VSL sodba II Kp 29280/2011

Pritožba zagovornikov obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi je dolžan plačati sodno takso v znesku 600,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen eno leto in osem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženi v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da mora obtoženec plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in sodno takso.

2Zoper sodbo so se pritožili zagovorniki obtoženega zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče oprostilno sodbo.

3Obtoženčevi zagovorniki so predlagali, da jih pritožbeno sodišče obvesti o seji senata. V skladu z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP je pritožbeno sodišče o seji senata obvestilo obtoženega, njegove zagovornike ter Okrožno državno tožilstvo. Seja je bila opravljena v navzočnosti obtoženčevega zagovornika, odvetnika D. D. iz ..., ter v nenavzočnosti obtoženega in državnega tožilstva, saj sta bila o seji pravilno obveščena in so bili zato pogoji, da se seja opravi, izpolnjeni.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, jih skrbno in prepričljivo ocenilo, pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na tej podlagi sprejelo pravilen dokazni zaključek, da je obtoženemu A. A. obravnavano kaznivo dejanje dokazano. Za storjeno kaznivo dejanje mu je izreklo tudi primerno in pravično kazensko sankcijo.

6Obtoženčevi zagovorniki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona z navedbami, da je ena ključnih ugotovitev sodišča prve stopnje, na kateri je tudi utemeljilo krivdorek, ta, da je štelo za dokazano, da je bil v inkriminiranem obdobju obtoženi dejanski direktor družbe X d.o.o. Navedeno skušajo izpodbiti z navedbami, da so takšni zaključki sodišča v nasprotju z veljavno pravno ureditvijo, saj izraza dejanski direktor Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/06 in 55/12) ne pozna. Vendar sicer pravilna razlaga statusnega prava zaključkov sodišča prve stopnje o dejanski vlogi obtoženega v podjetju ne more izpodbiti. Za presojo zakonskih znakov kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti je relevanten kazenski zakon in sicer določba prvega odstavka 254. člena KZ. Iz te določbe pa ne izhaja, da gre za posebno kaznivo dejanje glede na možnega storilca (delicta propria), saj določa, da to kaznivo dejanje lahko stori vsak, kdor da z namenom, da bi se sam ali kdo drug popolnoma ali deloma izognil plačilu dohodnine, davkov in drugih predpisanih obveznosti finančnih ali pravnih oseb. Za ugotovitev kazenske odgovornosti za navedeno kaznivo dejanje torej ni potrebno, da je storilec formalni direktor, kot neutemeljeno menijo pritožniki, ampak zadošča, da storilec de facto prevzame vlogo poslovodnega organa družbe.

7V obravnavanem primeru ni dvoma, da je obtoženi v inkriminiranem obdobju dejansko opravljal funkcijo direktorja, čeprav pravnoformalno ni bil njen direktor (tako že v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 159/2011 z dne 12. 4. 2012). To dejstvo je sodišče prve stopnje obrazložilo v 5 točki razlogov izpodbijane sodbe, ko je navedlo, da obtoženi pravnoformalno od 1. 9. 2007 do 10. 12. 2007 (torej v inkriminiranem obdobju) ni bil ne direktor ne prokurist družbe X d.o.o. (direktor je bil dobrih deset let prej, od 10. 12. 2007 dalje pa prokurist, ves čas pa je bil edini lastnik družbe). Bil pa je dejanski direktor družbe, saj je imel glavno in vodilno besedo v družbi glede vseh poslov, zlasti glede poslov povezanih s podjetjem C. S.p.A (v nadaljevanju C.), na katere se nanašajo izdani računi, navedeni v izreku sodbe ter posledično obračun davka. Tak zaključek je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedbo formalne direktorice družbe F. F. o tem, da je direktorica postala na obtoženčevo željo in da je smela sama podpisovati le manjše pogodbe, katerih vrednost ni presegala 100.000,00 EUR, saj je imel glavno besedo v podjetju še vedno obtoženi. O tem priča tudi v izpodbijani sodbi izpostavljeno dejstvo, da priča ni imela niti ključev sefa podjetja, temveč sta jih imela obtoženi in njegova žena E. E. Tudi slednja je povedala, da je kot prokuristka v družbi X d.o.o. nadomeščala obtoženca za podpisovanje listin, vendar vse z njegovo vednostjo. Dejansko vlogo obtoženega potrjuje tudi dejstvo, da prav zaradi njegove odsotnosti ob davčnem pregledu na sedežu družbe X d.o.o. v decembru 2007 davčnim inšpektorjem pogodba med družbama X d.o.o. in Y d.o.o. ni bila izročena. Nenazadnje pa je sam obtoženi povedal, da je imel vodilno vlogo v vseh poslih s podjetjem C., zato se je na pogodbo, sklenjeno med podjetjema X d.o.o. in C. (list. št. 159-165) dne 14. 9. 2007 podpisal kot general manager, torej kot direktor, čeprav takrat ni bil niti direktor niti prokurist. Z navedenimi dokazi potrjene dejanske direktorske vloge obtoženca v inkriminiranem obdobju pa zakonska ureditev, po kateri F. F. kot formalna direktorica ni imela nobenih omejitev, ne more omajati.

8Glede na navedeno je bil obtoženi kot dejanski direktor družbe nedvomno odgovorna oseba, ki je bila po zakonu dolžna dajati podatke v zvezi z odmero davkov in drugih obveznosti, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom v točki 6 izpodbijane sodbe o tem, da ni nobenega dvoma, da je obtoženi dne 27. 11. 2007 po elektronski pošti preko E. E., ki je za družbo X d.o.o. opravljala računovodske posle, vložil obrazec za obračun davka na dodano vrednost (DDV-0) za obdobje od 1. 10. 2007 do 31. 10. 2007, kajti njegova družba je bila mesečni zavezanec za DDV. Dejstvo, da obtoženi sam ni vlagal obrazcev za obračun DDV, ker je šlo za rutinsko delo računovodstva, pa obtoženega ne more razbremeniti krivde. Že sodišče prve stopnje je navedlo, da ni odločilno, kdo je obrazec fizično izpolnil in ga vložil oz. posredoval davčni upravi, pač pa je bistveno, da je bil obrazec posredovan oz. predložen davčni upravi s strani davčnega zavezanca, torej podjetja X d.o.o., katerega edini lastnik in dejanski direktor je bil obtoženi (smiselno enako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 15103/2010 z dne 28.5.2015). Rutinsko računovodsko oddajanje obrazcev zato nikakor ne more omajati zaključka sodišča prve stopnje o tem, da je obtoženi z vložitvijo (preko E. E.) obrazca za obračun DDV naklepno dal lažne podatke o stroških, ki vplivajo na ugotovitev davkov, vse z namenom, da se njegovo podjetje izogne plačilu davkov pravnih oseb. Sam je namreč pojasnil, da je predhodno parafiral vse inkriminirane račune, odobril njihovo likvidacijo in jih nato posredoval v računovodstvo kot podlago za odbitek vstopnega DDV v višini 150.000,00 EUR.

9Pritožniki v nadaljevanju uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP na način, da se sodišče prve stopnje o obtoženčevem zagovoru ni izreklo, da je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe, da so razlogi sodbe v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju, predvsem pa ni ocenjevalo vsakega posebej in vseh skupaj. Vendar zatrjevane kršitve ne konkretizirajo, temveč glede na vsebino pritožbe smiselno uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

10V zvezi s tem pritožbenim razlogom izpodbijajo razloge, navedene v točkah 8 do 15 prvostopenjske sodbe, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da storitev, za katero je v imenu B. B. družba Y d.o.o. izdala račune, ni bila opravljena. Navajajo, da je sodišče prve stopnje le naštevalo podatke, ni pa ocenilo kompleksnosti celotnega posla, potencialnih tveganj zaradi bančnih garancij, ki jih je posel pomenil za družbo X d.o.o., obtoženega kot lastnika družbe in za zaposlene, kar je v zagovoru izpostavil obtoženi.

11Navedenemu ni mogoče pritrditi, saj je sodišče prve stopnje v točki 23 razlogov izpodbijane sodbe navedlo, da ne dvomi v navedbe obtoženca o tem, da je bila družba X d.o.o. uspešna z dobrimi poslovnimi rezultati in da je bila sklenjena dolgoročna pogodba med X d.o.o. in C. Prav tako je sledilo navedbam obtoženca o tem, da je bila pogodba, sklenjena konec leta 2006 (beri: Pogodba o izdelavi in dobavi študije, dobavi tetra baznih postaj z dodatno opremo, instalaciji, zagonu in testiranju predmetne opreme in izvedbi šolanja št. ... med X d.o.o in MNZ z dne 29. 12. 2006, priloga C315-318) zavarovana z dvema bančnima garancijama, saj navedeno potrjuje obsežna listinska dokumentacija. Vendar je pravilno zaključilo, da vse navedeno ne omaja zaključkov sodišča o tem, da so bili računi, izdani s strani Y d.o.o. fiktivni, ker B. B. storitev ni opravil.

12Pritožniki nadalje navajajo, da sodišče prve stopnje zagovoru obtoženega, da je bilo plačilo računov plačilo za storitve lobiranja, ki jih je opravil B. B., ni verjelo zaradi nerazumevanja pojma lobiranja, ki se je od davčnih inšpektorjev preko tožilstva „raztegnilo“ na sodišče. Navajajo, da je tudi pri gospodarskem poslovanju treba uporabiti definicijo lobiranja, ki jo je podana Komisija za preprečevanje korupcije: „Lobiranje imenujemo izvajanje vplivanja, ko poskuša posameznik (lobist) vplivati na odločitev odločevalcev (lobirancev), ki so aktivni na področju oblikovanja in sprejemanja zakonodaje ter javnih politik, in pri tem to počne nejavno in v interesu neke interesne organizacije.“

13Glede na navedeno definicijo ni dvoma, da je lobist lahko kdorkoli, ki izvaja vplivanje na odločitev s svojimi ne/formalnimi vplivi ali poznanstvi (tudi s „kafanskimi“ druženji), kot pravilno izpostavljajo pritožniki. Tako si je očitno razlagalo tudi sodišče prve stopnje, saj ni dvomilo, da je B. B. obtoženca in njegovo podjetje X d.o.o. spravil v stik s predstavniki podjetja C. na t. i. kafanskih druženjih v Srbiji nekje leta 2006 (to je B. potrdil), ni pa sledilo navedbam obtoženega o tem, da je tudi v letu 2007 za X d.o.o. opravljal storitve in za to prejel kakršnokoli plačilo (po pogodbi med X d.o.o. in Y d.o.o. o poslovnem sodelovanju in svetovanju št. 54/2007 z dne 5. 1. 2007). B. je namreč to zanikal, „kafanska druženja“ v letu 2006 pa tega ne morejo potrditi. Poleg tega je sodišče prve stopnje navedlo, da ne obstaja nikakršen pisni dokaz o zatrjevani vlogi B. B. Tak zapis pa (glede na definicijo lobiranja) ni niti malo „čuden“, kot neutemeljeno zatrjujejo pritožniki. Iz predmetne pogodbe namreč izhaja, da je poslovno sodelovanje in svetovanje obsegalo med drugim tudi raziskavo trga, izdelavo strategije razvoja, ustne in pisne strokovne nasvete, informacije in strokovna mnenja, udeležbe na sestankih in konferencah (2. člen). Glede na natančno določene storitve, ki naj bi jih po zatrjevanju obtoženca opravil B. B., nikakor ni mogoče govoriti, da je šlo za lobiranje B. B., saj je dejansko šlo za poslovno svetovanje, kot je ugotovila že davčna inšpektorica G. G. Zato pri opravljanju davčnega nadzora v obeh družbah upravičeno zahtevala pisno dokumentacijo o sodelovanju (npr. strategije razvoja, strokovnih nasvetov, strokovnih mnenj), vendar je ni prejela. Dokumentacije, ki bi dokazovala, da so bile storitve po izdanih šestih računih dejansko opravljene, pa obtoženi tudi sodišču prve stopnje ni predložil. Prav tako ni predložil nobene pisne korespondence z B. B., čeprav je že v davčnem postopku navajal, da ga je B. B. o svojem delovanju obveščal po telefonu, elektronski pošti in na sestankih (zapisnik o ustni obravnavi z dne 17. 12. 2009 na list. št. 90-94). Glede na vsebino pogodbe in zatrjevanje obtoženega o pisni korespondenci je torej sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavilo, da bi le-ta nedvomno obstajala, če bi bil zagovornik obtoženega resničen.

14Z navedbami, da sodišče prve stopnje izpovedb prič B. B. in H. H. ni povzelo v logično celoto in ni analiziralo njunih osebnih položajev v zvezi z zadevo, pritožniki izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje glede verodostojnosti prič. Navajajo, da sodišče prve stopnje ni posvetilo pozornosti dejstvu, da je imel B. zaradi poslovanja z družbo X d.o.o. oz. z obtoženim davčni pregled v vseh svojih štirih podjetjih v Srbiji in da je posledično zanikal kakršnokoli sodelovanje z družbama X d.o.o. in Y d.o.o., predvsem zaradi finančnih učinkov sodelovanja (prejeto plačilo za opravljeno delo), kar potrjujejo njegove izmuzljive, spreminjajoče se in neotipljive izjave.

15Nobenega dvoma ni, da je bil davčni nadzor nad B. B. v Republiki Srbiji, s strani Urada N., opravljen na zaprosilo slovenskih davčnih organov (razvidno iz odgovora o izmenjavi podatkov iz Srbije z dne 4. 6. 2010 v prilogi B87-88, povzetega v odločbi Davčne uprave zoper X d.o.o. z dne 13. 8. 2010 na list. št. 95-104). Kot izhaja iz listinske dokumentacije, povzete v točki 20 razlogov izpodbijane sodbe, je bilo s strani Urada N. v skladu z zaprosilom B. B. najprej postavljenih šest vprašanj, na vsa vprašanja je odgovoril ter že takrat potrdil poznanstvo z obtoženim, zanikal pa je sklenitev ali podpis pogodbe z družbama X d.o.o. in Y d.o.o. ter prejem plačil. Dva dni kasneje pa se je začela preiskava poslovanja njegove družbe T. in njega kot fizične osebe, kot davčnega zavezanca, kar je B. B. zaslišan v preiskavi povedal sam on sebe. Kljub opravljeni davčni preiskavi pri B. B. ni mogoče slediti navedbam pritožnikov o tem, da je B. B. zaradi preiskave zanikal prejem plačila. Pritožbene navedbe, ki ostajajo le na ravni golih insinuacij, so namreč ovržene z verodostojno izpovedbo B. B., ki zaslišan v preiskavi poznanstva z obtoženim ni zanikal, celo potrdil je, da je obtoženega povezal s C. tako, da je vzpostavil prvi kontakt. Sam od sebe je priznal, da se je pri tem nadejal, da bo imel kaj od tega, če bo posel sklenjen (čeprav o tem ni bilo nobenega pisnega dogovora), vendar plačila nikoli ni prejel. Takšni odgovori B. B. tudi v ničemer niso bili nejasni, kot posplošeno zatrjujejo pritožniki, skladni pa so tudi z odgovori, ki so bili pred tem podani pred Uradom N. Glede na izpovedbo priče v preiskavi tudi ni mogoče pritrditi posplošenemu zatrjevanju pritožnikov, da se je priča zaslišanju izogibala. Takšnega zaključka zgolj okoliščina, da je priča svojo odsotnost na naroku za glavno obravnavo dvakrat opravičila (prvič zaradi poznega prejema vabila in predlagala nov datum, dopis na list. št. 342 in drugič zaradi zasedenosti, dopis na list. št. 445), ne omogoča, saj je priča obakrat predlagala, da se jo v izogib stroškom ter izgube časa zasliši po zaprošenem sodišču v N. Verodostojnosti B. B. tudi ne more omajati pisna izjava o tem, da je bil posrednik med firmo X d.o.o. in C. in da je delal nekatere uskladitve za sklenitev dolgoročne pogodbe (priloga B18-B19). Kot je v točki 22 razlogov izpodbijane sodbe utemeljeno izpostavilo sodišče prve stopnje, je bila navedena izjava sestavljena s strani podjetja X d.o.o. za potrebe davčnega postopka, saj je bila naslovljena direktno na G. G., davčno inšpektorico, v izjavi navedeni podatki pa so bili znani obtožencu in ne priči. Glede na navedene okoliščine, katerih pritožniki ne izpodbijajo, je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo B. B., ki vsebine izjave ni potrdil. Protispisne pa so tudi pritožbene navedbe (enako tudi v izpodbijani sodbi) o tem, da je B. B. ob zaslišanju v preiskavi najprej potrdil, da je izjava v glavnem enaka dejanskemu stanju oz. podobna, saj iz izpovedbe priče dejansko izhaja, da je vsebino izjave potrdil takrat, ko mu je bila s strani družbe X d.o.o. prebrana po telefonu (zapisnik o zaslišanju priče na list. št. 146-149).

16Izogibanje zaslišanju in podaji konkretnih odgovorov pritožniki očitajo tudi priči I. I., pri čemer sploh ne navedejo, iz česa naj bi bilo to razvidno, ampak celo, da jim razlogi za zatrjevano izogibanje niso znani. S takšnim posplošenim zatrjevanjem nikakor ne morejo uspeti. Priča se je vabilu na zaslišanje preko videokonference odzvala. Tako iz slovenskega (list. št. 567-571) kot tudi iz italijanskega prepisa (641-653) zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 9. 7. 2015 je razvidno, da je na vprašanja ogovarjala resnicoljubno, saj je pri vprašanjih, pri katerih ni vedela točnega odgovora, to izrecno izpostavila in v tistih delih dopuščala tudi drugačen odgovor. Zato ne gre pritrditi pritožnikom, da je priča potrdila obtoženčev zagovor, s tem, ko je na vprašanje obtoženčevega zagovornika, ki se v slovenskem prepisu na list. št. 569 glasi: „Ali lahko izključite možnost, da je gospod B. B. pri podjetju C. lobiral v korist X in lobiral v smeri sklenitve pogodbe iz septembra 2007?“ oziroma na italijanskem prepisu na list. št. 648)„ Ali lahko izključite možnost, da je oseba z imenom B. B. naredila (inc.- nerazločno) pri X za sklenitev pogodbe iz leta 2007?“ odgovorila: „Ne tega ne morem izključiti (v slovenskem prepisu)“ oziroma v italijanskem: „Ne tega ne morem izključiti, ne vem, kaj se je dogajalo med njimi.“ Predvsem pa je pri presoji izpovedbe prič treba izhajati iz celotnega konteksta, kot je pravilno storilo sodišče prve stopnje in ugotovilo, da priča B. B. ni poznala, da sta imeli podjetji X d.o.o. in C. že pred letom 2007 sklenjeno pogodbo (in sicer leta 2004 oz. 2005) in da je pri pogodbi iz leta 2007 šlo bolj za obnovitev ali podaljšanje pogodbe. Navedenih ugotovitev pa pritožniki ne izpodbijajo.

17Nadalje pritožniki zatrjujejo protispisnost v delu, ko je sodišče prve stopnje navedlo, da priča I. I ni potrdila zagovora obtoženca o tem, da je podpisana na dopisu podjetja C. z dne 12. 11. 2010 (list. št. 143). Vendar neutemeljeno. Iz obeh prepisov zvočnega snemanja sicer res izhaja, da ob predočenju dopisa preko kamere priča najprej ni mogla videti podpisa, ker slika ni bila jasna, vendar je kasneje na vprašanje, če ji je poznan podpis, navedla, da ne, da ga ne pozna in sodišče vprašala, kdo bi lahko bil avtor podpisa, ker slika ni jasna, nato je tolmačka prebrala podatke iz spodnjega dela dopisa, na kar je priča želela vedeti na katero pogodbo se nanaša. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ne dvomi v zaključke sodišča prve stopnje, da priča podpisa kot svojega na dopisu ni potrdila. Ker sodišče prve stopnje v verodostojnost priče ni dvomilo, obramba pa postavitve izvedenca za forenzično preiskovanje pisav ni predlagala, s pritožbenimi navedbami v smeri, da bi moralo sodišče angažirati grafologa, ki bi ugotovil avtorja podpisa, ne more uspeti.

18Verodostojnosti obeh prič pritožniki ne morejo izpodbiti niti z izvajanji v smeri, da obramba navedenih prič ne bi predlagala za zaslišanje, če obtoženčev zagovor ne bi bil resničen. Pri tem velja izpostaviti oba zgoraj navedena dopisa, ki sta bila sestavljena na željo zaposlenih v družbi X d.o.o. zaradi davčnega nadzora zoper družbo. Glede na vsebino dopisov, ki potrjuje zatrjevano lobiranje B. B. ter dejstvo, da je na posameznem dopisu kot podpisnik navedena posamezna priča (vsaka na enem), sta bili priči za obrambo do zaslišanja nedvomno razbremenilni, šele na zaslišanju pa se je izkazalo drugače, saj sta svoja podpisa na dopisih oz. resničnost vsebine dopisov zanikali. Sicer pa iz spisovnih podatkov izhaja, da se je obramba na predobravnavnem naroku strinjala z branjem izpovedbe, ki jo je B. B. podal v preiskavi, za zaslišanje obeh prič pa se je sodišče prve stopnje odločilo po uradni dolžnosti. Zaslišanje priče I. I. je izvedlo preko videokonference, glede nameravanega zaslišanja B. B. preko videokonference pa je stranki obvestilo o aktualnih zavrnitvah zaslišanja v Srbiji in ju pozvalo, naj se opredelita, ali soglašata z branjem zapisnika o zaslišanju B. B., podanem tekom preiskave, s čemer sta obe stranki soglašali.

19Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi razlogom sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je izpovedbo priče E. E. ocenilo za pristransko, podano z namenom razbremenitve svojega moža. V točki 16 razlogov izpodbijane sodbe je navedlo, da izpovedbi priče o tem, da so bili inkriminirani računi plačilo za lobista, ne sledi, ker ni znala pojasniti na kakšen način in kdaj je obtoženi prišel do lobista, niti ni vedela za priimek lobista oziroma je navajala napačnega, predvsem pa ni navedla nobenih konkretnih okoliščin v zvezi z delom lobista, ampak je enako kot obtoženi vedno znova pojasnjevala, kaj je lobist dosegel. Zoper navedene razloge pritožniki navajajo, da so v nasprotju z obtožbenim očitkom, da je bil obtoženi „dejanski“ direktor, saj to po mnenju pritožnikov opravičuje pričino nepoznavanje okoliščin glede lobista. Navedenemu ni mogoče pritrditi, saj bi morali biti priči, ki je žena obtoženca, vendarle znani vsaj osnovni podatki o lobistu, ki je po zatrjevanju priče imel tako pomembno vlogo, da je bil od njega odvisen obstoj družbe X d.o.o., kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

20Glede na to, da je obtoženi sam zatrjeval, da je za obstoj in vlogo B. B. sigurno vedela F. F. in ga je verjetno tudi videla, pritožniki ne morejo izpodbiti v točki 17 navedenih razlogov izpodbijane sodbe o tem, da bi morala biti tudi F. F. seznanjena vsaj z obstojem lobista, če bi ta dejansko obstajal, saj je bila vendarle tudi formalna direktorica in je bila seznanjena s pogodbo glede ... opreme, sklenjene z MNZ, vendar tega ni potrdila.

21Zmotno ugotovitev dejanskega stanja pritožniki v nadaljevanju utemeljujejo z navedbami, da K. K. ni obremenilna priča, saj je potrdil zagovor obtoženega, da se ne poznata. S tem pa tudi, da je bil B. B. tisti, ki je pridobil K.-vo družbo Y d.o.o. za izstavitev računov in da je K. račune izstavljal po navodilih B. B. oziroma nekoga iz njegovega vplivnega kroga, ne pa po navodilih obtoženega, zato gotovine tudi ni mogel izročiti obtoženemu. Navajajo tudi, da je obtoženi hotel z B. B. poslovati transparentno, ne z gotovino, pred nakazili pa je družbo Y d.o.o. preveril po vseh javno dostopnih podatkih, ki so izkazovali, da gre za delujoče podjetje, in ni mogel vedeti, da je šlo za slamnato podjetje. Zato je vse račune, izdane s strani družbe Y d.o.o. tudi plačal. Seveda šele po opravljenih storitvah B. B., saj sicer kot uspešen podjetnik nikakor ne bi privolil v odlive v višini 900.000,00 EUR zgolj zato, da bi si pridobil 150.000,00 EUR premoženjske koristi z utajo davkov, pri tem pa izgubil 750.000,00 EUR.

22Sodišče prve stopnje sicer res ni moglo ugotoviti končnega prejemnika denarja, ki ga je družba X d.o.o. nakazala na račun družbe Y d.o.o, saj iz listinske dokumentacije izhaja le, da je vsa nakazila z dne 22. 11. 2007 (762.000,00 EUR) K. K. dvignil, nobenega dokazila pa ni komu je denar izročil, nakazilo z dne 7. 12. 2007 (182.300,00 EUR) pa je nakazal osebi J. J. kot vračilo posojila, slednji je trdil, da je denar posodil novemu direktorju Y d.o.o. L., kar je ta zanikal. Vendar nadaljnji denarni tok po tem, ko je bila gotovina na podlagi šestih računov, ki jih je izdala družba Y d.o.o nedvomno plačana s strani družbe X d.o.o., za predmetni kazenski postopek ni relevanten, saj je sodišče prve stopnje nedvomno ugotovilo, da je bilo vseh šest računov fiktivnih, ker B. B. zatrjevanih storitev lobiranja ni opravil. Dejstvo, da B. B. zatrjevanih storitev lobiranja ni opravil, ki je bistveno za predmetni postopek, pa je nedvomno ugotovljeno. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tega B. B. ni potrdil, o njegovih storitvah in o komunikaciji z obtoženim ne obstaja nikakršen pisni dokaz, prav tako F. F. in P. P., oba iz podjetja X d.o.o., nista vedela ničesar o lobistu, tudi I. I. iz podjetja C. za B. B. ni nikoli slišal. Predvsem pa pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da glede na že v letu 2006 vzpostavljeno poslovno sodelovanje družb X d.o.o. in C., ni logično, da bi bile v letu 2007 potrebne storitve lobiranja B. B. Navedenega pa pritožniki zgolj s sklepanji glede delovanja K., ki naj bi potrjevala zagovor obtoženega, nikakor ne morejo ovreči.

23Glede na navedeno pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je obtoženi ob zavedanju, da gre za fiktivne račune, najprej odobril izplačilo vseh šestih računov, nato pa te račune upošteval pri vložitvi obrazca za DDV za družbo X d.o.o., katere lastnik in dejanski direktor je bil, z namenom, da se njegovo podjetje izogne plačilu davkov pravnih oseb v višini odbitka vstopnega DDV v znesku 150.000,00 EUR, za kolikor je oškodoval proračun RS, z dejanjem pa je bila dosežena velika premoženjska korist in je obtožencu tudi glede na skupni znesek vseh šestih računov v vrednosti kar 900.000,00 EUR šlo za to, da doseže tako korist, s čemer je nedvomno storil očitano kaznivo dejanje zatajitev finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ.

24Preizkus izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji je pritožbeno sodišče opravilo po 386. členu ZKP in ugotovilo, da je bila obtoženemu ob pravilnem vrednotenju teže kaznivega dejanja, krivde obtoženca ter olajševalnih in obteževalnih okoliščin, ki vplivajo na vrsto izrečene kazni in na njeno višino, navedenih v točki 26 izpodbijane sodbe, izrečena primerna in pravična kazenska sankcija.

25Ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni našlo kršitev procesnega in materialnega prava (prvi odstavek 383. člena ZKP), razlogi, ki jih uveljavlja zagovornik obtoženca, pa niso podani, je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

26Obtoženčevi zagovorniki s pritožbo niso uspeli, zato je obtoženi v skladu s prvim odstavkom 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Sodna taksa se odmeri na 600,00 EUR, kar temelji na tarifnih številkah 7113, 71113 ter 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Sodišče je znotraj tarifnega razpona po številki 7113 določilo znesek 500,00 EUR kot primeren glede na pravnomočno izrečeno kazensko sankcijo, trajanje in zahtevnost postopka ob upoštevanju premoženjskih razmer obtoženca, kar je pomnožilo s količnikoma 0,8 (71113) in 1,5 (7122). Zmnožek predstavlja znesek, ki ga bo obtoženi glede na svoje dohodke zmogel plačati, ne da bi bilo ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje njegove družine.