VSC sklep Cp 526/2014

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem naj bi bila tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 3.600,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2011 do plačila in mu povrniti pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je najprej ugotovilo, da zavarovanec tožene stranke ni objektivno odgovoren za nastanek škode pri tožniku. Hoja po poslinjenih tleh pomeni aktivnost, ki zahteva večjo stopnjo previdnosti, ne dosega pa stopnje nevarne dejavnosti. Nadalje je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni podana subjektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Ugotovilo je sicer, da so bila tla za hojo varna, kar je potrdil tudi izvedenec, zaradi sline pa so bila tla spolzka in mu je zaradi tega tudi spodrsnilo. Tožnik pa bi moral pričakovati iztek sline pri psu, psa je namreč videl, kje je ležal in ob običajni skrbnosti bi se temu mestu pri hoji lahko izognil, ali hodil po njem posebej previdno. Sodišče prve stopnje ocenjuje, da pri hoji po prostoru, kjer se je z njegovo vednostjo gibal oziroma kjer je ležal pes, tožnik ni pokazal zadostne skrbnosti, zato je za nastalo škodo sam odgovoren. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik. Podaja laično pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov iz člen 338 ZPP. Po mnenju pritožbe je sicer sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe člena 131, 135 in 150 OZ, vendar je sodišče zmotno subsumiralo dejansko stanje pod te določbe materialnopravnih predpisov. Tožnik vztraja, da gre za objektivno odgovornost, saj je sodišče samo pod točko 9 obrazložitve navedlo, da je stvar nevarna, če zaradi svojih lastnosti, položaja, načina in mesta uporabe pomeni nevarnost za nastanek škode. V nadaljevanju pa je zmotno zaključilo, da pasja slina na tleh ne predstavlja nevarne stvari, saj sama po sebi naj ne bi ogrožala nikogar, pri hoji pa se ji lahko izogneš. Dejstvo pa je, da so tla, kot so opisana v predmetni zadevi prav zaradi te lastnosti, ki ni običajna na tleh in je tudi ni mogoče pričakovati, nedvomno predstavljala nevarno stvar, in se temu kraju tudi ni mogoče kar tako izogniti, kot si to poenostavljeno razlaga sodišče. Tožeča stranka je v tej smeri predlagala dopolnitev mnenja na način, da bi izvedenec opravil meritve drsnosti tal na način, da bi bila meritev opravljena s slino psa. Sodišče je ta dokazni predlog zavrnilo, vendar pa je tožeča stranka takšno kršitev ZPP, v skladu z določbo 286 b ZPP uveljavljala takoj. Ne glede na navedeno, pa po mnenju pritožbe obstaja tudi krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke za obravnavani škodni dogodek, pri čemer je bistveno to, da je sodišče sledilo izpovedi tožnika, da so bila sicer tla varna, kar je potrdil tudi izvedenec, zaradi sline pa so bila spolzka in je tožeči stranki zaradi tega tudi spodrsnilo. Zaključek sodišča, da tožnik ni pokazal zadostne skrbnosti, ker je za nastalo škodo sam odgovoren, je zgolj pavšalen in splošen in nima nobene podlage v izvedenem dokaznem postopku v predmetni zadevi. Tudi razlogi sodišča, da je bil tožniku pes poznan in mu naj ne bi bila neznana navada psov, da dihajo z odprtimi gobci, pri čemer je mogoč iztek sline, prav tako nima nobene dokazne osnove v izvedenih dokazih, temveč gre zgolj za stališče sodišča, ki pa nikakor ne more biti osnova za izdajo zavrnilne sodbe, saj dejstvo, da v kolikor posamezen človek pozna takšnega psa, to nikakor ne pomeni, da so mu znane tudi njegove navade. Napačna je tudi ocena sodišča glede običajne skrbnosti, na osnovi katere sodišče zaključuje, da bi se tožnik pri hoji temu mestu izognil ali hodil posebej previdno, saj je po drugi strani lastnik povedal, da se pes slini, ko hodi, če je pri miru, pa ne tako. V posledici tega so vsi zaključki sodišča glede tega, kaj vse je tožeča stranka o psu in psih na splošno morala vedeti, zmotni in je zaradi tega zaključek, da ne obstaja krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke za obravnavani škodni dogodek napačna. Dejstvo je, da takšna odgovornost obstoji, saj obstajajo vsi štirje kumulativno zahtevani pogoji za obstoj takšne krivdne odgovornosti. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve zaključilo, da verjame tožnikovi izpovedi, da se je poškodoval ob padcu na spolzkih tleh, na katerih je bila pasja slina. Ugotovilo je, da so sicer bila tla varna za hojo, kar je potrdil tudi izvedenec, vendar pa so bila tla zaradi sline spolzka in je tožniku zaradi tega tudi spodrsnilo. Na tako ugotovljeno ključno dejstvo je sicer sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da takšna tla sama po sebi ne predstavljajo nevarno stvar, saj je nevarna stvar tista, iz katere pri redni rabi in pri običajni pazljivosti izvira večja nevarnost, bodisi za uporabnike, bodisi za tretje osebe. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je stvar nevarna, če zaradi svojih lastnosti, položaja, načina in mesta uporabe, pomeni nevarnost za nastanek škode. Ob običajni skrbnosti pri hoji uporabnika, pa v konkretnem primeru ni pretila nobena nevarnost sama od sebe, saj pasja slina na tleh, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje, ne predstavlja nevarne stvari same po sebi, saj ne ogroža nikogar, pri hoji pa se ji lahko izogneš.

6V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje, na tako ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialno pravo, katerega uporabo prav tako zatrjuje tožnik in sicer določbe o takoimenovani krivdni odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Določba prvega odstavka 131. člena OZ, na katero se sklicuje tožnik namreč določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Sodišče pa je pri obrazložitvi, da ne obstaja krivdna odgovornost, izhajalo iz napačne uporabe te določbe. Tožnik je namreč zatrjeval, da so podani vsi štirje elementi, katere je dolžan dokazati za obstoj krivdne odgovornosti. V tožbi je tožnik navedel, da je protipravnost ravnanja zavarovanca tožene stranke v opustitvi nadzora nad početjem psa, in kateremu bi moralo biti obnašanje psa poznano in je zato zavarovanec povzročil, da je slinjenje psa povzročilo na kraju, kjer je ležal, spolzkost tal. Tožnik pa je izpovedal, da ni videl sline na tleh in je takoj po tistem, ko je šel za zavarovancem, na spolzkih tleh tudi padel. Zato bi sodišče prve stopnje, po pravilih o obrnjenem dokaznem bremenu moralo ugotavljati najprej ali je tožnik uspeh dokazati obstoj vseh treh elementov odškodninske odgovornosti, po prvem odstavku 131 OZ in ali se je tisti, ki je povzročil škodo, razbremenil odgovornosti za to škodo, ker je dokazal, da ni kriv. Oškodovanec pa mora dokazati, da obstajajo prve tri predpostavke odškodninske odgovornosti: protipravnost, vzročna zveza in škoda. Odgovorna oseba pa se odškodninske odgovornosti razbremeni, če dokaže, da četrta postavka te odgovornosti (krivda) ni podana. Sodišče prve stopnje ni opravilo takšen materialnopravni pristop do rešitve zadeve, temveč je vprašanje krivdne odgovornosti obravnavalo materialnopravno zmotno, glede na trditveno podlago tožeče stranke o obstoju vseh štirih elementov odškodninske odgovornosti, saj je celotno vprašanje krivdne odgovornosti obravnavalo v smislu krivde tožnika samega, in da je zato do nezgode prišlo. Sodišče je napačno pristopilo k reševanju tega materialnopravnega vprašanja in je ocenjevalo le ravnanje tožnika in je na koncu zaključilo, da tožnik ni pokazal zadostne skrbnosti, zato je za nastalo škodo sam odgovoren. Takšen zaključek, pa odstopa od pravilne uporabe materialnega prava in na to opozarja pritožnik v pritožbi in sodišče druge stopnje v tem sklepu sledi tem pritožbenim navedbam kot neutemeljenim.

7Zato je sodišče druge stopnje, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju, bo moralo sodišče prve stopnje pri presoji o krivdni odgovornosti zavarovanca tožene stranke izhajati iz celotne trditvene podlage tožeče stranke, katero sodišče prve stopnje procesno ni obravnavalo. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do trditev tožeče stranke o obstoju vseh štirih elementov odškodninske odgovornosti, katere je tožnik podal tako v sami tožbi, nato pa še v nadaljevanju, v prvi pripravljalni vlogi z dne 20. 9. 2013, kjer je tožnik zatrjeval obstoj krivdne odgovornosti zavarovanca tožene stranke (list. št. 40, 41 in 43 spisa). Ob obravnavanju vseh navedb in trditev tožeče stranke, bo zato sodišče prve stopnje, moralo ugotavljati ali je tožnik uspel dokazati obstoj krivdne odgovornosti oziroma vseh elementov, katere je dolžan kot oškodovanec dokazati (prvi odstavek 131. člena OZ), pri tem še sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje takoimenovani soprispevek tožnika (člen 171 OZ), obravnavalo izven trditvene podlage tožene stranke. Zato naj sodišče prve stopnje obravnava zadevo na podlagi trditvene podlage tožeče in tožene stranke in ne na podlagi lastnih zaznavanj in ugotovitev sodišča prve stopnje in to mimo trditvene podlage pravdnih strank. Sodišče prve stopnje mora soditi znotraj postavljenega zahtevka in navedb pravdnih strank (prvi odstavek 2. člena ZPP, člen 8 ZPP, člen 212 ZPP). Sodišče prve stopnje se bo moralo opredeliti tudi do dokaznega predloga tožnika glede dopolnitve mnenja izvedenca gradbene stroke, na katerega dopolnitev in s tem na kršitev določb pravdnega postopka, tožnik opozarja v pritožbi. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na določbi prvega odstavka 354. člena ZPP in je zato sodišče druge stopnje, ker je podana bistvena kršitev določb ZPP iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, razveljavilo s sklepom sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker kršitev postopka, glede na njihovo naravo ne more samo odpraviti. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo slediti navodilom sodišča druge stopnje (prvi odstavek 362. člena ZPP).

8Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranke niso priglasile.