UPRS sodba I U 68/2011

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ na podlagi 64.o člena Energetskega zakona (Uradni list RS, št. 27/07 – uradno prečiščeno besedilo in 70/08), 1. odstavka 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in določil Uredbe o podporah električni energiji proizvedeni iz obnovljivih virov energije (Uredba, Uradni list RS, št. 37/09, 53/09, 68/09, 76/09) na zahtevo tožnice za dodelitev podpore, izdal odločbo, v kateri je med drugim odločil, da se za električno energijo proizvedeno v proizvodni napravi A., dodeli podpora kot zagotovljen odkup proizvedene električne energije dobavljene v javno omrežje električne energije iz 1. alineje 4. odstavka 64.n člena EZ. Proizvodna naprava iz 1. točke izreka se uvršča med sončne elektrarne. Kot energent uporablja sončno energijo. Ta proizvodna naprava se uvršča v razred referenčnih stroškov 3.1. Referenčni stroški proizvodnih naprav OVE na sončno energijo, ki so postavljene na stavbah ali gradbenih konstrukcijah in velikostni razred Mikro v skladu s prilogo I. Uredbe. Zaradi prejemanja subvencije Agencije za kmetijske trge, Ukrep 311, se nespremenljivi del referenčnih stroškov zniža za 204,41 EUR. Podpora se dodeli za obdobje 180 mesecev, zmanjšanim za obdobje prejemanja podpore na podlagi začasne odločbe. S to odločbo se razveljavlja začasna odločba, št. 135-05-0156/0633/67/2009 z dne 24. 9. 2009. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je Agencija po pregledu vloge dne 24. 9. 2009 izdala začasno odločbo številka 135-05-0156/0633/67/2009, ki pa jo je na podlagi 27. člena Uredbe dne 2. 12. 2009 razveljavila in nadomestila z odločbo št. 136-05-0156/0633/2009/0055/2009. V novi odločbi je proizvodno napravo A. v skladu s Prilogo I, Uredbe uvrstila v razred referenčnih stroškov 3.1 Referenčni stroški proizvodnih naprav OVE na sončno energijo, ki so postavljene na stavbah ali gradbenih konstrukcijah in velikostni razred Mikro v skladu s prilogo I. Uredbe, kar je bilo podlaga za določitev cene za podporo kot zagotovljen odkup proizvedene električne energije dobavljene v javno omrežje električne energije, ki jo določi Center za podpore v pogodbi, ki jo sklene z proizvajalcem električne energije na podlagi te odločbe.

Na navedeno odločbo se je pritožil proizvajalec električne energije. Ministrstvo za gospodarstvo je z odločbo št. 360-149/2009-2 z dne 6. 5. 2010 pritožbi proizvajalca ugodilo in zadevo vrnilo tukajšnjemu organu v dopolnitev postopka in ponovno odločanje. V obrazložitvi odločbe o pritožbi je Ministrstvo za gospodarstvo navedlo, da izpodbijana odločba nima navedb o dejstvih, ki jih je stranka navedla, ni obrazložitve dejanskega stanja, pravne podlage za odločitev o izrečeni podpori oziroma kateri pogoji so izpolnjeni za pridobitev podpore kot zagotovljen odkup proizvedene električne energije dobavljene v javno omrežje električne energije iz 1. alineje 4. odstavka 64n. člena EZ, dejstev, na podlagi katerih je prvostopni organ odločil, da se podpora zniža za 204,41 EUR/MWh ter podatkov ali ima proizvajalec deklaracijo za proizvodno napravo. Prav tako pa v odločbi ni bila podana obrazložitev k izreku odločbe v 2., 3., 5., in 7. točki, niti ni bila podana pravna podlaga za to odločitev. Prav tako iz odločbe ni izhajalo, kako je prvostopni organ ugotovil in določil višino podpore, niti ni bil podan izračun. Agencija je pri ponovnem odločanju ponovno pregledala vlogo. Iz vloge je razvidno, da ima proizvajalec veljavno deklaracijo za proizvodno napravo. V vlogi je navedel, da je prejel nepovratna sredstva v višini 22.833,36 EUR. Iz vloge so razvidna tudi vsa merilna in registrirna mesta. Agencija je po pregledu vloge ugotovila, da je vloga popolna in je izdala odločbo. Po 3. odstavku 16. člena Uredbe so izpolnjeni vsi pogoji za dodelitev podpore.

Iz vloge za dodelitev podpore je tudi razvidno, da se proizvodna naprava iz 1. točke izreka, glede na nazivno moč proizvodne naprave, ki je 8,28kW, uvršča v skladu s Prilogo I Uredbe med mikro proizvodne naprave ter v razred referenčnih stroškov, določenih v točki 3.1. Referenčni stroški proizvodnih naprav OVE na sončno energijo, ki so postavljene na stavbah ali gradbenih konstrukcijah. Takšna uvrstitev proizvodne naprave je podlaga za določitev cene za podporo kot zagotovljen odkup proizvedene električne energije dobavljene v javno omrežje električne energije, ki jo določi Center za podpore v pogodbi, ki jo sklene z proizvajalcem električne energije na podlagi te odločbe.

Zaradi navedenega znaša nespremenljivi del referenčnih stroškov 415,46 EUR/MWh, ki pa se zaradi pridobitve nepovratnih sredstev iz ukrepa Diverzifikacija v nekmetijske dejavnosti (ukrep 311), kar pa je razvidno iz priložene odločbe št. 33150-44/2008 z dne 29. 5. 2009 Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, skladno s formulo iz 3. odstavka 15. člena Uredbe zniža za 204,41 EUR/MWh. V odločbi je še navedeno, kaj je organ v izračunu znižanja nespremenljivega dela referenčnih stroškov upošteval. Proizvodna naprava se v skladu s 1. in 3. odstavkom 9. člena Uredbe uvršča med nove elektrarne, zato je bila podpora dodeljena za obdobje, kot izhaja iz 3. točke izreka. Proizvodna naprava je bila namreč zgrajena leta 2009, kar izhaja iz priloženega zapisnika inšpekcijskega pregleda proizvodna naprave, zato ji na podlagi 3. odstavka 9. člena Uredbe, pripada podpora za obdobje 180 mesecev zmanjšanim za obdobje prejemanja podpore na podlagi začasne odločbe. V skladu z 27. členom Uredbe se s to odločbo razveljavi začasna odločba št. 135-05-0156/0633/67/2009. V skladu z 7. odstavkom 18. člena Uredbe se lahko zahteva sprememba načina zagotavljanja podpore najprej po dveh letih, nadaljnje spremembe pa vsaka tri leta prejemanja podpore.

V pritožbi zoper prvostopenjski akt je tožnik navedel, da izpodbija celotno odločbo tako v vseh točkah izreka kot v obrazložitvi. Pritožnik je na podlagi javnega razpisa za ukrep 311 – diverzifikacija v nekmetijske dejavnosti kandidiral za dodelitev nepovratnih sredstev iz naslova ukrepa skupne kmetijske politike Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007-2013 (v nadaljevanju PRP 2007 – 2013) za diverzifikacijo v nekmetijske dejavnosti, ki prispevajo k razvoju dopolnilnih in dodatnih dejavnosti na kmetijah. To omogoča začetek novih delovnih mest in dodatnih virov dohodka na kmetijah in hkrati prispeva k izboljšanju socialnih in ekonomskih razmer na kmetiji. Predmet podpore PRP 2007-2013 je tudi pridobivanje energije za prodajo na kmetiji iz obnovljivih virov. V javnem razpisu kakor tudi v razpisni dokumentaciji ni nikjer določeno, da se bo podpora, za katero lahko subjekt zaprosi šele, ko izvede investicijo, ki jo financira z lastnimi sredstvi, zmanjšala zaradi prejemanja subvencije (kar je napačno ugotovljeno, saj gre v omenjenem primeru za nepovratna sredstva). Na podlagi PRP 2007-2013 je pritožnik Agencijo RS za kmetijske trge zaprosil za nepovratna sredstva, katera mu je z odločbo, št. 33150-44/2008/11 le to odobrilo, kjer so določeni načini in pogoji koriščenja odobrenih (nepovratnih) sredstev od katerih znašajo EU sredstva 75 % in sredstva RS 25 %. Sprašuje, od kje si torej Javna agencija RS za energijo vzame pravico jemati nazaj nepovratna sredstva EU, če tako v razpisu kot takrat veljavni zakonodaji to ni bilo opredeljeno. Tožnik izpodbija 1. točko izreka odločbe, kjer se dodeli finančna pomoč za tekoče poslovanje, ker v obrazložitvi ni obrazloženo na podlagi česa, katerih pogojev je bilo ugotovljeno, da se dodeli finančna pomoč na podlagi Uredbe. Tožnik izpodbija 2. točko izreka odločbe, v delu, kjer se proizvodna naprava uvršča v razred referenčnih stroškov 3.1. Referenčni stroški proizvodnih naprav OVE na sončno energijo, ki so postavljene na stavbah ali gradbenih konstrukcijah in v velikosti razred Mikro v skladu s prilogo I. Uredbe (Zaradi prejemanja subvencije Programa razvoja podeželja RS - ukrep 311 - se nesprejemljivi del referenčnih stroškov zniža za 204,41 EUR.) Tožnik ugotavlja, da iz izreka odločbe kakor tudi iz obrazložitve ni razvidno, na kakšni podlagi je upravni organ odločil, kam spada proizvodna naprava, ki je dejansko streha stanovanjske hiše, in za katero ni bilo potrebno po takrat veljavni zakonodaji pridobiti gradbena dovoljenja, kar so potrdili vsi inšpektorji. Iz izreka in obrazložitve v nadaljevanju tudi ni razvidno, kako je upravni organ prišel do tega, da se referenčni stroški znižajo za 204,41 EUR zaradi prejemanja subvencije Programa razvoja podeželja RS 2007-2013 (ukrep 311). Tožniku je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja podelila nepovratna sredstva (in nesubvencionirana), ki določa način in pogoje koriščenja nepovratnih (in ne subvencioniranih) sredstev, od katerih znašajo EU sredstva 75 % in sredstva RS 25 %. Torej je upravni organ napačno ugotovil tako dejansko stanje kot uporabil materialno pravo, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Kajti PRP 2007-2013 ukrep 311 ni zaradi prejemanja subvencije, kot to navaja v izreku odločbe upravni organ, ampak gre za ukrep prejemanja nepovratnih sredstev. Prav tako 213. člen ZUP določa, da mora biti izrek odločbe določen, kar pa tukaj (in v preostalih točkah) ni, saj ni javno opredeljeno, kako je prišlo do znižanja referenčnih stroškov in gre zato za bistveno kršitev pravil postopka. Upravni organ tudi tokrat ni prikazal izračuna, na podlagi katerega je prišel do znižanja referenčnih stroškov. Tožnik je na podlagi sklepa, št. Z-CP-54 z dne 1. 10. 2009, ki ga je izdal Center za podporo, upravičen do višine podpore 0,39957 in ne tako, kot naj bi ugotovil upravni organ, kjer pa iz izreka odločbe, kakor tudi iz obrazložitve, ni razvidno, koliko bi to bilo. Sklep št. Z-CP-54 z dne 1. 10. 2009, ki ga je izdal Center za podporo, je pravnomočen. Upravni organ v obrazložitvi ni navedel ugotovljenega dejanskega stanja in dokazov, na katere je oprlo svojo odločitev in tudi ne razlogov za svojo odločitev, navedba le člena predpisa (pa še to ne za vsako točko izreka), na katerega se nanaša posamezen del izreka, ni zadostna. V tč. 3 izreka je določeno, da se podpora dodeli za obdobje 180 mesecev, kar je napačno in zmotno ugotovljeno, saj tako v izreku kot v obrazložitvi ni podana pravna podlaga za določitev tega roka. V odločbi je kot obveznost navedeno, da bo za naložbo vodil predpisano dokumentacijo in je hranil najmanj do konca leta 2014 torej pet let in ne 180 mesecev, kot je določeno v 3. točki izreka odločbe. V odločbi pa je dodatno navedeno, da bo upravičenec zagotovil opravljanje dejavnosti še vsaj pet let po zadnjem izplačilu sredstev (kar je zopet do 2014 in ne do 2024). Na podlagi navedenega je v tej točki izreka dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovljeno in v obrazložitvi in izreku ni podana pravna podlaga za takšno ugotovitev. Pritožnik prav tako izpodbija točko 4. izreka odločbe, da se s to odločbo razveljavlja začasna odločba št. 135-05-0156/0633/67/2009 z dne 24. 9. 2009, saj je v izreku začasne odločbe v točki 3. jasno zapisano, da ta (začasna) odločba preneha veljati, če proizvodni napravi iz prve točke izreka začasne odločbe preneha veljati izdana deklaracija za proizvodno napravo. Ta začasna odločba je pravnomočna. Deklaracija za proizvodno napravo pa velja od 23. 9. 2009 do 23. 9. 2014. Na podlagi navedenega po pritožnikovem velja začasna odločba, ki je ni moč razveljaviti z novo odločbo. Pritožnik je dne 1. 4. 2009, na podlagi javnega razpisa (Uradni list RS, št. 112/2007), oddal popolno vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev. V omenjenem javnem razpisu ni nikjer (pod točko omejitve ali finančni pogoji) bilo navedeno, da bi se v primeru prejetja nepovratnih sredstev nespremenljivi del referenčnih stroškov znižal.

V primeru sedaj veljavne odločbe z znižanjem nespremenljivega dela referenčnih stroškov pa ekonomičnosti naložbe ni več moč izkazovati, kar je pa v nasprotju s sistemom dodeljevanja nepovratnih sredstev. Pod točko VI. Omejitve so opredeljene vse omejitve glede pridobitve sredstev v skladu z razpisom 311 in tukaj ni navedeno, da bi se naj nespremenljivi del referenčnih stroškov zmanjšal. Izpodbijana odločba ne znižuje le podpore za čas od njene uveljavitve dalje, temveč posega v že pridobljene pravice za nazaj. Po 155. členu Ustave RS zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Ostaja dejstvo, da je pritožnik zaradi zmanjšanja podpore bolj obremenjen, kot bi bil v primeru neretroaktivnosti predpisa. Prepoved retroaktivnosti je ena od temeljnih konkretizacij ustavnega načela pravne države (2. člen Ustave RS). Uredba torej v nobenem primeru ne more imeti retroaktivne veljave. Izdana odločba bo povzročila škodljive posledice pritožniku, saj bo zaradi znižanja podpore investicija imela negativni finančni tok. To pa ni v skladu z načeli nepovratnih sredstev EU. Pritožnik meni, da je izpodbijana odločba nezakonita, saj gre za poseg v že pridobljene pravice, ki so bile dodeljene z začasno odločbo in z izpodbijano odločbo odvzete in zato gre s tem za kršitev temeljnih ustavnih pravic RS in bo v primeru neugodne rešitve primoran poseči po drugih pravnih sredstvih. Kajti v navedenem primeru potemtakem ne gre za dodeljevanje nepovratnih sredstev in dodelitev finančne podpore, ampak za najslabše možno kreditiranje z najvišjo obrestno mero, za kar pa tudi ni podlage v zakonu, ki je upravnemu organu podlaga za odločanje. Glede na to da se toliko govori o razvoju podeželja in nepovratnih sredstvih se skuša ljudem, ki živijo na podeželju odvzeti še ta sredstva, katera naj jim bi pripadala.

Z drugostopenjsko odločbo je ministrstvo pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožbeni organ ugotavlja, da je izpodbijana odločba izdana v ponovnem postopku v zvezi z odločbo Ministrstva za gospodarstvo številka 360-149/2009-2 z dne 6. 5. 2010, s katero je bila na podlagi pritožbe pritožnika odpravljena odločba prvostopenjskega organa št. 136-05-0156/0633/2009/0055/2009 z dne 2. 12. 2009. Drugostopenjski organ ugotavlja, da je prvostopenjski organ v ponovnem postopku ravnal skladno z odločbo Ministrstva za gospodarstvo številka 360-149/2009-2 z dne 6. 5. 2010 in odpravil pomanjkljivosti, ki so bile s to odločbo ugotovljene. Sklicuje se na 1. alinejo četrtega odstavka 64.n člena EZ in na 1. odstavek 64.n člena EZ. Na podlagi navedenega je bila izdana uredba o podporah (na podlagi katere je bila izdana izpodbijana odločba), ki v 5. členu natančno opredeljuje vrste podpor, ki jih predpisuje EZ, ena izmed teh pa je zagotovljeni odkup električne energije. Uredba o podporah je kot pravna podlaga navedena tako v uvodu izpodbijane odločbe kot v obrazložitvi k 1. točki izreka, ni pa omenjena v 1. točki izreka, kjer je navedena vrsta podpore, na podlagi EZ. EZ je predpis, ki je določil vrste podpore in uredba o podporah je predpis, ki EZ zgolj konkretizira. Pritožnik je v vlogi za pridobitev podpore v točki 8.0 kot vrsto zaprošene podpore navedel podporo kot zagotovljeni odkup električne energije, kar je upoštevano in pravilno opredeljeno v 1. točki izreka izpodbijane odločbe. Glede na navedeno, drugostopenjski organ ugotavlja, da prva točka izreka ni izpodbita in je pritožba v tem delu neutemeljena.

Pritožnik izpodbija drugo točko izreka. Pritožnikova naprava ima nazivno moč 8,28 kW, zato je pravilno razvrščena v velikostni razred mikro, saj se v ta razred, na podlagi točke 3.1 Priloge I uredbe o podporah, uvrščajo naprave, katerih nazivna moč je manjša od 50 kW. Nadalje pritožnik ugotavlja, da ne iz izreka in ne iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, na kakšni podlagi je upravni organ odločil, kam spada proizvodna naprava, ki je dejansko streha stanovanjske hiše in za katero, po takrat veljavni zakonodaji, ni bilo potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja. V zvezi s tem drugostopenjski organ ugotavlja, da se v skladu s 3. točko Priloge I uredbe o podporah, za proizvodne naprave OVE, ki kot energent uporabljajo sončno energijo, referenčni stroški delijo na dve skupini. V prvi skupini so naprave, ki so postavljene na stavbah ali gradbenih konstrukcijah (točka 3.1), v drugi skupini (točka 3.2) pa so naprave, ki so zgrajene kot samostojni objekti. V katero skupino spada posamezna naprava je torej odvisno od tega, na kakšen način je zgrajena. Upravni organ je pritožnikovo proizvodno napravo pravilno uvrstil med naprave, ki so postavljene na stavbah ali gradbenih konstrukcijah, saj je SFE del strešne konstrukcije stanovanjske hiše, kot to navaja sam pritožnik, to pa je razvidno tudi iz dokumentacije, ki je bila s strani pritožnika vložena pri prvostopenjskemu organu v postopku pridobitve deklaracije za proizvodno napravo. Pritožnikove navedbe o nepotrebnosti gradbenega dovoljenja so v tem postopku brezpredmetne.

Pritožnik trdi, da iz izreka in obrazložitve ni razvidno, kako je prvostopenjski organ prišel do tega, da se referenčni stroški znižajo za 204,41 EUR. V obrazložitvi k 2. točki izreka je navedeno, da na podlagi razvrstitve v velikostni razred, nespremenljivi del referenčnih stroškov znaša 415,46 EUR/MWh, ta znesek pa je določen v sami tabeli referenčnih stroškov v točki 3.1 Priloge I. Nadalje prvostopenjski organ ugotavlja, da je potrebno, zaradi pridobitve nepovratnih sredstev iz ukrepa Diverzifikacija v nekmetijske dejavnosti (ukrep 311) s strani Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, kot je to razvidno iz priložene odločbe št. 33150-44/2008 z dne 29. 5. 2009, omenjene referenčne stroške znižati. Pri tem pa se sklicuje na formulo iz tretjega odstavka 15. člena uredbe o podporah, ki določa usklajevanje podpor z drugimi vrstami pomoči proizvodnim napravam OVE. V tretjem odstavku omenjenega člena je določena formula, po kateri se ugotovi znesek, za katerega se zmanjša prej ugotovljeni nespremenljivi del referenčnih stroškov, zaradi prejetih subvencij. Prvostopenjski organ v obrazložitvi navaja vhodne podatke, ki jih je uporabil pri izračunu, in sicer znesek prejete subvencije (22.833,36 EUR), anuitetni faktor pri 15-letni dobi naložbe in diskontni stopnji 2 % (0,07783), nazivno moč naprave (0,00828 MW) in količino letnih obratovalnih ur (1050). Z vstavitvijo v obrazložitvi navedenih vhodnih podatkov v enačbo, ki jo določa tretji odstavek 15. člena uredbe o podporah, je mogoče priti do zneska, za katerega je prvostopenjski organ znižal nespremenljivi del referenčnih stroškov, tj. 204,41 EUR. Pritožnik navaja tudi, da mora biti v skladu z 213. členom ZUP tudi izrek. Drugostopenjski organ ugotavlja, da ZUP v prvem odstavku 213. člena določa, da se v izreku odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank, v 214. členu pa določa vsebino obrazložitve. Opredelitev, kako je prišlo do znižanja referenčnih stroškov, je vsebina obrazložitve in ne izreka. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da je na podlagi nazivne moči proizvodne naprave le-ta razvrščena v razred mikro proizvodnih naprav ter v razred referenčnih stroškov 3.1 Referenčni stroški proizvodnih naprav OVE na sončno energijo, ki so postavljene na stavbah ali gradbenih konstrukcijah. Nadalje ugotavlja, da se zaradi pridobitve nepovratnih sredstev nespremenljivi del referenčnih stroškov v skladu s tretjim odstavkom 15. člena uredbe o podporah skladno z enačbo, navedeno v tem členu, zniža za 204,41 EUR. Prvostopenjski organ v obrazložitvi navaja vhodne podatke, ki jih je vstavil v omenjeno enačbo: znesek prejete subvencije (ki je razviden iz odločbe Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja), nazivno moč naprave, anuitetni faktor in letne obratovalne ure. V omenjenem 15. členu uredbe o podporah je navedeno, da se letna količina obratovalnih ur (H) določi na podlagi objavljene metodologije določanja referenčnih stroškov. Na podlagi 25. člena uredbe o podporah je Ministrstvo za gospodarstvo izdalo Metodologijo določanja referenčnih stroškov energije proizvedene iz obnovljivih virov energije številka 360-81/2009 z dne 14. 5. 2009 (v nadaljevanju: metodologija) in jo objavilo na svoji spletni strani, v razdelku Zakonodaja in dokumenti – Energetika – Veljavni predpisi. Letna višina obratovalnih ur je ugotovljena na podlagi tabele 8, na strani št. 24. Anuitetni faktor pa izračunan na podlagi formule, ki je v Metodologiji določena v točki „2.2.3 Investicijski stroški“ na strani številka 14. Splošna diskontna stopnja 7 %, ki je določena v 8. členu Uredbe o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ (Uradni list RS, št. 60/06 in 54/10) je, skladno s 3. odstavkom 15. člena uredbe o podporah, za fotovoltaične proizvodne naprave znižana za 5 odstotnih točk in tako znaša 2 %. Na podlagi navedenega, drugostopenjski organ ugotavlja, da pritožnikova navedba, da prvostopenjski organ tudi tokrat ni prikazal izračuna in ni navedel dejanskega stanja in dokazov, na katere je oprl svojo odločitev, ne drži. Ravno tako ne drži pritožbena navedba, da je izrek odločbe v tej točki nedoločen in iz njega ni mogoče razbrati obveznosti stranke. Z vstavitvijo vhodnih podatkov, ki so podani v obrazložitvi k drugi točki izreka, v enačbo iz tretjega odstavka 15. člena uredbe o podporah, na katero se sklicuje prvostopenjski organ, je mogoče nesporno izračunati znesek znižanja nespremenljivega dela referenčnih stroškov.

Pritožnik navaja, da je na podlagi pravnomočnega sklepa Centra za podpore št. Z-CP-54 z dne 1. 10. 2009 upravičen do višine podpore 0,39957 EUR/kWh in ne tako kot naj bi ugotovil upravni organ, kjer pa iz izreka odločbe kakor tudi iz obrazložitve ni razvidno, koliko bi to bilo. Drugostopenjski organ ugotavlja, da gre za sklep o izvajanju začasne odločbe o dodelitvi podpore št. 135-05-0156/0633/67/2009 z dne 24. 9. 2009, ki jo izdal prvostopenjski organ. V zvezi s pritožnikovo navedbo, da ne iz izreka ne iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja višina podpore, drugostopenjski organ odgovarja, da prvostopenjski organ, skladno z 18. členom uredbe o podporah, izda odločbo o dodelitvi podpore. Drugi odstavek omenjenega člena določa vsebino odločbe o dodelitvi podpore, ki mora (med ostalim) vsebovati vrsto podpore in elemente, na podlagi katerih se bo v pogodbah o zagotavljanju podpore določala cena za zagotovljeni odkup. Tretji odstavek pa določa, da na podlagi podatkov, center za podpore določi ceno za zagotovljeni odkup oziroma obratovalno podporo v pogodbah o zagotavljanju podpore. Na podlagi navedenega je jasno, da sama višina podpore ni predmet odločbe o dodelitvi podpore, kot to zmotno meni in pričakuje pritožnik. Sklep, ki ga omenja pritožnik, je podlaga za dodeljevanje podpor po začasni odločbi do sklenitve pogodbe s Centrom za podpore, na podlagi nove odločbe prvostopenjskega organa. Drugostopenjski organ nadalje ugotavlja, da je v prvem odstavku 15. člena uredbe o podporah (ki nosi naslov Usklajevanje podpor z drugimi vrstami pomoči proizvodnim napravam OVE) navedeno: „Če je proizvodna naprava OVE prejela ali bo prejela kakršno koli pomoč, ki se lahko šteje za subvencijo, mora prosilec to navesti v vlogi za pridobitev odločbe o dodelitvi podpore. Prosilec mora vlogi priložiti kopije ustreznih dokumentov o prejemu subvencije, iz katerih so razvidni višina in drugi pogoji v zvezi s subvencijo“. V 2. členu uredbe o podporah, ki določa pomen izrazov, za subvencije po tej uredbi štejejo prejete državne pomoči, kot so opredeljene v 2. členu Zakona o spremljanju državnih pomoči (Ur. l. RS, št. 37/04). Iz tega je razvidno, da je namen te določbe zajeti kakršno koli pomoč, ki se lahko šteje za subvencijo. Subvencija je denarna podpora, navadno iz državnega proračuna, namenjena financiranju ali sofinanciranju izvedbe določenega projekta. Točka 7.3 vloge za pridobitev odločbe o dodelitvi podpore nosi naslov Prejete subvencije, nadalje pa je v tej točki zahtevan vnos podatkov glede vrste prejetih subvencij, v opombi pa je navedeno da je pri vrsti prejetih subvencij potrebno navesti obliko državne pomoči, kot so npr. nepovratna investicijska pomoč, obrestne mere posojil, ugodnejše od običajnih in drugo. Pritožnik je v vlogi kot vrsto prejetih subvencij navedel prejem (oziroma pravilneje dodelitev) subvencij iz ukrepa Diverzifikacija v nekmetijske dejavnosti. Da je prvostopenjskemu organu znano, da gre za nepovratna sredstva, je razvidno iz obrazložitve k 2. točki izreka, kjer je navedeno, da se nespremenljivi del referenčnih stroškov zniža zaradi pridobitve nepovratnih sredstev iz Programa razvoja podeželja 2007- 2010 (ukrep 311). Glede na navedeno drugostopenjski organ ugotavlja, da so z izrazom „subvencija“ mišljene kakršnekoli prejete finančne pomoči za izvedbo. To je jasno tako iz uredbe o podporah kot iz izpodbijane odločbe in ne gre za zmotno uporabo materialnega prava ali zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj se nepovratna sredstva pojmovana kot vrsta subvencij. Terminološka razlika v predmetni zadevi nima nikakršnega praktičnega pomena in ni posledica napačnega razumevanja prvostopenjskega organa.

Pritožnik izpodbija 3. točko izreka odločbe, v kateri je navedeno, da se podpora dodeli za obdobje 180 mesecev, zmanjšanim za obdobje prejemanja podpore na podlagi začasne odločbe, obdobje pa začne teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore. Po trditvah pritožnika je to napačno in zmotno ugotovljeno, saj tako v izreku kot v obrazložitvi ni pravne podlage za določitev tega roka. V odločbi, ki jo je izdala Agencija je kot obveznost navedeno, da bo za naložbo vodil predpisano dokumentacijo in jo hranil najmanj do konca leta 2014, torej pet let in ne 180 mesecev, kot je določeno v 3. točki izreka izpodbijane odločbe. Drugostopenjski organ ugotavlja, da je z besedo Agencija, glede na ostale pritožbene navedbe, mišljena Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja. Obveznosti, ki jih je pritožnik prevzel v postopku pridobitve nepovratnih sredstev, v zvezi z vodenjem in hrambo dokumentacije, ki mora trajati najmanj do konca leta 2014, so v tem postopku brezpredmetne. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da se proizvodna naprava v skladu s prvim in tretjim odstavkom 9. člena uredbe o podporah uvršča med nove elektrarne. Upoštevajoč vsebino zapisnika inšpekcijskega pregleda proizvodne naprave, iz katerega izhaja, da je bila zgrajena leta 2009, ji je bila podpora dodeljena za 180 mesecev, tj. za obdobje 15 let od začetka zagotavljanja podpore na podlagi pogodbe o zagotavljanju podpore. Skladno z 2. členom uredbe o podporah je nova proizvodna naprava tista proizvodna naprava OVE, ki je začela redno proizvajati električno energijo po 12. 7. 2008. Do pridobitve podpore je, ob izpolnjevanju drugih pogojev, upravičena do zagotavljanja podpor 15 let, trajanje pa se določi v odločbi o dodelitvi podpore. Kot je bilo že navedeno, je pritožnikova primerjava obveznosti po pogodbi sklenjeni z Agencijo RS za kmetijske trge in razvoj podeželja in trajanja pravic do podpore na podlagi izpodbijane odločbe popolnoma brezpredmetna, saj gre za različna postopka, ki med seboj nista v povezavi. Dejstvo, da so bila pritožniku odobrena sredstva na podlagi odločbe Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja pa v postopku dodeljevanja podpor vpliva zgolj na višino nespremenljivega dela referenčnih stroškov.

Pritožnik izpodbija 4. točko izreka odločbe, v kateri je določeno, da se s to odločbo razveljavlja začasna odločba o dodelitvi podpore št. 135-05-0156/0633/67/2009 z dne 24. 9. 2009, v kateri je v 3. točki izreka zapisano, da začasna odločba preneha veljati, če proizvodni napravi preneha veljati izdana deklaracija. Deklaracija velja od 23. 9. 2009 do 23. 9. 2014. Na podlagi navedenega po pritožnikovem velja začasna odločba, ki je ni moč razveljaviti z novo odločbo. Pritožnikove navedbe so napačne, saj 27. člen uredbe o podporah, ki je umeščen v poglavje „Prehodne in končne določbe“ v četrtem odstavku določa, da po datumu iz prvega odstavka tega člena izdaja Agencija za energijo odločbe o dodelitvi podpore skladno z uredbo o podporah in da imetnikom začasnih odločb razveljavi začasne odločbe in jim izda nove odločbe na podlagi uredbe o podporah. Pravna podlaga in tudi obveznost razveljavitve začasne odločbe sta podani v sami uredbi o podporah. Začasna odločba je izdana tudi pa podlagi 221. člena ZUP, ki omogoča izdajo začasnih odločb, če je to glede na okoliščine primera neogibno potrebno, z odločbo, ki se izda o glavni zadevi po končanem postopku, pa se začasna odločba razveljavi. Skladno z drugo alinejo tretjega odstavka 16. člena uredbe o podporah je veljavna deklaracija za proizvodno napravo OVE in uvrstitev v register deklaracij eden izmed pogojev za upravičenost do podpore. Skladno s četrtim odstavkom 18. člena pa mora biti v odločbi o dodelitvi podpore naveden tudi pogoj, da odločba preneha veljati, če imetniku odločbe preneha veljati deklaracija za proizvodno napravo. Glede na navedeno je jasno, da časa veljavnosti začasne odločbe ne določa 3. točka njenega izreka, kot zmotno meni pritožnik, in da je prenehanje veljavnosti deklaracije le eden izmed primerov, v katerih začasna odločba preneha veljati, ni pa edini.

Po pritožnikovih navedbah naj bi bil bistven problem uporaba materialnega prava, ki v času razpisa po ukrepu 311, času dodelitve sredstev in času podelitve podpore po začasni odločbi, še ni obstajalo. Zaradi tega ob pripravi razpisne dokumentacije ni mogel upoštevati znižanja nespremenljivega dela referenčnih stroškov. Poleg tega naj bi izpodbijana odločba posegala v pravice, pridobljene po začasni odločbi in je s tega vidika retroaktivna. V primeru izdaje začasnih odločb ne gre za nikakršen poseg v že pridobljene pravice, saj je izpodbijana odločba izdana na podlagi 18. člena uredbe o podporah, začasne odločbe pa so izdane na podlagi prej omenjenega 27. člena, ki določa, da po novembru 2009 izdaja Agencija za energijo odločbe o dodelitvi podpore skladno z uredbo o podporah in da imetnikom začasnih odločb razveljavi začasne odločbe in jim izda nove odločbe na podlagi uredbe o podporah.

Drugostopenjski organ ob tem ugotavlja, da je do izdaje izpodbijane odločbe besedilo 15. člena (Usklajevanje podpor z drugimi vrstami pomoči proizvodnim napravam OVE) v bistvenem delu ostalo nespremenjeno. S spremembo in dopolnitvijo uredbe o podporah, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 76/09 z dne 30. 9. 2009 je bil dodan zgolj zadnji del definicije anuitetnega faktorja. Torej je v času, ko se je pritožnik prijavil na javni razpis, veljala uredba o podporah, ki je v 15. členu določala usklajevanje podpor z drugimi vrstami pomoči enako, kot ga je določala v času izdaje izpodbijane odločbe. Glede na navedeno, se je pritožnik ob prijavi na javni razpis imel možnost seznaniti s pravno ureditvijo dodeljevanja podpor po uredbi o podporah in o vplivu drugih vrst prejetih pomoči na višino podpore. A tudi, če uredba o podporah v času pritožnikovega prijavljanja na javni razpis še ne bi veljala, je upravni organ pri odločanju dolžan upoštevati predpis, ki velja v času odločanja, kar je prvostopenjski organ tudi storil. Ob tem drugostopenjski organ pripominja, da je v času med izdajo odločbe v prvem postopku in izdajo odločbe v ponovljenem postopku stopila v veljavo Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (Uradni list RS, št. 7/10), ki na pritožnikov pravni položaj ne vpliva. Brezpredmetne pa so tudi pritožnikove navedbe, da gre za poseg v pravna pričakovanja investitorja, ker je v času priprave investicije veljal drug predpis. V predmetni zadevi s spremembo predpisa ni bilo poseženo v utemeljeno pravno pričakovanje pritožnika, saj pravno utemeljenega pričakovanja sploh ni imel. Drugostopenjski organ zgolj dodaja, da je bil princip upoštevanja dodeljenih nepovratnih sredstev uveljavljen že v stari podporni shemi, natančneje v 14. členu Uredbe o pravilih za določitev cen in za odkup električne energije do kvalificiranih proizvajalcev električne energije (Ur. l. RS, 25/02 in 37/09), ki je bila razveljavljena z uredbo o podporah.

V zvezi s pritožnikovo trditvijo, da izdana odločba ni v skladu z načeli nepovratnih sredstev EU, pa drugostopenjski organ ugotavlja naslednje. Podporno shemo Ministrstva za gospodarstvo, za proizvodnjo električne energije proizvedene iz OVE, ki je bila vzpostavljena leta 2001, je leta 2005 začela preiskovati Evropska komisija in pri tem ugotovila, da je potrebno pri določitvi višine pomoči za tekoče poslovanje upoštevati vso morebitno naložbeno pomoč, že odobreno v zvezi z novo elektrarno. Slovenija se je v zvezi s tem zavezala prilagoditi delež odbitka tako, da v skladu s pododstavkom 2 točke 59 Smernic skupnosti o državni pomoči za varstvo okolja ne bo prihajalo do prekomernega nadomestila. V zvezi s tem je Zakon o spremembah in dopolnitvah energetskega zakona (Ur. l. RS, 70/08), v novem VIII.a poglavju Električna energija iz OVE in SPTE, katerega določbe so podlaga za uvajanje nove podporne sheme, v 64.n členu določil: „Če prejemnik podpore prejme tudi drugo državno pomoč, se podpora električni energiji iz te naprave, v odvisnosti od zneska prejete pomoči, zmanjša“. Nova podporna shema je bila prijavljena Evropski komisiji, ki je v novembru 2009 dala soglasje za izvajanje.

V tožbi na odpravo akta tožeča stranka pravi, da se strinja z zaključkom prvo in drugostopenjskega organa, da se za električno energijo proizvedeno v proizvodni napravi A., dodeli podpora kot zagotovljen odkup proizvedene električne energije dobavljene v javno omrežje električne energije, iz 1. alineje 4. odstavka 64n. člena EZ. Z ostalimi razlogi vseh upravnih odločb se pritožnik ne more strinjati.

Ključni problem v tej zadevi je vprašanje ustavnosti in zakonitosti podzakonske ureditve zniževanja nespremenljivega dela referenčnih stroškov (po sporni spremembi Uredbe). Tožnik meni, da sta določbi 6. in 15. člena Uredbe, ki v kombinaciji s Prilogo 1 absolutno in brez možnosti upoštevanja omilitvenih ukrepov konkretnega primera, v nasprotju z osnovnimi načeli sorazmernosti in pravne veljavnosti. Argumentacija ministrstva, da pravilo kumulacije v Smernicah za državno pomoč za varstvo okolja ne dopušča obratovalne podpore za tisti del OVE proizvodnje, ki je bila zgrajena iz sredstev investicijske podpore, pač pa le za tisti del, ki je zgrajen z lastnimi sredstvi, je v nasprotju s formulo, saj se na podlagi Uredbe znižuje nespremenljivi del referenčnih stroškov glede na celotno investicijo (in ne le na del, za katera je pritožnik pridobil nepovratna sredstva). Ravno zaradi tega na podlagi Uredbe prihaja do negativnega finančnega toka investicije, ki pa v skladu z razpisnimi pogoji ni bil dopusten oziroma pritožnik ob sedanji ureditvi sploh ne izpolnjuje več razpisnih pogojev. Bistveni problem je torej pravna podlaga za izpodbijano odločitev drugostopenjskega organa, ki v času razpisa za nepovratna sredstva po ukrepu 311, času dodelitve sredstev po omenjenem ukrepu in času podelitve podpore po začasni odločbi ni veljala oz. še sploh ni obstajala. Navedeno pomeni, da pritožnik v času kandidiranja za nepovratna sredstva ob pripravi razpisne dokumentacije (poslovnega načrta, izračunov o upravičenosti, smiselnosti in rentabilnosti investicije) ni mogel upoštevati kasneje sprejetih in sedaj veljavnih pravnih predpisov, ki določajo, da se zaradi prejemanja subvencije (pritožnik je sicer prejel nepovratna sredstva in ne subvencije) nespremenljivi del referenčnih stroškov zniža. Situacija pa je še bolj absurdna: Če bi sporna določba Uredbe veljala v času, ko se je pritožnik prijavil na razpis za nepovratna sredstva za omenjeno investicijo, do njih sploh ne bi bil upravičen, ker bi investicija izkazovala negativni finančni tok. Posledično bi morala biti njegova prijava zavrnjena, saj dodelitev nepovratnih sredstev ta ni bila možna ob ekonomsko nerentabilni investiciji. V času prijavljanja na razpis je bila v veljavi Uredba o pravilih za določitev cen in za odkup električne energije od kvalificiranih proizvajalcev električne energije (Uradni list RS, št. 25/02), ki pa še ni vsebovala veljavne metodologije podporne sheme državnih pomoči, s katero se znižuje nespremenljivi del referenčnih stroškov zaradi prejemanja nepovratnih sredstev in za katero je Slovenija dobila soglasje za izvajanje v novembru 2009 in je bila vnesena v Uredbo. Izpodbijana odločba ne znižuje le podpore za čas od uveljavitve spremembe Uredbe dalje, temveč posega v že pridobljene pravice za nazaj. Po 155. členu Ustave RS zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Ne glede na način in izvedbo sprejema spremembe zakonodaje (po izdaji začasnih odločb in razpisih) ostaja dejstvo, da je pritožnik zaradi zmanjšanja podpore finančno bolj obremenjen, kot bi bil v primeru neretroaktivnosti predpisa. Prepoved retroaktivnosti je ena od temeljnih konkretizacij ustavnega načela pravne države (2. člen Ustave RS). Ni pravne varnosti, če ni mogoče zaupati v veljavno pravo in skladno z njim uravnavati svoja ravnanja in pričakovanja. Sporna Uredba tožniku za nazaj povečuje finančne obveznosti (zmanjšanje podpore), zaupanje slabi in s tem zmanjšuje pravno varnost. Retroaktivnost je sicer izjemoma dovoljena, a le zakonu, če določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, in to le v primeru, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice (155/2 člen Ustave RS). Uredba torej v nobenem primeru ne more imeti retroaktivne veljave. Izdana odločba bo povzročila škodljive posledice pritožniku, saj bo zaradi znižanja podpore investicija imela negativni finančni tok. To pa ni v skladu z načeli nepovratnih sredstev EU. Pritožnik meni, da je izpodbijana odločba nezakonita, saj posega v že pridobljene pravice, ki so mu bile podeljene z začasno odločbo, nato pa z izpodbijano odločbo odvzete. Gre za grobo kršitev temeljnih ustavnih pravic pritožnika.

Kajti v navedenem primeru potemtakem ne gre za dodeljevanje nepovratnih sredstev in dodelitev finančne podpore, ampak za najslabše možno kreditiranje z najvišjo obrestno mero, za kar pa tudi ni podlage v zakonu, ki je upravnemu organu podlaga za odločanje.

Ne more pa biti razlog za znižanje nespremenljivega dela referenčnih stroškov enostavno dejstvo, da se pritožniku na podlagi podzakonskega akta (z neuravnoteženo formulo za izračun!), ki mora biti skladen z EZ ter dejstvom, da je pritožnik pridobil nepovratna sredstva (pred uveljavitvijo Uredbe), zaradi tega zmanjšuje prejeta podpora in s tem povzroči negativno investicijo, kar že samo po sebi prepovedujejo pogoji za pridobitev nepovratnih sredstev. Ključen je prav tako problem, da se pri izračunavanju zniževanja nespremenljivega dela referenčnih stroškov upošteva vrednost investicije danes in ne v času, ko je pritožnik gradil oz. za vsak posamezen primer posebej, saj so cene gradnje sončnih elektrarn oz. modulov danes popolnoma neprimerljive (precej nižje) kot takrat, ko je pritožnik gradil, kar že dodatno znižuje nespremenljivi del referenčnih stroškov. Nesmiselno je tudi, da se nespremenljivi del referenčnih stroškov znižuje obratno sorazmerno s količino proizvodnje: proizvodnjo več kot proizvedeš, večje je znižanje. To namreč pomeni, da tožnik niti v hipotetičnem primeru, ko je povsem jasno in nesporno, da nameravana gradnja sončne elektrarne (po sedanjih izračunih) ne izkazuje upravičenosti naložbe, nepovratnih sredstev ne more oz. ne bi mogel dobiti. Pomoč lahko celo zajema običajen donos kapitala. S tem je kritih 100 % dodatnih stroškov. Predlaga odpravo akta in da se zadeva vrne v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da v skladu s 4. odstavkom 84. člena EZ ministrstvo lahko odločbo prvostopenjskega organa samo odpravi, ne more pa je spremeniti ali nadomestiti s svojo odločbo.

Tožba ni utemeljena.

Po določilu 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče ugotavlja, da lahko v celoti sledi utemeljitvi tožene stranke iz drugostopenjske odločbe, ki je celovito dopolnila obrazložitev prvostopenjskega akta in s katero je drugostopenjski organ odgovoril tudi na vse pritožbene ugovore. Obrazložitvi tožene stranke sodišče zgolj dodaja naslednje glede na to, da je bistveni oziroma, kot pravi tožeča stranka, ključni tožbeni ugovor ugovor o nezakonitosti podzakonske ureditve nespremenljivega dela referenčnih stroškov (po sporni spremembi Uredbe).

S tem v zvezi je pomembno, da pridobitev podpore proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov energije v obliki zagotovljenega odkupa proizvedene električne energije po 1. alinei 4. odstavka 64.n člena EZ ni (brezpogojno) iztožljiva zakonska pravica, kajti zakonodajalec je v 1. odstavku 64.n člena EZ določil, da se proizvajalcem električne energije po tem določilu „lahko“ dodelijo podpore. To torej ni zakonska pravica tožnika, ki ne bi bil podvržena določenemu polju proste presoje pristojnega upravnega organa, res pa je, če organ tako podporo dodeljuje upravičencem, mora spoštovati splošno načelo enakosti pred zakonom (2. odstavek 14. člena Ustave). Že zakonodajalec je pred izdajo prvostopenjske odločbe določil, če prejemnik podpore prejme tudi drugo državno pomoč, se podpora električni energije iz te naprave, v odvisnosti od zneska prejete pomoči zmanjša (3. odstavek 64.n člena EZ). Ta princip zmanjšanja podpore v primeru pridobitve kakšne druge državne pomoči je torej določil že zakonodajalec in ni originalno urejen v Uredbi kot podzakonskem predpisu. Zakonsko pooblastilo, da vlada podrobneje predpiše višino in trajanje posamezne vrste podpore, pogoje za pridobitev podpore, način pridobitve podpore in druga vprašanja podeljevanja in koriščenja podpore, pa je izrecno določeno v 9. odstavku 64.n člena EZ. Poleg tega so v štirih alineah 9. odstavka z zakonom določeni tudi kriteriji, ki jih mora vlada upoštevati v podzakonskem predpisu. To pomeni, da podzakonski predpis ni izdan brez ali mimo pooblastila zakonodajalca, pri čemer tožnik niti ne navaja in ne argumentira konkretno, v katerem delu naj bi podzakonski predpis prekoračil zakonsko pooblastilo. S tega vidika torej izpodbijani akt, ki temelji tudi na uporabi Uredbe, ni v nasprotju s 3. in 4. odstavkom 153. člena Ustave ali 2. odstavkom 3. člena Ustave. Izpodbijani posamični akt tudi ni v nasprotju z načelom prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave. Zakonska odločba 3. odstavka 64.n člena EZ, ki ureja princip zmanjšanja podpore, ne učinkuje za nazaj, torej za dejanska stanja, ki so nastala pred uveljavitvijo EZ; določilo 27. člena Uredbe, na podlagi katere je bila tožniku izdana začasna odločba o dodelitvi podpore do 1. 11. 2009, je bila ravno tako v funkciji in in veljavi na podlagi zakonskega pooblastila iz 9. odstavka 64.n člena EZ, ki je vseboval princip zmanjšanja podpore, če upravičenec prejema drugo vrsto državen pomoči, in je urejala zgolj začasni režim podpore v prehodnih in končnih določbah. Izpodbijana odločba je spremenila stanje glede na začasno odločbo za naprej v skladu z EZ in zato posega v pridobljene pravice z izpodbijano odločbo ni bilo.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1), ta odločitev pa zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).