VSL sodba I Cp 3091/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točke I., II., IV. in V. izreka sodbe).

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Teče zapuščinski postopek po pokojnem A. A., ki je brat tožnika in drugega toženca, mož prve toženke ter sin B. B., ki je bil sprva tudi tožen, vendar je umrl, njegova dediča pa sta tožnik in drugi toženec. V zapuščinskem postopku je tožnik uveljavljal, da se nepremičnina, na kateri stojijo stanovanjska stavba, vodnjak, drvarnica, čebelnjak in sadovnjak, izloči iz premoženja, češ da ne spada v zapuščino, ker je njegova last. Prav tako naj v zapuščino ne bi spadalo ¾ traktorja. Zaradi zahteve po izločitvi tega premoženja iz zapuščine je bil tožnik napoten na to pravdo.

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni kot podrejeni zahtevek tožnika, s katerim je ta zahteval, da se iz zapuščine po pokojnem A. A. izloči v njegovo korist 1/8 parc. št. 1, k. o. ... ter ugotovi, da je tožnik lastnik tudi te 1/8 oziroma da sta mu lastninsko pravico na tej nepremičnini dolžna priznati oba dediča. Sodišče pa je ugodilo zahtevku, da se izloči ¾ traktorja znamke ... Povračilo stroškov je sodišče naložilo tožniku, in sicer prvi toženki v višini 728,87 EUR in drugemu tožencu v višini 1154,36 EUR.

3Sodišče prve stopnje je preizkusilo tri različne pravne podlage (darilna pogodba, priposestvovanje, gradnja na tujem zemljišču), iz katerih bi lahko glede na zatrjevana dejstva izhajala utemeljenost zahtevka. Ocenilo je, da sklenitev ustne darilne pogodbe ni dokazana, saj ni mogoče ugotoviti ne kje ne kdaj ne kako ne za kaj natanko bi bila pogodba sklenjena. Zaključilo je, da sta starša tožniku na splošno obljubljala, da bo „vse to“ nekoč njegovo, to pa pomeni le obljubo darila ali dediščine, ki pa ne ustvarja pravnih učinkov. Glede priposestvovanja je sodišče ugotovilo, da ni izpolnjen pogoj dobre vere, saj je tožnik vedel, da darilne pogodbe ni bilo in se je torej ves čas zavedal, da nepremičnina (še) ni njegova. Ker sta h gradnji hiše prispevala tudi tožnikova starša, je sodišče zavrnilo uporabo 25. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Sodišče navede, da bi tožnik bi lastninsko pravico lahko pridobil le na podlagi dogovora o skupni gradnji, česar pa ni zatrjeval.

4Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in izpodbija sodbo v zavrnilnem delu in delu, v katerem mu je naloženo povračilo stroškov postopka (točke I., II., IV. in V. izreka sodbe). Navaja, da bi sodišče za presojo sklenitve darilne pogodbe moralo uporabiti ODZ. Iz paragrafa 943 izhaja, da je ustno sklenjena darilna pogodba veljavna, če je bila podarjena nepremičnina tudi dejansko izročena. Sodišče je po njegovem napačno presodilo pogoj dobre vere za priposestvovanje. Pravi, da bi moralo presojati njegov dobro vero, ne pa dobro vero staršev. Pri 15 letih mu ni bilo znano, da se zahteva obličnost darilne pogodbe, zato je bil prepričan, da je nepremičnina njegova. Pravi, da bi moralo sodišče presojati tudi obstoj skupnega dogovora o gradnji. Pri tem se sklicuje na sodno prakso (VSM sklep I Cp 1054/2009, VSS II Ips 282/2004, II Ips 175/2000). Očita še, da je sodišče zavrnilo dokaz z izvedencem gradbene stroke, zavrnitve pa ni obrazložilo. Ker je prepričan, da je napačna odločitev v glavni stvari, kot posledično napačno izpodbija tudi odločitev o stroških.

5Na pritožbo je odgovorila druga tožena stranka, izraža svoje strinjanje z razlogi izpodbijane sodbe in ponavlja svoje navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje; predlaga zavrnitev pritožbe ter opredeljuje svoje pritožbene stroške.

6Pritožba ni utemeljena.

7Sodba sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita; sodišče prve stopnje je v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo nobene bistvene kršitve pravil postopka.

8Obrazložitev sodbe je jasna, dokazna ocena pa skrbna, natančna in v celoti prepričljiva ter je pritožba z ničemer ne omaje.

9Darilno pogodbo, ki bi bila sklenjena v letih, ko se je gradila hiša (približno leta 1973), bi bilo res treba presojati po ODZ (paragraf 943 in drugi), kot pravilno navaja tožnik. Omenjeni paragraf dopušča tudi ustno sklenitev darilne pogodbe, če je bilo darilo dejansko izročeno, vendar pa to ne pomeni, da zadostuje že zgolj obdarovančeva izjava o tem, da je šlo za darilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo zlasti, da se sploh ne ve, kdaj naj bi bila darilna pogodba sklenjena in na kaj natančno naj bi se nanašala; o tej pogodbi nihče razen tožnika ni vedel nič, glede na izkazane slabe družinske odnose in izjave očeta pa se je kot vprašljiva izkazala volja darovalca. Zgolj posest nepremičnine še ne kaže na to, da je bila darilna pogodba „sklenjena in izvršena“. Na podlagi navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje je popolnoma pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da obstoj darilne pogodbe ni dokazan.

10Očitek pritožnika, da je sodišče prve stopnje nepravilno presodilo pogoj dobre vere za priposestvovanje, ni utemeljen. Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova, o takšni tožnikovi posesti pa v konkretnem primeru ni govora. Sam tožnik je izpovedal, da je oče ves čas govoril, da je vse njegovo (očetovo), da je tudi on (tožnik) njegov. Oče se je obnašal kot gospodar vsega in je tudi izrecno odklonil prepis nepremičnine na tožnika. Tožnik je torej zelo dobro vedel, da nepremičnina ni njegova in da je za spremembo lastništva potreben vpis v zemljiško knjigo. Tožnik torej ni bil dobroveren posestnik. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo pogoj dobre vere pri tožniku in ne pri njegovih starših, kot napačno očita tožnik. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da sta njegova starša v preteklosti že sklepala darilno pogodbo in sta zato ta posel poznala pa tudi ne pripomore k oceni dobre vere tožnika, ampak utrjuje ugotovitev, da tožnika nista želela obdariti.

11Glede dogovora o skupni gradnji pritožnik napačno navaja, da bi sodišče moralo presojati zadevo tudi v tej smeri. Sodišče mora po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi glede na ugotovljeno dejansko stanje lahko izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka (iuria novit curia). Prvostopenjsko sodišče ni spregledalo pravil o skupni gradnji, saj je v obrazložitvi sodbe jasno zapisalo, da bi glede na ugotovljena dejstva tožnik lahko lastninsko pravico pridobil kvečjemu na pravnoposlovni podlagi oziroma po sporazumu o skupni gradnji in se ustrezno sklicevalo tudi na strokovni članek sodnika Pavčnika, ki natančno analizira sodno prakso ter opozarja, da je lahko tak dogovor v družinskih skupnostih tudi konkludenten. Posebej in pravilno pa je pojasnilo, zakaj ni presojalo utemeljenost zahtevka po tej podlagi, in sicer, ker tožnik (sklenitve) dogovora o skupni gradnji ni zatrjeval.(1) Tožnik bi moral navesti dejstva v tej smeri (7. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP), šele potem bi lahko sodišče apliciralo pravno pravilo (da mihi factum, dabo tibi ius). Da tožnik ni ponudil nobene trditvene podlage za presojo v tej smeri je navsezadnje tudi logično, saj je primarno zatrjeval, da je šlo za darilo. Z zatrjevanjem dogovora o skupni gradnji, čeprav bi te trditve podal subsidiarno, bi prišel sam s seboj v nasprotje. Sodna praksa glede skupne gradnje, na katero se sklicuje, pritožniku glede na povedano ne more pomagati.

12Tudi očitane kršitve določb postopka prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo. Tožnik je res predlagal izvedbo dokaza z izvedencem in res je sodišče prve stopnje vse neizvedene dokaze (in s tem tudi dokaz z izvedencem) zavrnilo z lakoničnim pojasnilom, da so bili nepotrebni. Vendar pa to v konkretnem primeru drži: sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo že po temelju, zato so vsi dokazi, ki bi dokazovali višino zahtevka (torej tudi predlagan dokaz z izvedencem), sami po sebi nepotrebni.

13Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je v izpodbijanem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP), glede na njeno vsebino ter izčrpne in v celoti pravilne razloge izpodbijane sodbe pa tudi odgovor nanjo ni bil potreben (155. čl. ZPP), zato stroške zanj trpi toženka sama.

-------------

Op. št. (1): Tudi dejstev, ki bi jih sodišče lahko podredilo določbi 32. čl. Zakona o dedovanju (Izločitev v korist potomcev), tožnik ne ponudi.