VSRS sodba in sklep II Ips 8/2014

Reviziji se ugodi in se sodbi druge in prve stopnje spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Ugotovi se, da je kupoprodajna pogodba, sklenjena 18. 2. 2000 med toženo stranko, kupcem R. L., ... in prodajalko, sedaj pokojno A. J., ..., nična.“

Sicer se sodbi druge in prve stopnje razveljavita in se se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da se ugotovi ničnost kupoprodajne pogodbe, sklenjene 18. 2. 2000 med tožencem, kupcem R. L. in prodajalko, sedaj pokojno A. J. Ugotovilo je neveljavnost vknjižbe lastninske pravice pri posameznem delu št. 901 v stavbi št. 494 k. o. ..., ki je v naravi dvosobno stanovanje s kabinetom v prvem nadstropju stanovanjske hiše ..., vpisana na osebo z imenom R. L., do deleža 31/100. Pri navedeni nepremičnini je dovolilo izbris vknjižbe lastninske pravice do 31/100 v korist toženca. Tožencu je naložilo izprazniti poslovni prostor v izmeri 39 m2 z zunanjim WC-jem, ki se nahaja na naslovu Š. 1, L. in stoji na parc. št. 363/1 k. o. ... ter ga prostega vseh oseb in stvari izročiti tožniku družbi S. d. o. o. Naložilo mu je še plačilo 3.162,54 EUR pravdnih stroškov tožnika in stranskega intervenienta z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči petnajsti dan po izteku paricijskega roka. Tožniku je naložilo plačilo 112,36 EUR pravdnih stroškov toženca, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči petnajsti dan po izteku paricijskega roka.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS II DoR 147/2013 z dne 26. 9. 2013, vložil dopuščeno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi obe sodbi nižjih sodišč in zahtevek v celoti zavrne oziroma, če je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ravna skladno z določbo drugega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v celoti razveljavi sodbo sodišča prve in druge stopnje ter vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Meni, da 88. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ni namenjen razmerjem med zasebniki, temveč prepoved velja le za posle med subjekti, ki so bili zavezanci za vračilo premoženja v postopkih denacionalizacije. Pokojna A. J. je bila vlagateljica zahteve za denacionalizacijo ter dedinja po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu, možu J. J. Bila je edina dedinja stanovanja, katerega del je sporni prostor v izmeri 39 m2. V nasprotju z 88. členom ZDen je lahko razpolagala le potencialna zavezanka Mestna občina ... A. J. in toženec bi bila pasivno legitimirana, tožbo pa bi bilo treba vložiti zoper oba pogodbenika (nujna sospornika). Napačno sta bila uporabljena tudi Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb gradbenih zemljišč (ZNZGZ) ter Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Sporni prostor je bil namreč izvzet iz nacionalizacije in že ob uveljavitvi ZDen v zasebni lastnini, zato ga v denacionalizacijskem postopku ni bilo mogoče vrniti v naravi. Prodajalka A. J. je v trenutku sklenitve kupoprodajne pogodbe nastopala kot vlagateljica zahteve za denacionalizacijo, zato z razpolaganjem ni mogla škodovati svojemu zahtevku v upravnem postopku. Sodišči prve in druge stopnje sta s svojo odločitvijo pravnima naslednikoma prodajalke (nečaku J. B.) ter njegovemu nasledniku (S. d. o. o.), priznali pravice, ki presegajo pravice in upravičenja same vlagateljice zahteve za denacionalizacijo. Za predmetni pravdni postopek bi moral tožnik izkazati pravni interes, morala bi obstajati dolžnost vrnitve spornega prostora v postopku denacionalizacije, pravni interes pa mora biti podan ves čas trajanja pravde.(1) Pravnega interesa tožnik ni izkazal najmanj od izdaje odločbe o denacionalizaciji z dne 21. 12. 2006 oziroma od njene pravnomočnosti. Vrhovno sodišče RS se v dosedanjih sporih s takšno situacijo še ni ukvarjalo, saj se vse odločitve nanašajo na primere, ko je s podržavljenim premoženjem razpolagal denacionalizacijski zavezanec za vračilo v naravi. Višje sodišče se sicer sklicuje na skladnost svojega stališča s pravnim mnenjem Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 22. 6. in 23. 6. 1993, da se sodišče pri presoji nedopustnosti razpolaganja s premoženjem omeji na ugotavljanje dejstva, ali gre za premoženje, ki je bilo podržavljeno in je lahko predmet denacionalizacijskega postopka. Z izpodbijano odločbo je ugotovilo, da je zahtevek tožeče stranke utemeljen, ker je bil predmetni prostor vrnjen v postopku pred upravnim organom in zato obstaja podlaga za ugotovitev nedopustnosti razpolaganja, s čimer je napačno interpretirano stališče občne seje. Če bi se sodišče pri presoji ničnosti spuščalo v presojo vprašanj (upravičenost do denacionalizacije, državljanstva upravičencev, pravočasne zahteve itd), bi prestopilo meje svoje pristojnosti in prejudiciralo odločitev v denacionalizacijskem postopku. V pravdi za ugotovitev ničnosti se sodišče omeji na vprašanje, ali gre za premoženje, ki je bilo podržavljeno in je lahko predmet denacionalizacijskega postopka in posledično, ali gre za kršitev prepovedi iz 88. člena ZDen. Ugotovitev ničnosti mora vlagatelju v postopku denacionalizacije dati možnost, da se o njegovi zahtevi za vračilo v naravi odloči z ugodilno odločbo. Višje sodišče je napačno ugotovilo, da je bil prostor vrnjen v denacionalizacijskem postopku kot skupni prostor, saj je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je bila zahteva v tem delu s strani upravnega organa pravnomočno zavrnjena.

4Revizija je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

5Revizija je utemeljena.

6Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da sta pokojna A. J. (dedinja po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu J. J.) in toženec 23. 12. 1994 sklenila najemno pogodbo, na podlagi katere je toženec kot najemnik uporabljal 16 m2 površine v pritličju hiše .... A. J. kot prodajalka in toženec kot kupec sta 18. 2. 2000 sklenila prodajno pogodbo za 39 m2 poslovnih prostorov z zunanjim WC-jem, ki se nahajajo na skrajnem desnem delu objekta, gledano od glavnega vhoda v objekt ..., ki stoji na parc. št. 363/1 k. o. ... V prvi alineji prvega člena pogodbe je navedeno, da je prodajalka lastnica dvosobnega stanovanja s kabinetom v prvem nadstropju hiše na Š. 1, ki stoji na parc. št. 363/1 k. o. ... Na podlagi navedene prodajne pogodbe se je toženec v zemljiški knjigi vknjižil kot solastnik 31/100 solastninskega deleža navedenega dvosobnega stanovanja. Stranski intervenient je na podlagi sklepa o dedovanju po pokojni A. J. iz leta 2002 pridobil lastninsko pravico na tem stanovanju. Tožnik kot kupec je s prodajalci S. B., J. J. in J. B. 26. 5. 2003 sklenil prodajno pogodbo, na podlagi katere je kupil stanovanje v pritličju v izmeri 69,64 m2, stanovanje v prvem nadstropju v izmeri 49,46 m2 in 49,20 m2, poslovni prostor v pritličju v izmeri 76,14 m2 ter gospodarsko poslopje v izmeri 48 m2, vse prav tako v stavbi na ... Tožnik (kot kupec) je s stranskim intervenientom (kot prodajalcem) 8. 1. 2003 sklenil predpogodbo ter še 11. 3. 2003 aneks, s katero sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bosta po pravnomočno končanem predmetnem pravdnem postopku sklenili prodajno pogodbo za stanovanje v izmeri 89,27 m2, ki se nahaja v prvem nadstropju večstanovanjske stavbe na Š. 1. Tožnik je s prodajalci M. Š., S. Š. in A. V. 25. 3. 2004 sklenil kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere je kupil enosobno stanovanje s kabinetom v skupni izmeri 48,88 m2 v prvem nadstropju stavbe ... s pripadajočim deležem na skupnih prostorih, delih in napravah. Tožnik je v zemljiški knjigi vknjižen kot lastnik posameznih delov stavbe ...

7Glede spornega prostora, ki je dejansko prostor v pritličju v izmeri 39 m2, ki je bil predmet prodajne pogodbe z dne 18. 2. 2000 in ga za poslovne potrebe uporablja toženec, je sodišče ugotovilo, da ni bil izvzet iz denacionalizacije, kot je zatrjeval toženec, temveč gre za prostor, ki je bil nacionaliziran. Nižji sodišči sta zaključili, da je bil predmet razpolaganja s sporno pogodbo v teku denacionalizacijskega postopka in je zato pogodba na podlagi 88. člena ZDen nična, kot je tudi sicer nična glede celotnega stanovanja, navedenega v izreku prvostopenjske sodbe. Ker pokojna A. J. ni mogla biti izključna lastnica spornega prostora, je kot neutemeljene zavrnilo tudi toženčeve navedbe, da je pokojna lahko s predmetno pogodbo razpolagala z njim. Nižji sodišči sta zavzeli stališče, da ni pomembno, da z nepremičnino ni razpolagal denacionalizacijski zavezanec, temveč druga oseba, saj se prepoved razpolaganja po 88. členu ZDen nanaša na vsakršno razpolaganje kogarkoli s premoženjem, ki je predmet vračanja.

8V reviziji izpostavljeno vprašanje, ali je bila A. J. lastnica spornega prostora v izmeri 39 m2, ker naj bi bil ta izvzet iz nacionalizacije in naj bi pripadal njenemu stanovanju, zaradi česar je bila upravičena razpolagati z njim, ali pa je bil sporni prostor podržavljen oziroma ni bil izvzet iz nacionalizacije in je zato obstajala dolžnost vrnitve po določbah ZDen, je dejanske narave. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prostor, ki ga je toženec s pogodbo z dne 18. 2. 2000 odkupil od A. J. kot dela njenega dvosobnega stanovanja s kabinetom v prvem nadstropju, ni bil del tega stanovanja, temveč je bil v denacionalizacijskem postopku na podlagi pravnomočnih odločb Upravne enote ... z dne 13. 4. 2000 in 18. 12. 2000 vrnjen denacionalizacijskemu upravičencu J. J. Takšni dokazni presoji je sodišče druge stopnje pritrdilo. Tisti del revizijskih trditev, ki takšno pravno odločilno dejansko stanje izpodbijajo (predvsem o tem, da naj bi bil denacionalizacijski zahtevek za sporni prostor celo pravnomočno zavrnjen; da je bil kot pripadajoči del dvosobnemu stanovanju izvzet iz nacionalizacije; da naj bi imela pokojna prodajalka na njem lastninsko pravico oziroma pravico uporabe, ki se je lahko tudi izvenknjižno prenašala in se je ex lege lastninila po ZLNDL), je v revizijskem postopku nedovoljen (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9Na podlagi drugega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Revizijski ugovor, da bi morali biti s tožbo zajeti na pasivni strani obe pogodbeni stranki, presega meje dopuščene revizije.

10Določilo 88. člena ZDen je treba razlagati v skladu z namenom celotnega ZDen, ki je v odpravi krivic, povzročenih s podržavljanjem premoženja na podlagi predpisov, izdanih do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963 (1. do 5. člen ZDen). Institut denacionalizacije je v širšem smislu in posredno namenjen varstvu pravice do zasebne lastnine. Zaradi pravne varnosti in varstva interesov in pravic upravičencev (in ne premoženja samega) je zakon prepovedal pravni promet s podržavljenim premoženjem, glede katerega nastopi dolžnost vrnitve lastninske pravice.(2) Določba prvega odstavka 88. člena ZDen z dnem uveljavitve zakona prepoveduje zavezancem razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega obstoji dolžnost vrnitve oziroma možnost vrnitve po določbah ZDen.(3) Jezikovna razlaga določbe bi lahko privedla do zaključka, da je nično vsakršno razpolaganje s premoženjem, ki je (lahko) predmet denacionalizacijskega postopka. Vendar pa je namen same določbe in celotnega zakona v varstvu zasebne lastnine upravičencev. Razpolaganja njih samih zato ni moč subsumirati pod določbo 88. člena ZDen, prav tako ne razpolaganj tretjih oseb.

11Revident zatrjuje, da je bila A. J. edina dedinja (stanovanja) po denacionalizacijskemu upravičencu in tudi vlagateljica zahteve za denacionalizacijo, kar ne drži. Nesporno je sicer bilo, da je bila dedinja (stanovanja), ni pa bila edina dedinja upravičenčevega (tudi v denacionalizacijskem postopku vrnjenega) premoženja. Zahtevo v denacionalizacijskem postopku je vložila skrbnica za poseben primer S. B. (prav tako zakonita dedinja po denacionalizacijskem upravičencu). Revizijski očitek, da je denacionalizacijska zahteva A. J. obsegala tudi sporni prostor in da so vsa razpolaganja z zahtevkom stvar vlagatelja zahteve, je zato neutemeljen, saj zahteve (sama) v svojem imenu niti ni vložila. A. J. je zato v obravnavanem primeru tretja oseba, ki je razpolagala s tujo stvarjo, ki pa je sicer bila predmet denacionalizacije. Njeno razpolaganje s spornim delom nepremičnine glede na povedano ni nično na podlagi 88. člena ZDen.

12Prodajna pogodba je kot posel obligacijskega prava zavezovalne narave - iz nje izhaja obveznost prodajalca, da kupcu zagotovi lastninsko pravico na predmetu pogodbe. Zagotovitev lastninske pravice pa je predmet stvarnega prava. Prodajalec praviloma zagotavlja lastninsko pravico z derivativnim prenosom, torej s stvarnopravnim razpolagalnim prenosom. Bistveno pri tem je dvoje: prvič, da je obligacijskopravno razmerje relativno, kar pomeni, da učinkuje samo med pogodbenima strankama, ter da se tretjih ne tiče; in drugič, da slovenski pravni sistem temelji na tradicijskem načelu, ki ločuje med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom. Zato je mogoča tudi uspešna prodaja stvari, čeprav prodajalec ni njen lastnik. Ker je ločevanje med obligacijskim in stvarnopravnim poslom včasih težko, je Zakon o obligacijskih razmerjih izrecno določil, da je prodaja tuje stvari mogoča (enaka je določba 440. člena Obligacijskega zakonika). Prodajna pogodba, katere predmet je tuja stvar, samo zaradi tega (ker na predmetu pogodbe prodajalec nima lastninske pravice), še ni nična. Seveda pa to ne pomeni, da taka pogodba kakorkoli in v čemerkoli zavezuje lastnika - preprosto zato, ker učinkuje (ustvarja pravice in obveznosti) samo med pogodbenima strankama (ima relativne učinke). Res je, da nihče ne more prenesti več pravic, kot jih ima sam, vendar pa je predpostavka obstoja razpolagalne sposobnosti aktualna samo pri razpolagalnih poslih.

13Prodajna pogodba med A. J. in tožencem, katere predmet je bila tuja stvar, torej ni nična. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da prodajalka za sporen prostor ni imela razpolagalne sposobnosti in je tudi nikoli ni dobila.(4)

14Po drugi strani za vpis solastninskega deleža na njenem stanovanju ni bilo podlage, saj se prodajna pogodba nanaša na sporni prostor (39 m2) in ne na del stanovanja. To pomeni, da ni identitete med predmetom zavezovalnega pravnega posla in razpolagalnega pravnega posla (intabulacijsko klavzulo). V izreku tožbe in sodbe navedena nepremičnina – stanovanje, katerega del ni sporni prostor, se namreč nanaša na prodajalkino stanovanje, ne pa na sporni prostor.

15Ker prodajna pogodba na podlagi 88. člena ZDen ni nična, trditvena podlaga tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe pa ne omogoča presoje na drugi (pravni) podlagi, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbi prve in druge stopnje v tem delu spremenilo tako, da je zahtevek za ugotovitev ničnosti kot neutemeljen zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

16Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in presoje tožbenega zahtevka le na podlagi 88. člena ZDen je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Iz ugotovitev izhaja, da sta pogodbeni stranki nedvoumno dejansko želeli opraviti le prodajo spornega prostora, ki je bil prej v naravi hlev oziroma gospodarski prostor, s katerim prodajalka ni imela pravice razpolagati. Nista pa želeli prodaje dela stanovanja, njegove pritikline ali pripadajočega dela dvosobnega stanovanja, ki je bil sicer v lasti prodajalke in na katerega se glasi intabulacijska klavzula. Revizijsko sodišče je zato razveljavilo sodbo v zvezi z drugima dvema tožbenima zahtevkoma in vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (drugi odstavek 380. člena ZPP). To bo moralo v ponovljenem postopku utemeljenost tožbenih zahtevkov ob upoštevanju razlogov te odločbe in trditvene podlage pravdnih stranki presoditi še na drugih pravnih podlagah, predvsem glede (ne)obstoja identitete med zavezovalnim in razpolagalnim poslom in neskladja med vpisom v zemljiško knjigo ter dejanskim stanjem.

17Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Revident se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 331/2006 z dne 15. 10. 2008.

Op. št. (2): Poročevalec Državnega zbora 7/1991 z dne 19. 2. 1991, str. 17.

Op. št. (3): Z. Štucin, Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, GV, Ljubljana 2000, str. 535.

Op. št. (4): A. J. je umrla pred uvedbo dedovanja nepremičnin, ki so bile vrnjene v denacionalizacijskem postopku.