VSRS sodba II Ips 226/2014

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prodajna pogodba z dne 11. 4. 2003 nična (I. točka izreka sodbe), in da je toženec dolžan tožnici plačati 45.902,19 EUR z obrestmi (II. točka izreka sodbe). Zavrnilo pa je tožbena zahtevka, da se razveljavi tretji odstavek 1. točke, 6. točka in 9. točka prodajne pogodbe z dne 3. 5. 2002, in da je toženec dolžan tožnici plačati 40.000,00 EUR z obrestmi (III. in IV. točka izreka sodbe).

2Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo v izpodbijanem delu (glede odločitve o II. točki izreka prvostopenjske sodbe) zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3Toženec v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ne sprejema zaključka sodišč prve in druge stopnje, da je bila kupnina za nepremičnine, ki so predmet druge prodajne pogodbe, plačana že ob sklenitvi prve prodajne pogodbe in vztraja, da kupnina za te nepremičnine ni bila nikoli plačana ter da je zato tožbeni zahtevek za vrnitev kupnine neutemeljen. Sicer pa je tožbeni zahtevek (za vrnitev kupnine) že zastaral. Sprva trdi, da je zastaralni rok začel teči s sklenitvijo prve prodajne pogodbe (t. j. 3. 5. 2002), potem pa da je zastaralni rok za uveljavljanje pravic iz druge prodajne pogodbe začel teči z dnem njene sklenitve (t. j. 11. 4. 2003) in potekel najkasneje 11. 4. 2008. Tožba v obravnavani zadevi pa je bila vložena šele 9. 7. 2009. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da dajatveni tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

4Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Iz dejanskih ugotovitev v prvostopenjski sodbi, ki jim je pritrdilo pritožbeno sodišče, izhaja, da sta pravdni stranki 3. 5. 2002 sklenili prodajno pogodbo za sedem nepremičnin. Dne 11. 4. 2003 sta pravdni stranki sklenili še drugo prodajno pogodbo za še štiri nepremičnine (v istih vložkih in katastrskih občinah). Nepremičnine, ki so bile predmet druge prodajne pogodbe, so kmetijska zemljišča. S pravnomočno sodbo z dne 9. 7. 2008 je bilo ugotovljeno, da je lastnica nepremičnin, ki so predmet druge prodajne pogodbe, Republika Slovenija in ne toženec. Zaradi nelastništva toženca je Upravna enota Slovenj Gradec 6. 4. 2009 izdala odločbo, s katero prodajne pogodbe z dne 11. 4. 2003 ni odobrila. Zato je sodišče v tu obravnavanem postopku zaključilo, da je prodajna pogodba z dne 11. 4. 2003 nična (pri čemer velja dodati, da slednja odločitev revizijsko ni sporna). Kupnina za nepremičnine, ki so predmet nične prodajne pogodbe z dne 11. 4. 2003, je bila plačana skupaj s kupnino po prvi prodajni pogodbi z dne 3. 5. 2002. Toženec je prodajal vsa zemljišča, ki jih je ob sklepanju prve prodajne pogodbe imel v uporabi skupaj z vso letališko infrastrukturo, torej tudi kmetijska zemljišča, vendar so slednja morali zaradi posebnega postopka prodaje kmetijskih zemljišč iz pogodbe izvzeti. Interes kluba (toženca) je bil, s sklenitvijo takšne pogodbe, dosežen z izgovorjenimi ugodnostmi, ki so zagotavljale, da bo klub tudi po prodaji lahko izvrševal svojo letališko dejavnost v sodelovanju s kupcem (tožnico). Te ugodnosti pa je šteti kot del kupnine, saj bremenijo tožnico. Revizijsko nesprejemanje teh dejanskih ugotovitve pa ni upoštevno (primerjaj tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

7Upoštevajoč navedeno dejansko podlago, na katero je revizijsko sodišče vezano, je bila kupnina za nepremičnine, ki so predmet nične prodajne pogodbe z dne 11. 4. 2003, plačana. Zato tožnica v tej pravdi (med drugim) uveljavlja kondikcijsko terjatev za vračilo te kupnine. Revizijsko sporno pa je, ali je kondikcijski zahtevek že zastaral.

8Nična pogodba ne ustvarja nobenih pravnih učinkov, zato mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega (prvi odstavek 87. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

9Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da ničnost pravnega posla ne učinkuje sama po sebi, da nični posli med strankama dejansko učinkujejo vse dokler njihova ničnost ni ugotovljena in da zato povračilni zahtevki nastanejo šele z ugotovitvijo, da je posel ničen. Nična pogodba je absolutno neveljavna od začetka in ničnost učinkuje sama po sebi (ipso iure), brez kakršnega koli akta. Nična pogodba ne povzroči pravnih posledic: medsebojne pravice in obveznosti strank, ki so predmet nične pogodbe, ne nastanejo. Izpolnitev, ki je opravljena na podlagi nične pogodbe, je brez (veljavnega) pravnega temelja. Toženec zato utemeljeno opozarja, da v takšnem primeru povračilna obveznost nastane takoj, ko je opravljena izpolnitev z vsebino obveznosti iz nične pogodbe.

10Nastanek terjatve je nujna predpostavka za začetek teka njenega zastaranja, vendar to še ne pomeni, da se trenutek začetka teka zastaranja terjatve nujno veže na trenutek njenega nastanka, za kar se zavzema revident. Po določbi 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezni primer ni z zakonom predpisano kaj drugega. To pravilo je treba razlagati v smislu, da začne zastaranje teči, ko se rodi tožba. Pri tem je osnovno vodilo pravilo, da mora sodišče pravila zastaranja uporabiti glede na okoliščine konkretnega primera, in sicer tako, da ne omeji pretirano ali celo prepreči uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima stranka na razpolago. Pretoga razlaga pravil o zastaranju namreč lahko ob neupoštevanju konkretnih okoliščin primera pomeni nesorazmerno omejitev pravice tožnice do dostopa do sodišča. Za obravnavani primer je tako bistveno, da o kondikcijski terjatvi zaradi ničnosti pogodbe ni mogoče govoriti, dokler se niso popolnoma izjalovila pričakovanja tožnice, da bo postala lastnica spornih nepremičnin (kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče). To pa je bilo šele s pravnomočno sodbo z dne 9. 7. 2008, ko je postalo jasno, da lastnik nepremičnin, ki so predmet druge prodajne pogodbe ni toženec (temveč Republika Slovenija) in da zato upravna enota te prodajne pogodbe ne bo odobrila. Zastaralni rok namreč ne more teči, dokler tožnica ni vedela oziroma ni mogla vedeti za ničnost pogodbe in posledično ni mogla vložiti tovrstne kondikcijske tožbe. Ob odsotnosti dejanskih ugotovitev in trditvene podlage, da je tožnica ob sklenitvi druge prodajne pogodbe v letu 2003 vedela za ničnost pogodbe, se teza revidenta, da je zastaranje terjatve začelo teči že v letu 2003, izkaže za napačno.

11Zastaranje kondikcijskega zahtevka je tako začelo teči 10. 7. 2008. Upoštevajoč, da je bila tu obravnavana tožba vložena 8. 7. 2009, kondikcijski zahtevek tožnice še ni zastaral. To pa nadalje pomeni, da se odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku za vračilo kupnine po nični prodajni pogodbi z dne 11. 4. 2003 izkaže za materialnopravno pravilno.

12Glede na navedeno je revizijsko sodišče toženčevo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).