VSRS sodba III Ips 101/2014

Revizija se zavrne.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi, na podlagi katerega je bila tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati 429.922,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški izvršilnega postopka, ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 429.922,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 429.922,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke ter toženi stranki naložilo plačilo 429.922,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V delu za zakonske zamudne obresti od zneska 1.689,47 EUR od 28. 11. 2009 do 5. 4. 2010 je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Odločilo je tudi o stroških izvršilnega in pravdnega postopka.

2Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo delno spremenilo tako, da je vtoževani znesek naložilo v plačilo toženi stranki solidarno z družbo M. d. d. (kot glavnim dolžnikom tožeče stranke po kreditni pogodbi).

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da ugodi pobotnemu ugovoru tožene stranke ter medsebojni terjatvi strank pobota.

4Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva:

- Tožeča stranka je 9. 6. 2008 z družbo M. d. d. sklenila kreditno pogodbo za kratkoročni kredit z rokom vračila do 17. 12. 2008. Nato sta pogodbeni stranki sklenili pet dodatkov h kreditni pogodbi, s katerimi je tožeča stranka kreditojemalcu podaljševala rok vračila kredita. Rok vračila po zadnjem dodatku je bil 23. 11. 2009.

- Tožena stranka se je za obveznost glavnega dolžnika, družbe M. d. d. zavezala kot porok in plačnik. V zavarovanje svoje obveznosti je tožeči stranki izročila menico.

- 2. 10. 2009 se je nad družbo M. d. d. začel stečajni postopek.

7Tožeča stranka je zahtevala plačilo vtoževanega zneska tako na podlagi menice kot tudi na podlagi solidarnega poroštva. Tožena stranka je podala pobotni ugovor, ki je temeljil na odškodninski odgovornosti tožeče stranke.

8Sodišči prve in druge stopnje sta tožbenemu zahtevku ugodili na podlagi presoje, da je tožena stranka vtoževani znesek dolžna plačati po obeh podlagah. Sodišče druge stopnje je potrdilo zavrnitev toženkinega pobotnega ugovora, ker je presodilo, da njena trditvena podlaga ne daje podlage za zaključek, da je tožeča stranka ravnala protipravno.

9V reviziji tožena stranka obrazloženo izpodbija sodbo sodišča druge stopnje (le) v delu, v katerem je bila potrjena odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi njenega pobotnega ugovora. Tožena stranka tožeči stranki očita zlorabo pravic, kar naj bi bila podlaga za odškodninski zahtevek, ki ga uveljavlja s pobotnim ugovorom. Trdi, da je banka namenoma glavnemu dolžniku podaljševala rok za izpolnitev njegove obveznosti iz kreditne pogodbe, ker je nameravala poplačilo svoje terjatve zahtevati od porokov. Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo, da so navedbe tožene stranke (ki jih je povzelo v 14. točki obrazložitve svoje sodbe) glede očitane zlorabe pravic premalo konkretizirane. Zloraba pravic je lahko povzročena le namerno (tretji odstavek 7. člena Obligacijskega zakonika), zgolj dejstvo, da je glavnemu dolžniku tik pred začetkom stečajnega postopka ponovno podaljšala kredit, pa ne kaže na to, da je tožeča stranka tako ravnala z namenom, da bi do poplačila svoje obveznosti prišla preko toženkinega poroštva oziroma (kot je pojasnilo pritožbeno sodišče) da bi tožeča stranka toženi stranki prikrivala plačilno sposobnost glavnega dolžnika. Dejstvo začetka stečajnega postopka nad glavnim dolžnikom samo po sebi tudi še ne pomeni, da tožeča stranka kreditne sposobnosti glavnega dolžnika sploh ni preverjala.

10Neutemeljene so tudi revizijske trditve, da tožeča stranka roka vračila kredita ne bi smela podaljšati. Kot sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje, je tožena stranka s podpisom dodatkov h kreditni pogodbi s podaljšanjem vračila kredita že v naprej izrecno soglašala. Sicer pa samo dejstvo, da je tožeča stranka nekaj pred stečajnim postopkom ponovno podaljšala rok vračila kredita, na odločitev v tej zadevi v nobenem primeru ne more vplivati, saj bi obveznost tožene stranke kot poroka v nasprotnem primeru zapadla tik pred začetkom stečajnega postopka in bi tožničino terjatev prav tako morala plačati.

11Tožena stranka ne trdi, da bi tožeča stranka pri preverjanju kreditne sposobnosti glavnega dolžnika ravnala malomarno, temveč, da je navidezno izvrševala svoje pravice. Ocena sodišča druge stopnje, da navedbe tožene stranke niso dovolj konkretizirane oziroma da so presplošne, je pravilna. Tožena stranka je navajala le, da je tožeča stranka navidezno izvrševala svoje pravice, ne da bi pojasnila, v kakšnem konkretnem ravnanju ali opustitvi naj bi se izražala navideznost njenega ravnanja, kar pa ni zadostna podlaga za nastanek odškodninske odgovornosti tožeče stranke. Tožena stranka tako ni zadostila trditvenemu bremenu, ki ji ga nalaga 212. člen ZPP.

12Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

13Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.