VSL sodba II Cpg 1513/2015

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se sedaj glasi:

„ Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 195708/2013 z dne 9. 12. 2013 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek 41,52 EUR in v 3. odstavku izreka sklepa, v preostalem pa se sklep o izvršbi v 1. odstavku izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 8 dneh povrniti njene pravdne stroške v znesku 11,57 EUR.“

V preostalem se pritožba zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 7,73 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do prenehanja obveznosti.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 195708/2013 z dne 9. 12. 2013 razveljavi v 1. in 3. odstavku izreka sklepa in se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Tožena stranka Š. s. p. je dolžna plačati tožeči stranki G. d. o. o. znesek 348,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 128,71 EUR od 28. 2. 2013 do plačila in zneska 220,15 EUR od 30. 4. 2013 dalje do plačila.“

zavrne.

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka, ki je višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in samo opravi obravnavo ter izvede dokaze in ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožencu pa naloži v plačilo stroške pritožbe z obrestno posledico.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo pa v celoti obdrži v veljavi.

4Pritožba ni utemeljena.

5O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7Tožeča stranka v tej zadevi na podlagi Pogodbe o oskrbi manjšega poslovnega odjemalca št. 000 z dne 23. 2. 2011 (v nadaljevanju: Pogodba o dobavi) od tožene stranke zahteva plačilo dveh računov za dobavljeno električno energijo, in sicer delno plačilo računa št. ... z zapadlostjo 27. 2. 2013 za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 1. 2013 v znesku 128,71 EUR ter računa št. ... z zapadlostjo 29. 4. 2013 v celotnem znesku 220,15 EUR. Tožena stranka zneska noče plačati, ker je po prekinitvi najemne pogodbe in prenehanju obratovanja na naslovu M. dne 31. 12. 2012 odpovedala dobavo električne energije z obrazložitvijo, da dejavnost seli na novo lokacijo, števec na odjemnem mestu na tem naslovu pa je bil in je ostal v lasti najemodajalca. Vtoževana računa je zavrnila, ker ni več odjemalka električne energije.

8Tožeča stranka v pritožbi obširno pojasnjuje naravo trga z električno energijo in vlogo posameznih deležnikov na trgu, višje sodišče pa se je, skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP, opredelilo do tistih navedb pritožbe, ki so za odločitev v tej zadevi odločilnega pomena.

9Tožeča stranka se je med postopkom v utemeljitev svojega zahtevka sklicevala na sistemske posebnosti ureditve trga z električno energijo, na katerem poteka dobava električne energije preko tretje osebe, sistemskega operaterja distribucijskega omrežja (v nadaljevanju: SODO). Trdila je, da je tudi v primerih, ko želi stranka odstopiti od pogodbe, treba plačati vse stroške, ki nastanejo do dejanskega prenehanja pogodbe. Ker je SODO izvedel odklop merilnega mesta 22. 4. 2013 in na ta dan izvedel odčitek na merilnem mestu, je tožeča stranka na tej podlagi toženi stranki izstavila račune in dobropise.

10Pritožbeno neizpodbojno dejansko stanje v tej zadevi je tako: tožena stranka je najemno pogodbo za poslovni prostor najemodajalcu I. s. p. odpovedala 4. 12. 2012, Pogodbo o dobavi pa 31. 12. 2012, ko se je iz poslovnega prostora izselila. Po odpovedi Pogodbe o dobavi je tožena stranka večkrat kontaktirala tožečo stranko, naj uredi potrebno za prekinitev dobave električne energije, tožeča stranka pa je od tožene stranke zahtevala, da odpoved uredi še z imetnikom soglasja za priključitev - lastnikom odjemnega mesta, torej z najemodajalcem, in se z njim dogovori, kdo bo plačal stroške za električno energijo od 31. 12. 2012 do dneva odklopa, 22. 4. 2013.

11Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke presojalo na podlagi Pogodbe o dobavi, Splošnih pogojev tožeče stranke za oskrbo manjših poslovnih odjemalcev z električno energijo (v nadaljevanju: Splošni pogoji tožeče stranke) ter upoštevaje Uredbo o načinu izvajanja gospodarske javne službe dejavnost sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije in gospodarske javne službe dobava električne energije tarifnim odjemalcem (v nadaljevanju: Uredba; Uradni list RS, št. 117/2004, 23/2007, 17/2014 - EZ-1) in Splošne pogoje za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (v nadaljevanju: Splošni pogoji SODO, Uradni list RS, št. 126/2007, 37/2011 - odl. US, 17/2014 - EZ-1).

12Uvodoma višje sodišče odgovarja na očitek pritožnice, da sodišče prve stopnje zgoraj navedene Uredbe ne bi smelo uporabiti, saj se ta nanaša na tarifni odjem, ki je bil že leta 2004 omejen le na gospodinjske odjemalce, leta 2007 pa na splošno ukinjen in so vsi odjemalci zgolj še upravičeni odjemalci, ki sami na trgu izbirajo dobavitelja. Obdobje spornih računov se nanaša na leto 2013, torej na obdobje pred uveljavitvijo novega energetskega zakona (v nadaljevanju: EZ-1, Uradni list RS, št. 17/2014, 81/2015), ki je pričel veljati 22. 3. 2014. Višje sodišče pa ugotavlja, da je šele prehodna določba 554. člena EZ-1 v drugem odstavku določila, da z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati predpisi, med katerimi je tudi Uredba, da pa se uporabljajo do uveljavitve novih podzakonskih predpisov, izdanih na podlagi tega zakona. Sodišče prve stopnje torej materialnega prava ni uporabilo nepravilno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pa ga je v konkretni zadevi tudi pravilno smiselno uporabilo.

13Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da Splošni pogoji tožeče stranke situacije, kot je obravnavana, torej ko kupec (tožena stranka) pogodbe ne odpoveduje zaradi zamenjave dobavitelja, ne urejajo, saj urejajo odpoved le v primeru, ko kupec želi zamenjati distributerja električne energije. Med strankama pa ni sporno, da je tožena stranka želela, da se preneha z dobavo električne energije. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je ob sklenitvi Pogodbe o dobavi vse obveznosti prevzela tožeča stranka, ko pa kupec želi zamenjati distributerja oziroma odpovedati pogodbo, mora urejati zadeve do tretjih (v tem primeru najemodajalca), ki niso pogodbene stranke. Ker je Splošne pogoje tožeče stranke pripravila bistveno močnejša stranka, ki se ukvarja z dobavo električne energije, je sodišče prve stopnje ocenilo, da gre za izrazito nesorazmerje med obveznostmi ob sklenitvi in ob odpovedi pogodbe, zaradi česar je Splošne pogoje tožeče stranke treba razlagati tako, da gre za manj težak položaj dolžnika, oziroma, da so si vzajemne dajatve v pravičnem razmerju.(1)

14Slednje pa je bistveno za to konkretno zadevo, ko so v medsebojna razmerja vključeni štirje: Tožeča stranka kot dobavitelj električne energije, tožena stranka kot kupec električne energije, SODO kot operater omrežja, ki je z imetnikom soglasja o priključitvi (najemodajalcem) sklenil pogodbo o dostopu do omrežja, in najemodajalec, ki je tisti, ki lahko uveljavlja pravico do ustavitve distribucije električne energije. Tako je bistveno vprašanje le, ali neaktivnosti najemodajalca (imetnika soglasja za priključitev) naprtiti v breme najemniku, torej toženi stranki, ali v breme dobavitelju. Slednji je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ob sklenitvi pogodbe o dobavi dal kupcu možnost, da po pooblastilu zanj ureja vsa vprašanja, povezana z dostopom do omrežja.

15Splošni pogoji SODO v 104. členu določajo, da v primeru, da imetnik soglasja za priključitev (ki mora pri menjavi dobavitelja navesti novega dobavitelja) tega ne stori, SODO izvede menjavo dobavitelja tako, da dobavitelj skladno z določili 101. člena teh splošnih pogojev ne šteje več za dobavitelja za to merilno mesto, hkrati pa se šteje, da za to merilno mesto ni sklenjena pogodba o dobavi in se uporabljajo ustrezna določila teh splošnih pogojev. V nadaljevanju to pomeni, da SODO ustavi distribucijo električne energije imetniku soglasja za priklop, ki nima dobavitelja (tako tudi prvi odstavek 76. člena EZ). Tudi tožeča stranka sama v pritožbi navaja, da toženec ni bil pogodbena stranka, ki bi imela s SODO sklenjeno pogodbo o dostopu do omrežja, zato je ne bi mogel prekiniti. To pa po stališču višjega sodišča položaja tožene stranke ob odstopu od Pogodbe o dobavi v tej zadevi ne more bremeniti.

16Višje sodišče sodi, da je bila v tej konkretni zadevi tožeča stranka tista, ki bi morala ob odpovedi Pogodbe o dobavi s strani kupca, ki ni imetnik soglasja za priključitev, odpoved v primernem roku sprejeti, hkrati pa sama urediti vse potrebno, da bi imetnik soglasja za priključitev bodisi zamenjal dobavitelja, bodisi da brez odlašanja pride do ustavitve distribucije električne energije. Tudi tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na to, da je to dolžna storiti le ob sklenitvi pogodbe, zato bi te možnosti v razmerju do najemodajalca lahko poskušala izkoristiti. Pogodbo o dobavi je tožeča stranka sklepala kot strokovnjak s tega področja, pri tem pa, kar je bistveno, iz dejanske podlage izpodbijane sodbe sploh ne izhaja, da bi bila Pogodba o dobavi sklenjena s soglasjem imetnika za priključitev. Tožeča stranka se zato neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je toženec sam sklenil Pogodbo o dobavi, ki se nanaša na merilno mesto v lasti tretjega. Posledično pa je nepošteno, da mora najemnik poravnati stroške, nastale v času, ko je tožeča stranka urejala ustavitev distribucije električne energije z imetnikom soglasja za priklop. Iz dejanske podlage sodbe namreč izhaja, da je tožeča stranka po odpovedi pogodbe 31. 12. 2012 v stik s toženo stranko stopila šele 27. 2. 2013 in jo takrat obvestila, da mora sama urejati zadevo z najemnikom. Hkrati pa se je sklicevala na Splošne pogoje tožeče stranke, po katerih bi morala tožena stranka (ki ni imetnik soglasja za priključitev), kriti vse stroške, nastale do menjave dobavitelja. Slednje, torej menjava dobavitelja, pa v tej zadevi ni bila v moči tožene stranke, temveč v pristojnosti najemodajalca.

17Na tem mestu je zato sodišče prve stopnje smiselno pravilno upoštevalo tudi 46. člen Uredbe, ki ureja položaj odjemalcev, podoben spornemu. Po tem členu poleg splošnih razlogov civilnega prava preneha dobavna pogodba veljati tudi v naslednjih primerih: - če tarifni odjemalec pisno obvesti DTO (izvajalec javne službe dobava tarifnim odjemalcem) o odstopu od pogodbe s sedem dnevnim odpovednim rokom, razen če ni v pogodbi določen drugačen odpovedni rok, - če DTO odstopi od pogodbe v primerih, ki jih določajo veljavni predpisi, - ob spremembi imetnika priključka. Neutemeljene so zato tudi pritožbene trditve, da izpodbijana sodba o tem nima nobenih razlogov: ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da Pogodba o dobavi odpovednega roka za primer, kot je konkretni, ne ureja, je pravilno smiselno uporabilo določilo 12. člena Splošnih pogojev tožeče stranke, po katerem v primeru odpovedi pogodbe zaradi menjave dobavitelja velja 10 dnevni odpovedni rok in zato tudi pravilno štelo, da je bila pogodba ob upoštevanju 10 dnevnega roka odpovedana. Pritožnica se zato neutemeljeno sklicuje tudi na to, da tožena stranka ni zatrjevala nepoštenosti Splošnih pogojev tožeče stranke. Na konkretno določilo se, kot je ugotovljeno, niti ni mogla sklicevati, smiselno pa je to uveljavljala s trditvami, da se je tožeča stranka le ob sklenitvi Pogodbe o dobavi zavezala opraviti aktivnosti v zvezi s postopanjem do SODO, ob odpovedi pa jih ni opravljala.

18V zvezi z datumom prekinitve pogodbe pa tožeča stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje arbitrarno zavrnilo zahtevek tožeče stranke tudi v delu, ki se nanaša na mesec januar 2013. Ker celoten vtoževani znesek tožeče stranke za mesec januar 2013 znaša 128,71 EUR (tožeča stranka zneska konkretneje po postavkah ni specificirala, tožena stranka pa postavkam tudi ni izrecno ugovarjala) in je tožena stranka do dne, ko je bila Pogodba o dobavi razvezana, stroške dobave električne energije dolžna poravnati, ne more iti za neznaten del obveznosti, kot je navedlo sodišče prve stopnje. Upoštevaje celoten zahtevek znaša sorazmerni del obveznosti, ki odpade na čas, ko je Pogodba o dobavi še veljala, 41,52 EUR in je ta znesek tožena stranka dolžna poravnati na tej podlagi. V tem delu je zato sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju s svojimi razlogi o prenehanju Pogodbe o dobavi in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa jo je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP lahko samo odpravilo. Pritožbi tožeče stranke je zato delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz prvega odstavka I. točke izreka te sodbe.

19Če sodišče spremeni odločbo, odloči tudi o stroških vsega postopka (2. točka 165. člena ZPP). Posledično je višje sodišče spremenilo tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (drugi odstavek I. točke izreka te sodbe). Na podlagi stroškovnika z dne 19. 1. 2015 (list. št. 38 spisa) je višje sodišče toženi stranki tožeči stranki priznalo 39,00 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), 36,00 EUR nagrade za narok po tar. št. 3102 in 15,00 EUR pavšalnega zneska po tar. št. 6002. Kot stroškov, potrebnih za pravdo, višje sodišče ni upoštevalo stroškov prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža stranke oziroma sodišča. Vse skupaj z 22% DDV po tar. št. 6007 ZOdvT znaša 105,22 EUR. Tožeča stranka je v postopku vtoževala 348,86 EUR, uspela pa je z 41,52 EUR, kar pomeni, da je v postopku uspela v 11 %, zato ji gre 11,57 EUR stroškov pravdnega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

20Tožeča stranka je s pritožbo, s katero je sodbo izpodbijala v celoti, delno uspela. Višje sodišče ji je odmerilo 48,00 EUR za nagrado po tar. št. 3210 ZOdvT, 9,60 EUR za pavšal po tar. št. 6002 ZOdvT in 22% DDV po tar. št. 6007, kar skupaj znaša 70,27 EUR. Glede na uspeh pa ji je tožeča stranka dolžna povrniti 11% tega zneska, kar znaša 7,73 EUR.

-------------

Op. št. (1): 84. člen Obligacijskega zakonika določa: Nejasna določila v neodplačni pogodbi je treba razlagati v pomenu, ki je manj težak za dolžnika, v odplačni pogodbi pa v takem smislu, da so vzajemne dajatve v pravičnem razmerju.