VSC sodba Cp 645/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih.

II. Tožeča stranka sama krije pritožbene stroške, mora pa prvotoženi stranki plačati njene pritožbene stroške v znesku 1.201,15 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tega paricijskega roka.

1S sodbo, opr. št. P 73/2008 z dne 22. maja 2015 je sodišče prve stopnje v točki I in II delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Zavrnilo je zahtevek, da naj prvo in drugotožena stranka na svoje stroške izvedeta sanacijo plazu na nepremičnini parc. št. 226/0 k.o. P.j in na parc. št. 227/0 k.o. P. Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem naj bi prvotožena stranka M. O. V. na svoje stroške bila dolžna izvesti sanacijo plazu na prej omenjenih nepremičninah. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 3.600,00 EUR od leta 2006 do leta 2014 in za bodoče plačevanje rente v znesku 400,00 EUR. Nato je zavrnilo še podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem morata prvotožena in drugotožena stranka plačati tožnici nerazdelno stroške sanacij plazu in zemljišča v znesku 170.000,00 EUR v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. S sklepom je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je drugotožena stranka, ki za odvodnjavanje voda s svoje parcele uporablja interno kanalizacijo, zgrajeno leta 1994 povzročila stanje plazovitosti terena tožeče stranke. Drugotožena stranka je imela soglasje tožnice za izgradnjo kanalizacije. Sodišče prve stopnje šteje za dokazano, da je kanalizacija drugotožene stranke pomanjkljivo izvedena, vendar zgolj v revizijskih jaških, zaradi česar tam prihaja do odtekanja vode na nepremičnino tožnice. Iz ugotovitev izvedencev pa izhaja, da razen iz revizijskih jaškov ni mogoče zaznati, da bi kanalizacija prepuščala vodo še na kakšnem drugem delu, saj je kanalizacija ustrezno dimenizionirana. Še posebej še to velja za stanje od leta 2014 dalje, ko po interni kanalizaciji odtekajo le še meteorne vode, zaradi česar je pretok po kanalizaciji še manjši. Zato je zahtevku tožeče stranke za sanacijo kanalizacije ugodilo. Na podlagi mnenja izvedenca Geološkega zavoda Slovenije pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da na obravnavanih nepremičninah ne gre za plaz, saj gre za plazenje takrat, ko se zgodi relativno hiter rotacijski ali translacijski premik terena, preparnine, zemljine, hribine ali polhribine, pri čemer je jasno definirana strižna oziroma drsna cona, vidni so odlomni robi, nakopičenje materiala ter razpoke, vsega tega pa na obravnavanem območju ni. Gre za plaz, ki je oddaljen približno 300 metrov od nepremičnine tožnice. Ker na nepremičninah tožnice ne gre za plaz, temveč zgolj za lezenje tal, ki v Zakonu o varstvu pred naravnimi nesrečami ni opredeljen kot naravna nesreča, zato prvotožena stranka odškodninsko ne odgovarja tožeči stranki. Sanacija terena na nepremičnini tožnice ni nujna, razen za sanacijo kanalizacije, saj ne gre za zemeljski plaz, niti ne obstaja velika nevarnost, da bi do plazu prišlo. Tožnica ni izkazala poslabšanja stanja na terenu. Protipravnost ravnanj prvo in drugotožene stranke ni podana. Tožnica tudi ni dokazala, da ji je nastala pravnorelevantna škoda, zato je zavrnilo tudi podredni zahtevek za plačilo 170.000,00 EUR. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezmožnosti izvedbe fasade in primerne izolacije. Te škode pa nista povzročili toženi stranki, in nista dolžni povrniti te škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da niso izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti toženih strank glede zatrjevanega plazu, ki naj bi bil vzrok za višje stroške ogrevanja in zato niso izpolnjene predpostavke za odgovornost glede škode, nastale zaradi neizvedbe fasade in izolacije. Pri tem je uporabilo določbo 131. člena OZ. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Po mnenju tožeče stranke je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu napačna in sicer zato, ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, storilo je bistveno kršitev določb postopka in je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo ogled nepremičnin v lasti tožeče stranke. Z ogledom bi se sodišče lahko prepričalo, da so trditve tožeče stranke o obstoju plazu resnične. Drugotožena stranka sporne kanalizacije ne uporablja zgolj za odvajanje meteornih voda, temveč tudi za odvajanje fekalnih voda, kot tudi za odvodnjavanje drugih odpadnih voda, to je iz kuhinje in kopalnice. Z izvedbo dokaza z izvedencem biologom ali izvedencem sanitarne stroke je tožeča stranka želela dokazati, da drugotožena stranka sporno kanalizacijo ne uporablja zgolj za odvodnjavanje meteornih voda. Prav tako je sodišče zmotno in neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z angažiranjem izvedencev geomehanske in gradbene stroke. Oba zaslišana izvedenca in pa priča S. M. nimajo ustreznih in primernih znanj, da bi ocenjevali, kateri ukrepi so potrebni za sanacijo plazu. To je področje dela izvedencev geomehanske in geotehnične stroke in izvedenca gradbene stroke, ne pa izvedenca geološke stroke. Prav tako je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zahtevo tožnice po imenovanju novega izvedenca geološke stroke. Mnenje, ki ga je izdelal Geološki zavod je nepopolno. Izvedenca navkljub dopolnitvi nista odgovorila na vprašanje in pripombe, ki jih je na njuno mnenje podala tožnica. Izvedenec ni odgovoril na vprašanje in pripombe tožnice, koliko meteornih in odpadnih vod se je izlivalo iz objekta drugotožene stranke od leta 1984 dalje in o vplivu teh voda na plazenje zemlje. Prav tako izvedenca nista odgovorila na vprašanja ali vzrok za nastanek pogojno stabilnega do labilnega območja, med drugim v dotokih meteornih in odpadnih voda vpliva na pobočje za stanovanjskim objektom ter da voda v kanalizaciji mestoma odteka ali pa celo doteka v kanalizacijo. Izvedenca tudi nista pojasnila količine in vpliva površinskih voda na nepremičnino parc. št. 226 in 227 obe k.o. P.. Vodotesnost kanalizacije z izvedenčevim testom ni ugotovljena. Prav tako je tožnica zahtevala dopolnitev izvedenskega mnenja glede vprašanja ali gre v konkretnem primer za plaz ali zgolj plazenje. Izvedensko mnenje je tako nepopolno, saj izvedenca nista odgovorila na vsa vprašanja in pripombe tožnice. Sodišče je napačno štelo, da tožnica ni dolžna plačevati po 400,00 EUR letno zaradi povečanih stroškov kurjave in plačila zneska 3.600,00 EUR zaradi že nastale škode zaradi povečanih stroškov ogrevanja. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni pravilno ugotovilo, da naj bi tožnica dala drugotoženi stranki soglasje za izdelavo kanalizacije. Sodišče je napačno ugotovilo, da na zemljišču tožeče stranke ni plazu, ampak se na njem pojavlja zgolj lezenje, ki pa ni plaz. Izvedenca nista odgovorila na vsa zastavljena vprašanja in pripombe tožnice, kakšno je stanje strižnih napetosti na ploskvah nepremičnine tožnice, ker to iz izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve ne izhaja. Ker je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno raziskano, je odločitev sodišča, da prvotožena stranka ni dolžna sanirati oziroma podrejeno plačati stroškov sanacije v višini 170.000,00 EUR napačna. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da prvotoženi stranki ni moč očitati nobenih opustitev, saj naj bi storila vse, kar je potrebno. Prvotožena stranka je bila seznanjena z obstojem plazu in bi zato morala v skladu z zakonom izvesti ustrezne ukrepe. Zamakanje kanalizacije je večje, kot pa ga je ugotovil izvedenec. Odločitev sodišča, da med zamakanjem in plazovitostjo ni podane vzročne zveze, zato ker je vpliv minimalen, je tako protispisna in napačna. Na zemljišču tožene stranke je obstajal plaz, ki je posledica ravnanja drugotožene stranke, prvotožena stranka pa ga je bila dolžna sanirati. Izvedenec geološke stroke ni kompetenten za podajo odgovora na vprašanje ali je mogoč izkop za hišo, za izvedbo fasade. Odgovor na to bi lahko podal zgolj izvedenec geomehanske stroke. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo in sicer Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da lezenje zemljišča ni plaz in zato prvotožena stranka ne odgovarja za nastalo škodo oziroma ga ni dolžna sanirati. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo razlike med lezenjem zemlje in plazom in na kakšni podlagi je ugotovilo, da v konkretnem primeru ne gre za plaz. Lezenje zemlje in plaz sta eno in ista zadeva. Zemeljski pojav je bil ugotovljen na nepremičnini tožeče stranke, ima vse značilnosti zemeljskega plazu, zato bi ga sodišče moralo šteti kot plaz. Zato je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da se pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni in se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa se zadeva razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša še pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena nasprotnim strankam.

4Prvotožena stranka je odgovorila na pritožbo. Po mnenju te stranke je sodišče prve stopnje celo prekoračilo tožbeni zahtevek in je v ugodilnem delu prisodilo nekaj, kar tožeča stranka ni zahtevala. Prvotožena stranka tudi nasprotuje pritožbenim navedbam, da bi sodišče moralo ugoditi dokaznemu predlogu tožeče stranke in postaviti v zadevi še izvedenca biologa. Namreč za odločitev o spornem vprašanju v tej pravdi, sta popolnoma zadostni izvedenski mnenji, ki sta bili v okviru pravde izdelana, opravljeno je bilo tudi dodatno zaslišanje izvedencev, katere so pravdne stranke sodišče tudi izčrpno izprašale. Sodišče pa je pravilno ugotovilo, da na obravnavani lokaciji ne gre za pojav plazenja, ampak le za lezenje tal, da so osnovni vzrok lezenja tal, kombinacija neugodne geološke sestave tal, morfologije terena in visokega nivoja podtalnice, da tožnici škoda ni nastala, saj tudi na zaledni steni njenega objekta, ni vidnih večjih razpok ali poškodb. Četudi bi tožnici nastala kakršnakoli škoda zaradi lezenja tal, gre za pojav, do katerega prihaja zaradi neugodne sestave, tudi na območju tožnici lastnega zemljišča in za lezenje tal ni odgovorna prvotožena stranka, ravno tako ne drugotožena stranka, saj zaradi kanalizacijskega sistema drugotožene stranke, ki poteka čez zemljišče tožnice, ne prihaja do pomembnejših nestabilnosti terena v lasti tožnice. Dokazni postopek je potrdil, da gre pri nastali situaciji za območje zemljišč v lasti tožnice, za naravne dejavnike oziroma dogodke, povezane s sestavo tal, ki so povsem naravno pogojeni, na območju, na katerem živi tožnica, kar je sicer izhajalo že iz mnenja izvedenca S. M. Tožnica ugotovitvam v izvedenskem mnenju Geološkega zavoda Slovenije ni nasprotoval, predlagala je samo postavitev izvedencev drugih strok, kar pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Sodišče prve stopnje bi moralo tudi ugoditi ugovoru zastaranja, saj gre za materialnopravni ugovor. Prvotožena stranka je ravnala v skladu s svojimi pristojnostmi in dolžnostmi, zato so bile neutemeljene navedbe tožnice, da trpi premoženjsko škodo zaradi opustitve sanacije terena s strani prvotožene stranke in torej ni podana vzročna zveza med zatrjevano škodo in ravnanjem prve tožene stranke. V 37. členu ZVNDN so naštete pristojnosti občin, in sicer med drugim tudi urejanje sistema zaščite, reševanja spremljanja nevarnosti, načrtovanja in izvajanja zaščitnih ukrepov, izdelave ocen ogroženosti ter načrta in zaščite in reševanja. Zato v primeru preventivnih ukrepov občine niso odgovorne za izvedbo takšnih ukrepov, kot je npr. preventivna sanacija nekega območja, da do plaza ne bi prišlo. V konkretni zadevi na zemljišču tožnice ni prišlo do takšnega stanja, npr. do aktivnega plazu, ki bi tožnici predstavljal nastanek pravno relevantne premoženjske škode, ki bi jo povzročal aktivni zemeljski plaz in zaradi katerega bi bila potrebna zahtevana sanacija. Predlaga, da se pritožba zavrne in se potrdi soba sodišča prve stopnje in priglaša pritožbene stroške.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je v točkah 17 do 20 podrobno obrazložilo dokazni sklep, katerega je sprejelo na zadnjem naroku za glavno obravnavo in v katerem je odločalo o dodatnih dokaznih predlogih tožeče stranke. V točki 17 obrazložitve je sodišče prve stopnje dodatno obrazložilo, zakaj je zavrnilo predlog tožnice za izvedbo dokaza z izvedencem biologom ali izvedencem sanitarne stroke. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga se strinja tudi sodišče druge stopnje, ob reševanju pritožbe tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnica ta dokazni predlog podala v tožbi, dokaznega predloga pa ni utemeljila, saj ni navedla niti katero zatrjevano dejstvo se bo s tem dokazovalo. Tožnica namreč ni utemeljevala zahtevek iz naslova prepovedanih imisij po 75. členu Stvarnopravnega zakonika in s tem povezanega prekomernega smradu ali onesnaževanja in tožnica v tej zvezi tudi ni postavila tovrstnega tožbenega zahtevka. V nadaljnjih razlogih za zavrnitev tožbenega zahtevka pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je bila v letu 2014 izvedena izgradnja javne kanalizacije in na katero se je drugotožena stranka priključila in je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tako, po teh izvedenih delih drugotožena stranka spušča v obstoječo kanalizacijo le še meteorne vode, medtem ko fekalnih in odpadnih voda ne spušča v to kanalizacijo, temveč jih spušča po drugi poti do javne kanalizacije. Izvedba tega dokaza, glede na čas sojenja tako tudi po zaključku sodišča druge stopnje ne bi pripomogla k drugačni odločitvi sodišča prve stopnje glede tega dela zahtevka. Nadalje tožeča stranka očita sodišču prve stopnje, da ni opravilo ogleda nepremičnin v lasti tožeče stranke in je mnenja, da bi se lahko sodišče z ogledom prepričalo o obstoju odtekanja fekalnih voda, kot tudi odtekanja vode iz kuhinje in kopalnice in da torej tožena stranka ni speljala odpadnih voda v javno kanalizacijo in bi s tem ugotovilo protipravnost ravnanja tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog za neposredni ogled kraja, ki naj bi pripomogel k razjasnitvi okoliščin zavrnilo, saj je ocenilo, da to ni potrebno, ker so dejstva, ki bi se s s tem dokazovala, izkazana z drugimi dokazi, še posebej z izvedenskim mnenjem (pripravljenim tudi na podlagi več ogledov kraja s strani izvedencev), z zaslišanimi pričami in fotografijami, katere je tožnica vlagala v spis, tekom celotnega postopka. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je izvedenec opravljal oglede kraja dogodka z izvedbo dodatnega tretiranja vode v kanalizacijo, opravljal jih je v daljšem časovnem obdobju in ker gre za strokovnjaka, na drugi strani pa sodišče prve stopnje ne razpolaga s takšnim strokovnim znanjem glede kapacitete preseka kanalizacij, je zato sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo svojo odločitev na mnenja konkretnega izvedenca, kateri je sam opravljal ogled kraja dogodka in je odločitev v tej zvezi zato pravilna. Tožena stranka je mnenja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ker je zavrnilo dokazni predlog za angažiranje izvedencev geomehanske in gradbene stroke nepravilna. Zavrnitev tega dokaznega predloga je sodišče prve stopnje dodatno obrazložilo v točki 17 obrazložitve in je navedlo, da je zavrnilo dokazni predlog, da se angažirata izvedenca geomehanske in gradbene stroke, katera bi pregledala stanovanjsko hišo tožnice in podala mnenje o možnosti izvedbe fasade ter predvidela ukrepe, potrebne za sanacijo plazu. Sodišče teh dokazov ni izvedlo, saj sta se do vprašanja, ali je za hišo tožnice možen izkop in izvedba fasade, opredelila oba izvedenca geologa v okviru izvedenskega mnenja Geološkega zavoda Slovenije in to sta bila dr. M. Č. in dr. B. C., ter tudi priča S. M., ki je kot inženir geologije že leta 2005 po naročilu tožene stranke opravil preizkus terena na nepremičninah in o tem izdelal poročilo. Sodišče prve stopnje je namreč mnenje Geološkega zavoda Slovenije, ki je bil ključen dokaz v tej zadevi ocenilo kot takšnega, da ga je izdelala vodila inštitucija iz področja geologije v Sloveniji, in sodišče ocenjuje to izvedensko mnenje skupaj z dopolnitvami kot objektivno, popolno, prepričljivo in strokovno ter kot tako za verodostojen dokaz v tem pravdnem postopku. Oba izvedenca, ki sta delovala v okviru Geološkega zavoda Slovenije sta bila tudi neposredno zaslišana na glavni obravnavi, kjer je imela tožnica možnost neposrednega izpraševanja, kar je tudi izkoristila in je tako imela možnost od izvedenca pridobiti odgovore na vsa svoja vprašanja. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno dokazno ocenilo ta dokaz v tem smislu, da v kolikor ugotovitev izvedenca ni naklonjena stališču tožnice v tej pravdi, to ni utemeljen razlog za postavitev novih izvedencev, zato je dokazni predlog za postavitev novih izvedencev geološke in gradbene stroke - smer komunala, pravilno zavrnilo kot nepotreben in v tej zvezi tako sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker gre za mnenje Geološkega zavoda Slovenije, je tudi po zaključku sodišča druge stopnje ta inštitucija tista, ki lahko strokovno utemeljeno in kvalificirano poda in je tudi podala odgovore na vsa zastavljena vprašanja s strani sodišča in pravdnih strank. Mnenje geološkega zavoda je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot popolnega in po neposrednem zaslišanju postavljenih izvedencev s strani Geološkega zavoda Slovenije, tožeča stranka ni imela več vprašanj. Izvedenec se je tudi opredelil do vprašanja, da vsa odpadna voda odteka po kanalizaciji, katero je napravila drugotožena stranka, saj je pretok zadovoljiv in je zato pritožba tožeče stranke, ko navaja, da so se odpadne vode iz pretočne greznice odvajale v ponikovalnico v gozdu, utemeljena. Presek je bil pravilno izveden in do takšnega dodatnega zamakanja tako ni moglo priti, kot to izhaja iz mnenja izvedenca. Izvedenec je s samim tretiranjem vode v kanalizacijo ugotovil, da je kanalizacija primerno izvedena in zato do dodatnega izlivanja voda, mimo te kanalizacije ni prišlo. Izvedenec gradbeno komunalne stroke mag. M. G. je pripravil tudi dopolnitev izvedenskega mnenja, za potrebe katerega je v obdobju štirih mesecev opravil tri oglede kanalizacije drugotožene stranke. Pri tem je ob vseh treh ogledih ugotovil, da se v času rahlega dežja odpadna in meteorna voda v kanalizaciji normalno pretaka in ne prihaja do izlivanja preko cevi in ponikovanja v zemljišče tožnice. Tako je pravilno odgovoril na sicer, v pritožbi ponovno zastavljeno vprašanje, da drugotožena stranka ni pravilno izvedla vodotesne kanalizacije. Izvedenec je izpovedal to, da se voda v kanalizaciji preliva preko kolena cevi le v času večjih odtokov, to pa je ob velikih padavinah, ob normalnem teku npr. tudi, ko se odpre pipa v hiši, pa voda normalno odteka in se ne preliva preko kolena cevi, kar bi povzročilo ponikanje v nepremičnino tožnice. Izvedensko mnenje je tudi po zaključku sodišča druge stopnje popolno glede vprašanja, ali gre v konkretnem primeru za plaz ali zgolj za lezenje tal. Predstavnik Geološkega zavoda Slovenije, zaslišan na glavni obravnavi in po opravljenem ogledu je izpovedal, da na obravnavanih nepremičninah ne gre za plaz, saj gre za plazenje takrat, ko se zgodi relativno hiter rotacijski ali translacijski premik terena, preperine, zemljine, hribine ali polhribine, pri čemer je jasno definirana strižna os, drsna cona, vidni so odlomni robovi, nakopičeni materiali ter razpoke, vsega tega pa na obravnavanem območju, to je na nepremičninah tožeče stranke ni. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da to nasprotuje trditvam tožnice, v okviru katerih navaja, da gre na njeni nepremičnini za zemeljski plaz in da je prvotožena stranka ta plaz celo obravnavala, kar naj bi izhajalo iz poročila za javnost M. O. V., z dne 13. 7. 2004. Gre za izjavo v zvezi s plazom, ki je oddaljen približno 300 metrov od zemljišč tožeče stranke, med nepremičninami tožnice pa je tudi 10 hiš, ki nimajo težave s plazenjem. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi mnenja izvedencev geologov ter mnenja in izpovedi priče S. M. zaključilo, da na področju za tožničino hišo ne gre za plaz, temveč zgolj za lezenje tal, ki pa v ZVNDN ni opredeljeno kot naravna nesreča, prav tako po oceni izvedenca na obravnavanem območju ne obstaja huda nevarnost in niso potrebni nujni ukrepi, saj na terenu izvedenec ni opazil razpok ali kotanj, kjer bi zastajala voda, ter tudi na objektu ni bilo vidnih razpok, ali kakršnih nagibov, ki bi lahko pomenili povečan zaledni pritisk. Leto 2014 je bilo precej vodnato, a vseeno niso vidni znaki morebitnega pospešenega polzenja, ki bi lahko prešlo v plazenje. Sodišče prve stopnje je zato v nasprotju s pritožbenimi trditvami pravilno ocenilo, da ni od vložitve tožbe prišlo do zemeljskega plazu, niti ni tožnica izkazala poslabšanja stanja na terenu, kar potrjuje tudi priča G. K., ki je izpovedal, da v času desetih let, od kar se tudi sam ukvarja s tožničinim primerom, na njeni nepremičnini ni opazil sprememb. Glede na mnenje strokovnjakov, na obravnavanem področju tako ni konkretna ogroženost z zemeljskim plazom kot naravno nesrečo, zato tudi od lokalne skupnosti kot je prvotožena stranka, ni mogoče zahtevati še nadaljnjega, preventivnega ravnanja. Zato niso podani elementi za odškodninsko odgovornost obeh toženih strank. Sodišče prve stopnje je tako dovolj skrbno obrazložilo, da v konkretnem primeru ne gre za plaz, ampak le za lezenje in to je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, vse na podlagi strokovnih podlag, katere je sodišče prve stopnje našlo v mnenju izvedencev in priče S. M. Zato se je tudi pravilno opredelilo do tožničinega podrednega tožbenega zahtevka po plačilu rente v znesku 400,00 EUR letno, zaradi povečanja stroškov kurjave in plačila zneska 3.600,00 EUR, zaradi že nastale škode. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da kljub temu, da določen del vode ponika v zemljišče tožnice, to ne vpliva na to, da bi to bil vzrok za nastanek zatrjevanega zemeljskega plazu in bi vplival na samo stabilnost oziroma labilnost terena in ugotovljeno počasno lezenje tal, vpliv je minimalen. Zato drugotožena stranka ni odgovorna za povečanje prekomernih stroškov ogrevanja, saj bi tožeča stranka lahko izvedla sanacijo fasade, kot je to ugotovil izvedenec in sicer bi lahko izvedla izolacijo na podlagi pasovne izdelave podlage za izolacijo, kar bi lahko storila sama in prvo in drugotožena stranka nista zakrivili situacije, da tožeča stranka ne bi mogla izvesti ustrezne izolacijske fasade. Zato odškodninska odgovornost prve in drugotožene stranke ni podana, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Niso podani elementi subjektivne odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 131. člena OZ.

7Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje, zato ta pritožbeni razlog ni podan. Glede soglasja je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev, da je tožeča stranka podala soglasje za izdelavo kanalizacije, kar je lahko ugotovilo že na podlagi samih primerjav podpisov in tožeča stranka v tej zvezi ni predlagala ustreznega izvedenca grafologa. Ker na zemljišču tožnice ni plazu, ga prvotožena stranka zato ni dolžna sanirati, je zato sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke po sanaciji plazu in podredno za plačilo 170.000,00 EUR, kar bi naj zadostovalo za sanacijo plazu, ki pa na nepremičninah tožeče stranke ne obstaja. V zvezi z obstojem plazu sta oba izvedenca preko Geološkega zavoda Slovenije odgovorila na vsa zastavljena vprašanja tožeče stranke, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede strižnih napetosti sta izvedenca podala mnenje, da do takšnih napetosti ni prišlo in zato do plazenja na nepremičninah tožeče stranke ni prihajalo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo ravnanje prvotožene stranke, kot takšno, ki je primerno nastali situaciji. Ker ne gre za obstoj plazu, je prvotožena stranka izvedla ustrezne ukrepe v smislu spremljanja stanja na terenu, kot je vse tudi ugotovil izvedenec geološke stroke. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedencev ugotovilo, da zamakanje, ki se dogaja v zvezi s sanacijo, v zvezi z izvedbo kanalizacije tožene stranke ni v vzročni zvezi s tistim, kar v tožbi trdi tožeča stranka in da zaradi tega prihaja do plazu, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in je izvedenec tudi pravilno, na podlagi empiričnih podatkov, s spremljanjem v daljšem obdobju ugotovil, da pretok odpadnih voda preko kanalizacije drugotožene stranke ne pomeni vpliva na stabilnost in drsenje tal nepremičnine last tožeče stranke. Na podlagi mnenja izvedenca je sodišče prve stopnje imelo dovolj opore, da je odločilo, da eventualno minimalno zamakanje iz kanalizacije drugotožene stranke ni v vzročni zvezi med plazovitostjo terena tožeče stranke, na drugi strani pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da do plazenja na njenih nepremičnin ni prihajalo in tudi ne bo prihajalo v bodoče. Ker na zemljišču tožeče stranke ni plazu, bi tožeča stranka lahko izvedla sanacijo izolacijske fasade in za takšno neizvedbo drugotožena stranka odškodninsko ni odgovorna, saj ni pripomogla k stanju, da tožeča stranka ni izvedla in pristopila k izvedbi te izolacijske fasade. Izkop za hišo tožeče stranke je možen, saj to izhaja iz mnenja in poročila Sama Marinca, potrebno ga je izvesti strokovno pravilno. Tako ni podana odgovornost prvotožene stranke, da bi morala sanirati plaz, saj do plazenja na nepremičnini tožeče stranke ne prihaja, drugotožena stranka je ustrezno izvedla kanalizacijo in je tudi pravilno izvedla odvodnjavanje odpadnih voda, do plazenja na nepremičninah tožeče stranke ne prihaja, zato ni podana odškodninska odgovornost toženih strank in je zato sodišče prve stopnje v tej zvezi pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, saj je ugotovilo, da niso podani elementi odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 131. člena OZ. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da na nepremičninah tožeče stranke ne prihaja do pojava plazu in tožeča stranka podaja sama v pritožbi nestrokovno oceno, da do plazenja prihaja, čeprav sama z zadostnim strokovnim znanjem ne razpolaga, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj temelji na podlagi podanih mnenj strokovnjakov iz tega področja. Lezenje zemljišča tožeče stranke nima značaja plazu in četudi bi do kakršnihkoli pojavov premikanja prihajalo, za le-tega nista odgovorna prvo in drugotožena stranka.

8Zato so tudi pravilni pritožbeni odgovori prvotožene stranke na pritožbene navedbe, ko podaja odgovor na pritožbo in v odgovoru na pritožbo navaja, da so za odločitev o spornem vprašanju v tej pravdi popolnoma zadostna izvedenska mnenja, ki so bila v okviru pravde izdelana, opravljeno je bilo tudi dodatno zaslišanje izvedencev, ki so jih pravdne stranke na sodišču tudi izčrpno izprašale. Tako je bilo ugotovljeno, da na obravnavani lokaciji ne gre za pojav plazenja, ampak samo za lezenje tal, zaradi geomorfoloških posebnosti tal in da je osnovni vzrok lezenje tal kombinacija neugodne geološke sestave tal in visokega nivoja podtalnice, za kar pa toženi stranki ne odgovarjata. Pravilno prvotožena stranka opozarja, da tožnici škoda ni nastala, saj tudi na zaledni steni njenega objekta ni vidnih večjih razpok ali poškodb, zaradi kanalizacijskega sistema drugotožene stranke, ki poteka čez zemljišče tožnice, in da ne prihaja do pomembnejše nestabilnosti terena v lasti tožnice, zato tudi občina ne more biti odgovorna za to, da ni izvedla najnujnejših ukrepov, ki bi bili potrebni za življenje, v primeru naravne nesreče. Gre namreč za območje zemljišč, ki so v lasti tožnice, na katere pa vpliva naravni dejavnik oziroma dogodki povezani s sestavo tal, ki so povsem naravno pogojeni, kar izhaja iz mnenja izvedenca S. M. V konkretni zadevi na zemljišču tožnice ni prišlo do takšnega stanja npr. aktivnega plazu, ki bi pri tožnici predstavljal nastanek pravnorelevantne škode, torej premoženjske škode, ki jo povzroča aktivni zemeljski plaz in zaradi katerega bi bila potrebna zahtevana sanacija. Odgovor na pritožbo je tako še dodatno pojasnil pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

9Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, katerega je tudi izrecno navedlo v točki 22 obrazložitve, sodišču prve stopnje pa se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Mora pa prvotoženi stranki, na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo, kot vse to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje in sicer je prvotožena stranka priglasila pritožbene stroške za sestavo in vložitev odgovora na pritožbo ter za administrativne stroške, vse povečano za 22 % DDV, skupaj v znesku 1.201,15 EUR, kar vse izhaja iz stroškovnika na koncu odgovora na pritožbo prvotožene stranke, katerega je tožeča stranka tudi sprejela v izjasnitev in temu ni nasprotovala.