati nad interesi zakonodajalca, ki se je z določili Zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank(5) skušal izogniti omejitvam prenosljivosti premoženja, zato je treba te določbe šteti kot neobstoječe in neveljavne. Prehod maksimalne hipoteke na novega upnika je možen le z odstopom pogodbe, iz katere izvira temeljno razmerje.

3Stranski intervenient na strani tožeče stranke je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4Odgovor na pritožbo je vložil tudi 2. stranski intervenient na strani tožene stranke, v katerem predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba spremeni tako, da se tožba zavrže oziroma podrejeno, da se tožbeni zahtevek zavrne.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih pomanjkljivosti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku(6), kakor tudi ne procesnih kršitev, ki jih navaja pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

7Tožeča stranka je že v tožbi in pripravljalni vlogi z dne 28. 8. 2014 dala ustrezno trditveno podlago glede povezanosti maksimalne hipoteke s kreditno pogodbo. Tudi trditve v vlogi z dne 16. 10. 2014 so pravočasne, saj je tožeča stranka v vlogi odgovorila na navedbe toženca iz vloge z dne 10. 9. 2014. Pritožba pri tem spregleda, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki dalo tudi osemdnevni rok, da odgovori na navedbe toženca iz te vloge.

8Sodišče prve stopnje je pravilno dopustilo spremembo tožbenega zahtevka, v katerem se tožencu nalaga, da je dolžan priznati, da je DUTB, d. d. (in ne tožeča stranka) upravičena zahtevati poplačilo svoje terjatve v višini 199.788,04 EUR iz zastavljenih nepremičnin in da je dolžan dopustiti poplačilo terjatve z izvršbo na teh nepremičninah. Ker je do odsvojitve oziroma prenosa terjatve prišlo med pravdo na strani tožeče stranke, je bila tožeča stranka dolžna zahtevek prilagoditi na podlagi prvega odstavka 190. člena ZPP tako, da je zahteva spolnitev v korist pridobitelja(7).

9Z maksimalno hipoteko se lahko zavaruje posamezna terjatev ali terjatve, ki izvirajo iz določenega pravnega razmerja, katerih višina v trenutku ustanovitve hipoteke ni določena (drugi odstavek 146. člena Stvarnopravnega zakonika(8)). Za maksimalno hipoteko je značilno, da se v zemljiško knjigo vpisuje z določenim najvišjim zneskom, ki predstavlja zgornjo mejo, do katere hipoteka še nudi realno jamstvo. Za maksimalno hipoteko je značilno, da se z njo običajno zavaruje plačilo terjatev, ki nastajajo oziroma bodo nastale do višine določenega zneska iz določenega temeljnega razmerja. Posledično je razlika med običajno in maksimalno hipoteko tudi v tem, da se pri običajni hipoteki zavaruje samo ena terjatev, v primeru maksimalne pa je ponavadi zavarovana cela vrsta bodočih in še neobstoječih terjatev(9).

10Iz pogodbe o zastavi nepremičnin z dne 10. 9. 2009(10), ki sta jo sklenili tožeča stranka kot upnica in 1. stranski intervenient na strani tožene stranke(11) kot dolžnik, izhaja, da je bila pogodba o ustanovitvi maksimalne hipoteke sklenjena tako za že sklenjene kreditne pogodbe, kakor tudi za bodoče obveznosti, ki jih bo dolžnik prevzel po kreditnih pogodbah. Že iz tega razloga je terjatev iz kasneje sklenjene kreditne pogodbe med 1. stranskim udeležencem in tožečo stranko zavarovana z maksimalno hipoteko na podlagi pogodbe z dne 10. 9. 2009. V 6. členu kreditne pogodbe je določeno, da vse določbe iz pogodbe o zastavi veljajo tudi za kreditno pogodbo. Iz navedenih razlogov tudi ni odločilno, ali so v kreditni pogodbi zajete vse nepremičnine, ki so del tožbenega zahtevka, ob tem, da pritožbena graja v tem delu predstavlja tudi nedovoljeno pritožbeno novoto. V postopku ni bilo dokazano, da sklenjena pogodba o zastavi ne velja tudi za kreditno pogodbo. Glede na jasno izraženo voljo pogodbenih strank v zastavni pogodbi, da zavarovanje z maksimalno hipoteko velja tudi za bodoče kreditne pogodbe in v kreditni pogodbi, da je terjatev zavarovana z maksimalno hipoteko po pogodbi o zastavi nepremičnin, se izkaže, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni dokazala povezave med kreditno pogodbo in vknjiženo maksimalno hipoteko.

11V sodni poravnavi II Pg 5600/2013 niso bile zajete nepremičnine, ki so predmet tožbenega zahtevka, zato toženec zatrjuje, da se je na ta način tožeča stranka odpovedala hipotekarnemu zavarovanju za nepremičnine, ki niso del sklenjene sodne poravnave. Iz besedila sodne poravnave ne izhaja, da bi se tožeča stranka odrekla maksimalni hipoteki na nepremičninah, to ne izhaja tudi ne iz skupnega namena pogodbenih strank. Če bi obstajala takšna volja, bi bilo v sodni poravnavi zapisano, da je maksimalna hipoteka za zavarovanje terjatve iz kreditne pogodbe prenehala. Če se pri tem še upošteva, da nepremičnine ob podpisu sodne poravnave niso bile več last 1. stranskega intervenienta, ki se je ob prenosu lastninske pravice na nepremičninah zavezal pridobiti izbrisno pobotnico hipotekarnega upnika, da je bila nad 1. stranskim intervenientom pravnomočno potrjena prisilna poravnava, ni najti razlogov, zaradi katerih bi tožeča stranka soglašala z izbrisom hipotek v zvezi z zavarovanjem terjatve iz kreditne pogodbe. Pravilna je tudi ugotovitev prvega sodišča, da sodna poravnava ne predstavlja novacije, saj na novo dogovorjena obveznost nima drugačnega predmeta in drugačne pravne podlage (323. člen OZ). Materialnopravno zmotno je pritožbeno zavzemanje, da je zaradi sklenjene sodne poravnave tožeča stranka pridobila pravnomočen in izvršilni sodni naslov za poplačilo iz kreditnih obveznosti in se na ta način odpovedala svojemu hipotekarnemu zavarovanju in uveljavljanju poplačila svoje terjatve iz zastavljenih nepremičnin, ki niso predmet sodne poravnave. Znova je treba pojasniti, da iz vsebine sodne poravnave to ne izhaja. Tožeča stranka na podlagi pravnega posla o ustanovitvi maksimalne hipoteke še ni imela izvršilnega naslova, zato je bila tudi vložena predmetna (hipotekarna) tožba. Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno ni upoštevalo sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 4778/2012 z dne 30. 1. 2015, že iz razloga ker sodba ni bila pravnomočna, ob tem, da je bila ta sodba s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 696/2015 tudi razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile terjatve(12) zavarovane z maksimalno hipoteko na podlagi določenega (temeljnega) pravnega razmerja (primerjaj z drugim odstavkom 146. člena SPZ). Iz temeljnega razmerja namreč izhaja, kdo sta subjekta, med katerima bo terjatev nastala, terjatev pa je v zadostni meri individualizirana, s tem, da je označena tudi pravna podlaga(13).

13Maksimalna hipoteka varuje celotno pravno razmerje med hipotekarnim upnikom in dolžnikom in ne zgolj posameznih terjatev, ki iz tega razmerja izvirajo. Če bi prenosu ene ali več terjatev sledil prenos hipoteke, bi hipotekarni upnik izgubil zavarovanje za terjatve, ki jih (še) ni prenesel, kar pa ni namen maksimalne hipoteke. Tudi če bi prenosu posameznih terjatev sledil le ustrezen delež hipoteke, bi prej ali slej zmanjkalo hipotekarnega jamstva za nove terjatve iz temeljnega razmerja. Zato SPZ v četrtem odstavku 146. člena izrecno določa, da je v primeru odstopa terjatve, zavarovane z maksimalno hipoteko, prenos hipoteke izključen(14).

14V konkretnem primeru pa navedene zakonske določbe ni mogoče upoštevati, zaradi posebnega položaja, ki ga ima DUTB, d. d. na podlagi določb ZUKSB. Ena izmed nalog, zaradi katere je bil sprejet ZUKSB in na podlagi zakona ustanovljen DUTB, d. d., je krepitev stabilnosti bank, zaradi slabih terjatev v bančnem sektorju, zaradi česar se znižuje bonitetna ocena RS in bankam(15). Zaradi krepitve finančnega sistema v RS je ZUKSB določil, da se izločijo slabe terjatve bank, ki se prenesejo na DUTB, d. d. Prvi odstavek 11. člena ZUKSB določa, da DUTB, d. d. skupaj s terjatvami prevzeme tudi pripadajoča zavarovanja. Pravilna je ugotovitev prvega sodišča, če bi 11. člen ZUKSB razlagali drugače, bi bilo to v nasprotju s ciljem ustanovitve DUTB, d. d. in cilji, zaradi katerih je bil zakon sprejet. Drugi odstavek 29. člena ZUKSB pa določa, da omejitve prenosljivosti premoženja, kot izhajajo iz drugih zakonov ali pogodbe med banko upravičenko in njenimi dolžniki nimajo učinka pri prenosu premoženja na DUTB, d. d. Za veljavnost in učinke prenosa premoženja v razmerju med DUTB, d. d., banko, ki je deležna ukrepov po ZUKSB in njenimi dolžniki se ne zahteva nobeno dodatno dejanje banke ali dolžnikov ali drugih oseb, ki so stranke večstrankarskega pogodbenega razmerja, ne glede na določbe v pogodbi ali zakonih, ki se uporabljajo v zvezi s prenosom tega premoženja (tretji odstavek 29. člena ZUKSB). Zaradi teh zakonskih določb sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da ne gre za običajno cesijo, še posebej ob upoštevanju sedmega in osmega odstavka 11. člena ZUKSB, na podlagi katerega se na DUTB, d. d. prenesejo tudi kreditne mape, ki vsebujejo temeljne podatke iz temeljnega razmerja, zato prvo sodišče pravilno ugotavlja, da na DUTB, d. d. niso prešle samo terjatve, temveč tudi pogodba iz katere izvira osnovno razmerje(16).

15V pravni teoriji je sprejeto stališče, če se prenese celotna pogodba, iz katere izvira temeljno razmerje, zavarovano z maksimalno hipoteko, ni nikakršnih ovir za prehod maksimalne hipoteke na novega upnika. Podobno velja tudi, če je z maksimalno hipoteko zavarovana zgolj ena terjatev, ki se prenaša, ali če pride do prenosa vseh z maksimalno hipoteko zavarovanih terjatev. Prav to pa so še dodatne stične točke, zaradi katerih je prišlo do prenosa maksimalne hipoteke na DUTB, d. d., saj gre za posebno razmerje, ki ga ureja ZUKSB, ki kot specialni predpis posebej ureja položaj DUTB, d. d. v razmerju do banke, ki je deležna ukrepov in dolžniki. Treba je tudi upoštevati, da prepoved prenosa maksimalne hipoteke velja zaradi varstva upnika (odstopnika terjatve) in da je v pogodbi o odstopu terjatve in pogodbi o potrditvi odstopa med tožečo stranko in DUTB, d. d. dogovorjeno, da se prenašajo tudi vse stranske pravice in da tožeča stranka dovoljuje, da se v zemljiški knjigi pri nepremičninah, kjer je vknjižena maksimalna hipoteka vknjiži prenos hipoteke na novega upnika DUTB, d. d.

16Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

172. stranski intervenient na strani toženca je v odgovoru na tožbo le podrobneje pojasnil razloge, zaradi katerih je treba ugoditi pritožbi, in ker je pritožba toženca neutemeljena, toženec in 2. stranski intervenient nista upravičena do povračila pritožbenih stroškov.

-------------

Op. št. (1): V nadaljevanju DUTB, d. d.

Op. št. (2): V nadaljevanju nepremičnine.

Op. št. (3): V nadaljevanju kreditna pogodba.

Op. št. (4): V nadaljevanju SPZ.

Op. št. (5): V nadaljevanju ZUKSB.

Op. št. (6): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (7): Glej dr. Aleš Galič: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 234.

Op. št. (8): V nadaljevanju SPZ.

Op. št. (9): Glej dr. Tomaž Keresteš: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Ljubljana 2004, stran 657-658.

Op. št. (10): V nadaljevanju pogodba o zastavi ali maksimalna hipoteka.

Op. št. (11): V nadaljevanju 1. stranski intervenient.

Op. št. (12): In tudi sporna terjatev, ki je predmet tega postopka.

Op. št. (13): Predmet zavarovanja so bile že sklenjene in bodoče kreditne pogodbe.

Op. št. (14): Glej dr. Miha Juhart, dr. Matjaž Tratnik, dr. Renato Vrenčur: Stvarno pravo, stran 453 in dr. Tomaž Keresteš: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Ljubljana 2004, stran 663.

Op. št. (15): Podrobneje glej Poročevalec DZ RS 21. 9. 2012.

Op. št. (16): Podrobneje glej obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje tč. 40 in 41.