VSL sodba V Cpg 1422/2015

I. Pritožba zoper točki II in III izreka prvostopenjske sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba v teh delih potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Spor se je vodil zaradi plačila odškodnine za predvajanje fonogramov na prireditvi „X“.

2Postopek se je začel s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine. Po ugovoru se je nadaljeval kot gospodarski spor.

3Tožeča stranka je zahtevala plačilo odškodnine vključno z DDV, zamudne obresti in povrnitev stroškov, ki naj bi nastali z iskanjem tožene stranke kot kršiteljem, in še 40,00 EUR za stroške izterjave na temelju ZPreZP-1. Tožeči stranki naj bi nastali stroški z ugotavljanjem kršitve tožene stranke v skupni višini 345,90 EUR. Sestavljeni naj bi bili iz stroškov obdelave podatkov (za vsak dan tridevne prireditve posebej po 45,00 EUR) in iz stroškov kilometrine (za vsak dan posebej 70,30 EUR).

4Prvostopenjsko sodišče je ugodilo zahtevkoma za plačilo odškodnine in zamudnih obresti, zavrnilo pa je zahtevke za plačilo DDV od odškodnine, povrnitev stroškov zaradi iskanja kršitelja in pa zahtevek na temelju ZPreZP-1. Prvostopenjsko sodišče je zahtevek tožeče stranke zavrnilo med drugim zato, ker zahtevka na povračilo stroškov preverjanja in obdelave podatkov ni z ničemer utemeljila (prvostopenjska sodba, r. št. 15). O stroških prvostopenjskega postopka je odločilo glede na uspeh v celotnem postopku.

5Zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi navaja, da prvostopenjsko sodišče ni navedlo, kakšno naj bi bilo razmerje med pravdnima strankama, zato naj bi bila prvostopenjska sodba neobrazložena v tistem delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo 40,00 EUR po ZPreZP-1. Poleg tega naj bi bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede pogodbe, ki je med obema strankama tega spora bila sklenjena. Ta pogodba naj bi bila Skupni sporazum za določitev višine nadomestil za javno priobčitev fonogramov na prireditvah razvedrilne narave, na katerih javna priobčitev fonogramov ni ključnega pomena(1) (v nadaljevanju: SS). Sklenila naj bi ga tožeča stranka in reprezentativna združenja uporabnikov.

6Odločitev v zvezi s stroški, ki so nastali pri iskanju tožene stranke kot kršiteljem naj bi bila pravno zmotna zato, ker so sodišča vezana na SS. Zahtevku tožeče stranke bi moralo biti ugodeno zato, ker naj bi bila tožeča stranka upravičena do povračila stroškov na temelju 2. odstavka 4. člena SS v povezavi s 11. členom SS.

7Odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev DDV naj bi bila nepravilna zato, ker je intelektualna lastnina na temelju 40. člena ZASP izenačena z lastninsko pravico. Če nekdo uporablja tujo stvar, in za njeno uporabo ne plača dogovorjenega, je na škodo lastnika stvari neupravičeno obogaten za razliko do dogovorjene cene. Če bi tožena stranka v skladu s predpisi tožeči stranki plačala nadomestilo, bi morala plačati tudi DDV. Obogatitev torej vključuje tudi DDV. Delna zavrnitev povrnitve stroškov izvršilnega postopka naj bi bila neutemeljena, ker naj bi bila v nasprotju s 5. odstavkom 38. člena ZIZ.

8Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

9Prvostopenjsko sodišče je povsem pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo 40,00 EUR. Tožeča stranka do tega zneska ni upravičena. Ena od predpostavk za uporabo ZPreZP-1 je, da je bila sklenjena pogodba (1. odstavek 3. člena ZPreZP-1). Pri tem je očitno mišljena pogodba obveznostnega prava, zanjo pa je potrebno soglasje pogodbenih strank (15. člen OZ). Ker ni bila sklenjena obveznostna pogodba med obema strankama tega spora, je tožbeni zahtevek tožeče stranke v vsakem primeru neutemeljen.

10Pritožba se tudi moti, da sta stranki tega spora sklenili kakšno pogodbo. Da je nista, izhaja že iz njenih lastnih navedb: SS je bila sicer res sklenjena, vendar so bili sklenitelji tožeča stranka in reprezentativna združenja uporabnikov. SS sicer velja za vse uporabnike, tudi tiste, ki sicer niso sodelovali pri njeni sklenitvi (6. odstavek 157. člena ZASP), vendar ne zato, ker bi šlo za pogodbo obveznostnega prava. Tožeča stranka torej ni bila pogodbena stranka nobene obveznostnopravne pogodbe s tožečo stranko, in že zato tožeča stranka ni upravičena do 40,00 EUR na temelju ZpreZP-1.

11Pritožba tudi ni utemeljena, kolikor se nanaša na plačilo stroškov, ki jih je imela tožeča stranka z iskanjem tožene stranke kot kršiteljem. Prvostopenjsko sodišče je zahtevek tožeče stranke zavrnilo med drugim zato, ker zahtevka na povračilo stroškov preverjanja in obdelave podatkov v skupni višini 345,90 EUR (za vsak dan prireditve posebej 45,00 EUR) in tudi zahtevka na povračilo stroškov kilometrine (za vsak dan 70,30 EUR) ni z ničemer utemeljila (prvostopenjska sodba, r. št. 15).

12Tega pritožba z ničemer ne izpodbija. Tožeča stranka niti še v pritožbi ne trdi, da je svoj zahtevek glede povrnitve kadarkoli v teku prvostopenjskga postopka podprla s trditvami, kako je izračunala strošek v višini 45,00 EUR. Prav tako niti v pritožbi ne navaja, da je predložila dokaze. Isto velja tudi za potne stroške.

13Glede na to, da tožeča stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu (212. člen ZPP), se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem, ali je takšen zahtevek sploh lahko utemeljen in ali bi njegov pravni temelj lahko bil v 2. odstavku 4. člena SS.

14O zahtevku tožeče stranke je bilo odločeno kot o civilnem deliktnem zahtevku. Za takšno odločitev je imelo prvostopenjsko sodišče pravni temelj v 1. odstavku 168. člena ZASP in v 1. odstavku 131. člena OZ in ta pravni temelj je tudi uporabilo (prvostopenjska sodba, r. št. 10). Tožeča stranka bi bila upravičena tudi do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Ker pa odškodnina za civilni delikt ni nadomestilo niti za dobavo blaga, niti za opravljeno storitev v smislu 1. odstavka 3. člena ZDDV(2), tudi ne more zahtevati povrnitve DDV od tožene stranke. Isto izhaja tudi iz 13. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV.(3)

15Za koliko je bila pri tem obogatena tožena stranka, za odločitev v tej zadevi ni pomembno, saj prvostopenjsko sodišče ni odločilo na temelju 1. odstavka 190. člena OZ. Nič drugače pa ne bi bilo, če bi bilo potrebno odločiti o zahtevku na tem pravnem temelju. Tožena stranka bi bila nemara obogatena za vrednost nadomestila in še za vrednost DDV, kot trdi pritožba. V tej višini bi lahko bila obogatena zato, ker tega zneska ni plačala tožeči stranki. Tožeča stranka pa ne bi bila osiromašena („oškodovana“ v smislu 1. odstavka 190. člena OZ) za enak znesek, ker ji DDV od zahtevka na plačilo neupravičene obogatitve ni treba plačati. Plačilo tožene stranke namreč ne bi bilo nadomestilo niti za dobavo blaga, niti za opravljeno storitev v smislu 1. odstavka 3. člena ZDDV.

16Prvostopenjsko sodišče je celoten prvostopenjski postopek, ki se je začel s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine in se je po ugovoru nadaljeval kot gospodarski spor, razumelo kot celoto. Glede na uspeh v celotnem postopku je tudi odločilo o stroških. Takšna odločitev je pravilna.

175. odstavek 38. člena ZIZ vsekakor ni pravni temelj, zaradi katerega bi lahko tožeča stranka zahtevala povrnitev vseh stroškov izvršilnega postopka. Že sama določba jasno omejuje zahtevek na povrnitev na potrebne stroške. Ker je tožeča stranka zahtevala več, kot bi lahko, je s tem povzročala nepotrebne stroške. To velja ne glede na to, da ni imela izbire in je lahko le s sodnim postopkom prišla do plačila. Vsekakor pa to ni pomenilo, da lahko zahteva več kot pa je tisto, do česar je upravičena.

18Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 51/2012.

Op. št. (2): Zakon o davku na dodano vrednost, Ur. l. RS, št. 117/2006 s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 141/2006 s kasnejšimi spremembami.