VSC sklep I Ip 542/2015

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
2. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom pod točko I izreka zavrnilo upnikov predlog za nadaljevanje izvršbe z rubežem terjatve ter pod točko II izreka zavrnilo upnikov predlog za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov z dne 22. 9. 2014.

2V pravočasni pritožbi zoper tak sklep, vloženi 7. 10. 2014, ki je bila pritožbenemu sodišču predložena v reševanje 22. 12. 2015, upnik po pooblaščencu uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da izda sklep o nadaljevanju izvršbe z rubežem terjatve, vključno z odločitvijo glede stroškov, podredno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v obeh primerih pa dolžniku naloži, da upniku povrne vse stroške pritožbenega postopka v roku 8 dni s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega roka do plačila. V pritožbi navaja, da je nesporno za izvršbo na denarno terjatev dolžnika v skladu s 100. členom ZIZ krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima dolžnik stalno prebivališče oziroma sedež in je tako Okrajno sodišče v Velenju, kjer ima sedež dolžnik, krajevno pristojno za izvršbo na denarno terjatev dolžnika zoper dolžnikovega dolžnika, ne glede na to, da ima dolžnikov dolžnik sedež izven Slovenije. Poudarja tudi, da se izvršba v predmetni zadevi ne vodi zoper dolžnikovega dolžnika, temveč zoper dolžnika in da terjatev pripada dolžniku. Z rubežem upnik najprej pridobi pravico tretjega na terjatvi dolžnika, z obvestilom dolžnikovemu dolžniku o rubežu pa se dolžnikovega dolžnika zgolj obvesti o tem dejstvu. S prepovedjo plačila dolžniku se dolžnikovega dolžnika seznani, da z morebitnim plačilom dolžniku ne bo veljavno izpolnil svoje obveznosti do upnika, z izdajo sklepa o prenosu terjatve v izterjavo pa se terjatev dejansko prenese na upnika in se mu s tem omogoči, da od dolžnikovega dolžnika zahteva izpolnitev obveznosti oziroma plačilo prenesene terjatve. Gre zgolj za proces prisilnega prenosa terjatev, ki ga je povsem mogoče primerjati s prostovoljnim prenosom terjatve, kjer ravno tako ni potrebno sodelovanje dolžnikovega dolžnika, temveč se dolžnikovega dolžnika o prenosu terjatve zgolj obvesti. Ob tem se zastavlja vprašanje, na kakšni podlagi bi lahko upnik sploh zahteval izvršbo zoper dolžnikovega dolžnika pred sodišči na Nizozemskem, saj upnik nima z dolžnikovim dolžnikom brez ustreznega sklepa o izvršbi na denarno terjatev nobenega pravnega razmerja oziroma pravnega naslova. Upnik pa še pripominja, da sta po upnikovih podatkih dolžnik in dolžnikov dolžnik povezani osebi, ker ju lastniško obvladuje ista fizična oseba. Tako obstojijo indici, da se želi dolžnik izogniti izpolnitvi pravnomočno priznane in izvršljive obveznosti, ki jo ima do upnika kot njegov nekdanji delodajalec.

3V odgovoru na pritožbo dolžnik zatrjuje, da je dolžnikov dolžnik iz strani predlagatelja izmišljen, ker dolžnika lastniško ne obvladuje več ista oseba ter ni povezana oseba.

4Pritožba je utemeljena.

5Uvodoma je potrebno poudariti, da gre pri odločanju o predlogu za dovolitev izvršbe na terjatev, ki jo ima dolžnik zoper svojega dolžnika, ki ima sedež na Nizozemskem, za spor z mednarodnim elementom, saj je upnik predlagal nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - rubežem in prenosom terjatve dolžnika do dolžnikovega dolžnika, torej na premoženje, ki ga ima dolžnik v tujini. Ker gre za razmerje med državama, ki sta članici Evropske unije, je kot podlago za odločanje glede predloga za nadaljevanje izvršbe potrebno upoštevati Uredbo Sveta ES 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL L 12, 16. 1. 2011). Uredba 44/2001 1) v 5. točki 22. člena določa, da so v postopkih v zvezi z izvršitvijo sodnih odločb (za tak postopek gre tudi v konkretnem primeru) izključno pristojna sodišča države članice, v kateri je bila sodna odločba izvršena ali naj bi bila izvršena. To pomeni, da je za dovolitev in opravo izvršbe na denarno terjatev, ki jo ima dolžnik predmetne zadeve zoper svojega dolžnika s sedežem na Nizozemskem, izključno pristojno nizozemsko sodišče.(2)

6Prvi odstavek 107. člena ZIZ določa, da se s sklepom, s katerim sodišče dovoli rubež denarne terjatve, sodišče prepove dolžnikovemu dolžniku poravnati terjatev dolžniku, dolžniku pa prepove terjatev izterjati, in sicer tudi iz zastave, ki je bila dana v njeno zavarovanje, ali kako drugače z njo razpolagati. Rubež je v skladu z drugim odstavkom 107. člena ZIZ opravljen z dnem, ko je sklep o rubežu vročen dolžnikovemu dolžniku, z rubežem dolžnikove terjatve, ki ga je sodišče opravilo na upnikov predlog, pa pridobi upnik na njej zastavno pravico, kot to določa tretji odstavek 107. člena ZIZ. Čeprav dolžnikov dolžnik zoper sklep o rubežu terjatve ne more uveljavljati pravnih sredstev in je ta sklep šteti kot obvestilo o prenosu terjatve, ki zadošča za prehod obveznosti na novega upnika v primeru pogodbenega prenosa terjatve, kot to izpostavlja upnik v pritožbi, je vendarle s tem že opravljeno neposredno dejanje izvršbe, saj ima vročitev sklepa o rubežu učinek rubeža. Tako opravljeno neposredno dejanje pa nedvomno posega v suverenost druge države članice, ki ima izključno pristojnost za izvajanje sodne oblasti na svojem ozemlju. Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo pravilno ugotovilo, da bi ob ugoditvi predlogu za nadaljevanje izvršbe in izdajo sklepa po prvem odstavku 107. člena ZIZ, ki ima učinek rubeža terjatve, poseglo v suverenost Kraljevine Nizozemske.

7Čeprav drži, da je terjatev, ki jo ima dolžnik do svojega dolžnika, del dolžnikovega premoženja oziroma sodi v njegovo premoženjsko sfero, je potrebno upoštevati, da se to dolžnikovo premoženje, na katerega je upnik predlagal nadaljevanje izvršbe, nahaja v tujini. Res je sicer, da se predmetna izvršba vodi zoper dolžnika in da je upnik upravičen predlagati izvršbo zoper dolžnika tudi na njegove terjatve zoper njegove dolžnike, vendar ima slovensko sodišče pristojnost dovoliti izvršbo le na tisti del dolžnikovega premoženja, ki se nahaja na ozemlju Republike Slovenije. Prav tako pa ne držijo pritožbene navedbe, da je brez izdaje sklepa o rubežu terjatve in sklepa o prenosu terjatve v izterjavo upniku onemogočeno poseči na to terjatev, ki jo ima dolžnik zoper svojega dolžnika in se poplačati iz nje, saj ima za to na voljo mednarodno pravne instrumente bodisi po Uredbi (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog (UL L 399, 30. 12. 2006), bodisi po Uredbi (ES) št. 1215/2012 z dne 12. 12. 2012.

8Glede na navedeno je pritožbeno sodišče upnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. in 366. členom ZPP ter 15. členom ZIZ), saj tudi v okviru uradnega preizkusa ni zasledilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti.

9Ker upnik s pritožbo ni uspel in ni mogoče šteti, da bi bili stroški, ki jih je upnik priglasil v pritožbi, potrebni za izvršbo, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih upnik krije sam (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ ter petim odstavkom 38. člena ZIZ).

-----

Op. št. (1): Z Uredbo (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah UL L 351, 20. 12. 2012) je bila razveljavljena Uredba (ES) št. 44/2001, vendar se nova Uredba (EU) št. 1215/2012 uporablja od 10. 1. 2015, kar pomeni, da velja v postopkih, ki so se začeli po 10. 1. 2015. Sicer pa tudi Uredba (EU) št. 1215/2012 v 5. točki 24. člena določa, da so ne glede na stalno prebivališče strank v postopkih v zvezi z izvršitvijo sodnih odločb izključno pristojna sodišča države članice, v kateri je bila sodna odločba izvršena ali naj bi bila izvršena.

Op. št. (2): Podobno tudi Višje sodišče v Ljubljani v sklepu II Ip 2486/2014 z dne 2. 7. 2014.