UPRS sodba II U 247/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo Mestna uprava Mestne občine Maribor ni ugodila vlogi tožeče stranke za izdajo dovoljenja za rabo javne površine za postavitev gostinskega vrta na Grajskem trgu. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožeča stranka dne 27. 2. 2015 prosila za izdajo dovoljenja za postavitev terase na Grajskem trgu. Uporabo javnih površin ureja Odlok o rabi javnih površin (MUV, št. 9/2012, 12/2013, 7/2014, v nadaljevanju: Odlok). Ta v 5. členu določa, da se s ponudnikom sklene pogodba za postavitev samostojnega gostinskega vrta z zunanjim pultom na novi ali obstoječi prosti lokaciji na podlagi javnega razpisa. Glede na navedeno določbo tožeča stranka na podlagi vloge ni upravičena do predlaganega dovoljenja.

2Odločitev prvostopnega organa je potrdil tudi župan Mestne občine Maribor kot drugostopni organ. V skladu s 5. členom Odloka se pogodba za postavitev samostojnega gostinskega vrta z zunanjim pultom na novi ali obstoječi prosti lokaciji sklene na podlagi javnega razpisa. Sklenitev pogodbe na podlagi vloge pa ureja 4. člen Odloka. Na podlagi vloge se tako pogodba sklene le v primeru, ko gre za podaljšanje pogodbe že izbranemu uporabniku javne površine. Ker je obstoječi uporabnik podal vlogo za nadaljnjo uporabo obravnavane javne površine, se javni razpis ni izvedel, ker predmetna javna površina ni prosta. Odlok pa ne določa, da bi morala družba, ki ima gostinski vrt z zunanjim pultom, imeti gostinski lokal ali sedež v mestnem jedru.

3Tožeča stranka v tožbi ugovarja, da je tožena stranka napačno in zelo ozko uporabila določbo 5. člena Odloka ter da bi morala zadevo proučiti in odločiti tudi v skladu s 4. členom Odloka. Na obstoječi lokaciji že stoji točilni pult in tako ne gre za oddajo novih javnih površin, kar bi zahtevalo javni razpis. Gre za obnovitev pogodbe z drugim ponudnikom, za to pa javni razpis ni potreben. Tožeča stranka je uporabnik oz. najemnik uličnega pritličnega lokala na ... v neposredni bližini predmetne javne površine in v zadevi ne gre za oddajo nove javne površine v uporabo. Njeno vlogo bi moral organ primarno tolmačiti in presojati v okviru uporabe obstoječe proste lokacije oziroma lokacije, ki naj bi bila v uporabi družbe A. d.o.o. Navedena družba na tem trgu nima v uporabi gostinskega lokala, temveč je postavljen samo točilni pult na javni površini. Pri tem pa nima urejenih sanitarno tehničnih prostorov, kar pa tožeča stranka zagotavlja in ima torej boljše pogoje v primeru uporabe javne površine. Razen tega je tudi sicer ponudila boljše pogoje kot družba A. d.o.o., saj je pripravljena plačati višjo uporabnino in ima namen investirati v razne kulturne programe ter poskrbeti za praznično okrasitev, kar bi bilo v korist staremu mestnemu jedru Maribora, tožena stranka pa teh vidikov ponudbe sploh ni preučila. Ker tožena stranka v svoji odločbi navaja, da gre v obravnavanem primeru za podaljšanje vloge že izbranemu uporabniku javne površine, bi bilo treba razjasniti, ali je bil javni razpis izveden. Po mnenju tožeče stranke javni razpisa ni bil izveden, zato je vsako podaljšanje vloge obstoječemu uporabniku nezakonito. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da pri samostojnem gostinskem vrtu z zunanjim pultom gre za gostinski vrt, ki ni povezan z obstoječim gostinskim obratom, zato tudi ni nujno, da bi moral imeti gostinski lokal sedež v mestnem jedru. Ker je obstoječi uporabnik podal vlogo za nadaljnjo uporabo, se javni razpis ni izvedel, ker predmetna javna površina ni prosta. Gostinski vrt s točilnim pultom je bil postavljen na obstoječi lokaciji v skladu z izdanim dovoljenjem z dne 29. 10. 2007 ter lokacijsko informacijo. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5Tožba ni utemeljena.

6Tožena stranka je pogoje in način rabe javnih površin uredila z Odlokom o rabi javnih površin. Kot posebna raba javnih površin se med drugim obravnava raba za postavitev gostinskega vrta pred gostinskim obratom ter postavitev samostojnega gostinskega vrta s točilnim pultom. V skladu s 4. členom Odloka uporabnik javne površine sklene pogodbo za postavitev gostinskega vrta pred gostinskim obratom. V primeru samostojnega gostinskega vrta z zunanjim pultom pa se na podlagi vloge lahko le podaljša pogodba že izbranega uporabnika javne površine. V 5. členu pa Odlok ureja situacijo, ko se javne površine oddajo na podlagi javnega razpisa. Gre za primere postavitve samostojnega gostinskega vrta z zunanjim pultom, postavitve kioska ali premičnega prodajnega objekta. V teh primerih se javni razpis opravi, če gre za novo lokacijo ali pa za obstoječo lokacijo, če gre za novega uporabnika javne površine.

7Pri postavitvi gostinskega vrta po 8. členu Odloka je bistveno, da je ta povezan z gostinskim obratom in pomeni povečanje gostinske ponudbe. Pri postavitvi samostojnega gostinskega vrta z zunanjim pultom pa gre za gostinski vrt, ki ni povezan z obstoječim gostinskim obratom ter mora biti urejen kot funkcionalna celota s točilno mizo in priključen na potrebno gospodarsko javno infrastrukturo (9. člen Odloka).

8Po podatkih spisa je tožeča stranka dala vlogo za postavitev gostinskega vrta v površini 225 m2 na Grajskem trgu v Mariboru. Vlogi je priložila tudi skico z natančno oznako mesta postavitve gostinskega vrta. Gre za lokacijo, kjer je že urejen samostojni gostinski vrt z zunanjim pultom, ter z že izbranim uporabnikom javne površine družbo A. d.o.o., Maribor. Navedena okoliščina je znana tudi tožniku, saj je ta v svoji vlogi navedel, da je pripravljen plačati višjo najemnino kot obstoječi najemnik ter financirati tudi razne programe. Gre torej za že obstoječo lokacijo, s čimer se strinja tudi tožeča stranka, za katero pa je že bil izbran uporabnik, kar v zadevi tudi ni sporno.

9Glede na ugotovljene dejanske okoliščine tožeča stranka zmotno meni, da bi morala tožena stranka o njeni vlogi odločiti na podlagi 4. člena Odloka. Po navedeni določbi se namreč lahko na podlagi vloge le podaljša pogodba izbranemu uporabniku javne površine, ne more pa se skleniti z novim uporabnikom glede na določbo 5. člena Odloka, ki za takšen primer predvideva javni razpis. Tožeča stranka pa nesporno ni obstoječi uporabnik postavljenega samostojnega gostinskega vrta z zunanjim pultom, temveč je to drug gospodarski subjekt. Razen tega pa tožeča stranka sploh ni dala vloge za samostojni gostinski vrt z zunanjim pultom, temveč vlogo za postavitev gostinskega vrta pred gostinskim obratom, kar pa je drugačna oblika rabe javne površine. Glede na določbe Odloka pa so tudi nerelevantni tožbeni ugovori, da je tožeča stranka pripravljena plačati več kot sedanji uporabnik javne površine oziroma da je ponudila boljše pogoje rabe javne površine. Navedeno bi lahko bilo relevantno, če bi šlo za oddajo javne površine na podlagi javnega razpisa, kar pa ni primer v tej zadevi. Sicer pa pogoje za gostinski vrt z zunanjim pultom določa 9. člen Odloka, ki pa ne zahteva, da bi moral imeti izbrani uporabnik v neposredni bližini gostinski lokal ali gostinski obrat, temveč se zahteva le, da je urejen kot funkcionalna celota s točilno mizo in priključki na potrebno gospodarsko javno infrastrukturo. Prav tako ni stvar tega postopka kako je obstoječi uporabnik javne površine sklenil prvotno pogodbo.

10Glede na navedeno je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.