VSL sodba II Cp 7/2016

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se v III. točki izreka znesek 2.012,81 EUR nadomesti z zneskom 1.784,47 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 52597/2014 z dne 24.4.2014 vzdržalo v veljavi v prvem odstavku za glavnico 7.400,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.4.2014 dalje in v tretjem odstavku za izvršilne stroške v višini 55,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.4.2014 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je sklep o izvršbi razveljavljen (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v višini 2.012,81 EUR (III. točka izreka).

2Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo sklep o izvršbi razveljavljen, zahtevek pa v celoti zavrnjen, vse s stroškovno posledico. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Zatrjuje absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. in 15. točke 339. čl. ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, obstoječi razlogi pa so nejasni in sami s seboj v nasprotju, obenem pa tudi v nasprotju z listinami v sodnem spisu. Sodba je nejasna in neobrazložena, zlasti glede razlogov o po toženi stranki zatrjevanem dogovoru, da si bo tožeča stranka odvetniško nagrado od odškodnine v višini 49.337,21 EUR odštela od zneska, ki ga bo zaradi neupravičeno odtegnjene akontacije dohodnine v imenu tožene stranke izterjala od DURSA. Dokazna ocena je površna in pavšalna; tudi zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Zaradi take dokazne ocene je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Z dogovorom sta se stranki sporazumeli, da tožnica zahteva vračilo neupravičeno plačane akontacije dohodnine v višini 9.430,31 EUR, in sicer z nakazilom na njen fiduciarni račun. Dogovorjeno je bilo, da se tožnica poplača po prejemu vrnjene akontacije dohodne iz sredstev, prispelih na njen račun, ostanek pa nakaže tožencu. Ta dogovor je nedvomno obstajal, saj je tudi tožnica izpovedala, da se je večkrat pogovarjala z uslužbenko na Ministrstvu za finance. Če dogovora ne bi bilo, do tega ne bi prišlo. Tožnica se je nedvomno zavezala, da bo presežek dohodnine izterjala in se iz dobljenega zneska poplačala. Tudi iz izjave priče A. A. izhaja, da je toženec poklical tožnico po telefonu in potrdil, da si tožnica denar, kljub temu, da ga je prevarala, lahko odtegne od vrnjene akontacije dohodnine. Priča je slišala, da je tožnica tožencu potrdila, da naj se vrnjeni znesek nakaže na tožničin račun. Nesprejemljiv je zato zaključek, da tožena stranka svojih trditev ni dokazala. Ker je med strankama obstajal dogovor o pavšalnem plačilu in ker je tožnica imela vsa pooblastila, da odškodnino izterja, je nesprejemljivo prvostopenjsko stališče, da toženec ni predložil pooblastila ali česa drugega, kar bi kazalo na to, da je bila tožnica dolžna vložiti tožbo ali storiti kako drugo dejanje za vrnitev preveč plačane dohodnine. Nepravilna pa je tudi presoja o tem, da je bilo dohodnino potrebno plačati, saj je šlo za izplačilo odškodnine, dosojene zaradi plač in rente. V tem delu je sodba nejasna in ne vsebuje ustrezne dokazne ocene. Že iz obvestila Ministrstva za finance z dne 26.6.2013 izhaja, da je bilo na račun izgubljenega dohodka nakazano le 28.046,28 EUR in ne celoten znesek (21.046,28 EUR je bilo zamudnih obresti). Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Opozarja, da je bil predlog za izvršbo vložen zaradi izterjave 74.000,58 EUR, zato je treba šteti, da je toženec v postopku delno uspel. Do umika predloga za izvršbo je prišlo, ko se je toženec že spusti v obravnavanje (vložil ugovor). Graja ugotovitev, da bi toženec sklep o utesnitvi izvršbe lahko dvignil že 30.4.2014, torej že nekaj dni pred vložitvijo ugovora. Toženec obvestila o došli pošiljki ni prejel in z delnim umikom predloga za izvršbo ob vložitvi ugovora ni bil seznanjen. Njegov ugovor je bil zato potreben. Stroški ugovora so bili priglašeni.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da je nejasna in nerazumljiva, pritožnik utemeljuje z odsotnostjo razlogov o dogovoru glede odvetniške nagrade od prejete odškodnine v višini 49.337,21 EUR. Očitek ni utemeljen, kajti o zatrjevanem dogovoru – da si bo tožeča stranka dogovorjeno nagrado (v zvezi s prejeto odškodnino 49.337,21 EUR) obračunala od zneska, ki ga bo zaradi neupravičene odtegnitve akontacije dohodnine uveljavila od DURS-a – se je sodišče izreklo v 14. točki sodbe. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih; ti razlogi pa so jasni in medsebojno skladni.

5Zatrjevano nepravilno ugotovljeno dejansko stanje pritožnik utemeljuje s kršitvijo metodološkega napotka iz 8. čl. ZPP, ker naj bi dokazna ocena ne bila dovolj skrbna in sintetično – analitična, kakršna bi morala biti. Ni mu mogoče pritrditi, saj se je sodišče izreklo o vseh dokazih, ki so bili v zvezi z zatrjevanim dogovorom izvedeni. Ključni dokaz, s katerim tožena stranka dokazuje sklenitev dogovora o tožničinem poplačilu iz vrnjene akontacije dohodnine, naj bi bila izpoved priče A. A. Priča tožničine izjave oziroma volje, da bo odvetniška nagrada plačana iz vrnjene akontacije dohodnine, ni zaznala. Prisotna je bila ob tožencu v času telefonskega razgovora, zato ji je znano le to, kar je toženec glede poplačila odvetniške nagrade naročal oz. sugeriral tožnici. Z izjavo priče se je potrdila točnost tožničine trditve, da priča na njenih sestankih s tožencem nikoli ni bila prisotna. Ob dejstvu, da tožnica sklenitev dogovora odločno zanika in je o dogodkih, ki so se odvili po tem, ko je bila tožencu nakazana odškodnina v višini 49.337,21 EUR, tudi prepričljivo izpovedala, je sprejemljiv zaključek, da sklenitev dogovora ni dokazana. Dokazna ocena je tudi logična in prepričljiva ter življenjsko sprejemljiva. Nelogično bi bilo, da bi se tožnica brez razloga odrekla plačilu odvetniške nagrade v višini 7.400,58 EUR, ki je z izplačilom odškodnine 49.337,21 EUR zapadla v plačilo. S strani tožnice bi bil nerazumen dogovor, da bi svojo nagrado, ki je že zapadla v plačilo, vezala ne negotovo dejstvo vračanja odtegnjene akontacije dohodnine. Ob izplačilu odškodnine je toženec z denarnimi sredstvi za plačilo odvetniške nagrade razpolagal. Toženec ne zatrjuje, da bi tožnica zaradi vračila odtegnjenega zneska (akontacije dohodnine) vložila tožbo, niti tega, da bi s svojo pasivnostjo kršila dogovor o uveljavljanju vračila akontacije dohodnine. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da toženec ne zatrjuje, da bi za novo naročeno odvetniško storitev podal pisno pooblastilo. Da bi tožnica usodo svoje, že zapadle odvetniške nagrade vezala na uspešnost ustnega posredovanja (brez pooblastila za sodno uveljavljanje vračila akontacije dohodnine), pa je še bolj neverjetno. Veliko bolj prepričljiva je tožnica, ki je pomislek o pravilnosti obračuna akontacije dohodnine potrdila in izpovedala, da se je na Ministrstvu za finance o obračunu akontacije dohodnine tudi telefonsko pozanimala, zanikala pa spreminjanje s tožencem sklenjenega dogovora o plačilu odvetniške nagrade za že opravljeno delo. Dejstvo, da se je tožnica o načinu izračuna akontacije dohodnine telefonsko pozanimala, sklenitve po tožencu zatrjevanega dogovora ne potrjuje.

6Pritožnikova interpretacija pričine izjave ni pravilna. V nasprotju s pisno izjavo priče je pritožbena trditev, da je priča potrdila tožničino voljo, da se poplača iz vrnjene akontacije dohodnine. Priča (prisotna je bila ob telefonskem razgovoru) je lahko izpovedala o besedah, ki jih je izrekel toženec. Potrdila je toženčevo, po telefonu izrečeno naročilo, naj se tožnica poplača iz vrnjene akontacije dohodnine, ne pa tudi tožničinega odgovora v zvezi s tem. Ker je dogovor sklenjen, ko se stranki sporazumeta o bistvenih sestavinah in voljo za sklenitve pogodbe (dogovora) izrazita, pričina izpoved sklenitve pogodbe ne potrjuje.

7Ali je odškodnina, ki jo je prejel toženec, oproščena plačila dohodnine, se sodišče prve stopnje ni izreklo in se tudi ni bilo dolžno izreči. Ugotavljanje dejstva, ali je bil znesek 9.430,31 EUR ob izplačilu odškodnine upravičeno odtegnjen oziroma ali je bil odtegnjen v pravilni višini, presega potrebe tega postopka. Sodišče prve stopnje je zgolj dopustilo možnost, da davčna obveznost obstaja, kar je argumentiralo s stališčem, da odškodnina zaradi neizplačanih plač ni izvzeta iz plačila dohodnine. Pritožbeno sodišče soglaša, da odškodnina, ki predstavlja nadomestilo za izgubljeni dohodek, praviloma ni predmet oprostitve, ki je sicer predvidena za odškodnine (5. točka 27. čl. Zakona o dohodnini (ZDoh-2). Davčna obveznost fizične osebe, da od prejete odškodnine plača dohodnino, je odvisna od pravne narave odškodnine; davčna obravnava dohodka, ki je opredeljen kot odškodnina, je odvisna od njegove vsebine. Zgolj to je na zaključku 14. točke obrazložitve pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbeni očitek, da je v tem delu dokazna ocena nejasna in nepopolna, ni utemeljen, saj se je sodišče o pravnem vprašanju glede plačila dohodnine pravilno izreklo, obstoja ali višine toženčeve davčne obveznosti pa ni bilo dolžno ugotavljati.

8Ker je tožeča stranka (upnica) predlog za izvršbo popravila oz. delno umaknila že preden je bil tožencu (dolžniku) posredovan in preden je bilo o njem odločeno, je pravilna odločitev, da je z zahtevkom uspela. Ker je z zahtevkom (v pretežni meri) uspela, je upravičena do povrnitve stroškov postopka; toženec, ki se zahtevka ni uspel ubraniti, pa do povrnitve stroškov ni upravičen (154. čl. ZPP). Z vidika uspeha strank v postopku je odločitev o stroških pravilna.

9Ni pa sodišče prve stopnje uporabilo kriterija krivde oz. zakrivljenosti stroškov, ki je tudi eno od meril za odločanje o stroških postopka. Poleg uspeha v postopku, ki je temeljno merilo za odločitev o stroških postopka, zakon namreč uveljavlja tudi krivdno načelo. Stroške, ki jih stranka povzroči po svoji krivdi, ali ki nastanejo po naključju, ki se je njej primerilo, mora nasprotni stranki povrniti (prvi odstavek 156. čl. ZPP). Pomembno zato je, ali so tožencu zato, ker je moral ugovarjati sklepu o izvršbi zaradi izterjave zneska 74.000,58 EUR, nastali večji stroški, kot bi mu nastali, če bi ugovarjal zoper sklep o izvršbi zaradi izterjave 7.400,58 EUR. Če so večji stroški nastali, je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti razliko med stroški, ki so tožencu (dolžniku) nastali zaradi ugovarjanja izterjavi 74.000,58 EUR, in stroški, predvidenimi za ugovor zoper izterjavo 7.400,58 EUR. Z napačno vloženim predlogom za izvršbo je tožeča stranka nastanek teh stroškov zakrivila. Do nastanka stroškov, večjih od potrebnih stroškov, je prišlo iz razloga na njeni strani.

10Taksna obveznost za ugovor ni odvisna od višine izterjevane obveznosti, zato pri plačilu sodne takse toženec ni imel stroškov, večjih od potrebnih stroškov. Odvetniška nagrada za ugovor pa je odvisna od vrednosti zadeve in se obračunava s količnikom 0,3 (tar. št. 3461 Odvetniške tarife). Toženec (dolžnik) je s sestavo ugovora imel sledeče stroške: sestava ugovora 236,10 EUR, materialni stroški 47,20 EUR, DDV 62,26 EUR, skupaj 345,56 EUR. Če bi bil izterjevan znesek 7.400,58 EUR, pa bi toženec z vložitvijo ugovora imel sledeče stroške: sestava ugovora 80,10 EUR, materialni stroški 16,00 EIR, DDV 21,12 EUR, skupaj 117,22 EUR. Razlika znaša 228,34 EUR in do plačila stroškov v tem obsegu je toženec upravičen, ker je tožeča stranka te stroške zakrivila (prvi odstavek 156. čl. ZPP).

11Pritožnik pravilno opozarja, da dne 6.5.2014, ko je ugovor vložil, z delnim umikom predloga za izvršbo in ustavitvijo izvršilnega postopka še ni bil seznanjen. Sodno pošiljko s sklepom o delni ustavitvi postopka mu je vročevalec brezuspešno skušal vročiti 30.4.2014 in tega dne v njegovem predalčniku pustil obvestilo o došli pošiljki. Ker toženec v petnajstdnevnem roku, v katerem bi poštno pošiljko lahko dvignil na pošti, tega ni storil, se šteje, da je bila vročitev opravljena po izteku tega roka, torej dne 15.5.2014 (četrti odstavek 142. čl. ZPP). Dne 6.5.2014 je bil torej toženec (dolžnik) prisiljen ugovarjati sklepu o izvršbi, kakor je bil dne 24.4.2014 izdan.

12Stroškovni del odločitve je zato zaradi nepravilne uporabe materialnega prava spremenjen tako, da so pravdni stroški, do katerih je zaradi uspeha v postopku tožeča stranka upravičena (2.012,81 EUR), zmanjšani za stroške, ki jih je dolžna tožencu povrniti ( 228,34 EUR). Podlaga za odločitev pritožbenega sodišča je 3. točka 365. čl. ZPP.

13Tudi v pritožbenem postopku je uspeh strank merilo za odločitev o stroških. Uspeh toženca, ki je izpodbijal odločitev o plačilu glavnice z obrestmi in stroškovni del odločitve, uspel pa le s pritožbo zoper stransko terjatev (stroške postopka), je minimalen. Z odločanjem o pritožbi zoper stroškovni del odločitve posebni stroški niso nastali. Pritožnik je zato stroške pritožbenega postopka dolžan kriti sam (prvi odstavek 165. čl. ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. čl. ZPP).